Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom.
Piše: Marko Radmilovič
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom
Danes pa zelo na kratko in predvsem zelo preverjeno. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji in delno na Bavarskem ljudje umirajo pod snegom. Ker je situacija občutljiva, iz tega dela Alp poroča naš najboljši mož, ki zna analitično ovrednotiti skoraj vsako snežinko, ki pade iz neba.
Najprej spregovorimo o vremenskem čudežu, po katerem Avstrijo zasipava, sosednja Slovenija pa je suha kot poper. S stališča našega slehernika je razlaga enostavna: “V Avstriji je vsega več!”
In kakšna je ta avstrijska zima? V Alpah je po izjavah našega poročevalca veliko snega. Kot so poročale že druge novinarske ekipe, ki dramatično stojijo pred cestnimi zaporami, je snega ogromno … Ampak veliko snega ni nekaj, kar se kdaj v zgodovini, sploh v centralnih Alpah, ne bi že zgodilo …
Sicer ne gre za količine, ki bi zahtevale vpis v kakšno knjigo rekordov ali bog ne daj v Biblijo kot ena izmed nadlog; gre pa za količine, ki se jih da medijsko zelo lepo zapakirati, vendar takole prek prsta bi si upali zatrditi, da je bil slovenski žled leta 2014 veliko večja katastrofa, kot je tokratno sneženje v Avstriji. Iz tega tudi ugotovitev, da domačini s snegom povsem normalno shajajo. Kot so z njim shajali nekaj zadnjih stoletij; težava je, kot velikokrat, s turisti!
Nedolgo nazaj je vreme postalo nevarno. Ekstremne vremenske pojave – tudi na naši geografski širini – je sicer znanost kot posledico globalnih podnebnih sprememb napovedala, ampak sodobni človek je neurja in suše in sneženje sprejel kot še eno izmed nevarnosti, ki ogrožajo naš obstoj. Zganila se je zavarovalniška industrija, zganili so se mediji, predvsem pa so se zganili starši in zaščititi sebe in podmladek pred naravnimi elementi je postala prednostna naloga. “Po lužah cmok, cmok in kar brez dežnika” je postala himna novodobnega strahu pred vremenom. Zato je toliko bolj neverjetno, kako se “goretex generacija”, ki se boji vlage kot hudič križa, čisto nič ne ustraši narave. Kajti ravno iz te kombinacije prihajajo žrtve letošnjega sneženja v avstrijskih Alpah. Poglejmo podrobnosti …
Največ žrtev je med smučarji in da bi zadevo podrobno preiskal, si je celo vaš dopisnik nadel doge. Smučanje je samo po sebi nevaren šport. Nevaren celo za režim, saj sta Bojan Križaj in Tone Vogrinec s spremljevalci na veliko pomagala osamosvajati Slovenijo; po drugi strani pa je smučanje nevarno za ude. Tako smučarji že v normalni zimi cepajo kot muhe, in da ne gre za pavšalno izjavo, dokazujejo najboljši tega športa, med katerimi imajo zelo redki obe koleni zdravi. Po poškodbah je smučanje, tako rekreacijsko kot tekmovalno, v samem vrhu športnih poškodb in razloge gre iskati tako v povsem nekritičnem razvoju opreme kot v pomanjkanju dobrih televizijskih in radijskih oddaj, s pomočjo katerih smo včasih že sredi oktobra začeli utrjevati mišice in sklepe. Potem pa se je še bela puhasta snov naše mladosti spremenila v trd beton in mavčarne so začele delati na visokih obratih … Zadeva pa je postala resnično nevarna, ko se je skozi smučanje, nekoč čisti šport razumnikov in ljubiteljev narave, začelo udejanjati sodobno malomeščanstvo, kar je povezano z ekonomskim blagostanjem. Smučarska industrija potrebuje celotnega gosta: športnika, ki se driča s svojo pregrešno drago opremo, kot tudi uživača, da ne zapišemo pijanega junaka “apres skijev”. Hočemo povedati, da je smučanje izgubilo stik z naravo, pridobilo pa statusni simbol – kar se je letos izkazalo za smrtonosno mešanico …
Analiza posameznih primerov januarskih žrtev v avstrijskih Alpah je precej morbidno opravilo, ampak pokaže, da gre v glavnem za smučarje, ki so sebe precenili, istočasno pa podcenili naravo. Šlo je za posameznike, ki so povsem ignorirali uradna opozorila, hkrati pa so v iskanju bajeslovnih užitkov, kot jih lahko vidimo med oglasnimi sporočili, za katera vsako leto poskrbi zimska industrija, nerazumno tvegali.
Da je zima v hribih potencialno nevarna, smo alpski narodi, med katere se štejemo tudi Slovenci, pili z materinim mlekom; a z oblikovanjem smučarske industrije, ki je recimo v Avstriji presegla meje zdravega razuma, ob kombinaciji s smučarskim marketingom, ki nam v reklamah vsiljuje popolne zavoje sredi nedotaknjenega visokogorja, smo prekrasen šport spremenili v smrtonosno zanko. Tako na povsem realni kot tudi na simbolni ravni.
Ob pietetni misli na zasute moramo žal cinično ugotoviti, da so žrtve posledica mešanice običajnega vremenskega pojava in božjega kompleksa, ki se pospešeno naseljuje v sodobnem človeku.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom.
Piše: Marko Radmilovič
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom
Danes pa zelo na kratko in predvsem zelo preverjeno. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji in delno na Bavarskem ljudje umirajo pod snegom. Ker je situacija občutljiva, iz tega dela Alp poroča naš najboljši mož, ki zna analitično ovrednotiti skoraj vsako snežinko, ki pade iz neba.
Najprej spregovorimo o vremenskem čudežu, po katerem Avstrijo zasipava, sosednja Slovenija pa je suha kot poper. S stališča našega slehernika je razlaga enostavna: “V Avstriji je vsega več!”
In kakšna je ta avstrijska zima? V Alpah je po izjavah našega poročevalca veliko snega. Kot so poročale že druge novinarske ekipe, ki dramatično stojijo pred cestnimi zaporami, je snega ogromno … Ampak veliko snega ni nekaj, kar se kdaj v zgodovini, sploh v centralnih Alpah, ne bi že zgodilo …
Sicer ne gre za količine, ki bi zahtevale vpis v kakšno knjigo rekordov ali bog ne daj v Biblijo kot ena izmed nadlog; gre pa za količine, ki se jih da medijsko zelo lepo zapakirati, vendar takole prek prsta bi si upali zatrditi, da je bil slovenski žled leta 2014 veliko večja katastrofa, kot je tokratno sneženje v Avstriji. Iz tega tudi ugotovitev, da domačini s snegom povsem normalno shajajo. Kot so z njim shajali nekaj zadnjih stoletij; težava je, kot velikokrat, s turisti!
Nedolgo nazaj je vreme postalo nevarno. Ekstremne vremenske pojave – tudi na naši geografski širini – je sicer znanost kot posledico globalnih podnebnih sprememb napovedala, ampak sodobni človek je neurja in suše in sneženje sprejel kot še eno izmed nevarnosti, ki ogrožajo naš obstoj. Zganila se je zavarovalniška industrija, zganili so se mediji, predvsem pa so se zganili starši in zaščititi sebe in podmladek pred naravnimi elementi je postala prednostna naloga. “Po lužah cmok, cmok in kar brez dežnika” je postala himna novodobnega strahu pred vremenom. Zato je toliko bolj neverjetno, kako se “goretex generacija”, ki se boji vlage kot hudič križa, čisto nič ne ustraši narave. Kajti ravno iz te kombinacije prihajajo žrtve letošnjega sneženja v avstrijskih Alpah. Poglejmo podrobnosti …
Največ žrtev je med smučarji in da bi zadevo podrobno preiskal, si je celo vaš dopisnik nadel doge. Smučanje je samo po sebi nevaren šport. Nevaren celo za režim, saj sta Bojan Križaj in Tone Vogrinec s spremljevalci na veliko pomagala osamosvajati Slovenijo; po drugi strani pa je smučanje nevarno za ude. Tako smučarji že v normalni zimi cepajo kot muhe, in da ne gre za pavšalno izjavo, dokazujejo najboljši tega športa, med katerimi imajo zelo redki obe koleni zdravi. Po poškodbah je smučanje, tako rekreacijsko kot tekmovalno, v samem vrhu športnih poškodb in razloge gre iskati tako v povsem nekritičnem razvoju opreme kot v pomanjkanju dobrih televizijskih in radijskih oddaj, s pomočjo katerih smo včasih že sredi oktobra začeli utrjevati mišice in sklepe. Potem pa se je še bela puhasta snov naše mladosti spremenila v trd beton in mavčarne so začele delati na visokih obratih … Zadeva pa je postala resnično nevarna, ko se je skozi smučanje, nekoč čisti šport razumnikov in ljubiteljev narave, začelo udejanjati sodobno malomeščanstvo, kar je povezano z ekonomskim blagostanjem. Smučarska industrija potrebuje celotnega gosta: športnika, ki se driča s svojo pregrešno drago opremo, kot tudi uživača, da ne zapišemo pijanega junaka “apres skijev”. Hočemo povedati, da je smučanje izgubilo stik z naravo, pridobilo pa statusni simbol – kar se je letos izkazalo za smrtonosno mešanico …
Analiza posameznih primerov januarskih žrtev v avstrijskih Alpah je precej morbidno opravilo, ampak pokaže, da gre v glavnem za smučarje, ki so sebe precenili, istočasno pa podcenili naravo. Šlo je za posameznike, ki so povsem ignorirali uradna opozorila, hkrati pa so v iskanju bajeslovnih užitkov, kot jih lahko vidimo med oglasnimi sporočili, za katera vsako leto poskrbi zimska industrija, nerazumno tvegali.
Da je zima v hribih potencialno nevarna, smo alpski narodi, med katere se štejemo tudi Slovenci, pili z materinim mlekom; a z oblikovanjem smučarske industrije, ki je recimo v Avstriji presegla meje zdravega razuma, ob kombinaciji s smučarskim marketingom, ki nam v reklamah vsiljuje popolne zavoje sredi nedotaknjenega visokogorja, smo prekrasen šport spremenili v smrtonosno zanko. Tako na povsem realni kot tudi na simbolni ravni.
Ob pietetni misli na zasute moramo žal cinično ugotoviti, da so žrtve posledica mešanice običajnega vremenskega pojava in božjega kompleksa, ki se pospešeno naseljuje v sodobnem človeku.
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Neveljaven email naslov