Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov
Danes pa nekaj za nacionalni medij sramotno obrobnega. Govorili bomo o avtobusih in njihovem prometu. Prejšnje dni je bilo na ministrstvu za infrastrukturo, kjer je sprevodnik Alenka Bratušek, kar nekaj razburjenja. Uradniki so se premeščali, službe so se združevale, direktorati so se debelili. Bile bi povsem običajne stvari za slovensko upravno realnost, a niti ministrski PR ni mogel skriti zadrege, ki je prišla v javnost.
Evropska komisija se vtika v kup podrobnosti. Tako bi rada med drugim vedela, kako je s koncesijami v javnem potniškem prometu, še natančneje – v avtobusnem linijskem prometu posameznih članic. Slovensko ministrstvo pravilnika, zakonodaje in podobnih aktov, ki bi urejali koncesije linijskega avtobusnega prometa, ni sposobno spraviti skupaj zdaj že več kot desetletje. Pred kratkim smo sprejeli uredbo o linijskem avtobusnem prevozu, ki pa bo samo omogočila pripravo zakonodaje … Povedano po avtobusarsko: rezervirali smo sedež, karte pa še nismo kupili …
Zato imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Preden pa kupimo avtobusno vozovnico, si poglejmo javni potniški promet nasploh. Problem slovenskega javnega potniškega prometa je v tem, da ga ni. Oziroma drugače; imamo neko obliko predmodernega javnega prevoza, ki po regulativi in voznem parku korenini v čas poznih kočij in zgodnjih avtomobilov. Javni potniški promet kot ga poznamo na Slovenskem, nima nič skupnega z moderno ustanovo javne mobilnosti, kot jo razumejo, razvijajo in uporabljajo v civiliziranem svetu. Kar drugje razumejo kot nujnost vsakdana, je pri nas vsaj na državni ravni razumljeno kot nebodigatreba. “Čemu bi uporabljali javni prevoz, ko imamo vsak svoj avto? Več njih.”
Ampak danes se ne bomo spuščali v psihoanalitične triade o posebnostih mobilnega Slovenca, temveč bomo samo analizirali tisti del problema, za katerega je odgovorna država. Trdimo, da država in njene institucije niso v času samostojnosti naredile v smer modernizacije javnega potniškega prometa niti pol koraka. Kot dokaz prilagamo enostavno anekdoto.
Pred nekaj leti je peščica veseljakov spisala računalniški program Prevozi.org. Ta spletna stran, namenjena ponujanju in uporabljanju zasebnih prevozov, slovenska različica Uberja recimo, je ubila slovenski javni potniški promet. Z enim zamahom je izginila vsaj tradicija, infrastruktura, v veliki meri pa tudi prihodnost slovenskega javnega prevoza. Saj ni treba predolgo razlagati, ampak spletna stran, prvotno namenjena študentom in njihovemu prevozu domov, je prerasla vse optimistične ocene. Na parkiriščih, na železniških postajah, avtobusnih postajališčih, bencinskih črpalkah, povsod po državi se ljudje spravljajo v osebne avtomobile, da se za minimalno ceno maksimalno hitro odpeljejo domov. Pa ne le domov! “Prevozi” so že nekaj časa tudi mednarodni. Na spletni strani je mogoče najti prevoz v večino evropskih prestolnic, v glavna mesta nekdanjih republik itd.
“Prevozi” so javna skrivnost in le na ministrstvu Alenke Bratušek najbrž sploh ne vedo, da ta stran in usluga obstajata. Pa bi morali vedeti, kajti spletna stran je zagotovo najhitrejši, najmodernejši in najcenejši ponudnik, če že ne javnega, pa vsaj neosebnega linijskega prevoza v Sloveniji. Da ne govorimo o tem, kako se na “prevozih” že pojavljajo prvi profesionalci …
Pošteno lekcijo so “prevozi” dali Slovenskim železnicam, še sploh pa avtobusnemu linijskemu prevozu. Tistemu avtobusnemu prevozu, za regulacijo katerega na ministrstvu ne najdejo časa, volje ali znanja že enajst let. Tako se na tem mestu sprašujemo očitno: “Kako hudičevo zanič mora biti javni prevoz, če se potniki odločajo vprašljivo zavarovani sesti v avto k popolnim neznancem?”
Če vzamemo mitsko relacijo slovenskega regionalizma med Mariborom in Ljubljano, jo je moč s pomočjo prevoza na internetni strani opraviti v uri in dvajsetih minutah, ponudnikov je do deset, ob konicah še več, vsako uro, potnika pa bo vožnja stala pet evrov. Nobeno javno prevozno sredstvo se temu rezultatu niti na daleč ne približa v nobeni od naštetih kategorij. Najhitrejši vlak recimo vozi dvakrat dlje in stane trikrat več … Najhitrejši avtobus vozi pol ure dlje in stane dvainpolkrat več …
In tako so ljudje zaradi časa in denarja pripravljeni vsaj delno tvegati, se odreči udobju in intimi javnega prevoza, sploh pa opraviti finančno netransparentno operacijo – kar v državi, kjer so “potni stroški” pomembna kategorija pri plačah, tudi ni nepomembno.
V starih časih nabitih avtobusov, ko so našo potniško usodo določali razni Viatorji, Certusi, Alpetourji in podobni socialistični prevozniški giganti, smo bili prepričani, da so na zunaj in na znotraj smrdeči avtobusi nekaj najslabšega, kar je mogoče najti v svetu javnega potniškega prometa. Danes seveda vemo, da so bili tisti prevozniki briljantni. Imeli so potnike in imeli so vozni red. In če so zamujali, so izdali opravičilo od pouka.
Danes se zdi vse zgoraj našteto znanstvena fantastika. Če bo klena ministrica premaknila par uradnikov in združila nekaj rolo omar in podelila nekaj novih laptopov ter naročila novo študijo, ne bo naredila prav ničesar. Najmanj kar nas bo doletelo, bo decembrska kazen Bruslja. Vsak potnik ali državljan, ki je kdaj pomolil nos čez plot, rad pove, kako je urejen javni potniški promet pokazatelj omike določene dežele. Pa ne le to; urejen, sodoben in prijazen javni potniški promet ob sami mobilnosti ima tudi precejšnje število posrednih učinkov. Zmanjšane okoljske obremenitve so verjetno najbolj očitne, vendar v Sloveniji to nikogar ne zanima, ker je okolje skrb drugega ministrstva.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov
Danes pa nekaj za nacionalni medij sramotno obrobnega. Govorili bomo o avtobusih in njihovem prometu. Prejšnje dni je bilo na ministrstvu za infrastrukturo, kjer je sprevodnik Alenka Bratušek, kar nekaj razburjenja. Uradniki so se premeščali, službe so se združevale, direktorati so se debelili. Bile bi povsem običajne stvari za slovensko upravno realnost, a niti ministrski PR ni mogel skriti zadrege, ki je prišla v javnost.
Evropska komisija se vtika v kup podrobnosti. Tako bi rada med drugim vedela, kako je s koncesijami v javnem potniškem prometu, še natančneje – v avtobusnem linijskem prometu posameznih članic. Slovensko ministrstvo pravilnika, zakonodaje in podobnih aktov, ki bi urejali koncesije linijskega avtobusnega prometa, ni sposobno spraviti skupaj zdaj že več kot desetletje. Pred kratkim smo sprejeli uredbo o linijskem avtobusnem prevozu, ki pa bo samo omogočila pripravo zakonodaje … Povedano po avtobusarsko: rezervirali smo sedež, karte pa še nismo kupili …
Zato imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Preden pa kupimo avtobusno vozovnico, si poglejmo javni potniški promet nasploh. Problem slovenskega javnega potniškega prometa je v tem, da ga ni. Oziroma drugače; imamo neko obliko predmodernega javnega prevoza, ki po regulativi in voznem parku korenini v čas poznih kočij in zgodnjih avtomobilov. Javni potniški promet kot ga poznamo na Slovenskem, nima nič skupnega z moderno ustanovo javne mobilnosti, kot jo razumejo, razvijajo in uporabljajo v civiliziranem svetu. Kar drugje razumejo kot nujnost vsakdana, je pri nas vsaj na državni ravni razumljeno kot nebodigatreba. “Čemu bi uporabljali javni prevoz, ko imamo vsak svoj avto? Več njih.”
Ampak danes se ne bomo spuščali v psihoanalitične triade o posebnostih mobilnega Slovenca, temveč bomo samo analizirali tisti del problema, za katerega je odgovorna država. Trdimo, da država in njene institucije niso v času samostojnosti naredile v smer modernizacije javnega potniškega prometa niti pol koraka. Kot dokaz prilagamo enostavno anekdoto.
Pred nekaj leti je peščica veseljakov spisala računalniški program Prevozi.org. Ta spletna stran, namenjena ponujanju in uporabljanju zasebnih prevozov, slovenska različica Uberja recimo, je ubila slovenski javni potniški promet. Z enim zamahom je izginila vsaj tradicija, infrastruktura, v veliki meri pa tudi prihodnost slovenskega javnega prevoza. Saj ni treba predolgo razlagati, ampak spletna stran, prvotno namenjena študentom in njihovemu prevozu domov, je prerasla vse optimistične ocene. Na parkiriščih, na železniških postajah, avtobusnih postajališčih, bencinskih črpalkah, povsod po državi se ljudje spravljajo v osebne avtomobile, da se za minimalno ceno maksimalno hitro odpeljejo domov. Pa ne le domov! “Prevozi” so že nekaj časa tudi mednarodni. Na spletni strani je mogoče najti prevoz v večino evropskih prestolnic, v glavna mesta nekdanjih republik itd.
“Prevozi” so javna skrivnost in le na ministrstvu Alenke Bratušek najbrž sploh ne vedo, da ta stran in usluga obstajata. Pa bi morali vedeti, kajti spletna stran je zagotovo najhitrejši, najmodernejši in najcenejši ponudnik, če že ne javnega, pa vsaj neosebnega linijskega prevoza v Sloveniji. Da ne govorimo o tem, kako se na “prevozih” že pojavljajo prvi profesionalci …
Pošteno lekcijo so “prevozi” dali Slovenskim železnicam, še sploh pa avtobusnemu linijskemu prevozu. Tistemu avtobusnemu prevozu, za regulacijo katerega na ministrstvu ne najdejo časa, volje ali znanja že enajst let. Tako se na tem mestu sprašujemo očitno: “Kako hudičevo zanič mora biti javni prevoz, če se potniki odločajo vprašljivo zavarovani sesti v avto k popolnim neznancem?”
Če vzamemo mitsko relacijo slovenskega regionalizma med Mariborom in Ljubljano, jo je moč s pomočjo prevoza na internetni strani opraviti v uri in dvajsetih minutah, ponudnikov je do deset, ob konicah še več, vsako uro, potnika pa bo vožnja stala pet evrov. Nobeno javno prevozno sredstvo se temu rezultatu niti na daleč ne približa v nobeni od naštetih kategorij. Najhitrejši vlak recimo vozi dvakrat dlje in stane trikrat več … Najhitrejši avtobus vozi pol ure dlje in stane dvainpolkrat več …
In tako so ljudje zaradi časa in denarja pripravljeni vsaj delno tvegati, se odreči udobju in intimi javnega prevoza, sploh pa opraviti finančno netransparentno operacijo – kar v državi, kjer so “potni stroški” pomembna kategorija pri plačah, tudi ni nepomembno.
V starih časih nabitih avtobusov, ko so našo potniško usodo določali razni Viatorji, Certusi, Alpetourji in podobni socialistični prevozniški giganti, smo bili prepričani, da so na zunaj in na znotraj smrdeči avtobusi nekaj najslabšega, kar je mogoče najti v svetu javnega potniškega prometa. Danes seveda vemo, da so bili tisti prevozniki briljantni. Imeli so potnike in imeli so vozni red. In če so zamujali, so izdali opravičilo od pouka.
Danes se zdi vse zgoraj našteto znanstvena fantastika. Če bo klena ministrica premaknila par uradnikov in združila nekaj rolo omar in podelila nekaj novih laptopov ter naročila novo študijo, ne bo naredila prav ničesar. Najmanj kar nas bo doletelo, bo decembrska kazen Bruslja. Vsak potnik ali državljan, ki je kdaj pomolil nos čez plot, rad pove, kako je urejen javni potniški promet pokazatelj omike določene dežele. Pa ne le to; urejen, sodoben in prijazen javni potniški promet ob sami mobilnosti ima tudi precejšnje število posrednih učinkov. Zmanjšane okoljske obremenitve so verjetno najbolj očitne, vendar v Sloveniji to nikogar ne zanima, ker je okolje skrb drugega ministrstva.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov