Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom.
Piše: Marko Radmilovič
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom
Danes pa zelo na kratko in predvsem zelo preverjeno. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji in delno na Bavarskem ljudje umirajo pod snegom. Ker je situacija občutljiva, iz tega dela Alp poroča naš najboljši mož, ki zna analitično ovrednotiti skoraj vsako snežinko, ki pade iz neba.
Najprej spregovorimo o vremenskem čudežu, po katerem Avstrijo zasipava, sosednja Slovenija pa je suha kot poper. S stališča našega slehernika je razlaga enostavna: “V Avstriji je vsega več!”
In kakšna je ta avstrijska zima? V Alpah je po izjavah našega poročevalca veliko snega. Kot so poročale že druge novinarske ekipe, ki dramatično stojijo pred cestnimi zaporami, je snega ogromno … Ampak veliko snega ni nekaj, kar se kdaj v zgodovini, sploh v centralnih Alpah, ne bi že zgodilo …
Sicer ne gre za količine, ki bi zahtevale vpis v kakšno knjigo rekordov ali bog ne daj v Biblijo kot ena izmed nadlog; gre pa za količine, ki se jih da medijsko zelo lepo zapakirati, vendar takole prek prsta bi si upali zatrditi, da je bil slovenski žled leta 2014 veliko večja katastrofa, kot je tokratno sneženje v Avstriji. Iz tega tudi ugotovitev, da domačini s snegom povsem normalno shajajo. Kot so z njim shajali nekaj zadnjih stoletij; težava je, kot velikokrat, s turisti!
Nedolgo nazaj je vreme postalo nevarno. Ekstremne vremenske pojave – tudi na naši geografski širini – je sicer znanost kot posledico globalnih podnebnih sprememb napovedala, ampak sodobni človek je neurja in suše in sneženje sprejel kot še eno izmed nevarnosti, ki ogrožajo naš obstoj. Zganila se je zavarovalniška industrija, zganili so se mediji, predvsem pa so se zganili starši in zaščititi sebe in podmladek pred naravnimi elementi je postala prednostna naloga. “Po lužah cmok, cmok in kar brez dežnika” je postala himna novodobnega strahu pred vremenom. Zato je toliko bolj neverjetno, kako se “goretex generacija”, ki se boji vlage kot hudič križa, čisto nič ne ustraši narave. Kajti ravno iz te kombinacije prihajajo žrtve letošnjega sneženja v avstrijskih Alpah. Poglejmo podrobnosti …
Največ žrtev je med smučarji in da bi zadevo podrobno preiskal, si je celo vaš dopisnik nadel doge. Smučanje je samo po sebi nevaren šport. Nevaren celo za režim, saj sta Bojan Križaj in Tone Vogrinec s spremljevalci na veliko pomagala osamosvajati Slovenijo; po drugi strani pa je smučanje nevarno za ude. Tako smučarji že v normalni zimi cepajo kot muhe, in da ne gre za pavšalno izjavo, dokazujejo najboljši tega športa, med katerimi imajo zelo redki obe koleni zdravi. Po poškodbah je smučanje, tako rekreacijsko kot tekmovalno, v samem vrhu športnih poškodb in razloge gre iskati tako v povsem nekritičnem razvoju opreme kot v pomanjkanju dobrih televizijskih in radijskih oddaj, s pomočjo katerih smo včasih že sredi oktobra začeli utrjevati mišice in sklepe. Potem pa se je še bela puhasta snov naše mladosti spremenila v trd beton in mavčarne so začele delati na visokih obratih … Zadeva pa je postala resnično nevarna, ko se je skozi smučanje, nekoč čisti šport razumnikov in ljubiteljev narave, začelo udejanjati sodobno malomeščanstvo, kar je povezano z ekonomskim blagostanjem. Smučarska industrija potrebuje celotnega gosta: športnika, ki se driča s svojo pregrešno drago opremo, kot tudi uživača, da ne zapišemo pijanega junaka “apres skijev”. Hočemo povedati, da je smučanje izgubilo stik z naravo, pridobilo pa statusni simbol – kar se je letos izkazalo za smrtonosno mešanico …
Analiza posameznih primerov januarskih žrtev v avstrijskih Alpah je precej morbidno opravilo, ampak pokaže, da gre v glavnem za smučarje, ki so sebe precenili, istočasno pa podcenili naravo. Šlo je za posameznike, ki so povsem ignorirali uradna opozorila, hkrati pa so v iskanju bajeslovnih užitkov, kot jih lahko vidimo med oglasnimi sporočili, za katera vsako leto poskrbi zimska industrija, nerazumno tvegali.
Da je zima v hribih potencialno nevarna, smo alpski narodi, med katere se štejemo tudi Slovenci, pili z materinim mlekom; a z oblikovanjem smučarske industrije, ki je recimo v Avstriji presegla meje zdravega razuma, ob kombinaciji s smučarskim marketingom, ki nam v reklamah vsiljuje popolne zavoje sredi nedotaknjenega visokogorja, smo prekrasen šport spremenili v smrtonosno zanko. Tako na povsem realni kot tudi na simbolni ravni.
Ob pietetni misli na zasute moramo žal cinično ugotoviti, da so žrtve posledica mešanice običajnega vremenskega pojava in božjega kompleksa, ki se pospešeno naseljuje v sodobnem človeku.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom.
Piše: Marko Radmilovič
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom
Danes pa zelo na kratko in predvsem zelo preverjeno. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji in delno na Bavarskem ljudje umirajo pod snegom. Ker je situacija občutljiva, iz tega dela Alp poroča naš najboljši mož, ki zna analitično ovrednotiti skoraj vsako snežinko, ki pade iz neba.
Najprej spregovorimo o vremenskem čudežu, po katerem Avstrijo zasipava, sosednja Slovenija pa je suha kot poper. S stališča našega slehernika je razlaga enostavna: “V Avstriji je vsega več!”
In kakšna je ta avstrijska zima? V Alpah je po izjavah našega poročevalca veliko snega. Kot so poročale že druge novinarske ekipe, ki dramatično stojijo pred cestnimi zaporami, je snega ogromno … Ampak veliko snega ni nekaj, kar se kdaj v zgodovini, sploh v centralnih Alpah, ne bi že zgodilo …
Sicer ne gre za količine, ki bi zahtevale vpis v kakšno knjigo rekordov ali bog ne daj v Biblijo kot ena izmed nadlog; gre pa za količine, ki se jih da medijsko zelo lepo zapakirati, vendar takole prek prsta bi si upali zatrditi, da je bil slovenski žled leta 2014 veliko večja katastrofa, kot je tokratno sneženje v Avstriji. Iz tega tudi ugotovitev, da domačini s snegom povsem normalno shajajo. Kot so z njim shajali nekaj zadnjih stoletij; težava je, kot velikokrat, s turisti!
Nedolgo nazaj je vreme postalo nevarno. Ekstremne vremenske pojave – tudi na naši geografski širini – je sicer znanost kot posledico globalnih podnebnih sprememb napovedala, ampak sodobni človek je neurja in suše in sneženje sprejel kot še eno izmed nevarnosti, ki ogrožajo naš obstoj. Zganila se je zavarovalniška industrija, zganili so se mediji, predvsem pa so se zganili starši in zaščititi sebe in podmladek pred naravnimi elementi je postala prednostna naloga. “Po lužah cmok, cmok in kar brez dežnika” je postala himna novodobnega strahu pred vremenom. Zato je toliko bolj neverjetno, kako se “goretex generacija”, ki se boji vlage kot hudič križa, čisto nič ne ustraši narave. Kajti ravno iz te kombinacije prihajajo žrtve letošnjega sneženja v avstrijskih Alpah. Poglejmo podrobnosti …
Največ žrtev je med smučarji in da bi zadevo podrobno preiskal, si je celo vaš dopisnik nadel doge. Smučanje je samo po sebi nevaren šport. Nevaren celo za režim, saj sta Bojan Križaj in Tone Vogrinec s spremljevalci na veliko pomagala osamosvajati Slovenijo; po drugi strani pa je smučanje nevarno za ude. Tako smučarji že v normalni zimi cepajo kot muhe, in da ne gre za pavšalno izjavo, dokazujejo najboljši tega športa, med katerimi imajo zelo redki obe koleni zdravi. Po poškodbah je smučanje, tako rekreacijsko kot tekmovalno, v samem vrhu športnih poškodb in razloge gre iskati tako v povsem nekritičnem razvoju opreme kot v pomanjkanju dobrih televizijskih in radijskih oddaj, s pomočjo katerih smo včasih že sredi oktobra začeli utrjevati mišice in sklepe. Potem pa se je še bela puhasta snov naše mladosti spremenila v trd beton in mavčarne so začele delati na visokih obratih … Zadeva pa je postala resnično nevarna, ko se je skozi smučanje, nekoč čisti šport razumnikov in ljubiteljev narave, začelo udejanjati sodobno malomeščanstvo, kar je povezano z ekonomskim blagostanjem. Smučarska industrija potrebuje celotnega gosta: športnika, ki se driča s svojo pregrešno drago opremo, kot tudi uživača, da ne zapišemo pijanega junaka “apres skijev”. Hočemo povedati, da je smučanje izgubilo stik z naravo, pridobilo pa statusni simbol – kar se je letos izkazalo za smrtonosno mešanico …
Analiza posameznih primerov januarskih žrtev v avstrijskih Alpah je precej morbidno opravilo, ampak pokaže, da gre v glavnem za smučarje, ki so sebe precenili, istočasno pa podcenili naravo. Šlo je za posameznike, ki so povsem ignorirali uradna opozorila, hkrati pa so v iskanju bajeslovnih užitkov, kot jih lahko vidimo med oglasnimi sporočili, za katera vsako leto poskrbi zimska industrija, nerazumno tvegali.
Da je zima v hribih potencialno nevarna, smo alpski narodi, med katere se štejemo tudi Slovenci, pili z materinim mlekom; a z oblikovanjem smučarske industrije, ki je recimo v Avstriji presegla meje zdravega razuma, ob kombinaciji s smučarskim marketingom, ki nam v reklamah vsiljuje popolne zavoje sredi nedotaknjenega visokogorja, smo prekrasen šport spremenili v smrtonosno zanko. Tako na povsem realni kot tudi na simbolni ravni.
Ob pietetni misli na zasute moramo žal cinično ugotoviti, da so žrtve posledica mešanice običajnega vremenskega pojava in božjega kompleksa, ki se pospešeno naseljuje v sodobnem človeku.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov