Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati
V času velike noči gremo na Velikonočne otoke. Tam so doma kipi z izjemno velikimi ušesi. Podobne kipe s podobno velikimi ušesi je mogoče najti tudi na Hrvaškem.
Medtem ko ves civiliziran svet prisluškuje črni luknji, ki so jo odkrili v oddaljeni galaksiji, Hrvati prisluškujejo Slovencem. In Slovenci seveda Hrvatom.
Da ujamemo trend, si dajmo malo prisluškovati … Kot je povedal Matej Tonin, predsednik komisije državnega zbora za nadzor varnostno-obveščevalnih služb, naj si slovenski politični vrh nikar ne dela iluzij, da jim Hrvaške tajne službe ne prisluškujejo. Se pravi, da po Toninovo Hrvati prisluškujejo poslancem, ministrom, državnim komisarjem, predsednikom vlade, parlamenta in države ter tako naprej ter tako nazaj po hierarhiji slovenske politike.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Ker kot nas uči znameniti izrek: “Lepota je v ušesih prisluškovalca”, gre resnično za dejavnost, ki je strogo hierarhično urejena. Nam navadnim smrtnikom prisluškujejo samo sosedje. Ali kakšna skregana žlahta. Od tu pa se prisluškovanje že razveja; tajnice prisluškujejo direktorjem, ljubimci prisluškujejo prevaranim, trenerji prisluškujejo športnikom. A vse to je nedolžno prisluškovanje. Zaplete se šele takrat, ko preidemo iz zasebnega v javno prisluškovanje. Policisti prisluškujejo lopovom, vojaki teroristom, politiki politikom, vlade vladam, duhovniki bogu in na koncu seveda teleskopi prisluškujejo črnim luknjam.
Medklic; prisluškovanje je zavržno dejanje, nevredno omikane družbe in nikakršni višji, vladni, ekonomski, geopolitični in drugi interesi ne opravičujejo te nizkotne rabote. Mnogo varnostnih teoretikov, kar nekaj tajnih agentov in pop kulturnih referenc se pozitivno izreka o prisluškovanju – a za etičnega posameznika nič ne opravičuje tega gnusnega akta.
Dalje; v primeru poslanca Tonina se kljub vsemu zdi, da gre za nekoliko bahaško dvigovanje cene na politični tržnici. Da so Hrvati strastni prisluškovalci, je znano, ampak da imajo vire, voljo in veselje prisluškovati prav vsakemu slovenskemu strankarskemu veljaku, se zdi skoraj nemogoče. Predvsem zaradi bistvenega vprašanja: “Ja kaj pa naj bi izvedeli?”
Poskusimo si zamisliti najglobljo skrivnost, ki jo hrani najgloblji trezor, najbolj tajni dokument in najzaupnejši fascikel slovenske globoke države … “I, kaj bi lahko to bilo?”
Kaj si predajajo slovenski predsedniki vlad, ko se menjajo na položaju? Izstrelitvene kode raket slovenske protitočne obrambe? Posnetke spolnega akta na mahagonijevi mizi državne pisarne? Pol kilograma ljute droge, pozabljene na stranišču parlamenta? Poročilo o trgovini z orožjem v devetdesetih?
Kakšna je najstrašnejša skrivnost, ki jo lahko slovenski politiki po nemarnem izmenjajo v medsebojni komunikaciji, velikouhi Hrvati pa prestrežejo in nato iz nje kujejo geopolitično prednost? Mogoče kdo je komu prodal katero od slovenskih podjetij pod mizo? Mogoče kdo ni plačal socialnih prispevkov? Mogoče kateri sindikat je izsiljeval vlado, ali pa koga je izseljevala vlada?
Zadeva je namreč ta, da so nas tri desetletja življenja v slovenski politični kloaki naredila imune na vse skrite in razkrite skrivnosti, hkrati pa slovenska plemenska prepletenost omogoča, da vsi v tej državi vemo vse o vseh in vsem. Hrvatom v primeru arbitražnih nerod vrhunski prisluh ni uspel – temveč so samo vlekli na uho, o čem teče beseda pri sosednji mizi. Hoteli so se iti prisluškovanje, v bistvu pa so posneli čvekanje.
Se pravi niti sam Matej Tonin ne more samemu Marjanu Šarcu v zaupnem pogovoru povedati nič takega, kar bi kogarkoli šokiralo … predvsem pa nič takega, kar bi Hrvatom dalo legitimno osnovo za protislovensko delovanje. Prisluh pogovora med arbitrom in agentko ni v ničemer spremenil hrvaške odločenosti, da arbitraže ne prizna. Jo je sprožil in pospešil, vsekakor pa prisluh nikoli ni bil resnična podlaga za hrvaško nenaklonjenost arbitražnemu postopku.
Če razumni pozna naravo človeške komunikacije, ve, da je ta večinsko sestavljena iz mlatenja prazne slame. Zdaj pa nas hočejo varnostne službe in špiclji vseh sort prepričati, kako se v komunikaciji med vrhunskimi slovenskimi politiki, ki so dovčerajšnji sleherniki, pretakajo informacije, vredne zlata in so bolj občutljive, kot je ranljiv češnjev cvet v pomladanem jutru. A dovolite, da izdamo resnično skrivnost:
Spoštovani ceh telefonistov, sploh onih, ki so njega dni služili v Iskrinih analognih centralah, zna povedati marsikaj zanimivega. Telefonist je v tistih časih povezavo med govorcema vzpostavil s stikalom, ki se je po prekinitvi veze samodejno izklopilo. Obstajalo pa je tudi stikalo, s katerim je lahko telefonist posegel v pogovor, če je imel kateri od govorcev nujnejši telefonski klic. To urgentno stikalo se ob telefonistovi intervenciji ni zaskočilo, predvsem zato, da telefonist ne bi mogel prisluškovati pogovoru.
No, bili so to časi, ko so telefonisti hodili naokoli z veliko vdolbino v palcu, s katerim so tudi po deset minut tiščali stikalo, medtem ko so z drugo roko pokrivali slušalko. In ta zanesljiv in verodostojen vir je obelodanil, o čem sogovorniki po telefonu govorijo v desetih odstotkih pogovorov … Govorijo o vremenu, seveda. V preostalih devetdesetih odstotkih telefonskih pogovorov sogovorniki govorijo o seksu.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati
V času velike noči gremo na Velikonočne otoke. Tam so doma kipi z izjemno velikimi ušesi. Podobne kipe s podobno velikimi ušesi je mogoče najti tudi na Hrvaškem.
Medtem ko ves civiliziran svet prisluškuje črni luknji, ki so jo odkrili v oddaljeni galaksiji, Hrvati prisluškujejo Slovencem. In Slovenci seveda Hrvatom.
Da ujamemo trend, si dajmo malo prisluškovati … Kot je povedal Matej Tonin, predsednik komisije državnega zbora za nadzor varnostno-obveščevalnih služb, naj si slovenski politični vrh nikar ne dela iluzij, da jim Hrvaške tajne službe ne prisluškujejo. Se pravi, da po Toninovo Hrvati prisluškujejo poslancem, ministrom, državnim komisarjem, predsednikom vlade, parlamenta in države ter tako naprej ter tako nazaj po hierarhiji slovenske politike.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Ker kot nas uči znameniti izrek: “Lepota je v ušesih prisluškovalca”, gre resnično za dejavnost, ki je strogo hierarhično urejena. Nam navadnim smrtnikom prisluškujejo samo sosedje. Ali kakšna skregana žlahta. Od tu pa se prisluškovanje že razveja; tajnice prisluškujejo direktorjem, ljubimci prisluškujejo prevaranim, trenerji prisluškujejo športnikom. A vse to je nedolžno prisluškovanje. Zaplete se šele takrat, ko preidemo iz zasebnega v javno prisluškovanje. Policisti prisluškujejo lopovom, vojaki teroristom, politiki politikom, vlade vladam, duhovniki bogu in na koncu seveda teleskopi prisluškujejo črnim luknjam.
Medklic; prisluškovanje je zavržno dejanje, nevredno omikane družbe in nikakršni višji, vladni, ekonomski, geopolitični in drugi interesi ne opravičujejo te nizkotne rabote. Mnogo varnostnih teoretikov, kar nekaj tajnih agentov in pop kulturnih referenc se pozitivno izreka o prisluškovanju – a za etičnega posameznika nič ne opravičuje tega gnusnega akta.
Dalje; v primeru poslanca Tonina se kljub vsemu zdi, da gre za nekoliko bahaško dvigovanje cene na politični tržnici. Da so Hrvati strastni prisluškovalci, je znano, ampak da imajo vire, voljo in veselje prisluškovati prav vsakemu slovenskemu strankarskemu veljaku, se zdi skoraj nemogoče. Predvsem zaradi bistvenega vprašanja: “Ja kaj pa naj bi izvedeli?”
Poskusimo si zamisliti najglobljo skrivnost, ki jo hrani najgloblji trezor, najbolj tajni dokument in najzaupnejši fascikel slovenske globoke države … “I, kaj bi lahko to bilo?”
Kaj si predajajo slovenski predsedniki vlad, ko se menjajo na položaju? Izstrelitvene kode raket slovenske protitočne obrambe? Posnetke spolnega akta na mahagonijevi mizi državne pisarne? Pol kilograma ljute droge, pozabljene na stranišču parlamenta? Poročilo o trgovini z orožjem v devetdesetih?
Kakšna je najstrašnejša skrivnost, ki jo lahko slovenski politiki po nemarnem izmenjajo v medsebojni komunikaciji, velikouhi Hrvati pa prestrežejo in nato iz nje kujejo geopolitično prednost? Mogoče kdo je komu prodal katero od slovenskih podjetij pod mizo? Mogoče kdo ni plačal socialnih prispevkov? Mogoče kateri sindikat je izsiljeval vlado, ali pa koga je izseljevala vlada?
Zadeva je namreč ta, da so nas tri desetletja življenja v slovenski politični kloaki naredila imune na vse skrite in razkrite skrivnosti, hkrati pa slovenska plemenska prepletenost omogoča, da vsi v tej državi vemo vse o vseh in vsem. Hrvatom v primeru arbitražnih nerod vrhunski prisluh ni uspel – temveč so samo vlekli na uho, o čem teče beseda pri sosednji mizi. Hoteli so se iti prisluškovanje, v bistvu pa so posneli čvekanje.
Se pravi niti sam Matej Tonin ne more samemu Marjanu Šarcu v zaupnem pogovoru povedati nič takega, kar bi kogarkoli šokiralo … predvsem pa nič takega, kar bi Hrvatom dalo legitimno osnovo za protislovensko delovanje. Prisluh pogovora med arbitrom in agentko ni v ničemer spremenil hrvaške odločenosti, da arbitraže ne prizna. Jo je sprožil in pospešil, vsekakor pa prisluh nikoli ni bil resnična podlaga za hrvaško nenaklonjenost arbitražnemu postopku.
Če razumni pozna naravo človeške komunikacije, ve, da je ta večinsko sestavljena iz mlatenja prazne slame. Zdaj pa nas hočejo varnostne službe in špiclji vseh sort prepričati, kako se v komunikaciji med vrhunskimi slovenskimi politiki, ki so dovčerajšnji sleherniki, pretakajo informacije, vredne zlata in so bolj občutljive, kot je ranljiv češnjev cvet v pomladanem jutru. A dovolite, da izdamo resnično skrivnost:
Spoštovani ceh telefonistov, sploh onih, ki so njega dni služili v Iskrinih analognih centralah, zna povedati marsikaj zanimivega. Telefonist je v tistih časih povezavo med govorcema vzpostavil s stikalom, ki se je po prekinitvi veze samodejno izklopilo. Obstajalo pa je tudi stikalo, s katerim je lahko telefonist posegel v pogovor, če je imel kateri od govorcev nujnejši telefonski klic. To urgentno stikalo se ob telefonistovi intervenciji ni zaskočilo, predvsem zato, da telefonist ne bi mogel prisluškovati pogovoru.
No, bili so to časi, ko so telefonisti hodili naokoli z veliko vdolbino v palcu, s katerim so tudi po deset minut tiščali stikalo, medtem ko so z drugo roko pokrivali slušalko. In ta zanesljiv in verodostojen vir je obelodanil, o čem sogovorniki po telefonu govorijo v desetih odstotkih pogovorov … Govorijo o vremenu, seveda. V preostalih devetdesetih odstotkih telefonskih pogovorov sogovorniki govorijo o seksu.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Neveljaven email naslov