Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu
Pa zapojmo eno po filozofsko. Dvoboj med dvema največjima mislecem sodobnosti je za nami in poglejmo, kaj smo se naučili in kaj smo pridobili.
Sicer iz mislecev ni pametno briti norcev, a nekaj zdravorazumskega pogleda bo samo pripomoglo h konstruktivnosti debate.
Najprej in na začetku za ignorante in nevedneže pojasnimo, kdo sta moža, ki sta v Torontu pred polnim avditorijem prekrižala možgane.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Kar je dobro … Si lahko mislite, kakšna zadrega bi nastala, če bi se srečala globalno najbolj znan Slovenec in globalno najbolj znan Kanadčan brez zahteve, da sta tudi najpametnejša?! Na eni strani bi lahko Melanija Trump zagovarjala modne smernice za letošnjo pomlad in z avditorijem delila izkušnjo življenja s sociopatom, na drugi strani pa bi Justin Bieber pojasnjeval, kako je prepevati v zgornjih oktavah in hkrati postajati sociopat. Torej še dobro, da sta se v Torontu srečala tako rekoč genija.
Človek ima sicer pomislek o javnem srečanju mislecev … saj ne, da se ne bi najbolj bridki umi človeštva srečevali v javnosti že kdaj prej – civilizacija je bila zgrajena na takšnih srečanjih! Le da so za razliko od kanadskega srečanja mislecev tradicionalno potekala v gostilnah. Poslušalcem, če so želeli uživati v kresanju mnenj velikih umov preteklosti, je bilo treba naročiti samo mali golaž in topel pir. Ampak svet gre naprej in tudi debate intelektualcev so postale plačljive.
Kot so ugotovili že analitiki pred nami, je imela vstopnina v Torontu smisel, kajti debata se je ovijala okoli dileme, ali lahko več sreče posamezniku nudi kapitalizem ali marksizem/komunizem. Oprostite, ampak na to vprašanje je poskušala odgovoriti zadnja svetovna vojna in za njo še hladna vojna, pa nismo prišli do pravilnega odgovora. In če človek preleti replike obeh torontskih umov, nismo kaj dosti bližje odgovoru niti danes.
Že sama premisa je nekoliko otročja. V svetu vrhunskih razumnikov sicer kaj takšnega, kot je preprosto vprašanje, sicer ne obstaja, a vsaj za Slavoja vemo, da ima recimo Hegla v malem prstu; tako se zdi vprašati ga, kaj si misli o sreči v kontekstu praktičnega marksizma, nekoliko neresno. Skoraj otročje … Podobno, kot če bi bilo osnovno vprašanje na soočenju, kateri od očetov ima boljši avto.
In je bil Žižek še prijazen. Kajti lahko bi citiral enega najbolj dogmatičnih marksističnih mislecev, prav tako kolega Slovenca, med akademiki preteklosti znanega kot Sperans, ki je pred desetletji pribil: “Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.”
Pa bi bilo debate konec, kajti Edo, okoreli marksist v tej svoji puhlici odkrito namiguje na okolje liberalnega kapitalizma. Ampak je bil Žižek prijazen in ni citiral Kardelja ter je ves čas dvomil v koncept sreče kot takšne in nato zavoljo občinstva še kakšno uro in pol žaltave razkladal. Potem je Peterson malo razkladal o Komunističnem manifestu, pa je zvenelo, kot bi prebral le stripovsko verzijo in smo se vsi družboslovci stare šole, ki smo morali znati znamenitih “vseh šest knjig zbranih del Marxa in Engelsa” na izust, samo nasmihali. In če že navijamo za našega …
… Žižek je že po definiciji zmagovalec dvoboja. Kajti Peterson, ko hvali kapitalizem in kritizira socializem ali komunizem ali marksizem, nima te izkušnje. Žižek pa jo ima. Peterson po logiki stvari v svoji argumentih vsaj polovično ostaja samo teoretik, medtem ko Žižek ob briljantni teoretski razgradnji obeh pojmov v sebi nosi tudi izkušnjo obojega. Tako kot mi vsi.
Oziroma še drugače; Slovenci smo ena redkih skupin na planetu, ki bi lahko v debati tvorno sodelovala. Kanadčanom kaj takega ni dano. Slovence je zgodovina popeljala skozi vse mogoče različice vseh oblik vladavine, kar jih je ponudilo dvajseto stoletje. Kar nekaj monarhičnih sistemov, kar nekaj inačic socializma in vsaj dve do tri izpeljanke kapitalizma. Svetovna javnost, namesto da visi na internetu, ali pa se gnete v tisti kanadski dvorani, naj pride v Slovenijo … In si ob Bledu in Lipici pridobi še kvalificirano mnenje o tem, kje sreča bolje obrodi; ali v kapitalizmu ali v socializmu. Če bi torej posamezni Slovenec za odgovor računal približno deset evrov, kar je še vedno manj kot vstopnica za Peterson vs. Žižek, bi lahko iz te dileme dobili prav spodobno gospodarsko panogo. Ker država ne izplačuje dostojnega regresa, bi lahko državljani ob popoldnevih fušali s svetovanjem o sreči v različnih družbenopolitičnih sistemih.
Nerodno, za intelektualca kar nekoliko neumestno, je bilo predvsem oglaševanje dogodka v Torontu. Kot zgodovinsko in titansko in ne vem še kakšno vse so ga označili pop kulturni mediji, še preden se je začelo.
Letos poteka pol stoletja od nastopa Johna Lennona in “Plastic ono Banda” na festivalu v Torontu. Nastop in album, znana kot “Live peace in Toronto”, sta postala zgodovinska. Eden tistih dogodkov, ki so pomagali spremeniti pogled zahodne civilizacije, predvsem njenih mladih generacij, na bivanje. Skoraj brez oglaševanja in brez posebej visokih namenov je Lennon svoje sporočilo svetu sestavil na letalu ter skupaj s Claptonom in prijatelji Toronto zapisal v zgodovino. Toronto se pred pol stoletja ni zgrešeno spraševal o komunizmu in kapitalizmu, niti se ni spraševal o sreči, temveč se je spraševal o bistvenem – to pa je mir. Kajti kot nas je naučila zgodovina dvajsetega stoletja: konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu
Pa zapojmo eno po filozofsko. Dvoboj med dvema največjima mislecem sodobnosti je za nami in poglejmo, kaj smo se naučili in kaj smo pridobili.
Sicer iz mislecev ni pametno briti norcev, a nekaj zdravorazumskega pogleda bo samo pripomoglo h konstruktivnosti debate.
Najprej in na začetku za ignorante in nevedneže pojasnimo, kdo sta moža, ki sta v Torontu pred polnim avditorijem prekrižala možgane.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Kar je dobro … Si lahko mislite, kakšna zadrega bi nastala, če bi se srečala globalno najbolj znan Slovenec in globalno najbolj znan Kanadčan brez zahteve, da sta tudi najpametnejša?! Na eni strani bi lahko Melanija Trump zagovarjala modne smernice za letošnjo pomlad in z avditorijem delila izkušnjo življenja s sociopatom, na drugi strani pa bi Justin Bieber pojasnjeval, kako je prepevati v zgornjih oktavah in hkrati postajati sociopat. Torej še dobro, da sta se v Torontu srečala tako rekoč genija.
Človek ima sicer pomislek o javnem srečanju mislecev … saj ne, da se ne bi najbolj bridki umi človeštva srečevali v javnosti že kdaj prej – civilizacija je bila zgrajena na takšnih srečanjih! Le da so za razliko od kanadskega srečanja mislecev tradicionalno potekala v gostilnah. Poslušalcem, če so želeli uživati v kresanju mnenj velikih umov preteklosti, je bilo treba naročiti samo mali golaž in topel pir. Ampak svet gre naprej in tudi debate intelektualcev so postale plačljive.
Kot so ugotovili že analitiki pred nami, je imela vstopnina v Torontu smisel, kajti debata se je ovijala okoli dileme, ali lahko več sreče posamezniku nudi kapitalizem ali marksizem/komunizem. Oprostite, ampak na to vprašanje je poskušala odgovoriti zadnja svetovna vojna in za njo še hladna vojna, pa nismo prišli do pravilnega odgovora. In če človek preleti replike obeh torontskih umov, nismo kaj dosti bližje odgovoru niti danes.
Že sama premisa je nekoliko otročja. V svetu vrhunskih razumnikov sicer kaj takšnega, kot je preprosto vprašanje, sicer ne obstaja, a vsaj za Slavoja vemo, da ima recimo Hegla v malem prstu; tako se zdi vprašati ga, kaj si misli o sreči v kontekstu praktičnega marksizma, nekoliko neresno. Skoraj otročje … Podobno, kot če bi bilo osnovno vprašanje na soočenju, kateri od očetov ima boljši avto.
In je bil Žižek še prijazen. Kajti lahko bi citiral enega najbolj dogmatičnih marksističnih mislecev, prav tako kolega Slovenca, med akademiki preteklosti znanega kot Sperans, ki je pred desetletji pribil: “Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.”
Pa bi bilo debate konec, kajti Edo, okoreli marksist v tej svoji puhlici odkrito namiguje na okolje liberalnega kapitalizma. Ampak je bil Žižek prijazen in ni citiral Kardelja ter je ves čas dvomil v koncept sreče kot takšne in nato zavoljo občinstva še kakšno uro in pol žaltave razkladal. Potem je Peterson malo razkladal o Komunističnem manifestu, pa je zvenelo, kot bi prebral le stripovsko verzijo in smo se vsi družboslovci stare šole, ki smo morali znati znamenitih “vseh šest knjig zbranih del Marxa in Engelsa” na izust, samo nasmihali. In če že navijamo za našega …
… Žižek je že po definiciji zmagovalec dvoboja. Kajti Peterson, ko hvali kapitalizem in kritizira socializem ali komunizem ali marksizem, nima te izkušnje. Žižek pa jo ima. Peterson po logiki stvari v svoji argumentih vsaj polovično ostaja samo teoretik, medtem ko Žižek ob briljantni teoretski razgradnji obeh pojmov v sebi nosi tudi izkušnjo obojega. Tako kot mi vsi.
Oziroma še drugače; Slovenci smo ena redkih skupin na planetu, ki bi lahko v debati tvorno sodelovala. Kanadčanom kaj takega ni dano. Slovence je zgodovina popeljala skozi vse mogoče različice vseh oblik vladavine, kar jih je ponudilo dvajseto stoletje. Kar nekaj monarhičnih sistemov, kar nekaj inačic socializma in vsaj dve do tri izpeljanke kapitalizma. Svetovna javnost, namesto da visi na internetu, ali pa se gnete v tisti kanadski dvorani, naj pride v Slovenijo … In si ob Bledu in Lipici pridobi še kvalificirano mnenje o tem, kje sreča bolje obrodi; ali v kapitalizmu ali v socializmu. Če bi torej posamezni Slovenec za odgovor računal približno deset evrov, kar je še vedno manj kot vstopnica za Peterson vs. Žižek, bi lahko iz te dileme dobili prav spodobno gospodarsko panogo. Ker država ne izplačuje dostojnega regresa, bi lahko državljani ob popoldnevih fušali s svetovanjem o sreči v različnih družbenopolitičnih sistemih.
Nerodno, za intelektualca kar nekoliko neumestno, je bilo predvsem oglaševanje dogodka v Torontu. Kot zgodovinsko in titansko in ne vem še kakšno vse so ga označili pop kulturni mediji, še preden se je začelo.
Letos poteka pol stoletja od nastopa Johna Lennona in “Plastic ono Banda” na festivalu v Torontu. Nastop in album, znana kot “Live peace in Toronto”, sta postala zgodovinska. Eden tistih dogodkov, ki so pomagali spremeniti pogled zahodne civilizacije, predvsem njenih mladih generacij, na bivanje. Skoraj brez oglaševanja in brez posebej visokih namenov je Lennon svoje sporočilo svetu sestavil na letalu ter skupaj s Claptonom in prijatelji Toronto zapisal v zgodovino. Toronto se pred pol stoletja ni zgrešeno spraševal o komunizmu in kapitalizmu, niti se ni spraševal o sreči, temveč se je spraševal o bistvenem – to pa je mir. Kajti kot nas je naučila zgodovina dvajsetega stoletja: konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Neveljaven email naslov