Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov
Danes pa nekaj za nacionalni medij sramotno obrobnega. Govorili bomo o avtobusih in njihovem prometu. Prejšnje dni je bilo na ministrstvu za infrastrukturo, kjer je sprevodnik Alenka Bratušek, kar nekaj razburjenja. Uradniki so se premeščali, službe so se združevale, direktorati so se debelili. Bile bi povsem običajne stvari za slovensko upravno realnost, a niti ministrski PR ni mogel skriti zadrege, ki je prišla v javnost.
Evropska komisija se vtika v kup podrobnosti. Tako bi rada med drugim vedela, kako je s koncesijami v javnem potniškem prometu, še natančneje – v avtobusnem linijskem prometu posameznih članic. Slovensko ministrstvo pravilnika, zakonodaje in podobnih aktov, ki bi urejali koncesije linijskega avtobusnega prometa, ni sposobno spraviti skupaj zdaj že več kot desetletje. Pred kratkim smo sprejeli uredbo o linijskem avtobusnem prevozu, ki pa bo samo omogočila pripravo zakonodaje … Povedano po avtobusarsko: rezervirali smo sedež, karte pa še nismo kupili …
Zato imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Preden pa kupimo avtobusno vozovnico, si poglejmo javni potniški promet nasploh. Problem slovenskega javnega potniškega prometa je v tem, da ga ni. Oziroma drugače; imamo neko obliko predmodernega javnega prevoza, ki po regulativi in voznem parku korenini v čas poznih kočij in zgodnjih avtomobilov. Javni potniški promet kot ga poznamo na Slovenskem, nima nič skupnega z moderno ustanovo javne mobilnosti, kot jo razumejo, razvijajo in uporabljajo v civiliziranem svetu. Kar drugje razumejo kot nujnost vsakdana, je pri nas vsaj na državni ravni razumljeno kot nebodigatreba. “Čemu bi uporabljali javni prevoz, ko imamo vsak svoj avto? Več njih.”
Ampak danes se ne bomo spuščali v psihoanalitične triade o posebnostih mobilnega Slovenca, temveč bomo samo analizirali tisti del problema, za katerega je odgovorna država. Trdimo, da država in njene institucije niso v času samostojnosti naredile v smer modernizacije javnega potniškega prometa niti pol koraka. Kot dokaz prilagamo enostavno anekdoto.
Pred nekaj leti je peščica veseljakov spisala računalniški program Prevozi.org. Ta spletna stran, namenjena ponujanju in uporabljanju zasebnih prevozov, slovenska različica Uberja recimo, je ubila slovenski javni potniški promet. Z enim zamahom je izginila vsaj tradicija, infrastruktura, v veliki meri pa tudi prihodnost slovenskega javnega prevoza. Saj ni treba predolgo razlagati, ampak spletna stran, prvotno namenjena študentom in njihovemu prevozu domov, je prerasla vse optimistične ocene. Na parkiriščih, na železniških postajah, avtobusnih postajališčih, bencinskih črpalkah, povsod po državi se ljudje spravljajo v osebne avtomobile, da se za minimalno ceno maksimalno hitro odpeljejo domov. Pa ne le domov! “Prevozi” so že nekaj časa tudi mednarodni. Na spletni strani je mogoče najti prevoz v večino evropskih prestolnic, v glavna mesta nekdanjih republik itd.
“Prevozi” so javna skrivnost in le na ministrstvu Alenke Bratušek najbrž sploh ne vedo, da ta stran in usluga obstajata. Pa bi morali vedeti, kajti spletna stran je zagotovo najhitrejši, najmodernejši in najcenejši ponudnik, če že ne javnega, pa vsaj neosebnega linijskega prevoza v Sloveniji. Da ne govorimo o tem, kako se na “prevozih” že pojavljajo prvi profesionalci …
Pošteno lekcijo so “prevozi” dali Slovenskim železnicam, še sploh pa avtobusnemu linijskemu prevozu. Tistemu avtobusnemu prevozu, za regulacijo katerega na ministrstvu ne najdejo časa, volje ali znanja že enajst let. Tako se na tem mestu sprašujemo očitno: “Kako hudičevo zanič mora biti javni prevoz, če se potniki odločajo vprašljivo zavarovani sesti v avto k popolnim neznancem?”
Če vzamemo mitsko relacijo slovenskega regionalizma med Mariborom in Ljubljano, jo je moč s pomočjo prevoza na internetni strani opraviti v uri in dvajsetih minutah, ponudnikov je do deset, ob konicah še več, vsako uro, potnika pa bo vožnja stala pet evrov. Nobeno javno prevozno sredstvo se temu rezultatu niti na daleč ne približa v nobeni od naštetih kategorij. Najhitrejši vlak recimo vozi dvakrat dlje in stane trikrat več … Najhitrejši avtobus vozi pol ure dlje in stane dvainpolkrat več …
In tako so ljudje zaradi časa in denarja pripravljeni vsaj delno tvegati, se odreči udobju in intimi javnega prevoza, sploh pa opraviti finančno netransparentno operacijo – kar v državi, kjer so “potni stroški” pomembna kategorija pri plačah, tudi ni nepomembno.
V starih časih nabitih avtobusov, ko so našo potniško usodo določali razni Viatorji, Certusi, Alpetourji in podobni socialistični prevozniški giganti, smo bili prepričani, da so na zunaj in na znotraj smrdeči avtobusi nekaj najslabšega, kar je mogoče najti v svetu javnega potniškega prometa. Danes seveda vemo, da so bili tisti prevozniki briljantni. Imeli so potnike in imeli so vozni red. In če so zamujali, so izdali opravičilo od pouka.
Danes se zdi vse zgoraj našteto znanstvena fantastika. Če bo klena ministrica premaknila par uradnikov in združila nekaj rolo omar in podelila nekaj novih laptopov ter naročila novo študijo, ne bo naredila prav ničesar. Najmanj kar nas bo doletelo, bo decembrska kazen Bruslja. Vsak potnik ali državljan, ki je kdaj pomolil nos čez plot, rad pove, kako je urejen javni potniški promet pokazatelj omike določene dežele. Pa ne le to; urejen, sodoben in prijazen javni potniški promet ob sami mobilnosti ima tudi precejšnje število posrednih učinkov. Zmanjšane okoljske obremenitve so verjetno najbolj očitne, vendar v Sloveniji to nikogar ne zanima, ker je okolje skrb drugega ministrstva.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov
Danes pa nekaj za nacionalni medij sramotno obrobnega. Govorili bomo o avtobusih in njihovem prometu. Prejšnje dni je bilo na ministrstvu za infrastrukturo, kjer je sprevodnik Alenka Bratušek, kar nekaj razburjenja. Uradniki so se premeščali, službe so se združevale, direktorati so se debelili. Bile bi povsem običajne stvari za slovensko upravno realnost, a niti ministrski PR ni mogel skriti zadrege, ki je prišla v javnost.
Evropska komisija se vtika v kup podrobnosti. Tako bi rada med drugim vedela, kako je s koncesijami v javnem potniškem prometu, še natančneje – v avtobusnem linijskem prometu posameznih članic. Slovensko ministrstvo pravilnika, zakonodaje in podobnih aktov, ki bi urejali koncesije linijskega avtobusnega prometa, ni sposobno spraviti skupaj zdaj že več kot desetletje. Pred kratkim smo sprejeli uredbo o linijskem avtobusnem prevozu, ki pa bo samo omogočila pripravo zakonodaje … Povedano po avtobusarsko: rezervirali smo sedež, karte pa še nismo kupili …
Zato imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Preden pa kupimo avtobusno vozovnico, si poglejmo javni potniški promet nasploh. Problem slovenskega javnega potniškega prometa je v tem, da ga ni. Oziroma drugače; imamo neko obliko predmodernega javnega prevoza, ki po regulativi in voznem parku korenini v čas poznih kočij in zgodnjih avtomobilov. Javni potniški promet kot ga poznamo na Slovenskem, nima nič skupnega z moderno ustanovo javne mobilnosti, kot jo razumejo, razvijajo in uporabljajo v civiliziranem svetu. Kar drugje razumejo kot nujnost vsakdana, je pri nas vsaj na državni ravni razumljeno kot nebodigatreba. “Čemu bi uporabljali javni prevoz, ko imamo vsak svoj avto? Več njih.”
Ampak danes se ne bomo spuščali v psihoanalitične triade o posebnostih mobilnega Slovenca, temveč bomo samo analizirali tisti del problema, za katerega je odgovorna država. Trdimo, da država in njene institucije niso v času samostojnosti naredile v smer modernizacije javnega potniškega prometa niti pol koraka. Kot dokaz prilagamo enostavno anekdoto.
Pred nekaj leti je peščica veseljakov spisala računalniški program Prevozi.org. Ta spletna stran, namenjena ponujanju in uporabljanju zasebnih prevozov, slovenska različica Uberja recimo, je ubila slovenski javni potniški promet. Z enim zamahom je izginila vsaj tradicija, infrastruktura, v veliki meri pa tudi prihodnost slovenskega javnega prevoza. Saj ni treba predolgo razlagati, ampak spletna stran, prvotno namenjena študentom in njihovemu prevozu domov, je prerasla vse optimistične ocene. Na parkiriščih, na železniških postajah, avtobusnih postajališčih, bencinskih črpalkah, povsod po državi se ljudje spravljajo v osebne avtomobile, da se za minimalno ceno maksimalno hitro odpeljejo domov. Pa ne le domov! “Prevozi” so že nekaj časa tudi mednarodni. Na spletni strani je mogoče najti prevoz v večino evropskih prestolnic, v glavna mesta nekdanjih republik itd.
“Prevozi” so javna skrivnost in le na ministrstvu Alenke Bratušek najbrž sploh ne vedo, da ta stran in usluga obstajata. Pa bi morali vedeti, kajti spletna stran je zagotovo najhitrejši, najmodernejši in najcenejši ponudnik, če že ne javnega, pa vsaj neosebnega linijskega prevoza v Sloveniji. Da ne govorimo o tem, kako se na “prevozih” že pojavljajo prvi profesionalci …
Pošteno lekcijo so “prevozi” dali Slovenskim železnicam, še sploh pa avtobusnemu linijskemu prevozu. Tistemu avtobusnemu prevozu, za regulacijo katerega na ministrstvu ne najdejo časa, volje ali znanja že enajst let. Tako se na tem mestu sprašujemo očitno: “Kako hudičevo zanič mora biti javni prevoz, če se potniki odločajo vprašljivo zavarovani sesti v avto k popolnim neznancem?”
Če vzamemo mitsko relacijo slovenskega regionalizma med Mariborom in Ljubljano, jo je moč s pomočjo prevoza na internetni strani opraviti v uri in dvajsetih minutah, ponudnikov je do deset, ob konicah še več, vsako uro, potnika pa bo vožnja stala pet evrov. Nobeno javno prevozno sredstvo se temu rezultatu niti na daleč ne približa v nobeni od naštetih kategorij. Najhitrejši vlak recimo vozi dvakrat dlje in stane trikrat več … Najhitrejši avtobus vozi pol ure dlje in stane dvainpolkrat več …
In tako so ljudje zaradi časa in denarja pripravljeni vsaj delno tvegati, se odreči udobju in intimi javnega prevoza, sploh pa opraviti finančno netransparentno operacijo – kar v državi, kjer so “potni stroški” pomembna kategorija pri plačah, tudi ni nepomembno.
V starih časih nabitih avtobusov, ko so našo potniško usodo določali razni Viatorji, Certusi, Alpetourji in podobni socialistični prevozniški giganti, smo bili prepričani, da so na zunaj in na znotraj smrdeči avtobusi nekaj najslabšega, kar je mogoče najti v svetu javnega potniškega prometa. Danes seveda vemo, da so bili tisti prevozniki briljantni. Imeli so potnike in imeli so vozni red. In če so zamujali, so izdali opravičilo od pouka.
Danes se zdi vse zgoraj našteto znanstvena fantastika. Če bo klena ministrica premaknila par uradnikov in združila nekaj rolo omar in podelila nekaj novih laptopov ter naročila novo študijo, ne bo naredila prav ničesar. Najmanj kar nas bo doletelo, bo decembrska kazen Bruslja. Vsak potnik ali državljan, ki je kdaj pomolil nos čez plot, rad pove, kako je urejen javni potniški promet pokazatelj omike določene dežele. Pa ne le to; urejen, sodoben in prijazen javni potniški promet ob sami mobilnosti ima tudi precejšnje število posrednih učinkov. Zmanjšane okoljske obremenitve so verjetno najbolj očitne, vendar v Sloveniji to nikogar ne zanima, ker je okolje skrb drugega ministrstva.
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Neveljaven email naslov