Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati
V času velike noči gremo na Velikonočne otoke. Tam so doma kipi z izjemno velikimi ušesi. Podobne kipe s podobno velikimi ušesi je mogoče najti tudi na Hrvaškem.
Medtem ko ves civiliziran svet prisluškuje črni luknji, ki so jo odkrili v oddaljeni galaksiji, Hrvati prisluškujejo Slovencem. In Slovenci seveda Hrvatom.
Da ujamemo trend, si dajmo malo prisluškovati … Kot je povedal Matej Tonin, predsednik komisije državnega zbora za nadzor varnostno-obveščevalnih služb, naj si slovenski politični vrh nikar ne dela iluzij, da jim Hrvaške tajne službe ne prisluškujejo. Se pravi, da po Toninovo Hrvati prisluškujejo poslancem, ministrom, državnim komisarjem, predsednikom vlade, parlamenta in države ter tako naprej ter tako nazaj po hierarhiji slovenske politike.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Ker kot nas uči znameniti izrek: “Lepota je v ušesih prisluškovalca”, gre resnično za dejavnost, ki je strogo hierarhično urejena. Nam navadnim smrtnikom prisluškujejo samo sosedje. Ali kakšna skregana žlahta. Od tu pa se prisluškovanje že razveja; tajnice prisluškujejo direktorjem, ljubimci prisluškujejo prevaranim, trenerji prisluškujejo športnikom. A vse to je nedolžno prisluškovanje. Zaplete se šele takrat, ko preidemo iz zasebnega v javno prisluškovanje. Policisti prisluškujejo lopovom, vojaki teroristom, politiki politikom, vlade vladam, duhovniki bogu in na koncu seveda teleskopi prisluškujejo črnim luknjam.
Medklic; prisluškovanje je zavržno dejanje, nevredno omikane družbe in nikakršni višji, vladni, ekonomski, geopolitični in drugi interesi ne opravičujejo te nizkotne rabote. Mnogo varnostnih teoretikov, kar nekaj tajnih agentov in pop kulturnih referenc se pozitivno izreka o prisluškovanju – a za etičnega posameznika nič ne opravičuje tega gnusnega akta.
Dalje; v primeru poslanca Tonina se kljub vsemu zdi, da gre za nekoliko bahaško dvigovanje cene na politični tržnici. Da so Hrvati strastni prisluškovalci, je znano, ampak da imajo vire, voljo in veselje prisluškovati prav vsakemu slovenskemu strankarskemu veljaku, se zdi skoraj nemogoče. Predvsem zaradi bistvenega vprašanja: “Ja kaj pa naj bi izvedeli?”
Poskusimo si zamisliti najglobljo skrivnost, ki jo hrani najgloblji trezor, najbolj tajni dokument in najzaupnejši fascikel slovenske globoke države … “I, kaj bi lahko to bilo?”
Kaj si predajajo slovenski predsedniki vlad, ko se menjajo na položaju? Izstrelitvene kode raket slovenske protitočne obrambe? Posnetke spolnega akta na mahagonijevi mizi državne pisarne? Pol kilograma ljute droge, pozabljene na stranišču parlamenta? Poročilo o trgovini z orožjem v devetdesetih?
Kakšna je najstrašnejša skrivnost, ki jo lahko slovenski politiki po nemarnem izmenjajo v medsebojni komunikaciji, velikouhi Hrvati pa prestrežejo in nato iz nje kujejo geopolitično prednost? Mogoče kdo je komu prodal katero od slovenskih podjetij pod mizo? Mogoče kdo ni plačal socialnih prispevkov? Mogoče kateri sindikat je izsiljeval vlado, ali pa koga je izseljevala vlada?
Zadeva je namreč ta, da so nas tri desetletja življenja v slovenski politični kloaki naredila imune na vse skrite in razkrite skrivnosti, hkrati pa slovenska plemenska prepletenost omogoča, da vsi v tej državi vemo vse o vseh in vsem. Hrvatom v primeru arbitražnih nerod vrhunski prisluh ni uspel – temveč so samo vlekli na uho, o čem teče beseda pri sosednji mizi. Hoteli so se iti prisluškovanje, v bistvu pa so posneli čvekanje.
Se pravi niti sam Matej Tonin ne more samemu Marjanu Šarcu v zaupnem pogovoru povedati nič takega, kar bi kogarkoli šokiralo … predvsem pa nič takega, kar bi Hrvatom dalo legitimno osnovo za protislovensko delovanje. Prisluh pogovora med arbitrom in agentko ni v ničemer spremenil hrvaške odločenosti, da arbitraže ne prizna. Jo je sprožil in pospešil, vsekakor pa prisluh nikoli ni bil resnična podlaga za hrvaško nenaklonjenost arbitražnemu postopku.
Če razumni pozna naravo človeške komunikacije, ve, da je ta večinsko sestavljena iz mlatenja prazne slame. Zdaj pa nas hočejo varnostne službe in špiclji vseh sort prepričati, kako se v komunikaciji med vrhunskimi slovenskimi politiki, ki so dovčerajšnji sleherniki, pretakajo informacije, vredne zlata in so bolj občutljive, kot je ranljiv češnjev cvet v pomladanem jutru. A dovolite, da izdamo resnično skrivnost:
Spoštovani ceh telefonistov, sploh onih, ki so njega dni služili v Iskrinih analognih centralah, zna povedati marsikaj zanimivega. Telefonist je v tistih časih povezavo med govorcema vzpostavil s stikalom, ki se je po prekinitvi veze samodejno izklopilo. Obstajalo pa je tudi stikalo, s katerim je lahko telefonist posegel v pogovor, če je imel kateri od govorcev nujnejši telefonski klic. To urgentno stikalo se ob telefonistovi intervenciji ni zaskočilo, predvsem zato, da telefonist ne bi mogel prisluškovati pogovoru.
No, bili so to časi, ko so telefonisti hodili naokoli z veliko vdolbino v palcu, s katerim so tudi po deset minut tiščali stikalo, medtem ko so z drugo roko pokrivali slušalko. In ta zanesljiv in verodostojen vir je obelodanil, o čem sogovorniki po telefonu govorijo v desetih odstotkih pogovorov … Govorijo o vremenu, seveda. V preostalih devetdesetih odstotkih telefonskih pogovorov sogovorniki govorijo o seksu.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati
V času velike noči gremo na Velikonočne otoke. Tam so doma kipi z izjemno velikimi ušesi. Podobne kipe s podobno velikimi ušesi je mogoče najti tudi na Hrvaškem.
Medtem ko ves civiliziran svet prisluškuje črni luknji, ki so jo odkrili v oddaljeni galaksiji, Hrvati prisluškujejo Slovencem. In Slovenci seveda Hrvatom.
Da ujamemo trend, si dajmo malo prisluškovati … Kot je povedal Matej Tonin, predsednik komisije državnega zbora za nadzor varnostno-obveščevalnih služb, naj si slovenski politični vrh nikar ne dela iluzij, da jim Hrvaške tajne službe ne prisluškujejo. Se pravi, da po Toninovo Hrvati prisluškujejo poslancem, ministrom, državnim komisarjem, predsednikom vlade, parlamenta in države ter tako naprej ter tako nazaj po hierarhiji slovenske politike.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Ker kot nas uči znameniti izrek: “Lepota je v ušesih prisluškovalca”, gre resnično za dejavnost, ki je strogo hierarhično urejena. Nam navadnim smrtnikom prisluškujejo samo sosedje. Ali kakšna skregana žlahta. Od tu pa se prisluškovanje že razveja; tajnice prisluškujejo direktorjem, ljubimci prisluškujejo prevaranim, trenerji prisluškujejo športnikom. A vse to je nedolžno prisluškovanje. Zaplete se šele takrat, ko preidemo iz zasebnega v javno prisluškovanje. Policisti prisluškujejo lopovom, vojaki teroristom, politiki politikom, vlade vladam, duhovniki bogu in na koncu seveda teleskopi prisluškujejo črnim luknjam.
Medklic; prisluškovanje je zavržno dejanje, nevredno omikane družbe in nikakršni višji, vladni, ekonomski, geopolitični in drugi interesi ne opravičujejo te nizkotne rabote. Mnogo varnostnih teoretikov, kar nekaj tajnih agentov in pop kulturnih referenc se pozitivno izreka o prisluškovanju – a za etičnega posameznika nič ne opravičuje tega gnusnega akta.
Dalje; v primeru poslanca Tonina se kljub vsemu zdi, da gre za nekoliko bahaško dvigovanje cene na politični tržnici. Da so Hrvati strastni prisluškovalci, je znano, ampak da imajo vire, voljo in veselje prisluškovati prav vsakemu slovenskemu strankarskemu veljaku, se zdi skoraj nemogoče. Predvsem zaradi bistvenega vprašanja: “Ja kaj pa naj bi izvedeli?”
Poskusimo si zamisliti najglobljo skrivnost, ki jo hrani najgloblji trezor, najbolj tajni dokument in najzaupnejši fascikel slovenske globoke države … “I, kaj bi lahko to bilo?”
Kaj si predajajo slovenski predsedniki vlad, ko se menjajo na položaju? Izstrelitvene kode raket slovenske protitočne obrambe? Posnetke spolnega akta na mahagonijevi mizi državne pisarne? Pol kilograma ljute droge, pozabljene na stranišču parlamenta? Poročilo o trgovini z orožjem v devetdesetih?
Kakšna je najstrašnejša skrivnost, ki jo lahko slovenski politiki po nemarnem izmenjajo v medsebojni komunikaciji, velikouhi Hrvati pa prestrežejo in nato iz nje kujejo geopolitično prednost? Mogoče kdo je komu prodal katero od slovenskih podjetij pod mizo? Mogoče kdo ni plačal socialnih prispevkov? Mogoče kateri sindikat je izsiljeval vlado, ali pa koga je izseljevala vlada?
Zadeva je namreč ta, da so nas tri desetletja življenja v slovenski politični kloaki naredila imune na vse skrite in razkrite skrivnosti, hkrati pa slovenska plemenska prepletenost omogoča, da vsi v tej državi vemo vse o vseh in vsem. Hrvatom v primeru arbitražnih nerod vrhunski prisluh ni uspel – temveč so samo vlekli na uho, o čem teče beseda pri sosednji mizi. Hoteli so se iti prisluškovanje, v bistvu pa so posneli čvekanje.
Se pravi niti sam Matej Tonin ne more samemu Marjanu Šarcu v zaupnem pogovoru povedati nič takega, kar bi kogarkoli šokiralo … predvsem pa nič takega, kar bi Hrvatom dalo legitimno osnovo za protislovensko delovanje. Prisluh pogovora med arbitrom in agentko ni v ničemer spremenil hrvaške odločenosti, da arbitraže ne prizna. Jo je sprožil in pospešil, vsekakor pa prisluh nikoli ni bil resnična podlaga za hrvaško nenaklonjenost arbitražnemu postopku.
Če razumni pozna naravo človeške komunikacije, ve, da je ta večinsko sestavljena iz mlatenja prazne slame. Zdaj pa nas hočejo varnostne službe in špiclji vseh sort prepričati, kako se v komunikaciji med vrhunskimi slovenskimi politiki, ki so dovčerajšnji sleherniki, pretakajo informacije, vredne zlata in so bolj občutljive, kot je ranljiv češnjev cvet v pomladanem jutru. A dovolite, da izdamo resnično skrivnost:
Spoštovani ceh telefonistov, sploh onih, ki so njega dni služili v Iskrinih analognih centralah, zna povedati marsikaj zanimivega. Telefonist je v tistih časih povezavo med govorcema vzpostavil s stikalom, ki se je po prekinitvi veze samodejno izklopilo. Obstajalo pa je tudi stikalo, s katerim je lahko telefonist posegel v pogovor, če je imel kateri od govorcev nujnejši telefonski klic. To urgentno stikalo se ob telefonistovi intervenciji ni zaskočilo, predvsem zato, da telefonist ne bi mogel prisluškovati pogovoru.
No, bili so to časi, ko so telefonisti hodili naokoli z veliko vdolbino v palcu, s katerim so tudi po deset minut tiščali stikalo, medtem ko so z drugo roko pokrivali slušalko. In ta zanesljiv in verodostojen vir je obelodanil, o čem sogovorniki po telefonu govorijo v desetih odstotkih pogovorov … Govorijo o vremenu, seveda. V preostalih devetdesetih odstotkih telefonskih pogovorov sogovorniki govorijo o seksu.
Do več kulture bomo težko prišli. Ministrstvo vodijo vsakokratne neoliberalne elite, umetniki so muhavi, trg je majhen, odjemalci smo obubožani, ko pa že pridemo v dvorano, postanemo navijači. Razen tega nas bremeni nikoli docela razčiščen odnos med ljubiteljsko in profesionalno kulturo, med neodvisnimi in državnimi umetniki, med kreativnostjo in navdihom ter med kulturo, politiko in gospodarstvom … Nekultura vseh teh težav nima. In če je zgraditi kulturnega človeka drago in zahteva veliko časa, volje in znanja, je omejiti nekulturnega človeka tolikanj lažje. Za kaj gre?
Danes pa na otok. Tam se že danes ukvarjajo s tem, kar nas v kratkem čaka vse. Z rahljanjem epidemijskih ukrepov so začeli iz omar padati epidemijski okostnjaki. Ali povedano manj dobesedno; začel se je velik lov na čarovnice, oziroma na tiste, ki so se med epidemijo zabavali.
Danes pa na kratko, a z nekaj več številkami, kot jih navadno uporabljamo v naši skromni oddaji. Pred bližajočim se ljudskim izrekanjem o naslednji upravljavski ekipi si upamo že vnaprej napovedati teme, ki bodo zaznamovale predvolilno obdobje.
Danes pa tema, ki ji ne bo več dolgo dano bivati med nami. O volitvah, volilnih napovedih, volilnih rezultatih, nam je dovoljeno govoriti le še nekaj tednov, ker, ko začnejo v naši hiši veljati volilni protokoli, moramo paziti, kaj govorimo. Zato o volilni aritmetiki že danes, ko so volitve še skrite v brstenju aprilskega zelenja.
V teh prelomnih časih imamo državljani noro srečo, da v Sloveniji obstaja garant miru in stabilnosti. To je slovenska vojska. Namreč v državah z urejeno oziroma omembe vredno vojaško silo lahko med šlamastikami, podobnimi slovenski, vedno računaš z možnostjo vojaškega prevzema oblasti. V Sloveniji se to pač ne more zgoditi, ker omembe vredne vojske nimamo.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Neveljaven email naslov