Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje
“S čim bo letos slovenska vlada obdarovala slovensko vojsko? Ah, letos dobijo povsem novo linijo OshKosh?”
Tisti med nami, ki smo blagoslovljeni s starševstvom, smo ob tej novici zastrigli z ušesi:
“Kaj, Slovenska vojska dobi OshKosh?”
In takoj v trgovine naslajati se, kaj od tam razstavljenega bodo dobili slovenski vojaki.
Morebiti tuniko s samorogom v modri ali vijoličasti za 11,40 dolarja? Morebiti bleščeče plisirano krilce za 8,40 dolarja? Ali pa prikupen bodi z napisom: “Očka ima moje srce?”
Kakorkoli; prihodnja parada slovenskih soldatov, oblečenih v oblačilca OshKosh, bi bila na moč ljubka, pisana in bi bila svež pristop k vojaški modi.
V pajkice, pisane cvetlične vzorce, z lasnimi sponkami in gumicami v laseh bi pogumno korakajoči slovenski vojaki, recimo pred predsednikom republike, končno združili svoj sloves s svojo podobo. In še pod črto. OshKosh ponuja tudi čeveljce, ki bi rešili večne težave slovenske vojske z obuvali.
Tako bi lahko šli naši vojaki v misijo na sever z praktičnimi sivimi gležnjarji, ki jih je mogoče zapeti tako z vezalkami kot tudi z ježkom … za tiste vojake, ki še niso dovolj spretni s prstki.
A nič od tega se ne bo zgodilo. Žal. Slovenska vlada slovenske vojske ne bo obdarila z otroškimi oblačili OshKosh. Podarila jim bo oklepna vozila OshKosh. Namesto nekaj sto dolarjev na vojaka, kolikor stanejo žabe ali bodi, hlače ali krilce, puloverček in celo jaknica, skupaj z obuvalom in pisanimi nogavičkami, bodo podarjali nekaj deset milijonov vredna vojaška vozila.
Koliko bodo natančno stala, ni znano, saj se dražijo iz dneva v dan; kaj natančno z njimi dobimo, tudi še ni jasno, saj so iz dneva v dan manj opremljena.
Razlika med otroškimi oblačili in vojaško opremo je ta, da otroška oblačila prerastemo, vojaško opremo pa preplačamo.
Kot je navada v mladinski literaturi, pozna odgovor na zgornji zaplet indijanski poglavar. Oshkosh je bil indijanski poglavar, ki je v devetnajstem stoletju vodil pleme staroselskih Indijancev na področju današnjega Wisconsina. Mož je prodal lep del staroselske zemlje belim kolonialistom, na starost pa se je zapil. Iz hvaležnosti, ker so od njegovega plemena dobili znaten kos današnje zvezne države, so belci po poglavarju poimenovali mesto v Wisconsinu. In v tem mestu izdelujejo tako otroško modo kot vojaška vozila.
Zanimivo pa se tako tovarna otroških oblačil kot tovarna vojaške opreme imenujeta enako: OshKosh po ekstremno debelem in na starost zapitem indijanskem poglavarju.
Enačenje otroških oblačilc z vojaško opremo je lahko razumljeno kot duhovita praznična opazka, a v sebi skriva globljo resnico. Novi štirikolesniki sploh z imenom otroških oblačil sicer ne delujejo bog ve kaj grozeče, so pa samo začetek. Zaveza po oblikovanju dveh srednjih bataljonskih skupin bo stala veliko več, kot bo stalo nekaj teh kamionov. Ocene, pa ne le stranke Levica, ki je načelno proti nakupu, segajo v območje dveh milijard evrov. Populistični argumenti nasprotnikov nakupa se znotraj mednarodnih zavez in znotraj realne politike zdijo večkrat naivni, a po miselni redukciji so argumenti proti nakupu logični.
“Namesto oborožitve bi lahko zgradili drugi tir!” “Namesto oborožitve, bi lahko zgradili karavanški predor!” “Namesto oborožitve bi lahko desetletja vsem zaposlenim izplačevali božičnico!” “Namesto oborožitve bi lahko v Sloveniji odpravili revščino!”
Nič od tega se ne bo zgodilo. Dobili bomo oklepnike in dobili bomo novo oborožitveno afero.
Rešitev zagate, ki jo je začel veseljaški indijanski poglavar, je enostavna in žal delno protiustavna. Rešilo bi jo veliko ljudsko odločanje oziroma zakonodajni referendum, ki bi enkrat za vselej dal odgovor na vse te velike in pomembne družbene dileme.
Končajmo: slovenska vojska v otroških oblačilcih Oshkosh bi bila sicer ljubka, a ne preveč učinkovita. Kar pa je tako ali tako že zdaj.
Vojaška vozila Oshkosh kupujemo predvsem zaradi njihove odlične zaščite pred doma narejenimi ubojnimi eksplozivnimi sredstvi. Pred tistimi minami torej, ki jih islamski skrajneži zakopavajo v pesek ob prašnih poteh Afganistana in Iraka.
Pripis: Obstaja pa možnost, kako vojaški program občutno poceniti. Zanesti bi se morali na domačo pamet, pa bi bilo. Že konec sedemdesetih so v Mariboru mojstri izdelali TAM 150 T11 BV-6×6, ki je znal večino tega, kar zna OshKosh šele danes.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov