Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Dvoboj

23.04.2019

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.

Konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu

Pa zapojmo eno po filozofsko. Dvoboj med dvema največjima mislecem sodobnosti je za nami in poglejmo, kaj smo se naučili in kaj smo pridobili.
Sicer iz mislecev ni pametno briti norcev, a nekaj zdravorazumskega pogleda bo samo pripomoglo h konstruktivnosti debate.

Najprej in na začetku za ignorante in nevedneže pojasnimo, kdo sta moža, ki sta v Torontu pred polnim avditorijem prekrižala možgane.

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.

Kar je dobro … Si lahko mislite, kakšna zadrega bi nastala, če bi se srečala globalno najbolj znan Slovenec in globalno najbolj znan Kanadčan brez zahteve, da sta tudi najpametnejša?! Na eni strani bi lahko Melanija Trump zagovarjala modne smernice za letošnjo pomlad in z avditorijem delila izkušnjo življenja s sociopatom, na drugi strani pa bi Justin Bieber pojasnjeval, kako je prepevati v zgornjih oktavah in hkrati postajati sociopat. Torej še dobro, da sta se v Torontu srečala tako rekoč genija.

Človek ima sicer pomislek o javnem srečanju mislecev … saj ne, da se ne bi najbolj bridki umi človeštva srečevali v javnosti že kdaj prej – civilizacija je bila zgrajena na takšnih srečanjih! Le da so za razliko od kanadskega srečanja mislecev tradicionalno potekala v gostilnah. Poslušalcem, če so želeli uživati v kresanju mnenj velikih umov preteklosti, je bilo treba naročiti samo mali golaž in topel pir. Ampak svet gre naprej in tudi debate intelektualcev so postale plačljive.

Kot so ugotovili že analitiki pred nami, je imela vstopnina v Torontu smisel, kajti debata se je ovijala okoli dileme, ali lahko več sreče posamezniku nudi kapitalizem ali marksizem/komunizem. Oprostite, ampak na to vprašanje je poskušala odgovoriti zadnja svetovna vojna in za njo še hladna vojna, pa nismo prišli do pravilnega odgovora. In če človek preleti replike obeh torontskih umov, nismo kaj dosti bližje odgovoru niti danes.

Že sama premisa je nekoliko otročja. V svetu vrhunskih razumnikov sicer kaj takšnega, kot je preprosto vprašanje, sicer ne obstaja, a vsaj za Slavoja vemo, da ima recimo Hegla v malem prstu; tako se zdi vprašati ga, kaj si misli o sreči v kontekstu praktičnega marksizma, nekoliko neresno. Skoraj otročje … Podobno, kot če bi bilo osnovno vprašanje na soočenju, kateri od očetov ima boljši avto.

In je bil Žižek še prijazen. Kajti lahko bi citiral enega najbolj dogmatičnih marksističnih mislecev, prav tako kolega Slovenca, med akademiki preteklosti znanega kot Sperans, ki je pred desetletji pribil: “Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.”

Pa bi bilo debate konec, kajti Edo, okoreli marksist v tej svoji puhlici odkrito namiguje na okolje liberalnega kapitalizma. Ampak je bil Žižek prijazen in ni citiral Kardelja ter je ves čas dvomil v koncept sreče kot takšne in nato zavoljo občinstva še kakšno uro in pol žaltave razkladal. Potem je Peterson malo razkladal o Komunističnem manifestu, pa je zvenelo, kot bi prebral le stripovsko verzijo in smo se vsi družboslovci stare šole, ki smo morali znati znamenitih “vseh šest knjig zbranih del Marxa in Engelsa” na izust, samo nasmihali. In če že navijamo za našega …

… Žižek je že po definiciji zmagovalec dvoboja. Kajti Peterson, ko hvali kapitalizem in kritizira socializem ali komunizem ali marksizem, nima te izkušnje. Žižek pa jo ima. Peterson po logiki stvari v svoji argumentih vsaj polovično ostaja samo teoretik, medtem ko Žižek ob briljantni teoretski razgradnji obeh pojmov v sebi nosi tudi izkušnjo obojega. Tako kot mi vsi.

Oziroma še drugače; Slovenci smo ena redkih skupin na planetu, ki bi lahko v debati tvorno sodelovala. Kanadčanom kaj takega ni dano. Slovence je zgodovina popeljala skozi vse mogoče različice vseh oblik vladavine, kar jih je ponudilo dvajseto stoletje. Kar nekaj monarhičnih sistemov, kar nekaj inačic socializma in vsaj dve do tri izpeljanke kapitalizma. Svetovna javnost, namesto da visi na internetu, ali pa se gnete v tisti kanadski dvorani, naj pride v Slovenijo … In si ob Bledu in Lipici pridobi še kvalificirano mnenje o tem, kje sreča bolje obrodi; ali v kapitalizmu ali v socializmu. Če bi torej posamezni Slovenec za odgovor računal približno deset evrov, kar je še vedno manj kot vstopnica za Peterson vs. Žižek, bi lahko iz te dileme dobili prav spodobno gospodarsko panogo. Ker država ne izplačuje dostojnega regresa, bi lahko državljani ob popoldnevih fušali s svetovanjem o sreči v različnih družbenopolitičnih sistemih.

Nerodno, za intelektualca kar nekoliko neumestno, je bilo predvsem oglaševanje dogodka v Torontu. Kot zgodovinsko in titansko in ne vem še kakšno vse so ga označili pop kulturni mediji, še preden se je začelo.

Letos poteka pol stoletja od nastopa Johna Lennona in “Plastic ono Banda” na festivalu v Torontu. Nastop in album, znana kot “Live peace in Toronto”, sta postala zgodovinska. Eden tistih dogodkov, ki so pomagali spremeniti pogled zahodne civilizacije, predvsem njenih mladih generacij, na bivanje. Skoraj brez oglaševanja in brez posebej visokih namenov je Lennon svoje sporočilo svetu sestavil na letalu ter skupaj s Claptonom in prijatelji Toronto zapisal v zgodovino. Toronto se pred pol stoletja ni zgrešeno spraševal o komunizmu in kapitalizmu, niti se ni spraševal o sreči, temveč se je spraševal o bistvenem – to pa je mir. Kajti kot nas je naučila zgodovina dvajsetega stoletja: konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu.


Zapisi iz močvirja

754 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Dvoboj

23.04.2019

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.

Konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu

Pa zapojmo eno po filozofsko. Dvoboj med dvema največjima mislecem sodobnosti je za nami in poglejmo, kaj smo se naučili in kaj smo pridobili.
Sicer iz mislecev ni pametno briti norcev, a nekaj zdravorazumskega pogleda bo samo pripomoglo h konstruktivnosti debate.

Najprej in na začetku za ignorante in nevedneže pojasnimo, kdo sta moža, ki sta v Torontu pred polnim avditorijem prekrižala možgane.

Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.

Kar je dobro … Si lahko mislite, kakšna zadrega bi nastala, če bi se srečala globalno najbolj znan Slovenec in globalno najbolj znan Kanadčan brez zahteve, da sta tudi najpametnejša?! Na eni strani bi lahko Melanija Trump zagovarjala modne smernice za letošnjo pomlad in z avditorijem delila izkušnjo življenja s sociopatom, na drugi strani pa bi Justin Bieber pojasnjeval, kako je prepevati v zgornjih oktavah in hkrati postajati sociopat. Torej še dobro, da sta se v Torontu srečala tako rekoč genija.

Človek ima sicer pomislek o javnem srečanju mislecev … saj ne, da se ne bi najbolj bridki umi človeštva srečevali v javnosti že kdaj prej – civilizacija je bila zgrajena na takšnih srečanjih! Le da so za razliko od kanadskega srečanja mislecev tradicionalno potekala v gostilnah. Poslušalcem, če so želeli uživati v kresanju mnenj velikih umov preteklosti, je bilo treba naročiti samo mali golaž in topel pir. Ampak svet gre naprej in tudi debate intelektualcev so postale plačljive.

Kot so ugotovili že analitiki pred nami, je imela vstopnina v Torontu smisel, kajti debata se je ovijala okoli dileme, ali lahko več sreče posamezniku nudi kapitalizem ali marksizem/komunizem. Oprostite, ampak na to vprašanje je poskušala odgovoriti zadnja svetovna vojna in za njo še hladna vojna, pa nismo prišli do pravilnega odgovora. In če človek preleti replike obeh torontskih umov, nismo kaj dosti bližje odgovoru niti danes.

Že sama premisa je nekoliko otročja. V svetu vrhunskih razumnikov sicer kaj takšnega, kot je preprosto vprašanje, sicer ne obstaja, a vsaj za Slavoja vemo, da ima recimo Hegla v malem prstu; tako se zdi vprašati ga, kaj si misli o sreči v kontekstu praktičnega marksizma, nekoliko neresno. Skoraj otročje … Podobno, kot če bi bilo osnovno vprašanje na soočenju, kateri od očetov ima boljši avto.

In je bil Žižek še prijazen. Kajti lahko bi citiral enega najbolj dogmatičnih marksističnih mislecev, prav tako kolega Slovenca, med akademiki preteklosti znanega kot Sperans, ki je pred desetletji pribil: “Sreče človeku ne more dati niti država niti sistem niti politična stranka. Srečo si lahko človek ustvari samo sam.”

Pa bi bilo debate konec, kajti Edo, okoreli marksist v tej svoji puhlici odkrito namiguje na okolje liberalnega kapitalizma. Ampak je bil Žižek prijazen in ni citiral Kardelja ter je ves čas dvomil v koncept sreče kot takšne in nato zavoljo občinstva še kakšno uro in pol žaltave razkladal. Potem je Peterson malo razkladal o Komunističnem manifestu, pa je zvenelo, kot bi prebral le stripovsko verzijo in smo se vsi družboslovci stare šole, ki smo morali znati znamenitih “vseh šest knjig zbranih del Marxa in Engelsa” na izust, samo nasmihali. In če že navijamo za našega …

… Žižek je že po definiciji zmagovalec dvoboja. Kajti Peterson, ko hvali kapitalizem in kritizira socializem ali komunizem ali marksizem, nima te izkušnje. Žižek pa jo ima. Peterson po logiki stvari v svoji argumentih vsaj polovično ostaja samo teoretik, medtem ko Žižek ob briljantni teoretski razgradnji obeh pojmov v sebi nosi tudi izkušnjo obojega. Tako kot mi vsi.

Oziroma še drugače; Slovenci smo ena redkih skupin na planetu, ki bi lahko v debati tvorno sodelovala. Kanadčanom kaj takega ni dano. Slovence je zgodovina popeljala skozi vse mogoče različice vseh oblik vladavine, kar jih je ponudilo dvajseto stoletje. Kar nekaj monarhičnih sistemov, kar nekaj inačic socializma in vsaj dve do tri izpeljanke kapitalizma. Svetovna javnost, namesto da visi na internetu, ali pa se gnete v tisti kanadski dvorani, naj pride v Slovenijo … In si ob Bledu in Lipici pridobi še kvalificirano mnenje o tem, kje sreča bolje obrodi; ali v kapitalizmu ali v socializmu. Če bi torej posamezni Slovenec za odgovor računal približno deset evrov, kar je še vedno manj kot vstopnica za Peterson vs. Žižek, bi lahko iz te dileme dobili prav spodobno gospodarsko panogo. Ker država ne izplačuje dostojnega regresa, bi lahko državljani ob popoldnevih fušali s svetovanjem o sreči v različnih družbenopolitičnih sistemih.

Nerodno, za intelektualca kar nekoliko neumestno, je bilo predvsem oglaševanje dogodka v Torontu. Kot zgodovinsko in titansko in ne vem še kakšno vse so ga označili pop kulturni mediji, še preden se je začelo.

Letos poteka pol stoletja od nastopa Johna Lennona in “Plastic ono Banda” na festivalu v Torontu. Nastop in album, znana kot “Live peace in Toronto”, sta postala zgodovinska. Eden tistih dogodkov, ki so pomagali spremeniti pogled zahodne civilizacije, predvsem njenih mladih generacij, na bivanje. Skoraj brez oglaševanja in brez posebej visokih namenov je Lennon svoje sporočilo svetu sestavil na letalu ter skupaj s Claptonom in prijatelji Toronto zapisal v zgodovino. Toronto se pred pol stoletja ni zgrešeno spraševal o komunizmu in kapitalizmu, niti se ni spraševal o sreči, temveč se je spraševal o bistvenem – to pa je mir. Kajti kot nas je naučila zgodovina dvajsetega stoletja: konec miru se začne z debatami o kapitalizmu in komunizmu.


13.07.2021

Dolgo, vroče poletje.

Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?


06.07.2021

Stati in cepetati

Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.


29.06.2021

Klasična filologija koronavirusa

Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.


22.06.2021

Izštevanka

Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.


15.06.2021

Ovadi me nežno

Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.


08.06.2021

Turki so v deželi že

Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.


01.06.2021

"Hola Venezuela!"

Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"


25.05.2021

Soseda je dala jajčeca tri, mala Marjanca pa en LSD.

Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.


18.05.2021

Naprej zastava slave

Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.


11.05.2021

Naredi si sam: Črni panter

Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.


04.05.2021

"En hud pesjan je živu!"

Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?


27.04.2021

Kako smo še malo potrpeli

Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.


20.04.2021

Levi bočni

Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.


13.04.2021

Hau du ju du

Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.


06.04.2021

Male sive celice slovenske osamosvojitve

Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.


30.03.2021

"Dobro pije, dobro je. Jupajdi ja da!"

Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?


23.03.2021

Medved z iglo v šapi

Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.


16.03.2021

Lov na dejstva

Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.


09.03.2021

Družabno o družbenem

Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"


02.03.2021

Policisti med treningom strogosti

Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.


Stran 8 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov