Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati
V času velike noči gremo na Velikonočne otoke. Tam so doma kipi z izjemno velikimi ušesi. Podobne kipe s podobno velikimi ušesi je mogoče najti tudi na Hrvaškem.
Medtem ko ves civiliziran svet prisluškuje črni luknji, ki so jo odkrili v oddaljeni galaksiji, Hrvati prisluškujejo Slovencem. In Slovenci seveda Hrvatom.
Da ujamemo trend, si dajmo malo prisluškovati … Kot je povedal Matej Tonin, predsednik komisije državnega zbora za nadzor varnostno-obveščevalnih služb, naj si slovenski politični vrh nikar ne dela iluzij, da jim Hrvaške tajne službe ne prisluškujejo. Se pravi, da po Toninovo Hrvati prisluškujejo poslancem, ministrom, državnim komisarjem, predsednikom vlade, parlamenta in države ter tako naprej ter tako nazaj po hierarhiji slovenske politike.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Ker kot nas uči znameniti izrek: “Lepota je v ušesih prisluškovalca”, gre resnično za dejavnost, ki je strogo hierarhično urejena. Nam navadnim smrtnikom prisluškujejo samo sosedje. Ali kakšna skregana žlahta. Od tu pa se prisluškovanje že razveja; tajnice prisluškujejo direktorjem, ljubimci prisluškujejo prevaranim, trenerji prisluškujejo športnikom. A vse to je nedolžno prisluškovanje. Zaplete se šele takrat, ko preidemo iz zasebnega v javno prisluškovanje. Policisti prisluškujejo lopovom, vojaki teroristom, politiki politikom, vlade vladam, duhovniki bogu in na koncu seveda teleskopi prisluškujejo črnim luknjam.
Medklic; prisluškovanje je zavržno dejanje, nevredno omikane družbe in nikakršni višji, vladni, ekonomski, geopolitični in drugi interesi ne opravičujejo te nizkotne rabote. Mnogo varnostnih teoretikov, kar nekaj tajnih agentov in pop kulturnih referenc se pozitivno izreka o prisluškovanju – a za etičnega posameznika nič ne opravičuje tega gnusnega akta.
Dalje; v primeru poslanca Tonina se kljub vsemu zdi, da gre za nekoliko bahaško dvigovanje cene na politični tržnici. Da so Hrvati strastni prisluškovalci, je znano, ampak da imajo vire, voljo in veselje prisluškovati prav vsakemu slovenskemu strankarskemu veljaku, se zdi skoraj nemogoče. Predvsem zaradi bistvenega vprašanja: “Ja kaj pa naj bi izvedeli?”
Poskusimo si zamisliti najglobljo skrivnost, ki jo hrani najgloblji trezor, najbolj tajni dokument in najzaupnejši fascikel slovenske globoke države … “I, kaj bi lahko to bilo?”
Kaj si predajajo slovenski predsedniki vlad, ko se menjajo na položaju? Izstrelitvene kode raket slovenske protitočne obrambe? Posnetke spolnega akta na mahagonijevi mizi državne pisarne? Pol kilograma ljute droge, pozabljene na stranišču parlamenta? Poročilo o trgovini z orožjem v devetdesetih?
Kakšna je najstrašnejša skrivnost, ki jo lahko slovenski politiki po nemarnem izmenjajo v medsebojni komunikaciji, velikouhi Hrvati pa prestrežejo in nato iz nje kujejo geopolitično prednost? Mogoče kdo je komu prodal katero od slovenskih podjetij pod mizo? Mogoče kdo ni plačal socialnih prispevkov? Mogoče kateri sindikat je izsiljeval vlado, ali pa koga je izseljevala vlada?
Zadeva je namreč ta, da so nas tri desetletja življenja v slovenski politični kloaki naredila imune na vse skrite in razkrite skrivnosti, hkrati pa slovenska plemenska prepletenost omogoča, da vsi v tej državi vemo vse o vseh in vsem. Hrvatom v primeru arbitražnih nerod vrhunski prisluh ni uspel – temveč so samo vlekli na uho, o čem teče beseda pri sosednji mizi. Hoteli so se iti prisluškovanje, v bistvu pa so posneli čvekanje.
Se pravi niti sam Matej Tonin ne more samemu Marjanu Šarcu v zaupnem pogovoru povedati nič takega, kar bi kogarkoli šokiralo … predvsem pa nič takega, kar bi Hrvatom dalo legitimno osnovo za protislovensko delovanje. Prisluh pogovora med arbitrom in agentko ni v ničemer spremenil hrvaške odločenosti, da arbitraže ne prizna. Jo je sprožil in pospešil, vsekakor pa prisluh nikoli ni bil resnična podlaga za hrvaško nenaklonjenost arbitražnemu postopku.
Če razumni pozna naravo človeške komunikacije, ve, da je ta večinsko sestavljena iz mlatenja prazne slame. Zdaj pa nas hočejo varnostne službe in špiclji vseh sort prepričati, kako se v komunikaciji med vrhunskimi slovenskimi politiki, ki so dovčerajšnji sleherniki, pretakajo informacije, vredne zlata in so bolj občutljive, kot je ranljiv češnjev cvet v pomladanem jutru. A dovolite, da izdamo resnično skrivnost:
Spoštovani ceh telefonistov, sploh onih, ki so njega dni služili v Iskrinih analognih centralah, zna povedati marsikaj zanimivega. Telefonist je v tistih časih povezavo med govorcema vzpostavil s stikalom, ki se je po prekinitvi veze samodejno izklopilo. Obstajalo pa je tudi stikalo, s katerim je lahko telefonist posegel v pogovor, če je imel kateri od govorcev nujnejši telefonski klic. To urgentno stikalo se ob telefonistovi intervenciji ni zaskočilo, predvsem zato, da telefonist ne bi mogel prisluškovati pogovoru.
No, bili so to časi, ko so telefonisti hodili naokoli z veliko vdolbino v palcu, s katerim so tudi po deset minut tiščali stikalo, medtem ko so z drugo roko pokrivali slušalko. In ta zanesljiv in verodostojen vir je obelodanil, o čem sogovorniki po telefonu govorijo v desetih odstotkih pogovorov … Govorijo o vremenu, seveda. V preostalih devetdesetih odstotkih telefonskih pogovorov sogovorniki govorijo o seksu.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati
V času velike noči gremo na Velikonočne otoke. Tam so doma kipi z izjemno velikimi ušesi. Podobne kipe s podobno velikimi ušesi je mogoče najti tudi na Hrvaškem.
Medtem ko ves civiliziran svet prisluškuje črni luknji, ki so jo odkrili v oddaljeni galaksiji, Hrvati prisluškujejo Slovencem. In Slovenci seveda Hrvatom.
Da ujamemo trend, si dajmo malo prisluškovati … Kot je povedal Matej Tonin, predsednik komisije državnega zbora za nadzor varnostno-obveščevalnih služb, naj si slovenski politični vrh nikar ne dela iluzij, da jim Hrvaške tajne službe ne prisluškujejo. Se pravi, da po Toninovo Hrvati prisluškujejo poslancem, ministrom, državnim komisarjem, predsednikom vlade, parlamenta in države ter tako naprej ter tako nazaj po hierarhiji slovenske politike.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Ker kot nas uči znameniti izrek: “Lepota je v ušesih prisluškovalca”, gre resnično za dejavnost, ki je strogo hierarhično urejena. Nam navadnim smrtnikom prisluškujejo samo sosedje. Ali kakšna skregana žlahta. Od tu pa se prisluškovanje že razveja; tajnice prisluškujejo direktorjem, ljubimci prisluškujejo prevaranim, trenerji prisluškujejo športnikom. A vse to je nedolžno prisluškovanje. Zaplete se šele takrat, ko preidemo iz zasebnega v javno prisluškovanje. Policisti prisluškujejo lopovom, vojaki teroristom, politiki politikom, vlade vladam, duhovniki bogu in na koncu seveda teleskopi prisluškujejo črnim luknjam.
Medklic; prisluškovanje je zavržno dejanje, nevredno omikane družbe in nikakršni višji, vladni, ekonomski, geopolitični in drugi interesi ne opravičujejo te nizkotne rabote. Mnogo varnostnih teoretikov, kar nekaj tajnih agentov in pop kulturnih referenc se pozitivno izreka o prisluškovanju – a za etičnega posameznika nič ne opravičuje tega gnusnega akta.
Dalje; v primeru poslanca Tonina se kljub vsemu zdi, da gre za nekoliko bahaško dvigovanje cene na politični tržnici. Da so Hrvati strastni prisluškovalci, je znano, ampak da imajo vire, voljo in veselje prisluškovati prav vsakemu slovenskemu strankarskemu veljaku, se zdi skoraj nemogoče. Predvsem zaradi bistvenega vprašanja: “Ja kaj pa naj bi izvedeli?”
Poskusimo si zamisliti najglobljo skrivnost, ki jo hrani najgloblji trezor, najbolj tajni dokument in najzaupnejši fascikel slovenske globoke države … “I, kaj bi lahko to bilo?”
Kaj si predajajo slovenski predsedniki vlad, ko se menjajo na položaju? Izstrelitvene kode raket slovenske protitočne obrambe? Posnetke spolnega akta na mahagonijevi mizi državne pisarne? Pol kilograma ljute droge, pozabljene na stranišču parlamenta? Poročilo o trgovini z orožjem v devetdesetih?
Kakšna je najstrašnejša skrivnost, ki jo lahko slovenski politiki po nemarnem izmenjajo v medsebojni komunikaciji, velikouhi Hrvati pa prestrežejo in nato iz nje kujejo geopolitično prednost? Mogoče kdo je komu prodal katero od slovenskih podjetij pod mizo? Mogoče kdo ni plačal socialnih prispevkov? Mogoče kateri sindikat je izsiljeval vlado, ali pa koga je izseljevala vlada?
Zadeva je namreč ta, da so nas tri desetletja življenja v slovenski politični kloaki naredila imune na vse skrite in razkrite skrivnosti, hkrati pa slovenska plemenska prepletenost omogoča, da vsi v tej državi vemo vse o vseh in vsem. Hrvatom v primeru arbitražnih nerod vrhunski prisluh ni uspel – temveč so samo vlekli na uho, o čem teče beseda pri sosednji mizi. Hoteli so se iti prisluškovanje, v bistvu pa so posneli čvekanje.
Se pravi niti sam Matej Tonin ne more samemu Marjanu Šarcu v zaupnem pogovoru povedati nič takega, kar bi kogarkoli šokiralo … predvsem pa nič takega, kar bi Hrvatom dalo legitimno osnovo za protislovensko delovanje. Prisluh pogovora med arbitrom in agentko ni v ničemer spremenil hrvaške odločenosti, da arbitraže ne prizna. Jo je sprožil in pospešil, vsekakor pa prisluh nikoli ni bil resnična podlaga za hrvaško nenaklonjenost arbitražnemu postopku.
Če razumni pozna naravo človeške komunikacije, ve, da je ta večinsko sestavljena iz mlatenja prazne slame. Zdaj pa nas hočejo varnostne službe in špiclji vseh sort prepričati, kako se v komunikaciji med vrhunskimi slovenskimi politiki, ki so dovčerajšnji sleherniki, pretakajo informacije, vredne zlata in so bolj občutljive, kot je ranljiv češnjev cvet v pomladanem jutru. A dovolite, da izdamo resnično skrivnost:
Spoštovani ceh telefonistov, sploh onih, ki so njega dni služili v Iskrinih analognih centralah, zna povedati marsikaj zanimivega. Telefonist je v tistih časih povezavo med govorcema vzpostavil s stikalom, ki se je po prekinitvi veze samodejno izklopilo. Obstajalo pa je tudi stikalo, s katerim je lahko telefonist posegel v pogovor, če je imel kateri od govorcev nujnejši telefonski klic. To urgentno stikalo se ob telefonistovi intervenciji ni zaskočilo, predvsem zato, da telefonist ne bi mogel prisluškovati pogovoru.
No, bili so to časi, ko so telefonisti hodili naokoli z veliko vdolbino v palcu, s katerim so tudi po deset minut tiščali stikalo, medtem ko so z drugo roko pokrivali slušalko. In ta zanesljiv in verodostojen vir je obelodanil, o čem sogovorniki po telefonu govorijo v desetih odstotkih pogovorov … Govorijo o vremenu, seveda. V preostalih devetdesetih odstotkih telefonskih pogovorov sogovorniki govorijo o seksu.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov