Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Piše: Marko Radmilovič
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Ker nas danes čaka izjemno zanimivo radijsko popoldne in ker smo na samem pragu zabavljaškega decembra, smo v naši skromni redakciji potegnili ročno zavoro. Z redko videnim manevrom samocenzure se javno odpovedujemo običajnemu nerganju nad agregatnim stanjem naše podalpske kraljevine. Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Obstajajo praznične teme, ki so očitne, kot je recimo nakupovalna mrzlica, so pa tudi takšne bolj skrite. Med njimi na prvem mestu okupacija “kuhančka”, ki je neupravičeno in skoraj docela s popoldanskih uličnih zabav izpodrinil medico. Večkrat preverjeno pa je druženje z elegantno medico veliko bolj zabavno kot druženje z nekoliko primitivnim “kuhančkom”!
A za danes naj velja, da se bomo analitično spustili v samo sredo prazničnega obredja, kjer čaka božično-novoletno vzdušje.
Božično-novoletno ali na kratko praznično vzdušje je odvisno od snega. Nihče ne more oporekati dejstvu, da deset snežink na prazničnem nebu z lahkoto nažge 100 lučk. Problem je v tem, da decembrskega snega v zadnjih letih ni. Kaj v zadnjih letih! Ni ga v zadnjih desetletjih.
Vremenski statistiki so neusmiljeni; zeleni božiči si sledijo drug za drugim. Po zadnji resno bel božič je treba vse do leta 2002, ko je po vsej državi snežilo na božični večer. Vmes sta bili sicer epizodi 2007, ko je rahlo snežilo na vzhodu, in 2008, ko je rahlo snežilo na božični dan. A tudi drugače velja, da z belim božičem lovimo duha; le devetnajst božičev od leta 1961 je bilo belih, a na srečo se histerija z božičnim vzdušjem v celoti vzpostavi po letu 1991, tako da je bela statistika nekoliko manj uničujoča.
Čemu je sneg za praznično vzdušje tako zelo pomemben? Ker smo v praznični ikonografiji uspešno združili bližnjevzhodno religijo s skandinavskim pravljičnim svetom in vse skupaj začinili z ameriškim potrošništvom, je avtentično slovenskega ostalo primerno malo. Kar je izvorno našega, je božič, kot ga je upodobil Maksim Gaspari na svojih razglednicah. Te razglednice so tudi sicer vizualno ustoličile veliko večino slovenskih stereotipov, še posebej pa so nam vcepile podobo o tem, kako naj bo videti božič in z njim celotno praznično vzdušje.
In seveda: na vseh razglednicah je sneg. Veliko snega. Tako se zdi, da smo se z vsakim zelenim božičem odrekli temeljnemu delu naše praznične tradicije, ki je ne morejo nadomestiti še tako umetelno pripravljeni božični sejmi, razsvetljava in ognjemet.
In zdaj temeljna ugotovitev; božično novoletno vzdušje je žrtev podnebnih sprememb. O njem nerazumljivo na pravkar končani podnebni konferenci Združenih narodov v Katowicah niso razpravljali, pa bi morali. Temperaturni rekordi ob škodi, ki jo delajo gospodarstvu, infrastrukturi in kmetijstvu, vplivajo tudi na nematerialne strani človekovega bivanja. In v kategoriji nematerialnega je izginotje prazničnega vzdušja, z mrazom, snegom, škripajočimi koraki in zmedenimi potmi skozi belo pokrajino na prvem mestu. Namesto polen v peči odpiramo okna, ker toplarna deluje glede na koledar …
Obstaja rešitev, ki je do zdaj ni še nihče uporabil. Nevralgične točke, pomembne za praznično vzdušje, bi lahko umetno zasnežili. Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime. V času, ko je velik del našega življenja sestavljen iz drobnih prevar, nekaj deset kubikov umetnega snega ne bi naredilo nobene škode avtentičnosti našega bivanja. Bi pa veliko pripomoglo k usklajenosti med realnostjo in vrojeno podobo, kar bi nam vsaj za nekaj dni prineslo tako opevani spokoj v duši.
Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime.
In še pragmatično; če menite, da je umetno zasneževanje recimo središča Ljubljane čista potrata, pomislite samo na turistično/trgovski pomen meseca decembra. Neto prihod zadnjega meseca v letu je tako ali tako višji, kot so zaslužki običajnega životarjenja slovenskih smučišč.
Pod črto pa velja: eden izmed motivov ob podnebnih naporih posameznika in vse družbe naj bo tudi vrnitev snežink na decembrsko nebo.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Piše: Marko Radmilovič
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Ker nas danes čaka izjemno zanimivo radijsko popoldne in ker smo na samem pragu zabavljaškega decembra, smo v naši skromni redakciji potegnili ročno zavoro. Z redko videnim manevrom samocenzure se javno odpovedujemo običajnemu nerganju nad agregatnim stanjem naše podalpske kraljevine. Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe.
Kdor meni, da je božično-novoletnih tem malo, se pošteno moti. V prazničnem mesecu je še ogromno neraziskanega …
Obstajajo praznične teme, ki so očitne, kot je recimo nakupovalna mrzlica, so pa tudi takšne bolj skrite. Med njimi na prvem mestu okupacija “kuhančka”, ki je neupravičeno in skoraj docela s popoldanskih uličnih zabav izpodrinil medico. Večkrat preverjeno pa je druženje z elegantno medico veliko bolj zabavno kot druženje z nekoliko primitivnim “kuhančkom”!
A za danes naj velja, da se bomo analitično spustili v samo sredo prazničnega obredja, kjer čaka božično-novoletno vzdušje.
Božično-novoletno ali na kratko praznično vzdušje je odvisno od snega. Nihče ne more oporekati dejstvu, da deset snežink na prazničnem nebu z lahkoto nažge 100 lučk. Problem je v tem, da decembrskega snega v zadnjih letih ni. Kaj v zadnjih letih! Ni ga v zadnjih desetletjih.
Vremenski statistiki so neusmiljeni; zeleni božiči si sledijo drug za drugim. Po zadnji resno bel božič je treba vse do leta 2002, ko je po vsej državi snežilo na božični večer. Vmes sta bili sicer epizodi 2007, ko je rahlo snežilo na vzhodu, in 2008, ko je rahlo snežilo na božični dan. A tudi drugače velja, da z belim božičem lovimo duha; le devetnajst božičev od leta 1961 je bilo belih, a na srečo se histerija z božičnim vzdušjem v celoti vzpostavi po letu 1991, tako da je bela statistika nekoliko manj uničujoča.
Čemu je sneg za praznično vzdušje tako zelo pomemben? Ker smo v praznični ikonografiji uspešno združili bližnjevzhodno religijo s skandinavskim pravljičnim svetom in vse skupaj začinili z ameriškim potrošništvom, je avtentično slovenskega ostalo primerno malo. Kar je izvorno našega, je božič, kot ga je upodobil Maksim Gaspari na svojih razglednicah. Te razglednice so tudi sicer vizualno ustoličile veliko večino slovenskih stereotipov, še posebej pa so nam vcepile podobo o tem, kako naj bo videti božič in z njim celotno praznično vzdušje.
In seveda: na vseh razglednicah je sneg. Veliko snega. Tako se zdi, da smo se z vsakim zelenim božičem odrekli temeljnemu delu naše praznične tradicije, ki je ne morejo nadomestiti še tako umetelno pripravljeni božični sejmi, razsvetljava in ognjemet.
In zdaj temeljna ugotovitev; božično novoletno vzdušje je žrtev podnebnih sprememb. O njem nerazumljivo na pravkar končani podnebni konferenci Združenih narodov v Katowicah niso razpravljali, pa bi morali. Temperaturni rekordi ob škodi, ki jo delajo gospodarstvu, infrastrukturi in kmetijstvu, vplivajo tudi na nematerialne strani človekovega bivanja. In v kategoriji nematerialnega je izginotje prazničnega vzdušja, z mrazom, snegom, škripajočimi koraki in zmedenimi potmi skozi belo pokrajino na prvem mestu. Namesto polen v peči odpiramo okna, ker toplarna deluje glede na koledar …
Obstaja rešitev, ki je do zdaj ni še nihče uporabil. Nevralgične točke, pomembne za praznično vzdušje, bi lahko umetno zasnežili. Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime. V času, ko je velik del našega življenja sestavljen iz drobnih prevar, nekaj deset kubikov umetnega snega ne bi naredilo nobene škode avtentičnosti našega bivanja. Bi pa veliko pripomoglo k usklajenosti med realnostjo in vrojeno podobo, kar bi nam vsaj za nekaj dni prineslo tako opevani spokoj v duši.
Podobno kot na smučiščih bi ponoči topovi na mestnih trgih bruhali sneg in obiskovalci bi naslednji dan radostno nasedli iluziji zime.
In še pragmatično; če menite, da je umetno zasneževanje recimo središča Ljubljane čista potrata, pomislite samo na turistično/trgovski pomen meseca decembra. Neto prihod zadnjega meseca v letu je tako ali tako višji, kot so zaslužki običajnega životarjenja slovenskih smučišč.
Pod črto pa velja: eden izmed motivov ob podnebnih naporih posameznika in vse družbe naj bo tudi vrnitev snežink na decembrsko nebo.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov