V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom

Danes pa zelo na kratko in predvsem zelo preverjeno. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji in delno na Bavarskem ljudje umirajo pod snegom. Ker je situacija občutljiva, iz tega dela Alp poroča naš najboljši mož, ki zna analitično ovrednotiti skoraj vsako snežinko, ki pade iz neba.

Najprej spregovorimo o vremenskem čudežu, po katerem Avstrijo zasipava, sosednja Slovenija pa je suha kot poper. S stališča našega slehernika je razlaga enostavna: “V Avstriji je vsega več!”

In kakšna je ta avstrijska zima? V Alpah je po izjavah našega poročevalca veliko snega. Kot so poročale že druge novinarske ekipe, ki dramatično stojijo pred cestnimi zaporami, je snega ogromno … Ampak veliko snega ni nekaj, kar se kdaj v zgodovini, sploh v centralnih Alpah, ne bi že zgodilo …

Sicer ne gre za količine, ki bi zahtevale vpis v kakšno knjigo rekordov ali bog ne daj v Biblijo kot ena izmed nadlog; gre pa za količine, ki se jih da medijsko zelo lepo zapakirati, vendar takole prek prsta bi si upali zatrditi, da je bil slovenski žled leta 2014 veliko večja katastrofa, kot je tokratno sneženje v Avstriji. Iz tega tudi ugotovitev, da domačini s snegom povsem normalno shajajo. Kot so z njim shajali nekaj zadnjih stoletij; težava je, kot velikokrat, s turisti!

Nedolgo nazaj je vreme postalo nevarno. Ekstremne vremenske pojave – tudi na naši geografski širini – je sicer znanost kot posledico globalnih podnebnih sprememb napovedala, ampak sodobni človek je neurja in suše in sneženje sprejel kot še eno izmed nevarnosti, ki ogrožajo naš obstoj. Zganila se je zavarovalniška industrija, zganili so se mediji, predvsem pa so se zganili starši in zaščititi sebe in podmladek pred naravnimi elementi je postala prednostna naloga. “Po lužah cmok, cmok in kar brez dežnika” je postala himna novodobnega strahu pred vremenom. Zato je toliko bolj neverjetno, kako se “goretex generacija”, ki se boji vlage kot hudič križa, čisto nič ne ustraši narave. Kajti ravno iz te kombinacije prihajajo žrtve letošnjega sneženja v avstrijskih Alpah. Poglejmo podrobnosti …

Največ žrtev je med smučarji in da bi zadevo podrobno preiskal, si je celo vaš dopisnik nadel doge. Smučanje je samo po sebi nevaren šport. Nevaren celo za režim, saj sta Bojan Križaj in Tone Vogrinec s spremljevalci na veliko pomagala osamosvajati Slovenijo; po drugi strani pa je smučanje nevarno za ude. Tako smučarji že v normalni zimi cepajo kot muhe, in da ne gre za pavšalno izjavo, dokazujejo najboljši tega športa, med katerimi imajo zelo redki obe koleni zdravi. Po poškodbah je smučanje, tako rekreacijsko kot tekmovalno, v samem vrhu športnih poškodb in razloge gre iskati tako v povsem nekritičnem razvoju opreme kot v pomanjkanju dobrih televizijskih in radijskih oddaj, s pomočjo katerih smo včasih že sredi oktobra začeli utrjevati mišice in sklepe. Potem pa se je še bela puhasta snov naše mladosti spremenila v trd beton in mavčarne so začele delati na visokih obratih … Zadeva pa je postala resnično nevarna, ko se je skozi smučanje, nekoč čisti šport razumnikov in ljubiteljev narave, začelo udejanjati sodobno malomeščanstvo, kar je povezano z ekonomskim blagostanjem. Smučarska industrija potrebuje celotnega gosta: športnika, ki se driča s svojo pregrešno drago opremo, kot tudi uživača, da ne zapišemo pijanega junaka “apres skijev”. Hočemo povedati, da je smučanje izgubilo stik z naravo, pridobilo pa statusni simbol – kar se je letos izkazalo za smrtonosno mešanico …

Analiza posameznih primerov januarskih žrtev v avstrijskih Alpah je precej morbidno opravilo, ampak pokaže, da gre v glavnem za smučarje, ki so sebe precenili, istočasno pa podcenili naravo. Šlo je za posameznike, ki so povsem ignorirali uradna opozorila, hkrati pa so v iskanju bajeslovnih užitkov, kot jih lahko vidimo med oglasnimi sporočili, za katera vsako leto poskrbi zimska industrija, nerazumno tvegali.

Da je zima v hribih potencialno nevarna, smo alpski narodi, med katere se štejemo tudi Slovenci, pili z materinim mlekom; a z oblikovanjem smučarske industrije, ki je recimo v Avstriji presegla meje zdravega razuma, ob kombinaciji s smučarskim marketingom, ki nam v reklamah vsiljuje popolne zavoje sredi nedotaknjenega visokogorja, smo prekrasen šport spremenili v smrtonosno zanko. Tako na povsem realni kot tudi na simbolni ravni.

Ob pietetni misli na zasute moramo žal cinično ugotoviti, da so žrtve posledica mešanice običajnega vremenskega pojava in božjega kompleksa, ki se pospešeno naseljuje v sodobnem človeku.