Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov