Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov