Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov
Danes pa nekaj za nacionalni medij sramotno obrobnega. Govorili bomo o avtobusih in njihovem prometu. Prejšnje dni je bilo na ministrstvu za infrastrukturo, kjer je sprevodnik Alenka Bratušek, kar nekaj razburjenja. Uradniki so se premeščali, službe so se združevale, direktorati so se debelili. Bile bi povsem običajne stvari za slovensko upravno realnost, a niti ministrski PR ni mogel skriti zadrege, ki je prišla v javnost.
Evropska komisija se vtika v kup podrobnosti. Tako bi rada med drugim vedela, kako je s koncesijami v javnem potniškem prometu, še natančneje – v avtobusnem linijskem prometu posameznih članic. Slovensko ministrstvo pravilnika, zakonodaje in podobnih aktov, ki bi urejali koncesije linijskega avtobusnega prometa, ni sposobno spraviti skupaj zdaj že več kot desetletje. Pred kratkim smo sprejeli uredbo o linijskem avtobusnem prevozu, ki pa bo samo omogočila pripravo zakonodaje … Povedano po avtobusarsko: rezervirali smo sedež, karte pa še nismo kupili …
Zato imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Preden pa kupimo avtobusno vozovnico, si poglejmo javni potniški promet nasploh. Problem slovenskega javnega potniškega prometa je v tem, da ga ni. Oziroma drugače; imamo neko obliko predmodernega javnega prevoza, ki po regulativi in voznem parku korenini v čas poznih kočij in zgodnjih avtomobilov. Javni potniški promet kot ga poznamo na Slovenskem, nima nič skupnega z moderno ustanovo javne mobilnosti, kot jo razumejo, razvijajo in uporabljajo v civiliziranem svetu. Kar drugje razumejo kot nujnost vsakdana, je pri nas vsaj na državni ravni razumljeno kot nebodigatreba. “Čemu bi uporabljali javni prevoz, ko imamo vsak svoj avto? Več njih.”
Ampak danes se ne bomo spuščali v psihoanalitične triade o posebnostih mobilnega Slovenca, temveč bomo samo analizirali tisti del problema, za katerega je odgovorna država. Trdimo, da država in njene institucije niso v času samostojnosti naredile v smer modernizacije javnega potniškega prometa niti pol koraka. Kot dokaz prilagamo enostavno anekdoto.
Pred nekaj leti je peščica veseljakov spisala računalniški program Prevozi.org. Ta spletna stran, namenjena ponujanju in uporabljanju zasebnih prevozov, slovenska različica Uberja recimo, je ubila slovenski javni potniški promet. Z enim zamahom je izginila vsaj tradicija, infrastruktura, v veliki meri pa tudi prihodnost slovenskega javnega prevoza. Saj ni treba predolgo razlagati, ampak spletna stran, prvotno namenjena študentom in njihovemu prevozu domov, je prerasla vse optimistične ocene. Na parkiriščih, na železniških postajah, avtobusnih postajališčih, bencinskih črpalkah, povsod po državi se ljudje spravljajo v osebne avtomobile, da se za minimalno ceno maksimalno hitro odpeljejo domov. Pa ne le domov! “Prevozi” so že nekaj časa tudi mednarodni. Na spletni strani je mogoče najti prevoz v večino evropskih prestolnic, v glavna mesta nekdanjih republik itd.
“Prevozi” so javna skrivnost in le na ministrstvu Alenke Bratušek najbrž sploh ne vedo, da ta stran in usluga obstajata. Pa bi morali vedeti, kajti spletna stran je zagotovo najhitrejši, najmodernejši in najcenejši ponudnik, če že ne javnega, pa vsaj neosebnega linijskega prevoza v Sloveniji. Da ne govorimo o tem, kako se na “prevozih” že pojavljajo prvi profesionalci …
Pošteno lekcijo so “prevozi” dali Slovenskim železnicam, še sploh pa avtobusnemu linijskemu prevozu. Tistemu avtobusnemu prevozu, za regulacijo katerega na ministrstvu ne najdejo časa, volje ali znanja že enajst let. Tako se na tem mestu sprašujemo očitno: “Kako hudičevo zanič mora biti javni prevoz, če se potniki odločajo vprašljivo zavarovani sesti v avto k popolnim neznancem?”
Če vzamemo mitsko relacijo slovenskega regionalizma med Mariborom in Ljubljano, jo je moč s pomočjo prevoza na internetni strani opraviti v uri in dvajsetih minutah, ponudnikov je do deset, ob konicah še več, vsako uro, potnika pa bo vožnja stala pet evrov. Nobeno javno prevozno sredstvo se temu rezultatu niti na daleč ne približa v nobeni od naštetih kategorij. Najhitrejši vlak recimo vozi dvakrat dlje in stane trikrat več … Najhitrejši avtobus vozi pol ure dlje in stane dvainpolkrat več …
In tako so ljudje zaradi časa in denarja pripravljeni vsaj delno tvegati, se odreči udobju in intimi javnega prevoza, sploh pa opraviti finančno netransparentno operacijo – kar v državi, kjer so “potni stroški” pomembna kategorija pri plačah, tudi ni nepomembno.
V starih časih nabitih avtobusov, ko so našo potniško usodo določali razni Viatorji, Certusi, Alpetourji in podobni socialistični prevozniški giganti, smo bili prepričani, da so na zunaj in na znotraj smrdeči avtobusi nekaj najslabšega, kar je mogoče najti v svetu javnega potniškega prometa. Danes seveda vemo, da so bili tisti prevozniki briljantni. Imeli so potnike in imeli so vozni red. In če so zamujali, so izdali opravičilo od pouka.
Danes se zdi vse zgoraj našteto znanstvena fantastika. Če bo klena ministrica premaknila par uradnikov in združila nekaj rolo omar in podelila nekaj novih laptopov ter naročila novo študijo, ne bo naredila prav ničesar. Najmanj kar nas bo doletelo, bo decembrska kazen Bruslja. Vsak potnik ali državljan, ki je kdaj pomolil nos čez plot, rad pove, kako je urejen javni potniški promet pokazatelj omike določene dežele. Pa ne le to; urejen, sodoben in prijazen javni potniški promet ob sami mobilnosti ima tudi precejšnje število posrednih učinkov. Zmanjšane okoljske obremenitve so verjetno najbolj očitne, vendar v Sloveniji to nikogar ne zanima, ker je okolje skrb drugega ministrstva.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov
Danes pa nekaj za nacionalni medij sramotno obrobnega. Govorili bomo o avtobusih in njihovem prometu. Prejšnje dni je bilo na ministrstvu za infrastrukturo, kjer je sprevodnik Alenka Bratušek, kar nekaj razburjenja. Uradniki so se premeščali, službe so se združevale, direktorati so se debelili. Bile bi povsem običajne stvari za slovensko upravno realnost, a niti ministrski PR ni mogel skriti zadrege, ki je prišla v javnost.
Evropska komisija se vtika v kup podrobnosti. Tako bi rada med drugim vedela, kako je s koncesijami v javnem potniškem prometu, še natančneje – v avtobusnem linijskem prometu posameznih članic. Slovensko ministrstvo pravilnika, zakonodaje in podobnih aktov, ki bi urejali koncesije linijskega avtobusnega prometa, ni sposobno spraviti skupaj zdaj že več kot desetletje. Pred kratkim smo sprejeli uredbo o linijskem avtobusnem prevozu, ki pa bo samo omogočila pripravo zakonodaje … Povedano po avtobusarsko: rezervirali smo sedež, karte pa še nismo kupili …
Zato imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Preden pa kupimo avtobusno vozovnico, si poglejmo javni potniški promet nasploh. Problem slovenskega javnega potniškega prometa je v tem, da ga ni. Oziroma drugače; imamo neko obliko predmodernega javnega prevoza, ki po regulativi in voznem parku korenini v čas poznih kočij in zgodnjih avtomobilov. Javni potniški promet kot ga poznamo na Slovenskem, nima nič skupnega z moderno ustanovo javne mobilnosti, kot jo razumejo, razvijajo in uporabljajo v civiliziranem svetu. Kar drugje razumejo kot nujnost vsakdana, je pri nas vsaj na državni ravni razumljeno kot nebodigatreba. “Čemu bi uporabljali javni prevoz, ko imamo vsak svoj avto? Več njih.”
Ampak danes se ne bomo spuščali v psihoanalitične triade o posebnostih mobilnega Slovenca, temveč bomo samo analizirali tisti del problema, za katerega je odgovorna država. Trdimo, da država in njene institucije niso v času samostojnosti naredile v smer modernizacije javnega potniškega prometa niti pol koraka. Kot dokaz prilagamo enostavno anekdoto.
Pred nekaj leti je peščica veseljakov spisala računalniški program Prevozi.org. Ta spletna stran, namenjena ponujanju in uporabljanju zasebnih prevozov, slovenska različica Uberja recimo, je ubila slovenski javni potniški promet. Z enim zamahom je izginila vsaj tradicija, infrastruktura, v veliki meri pa tudi prihodnost slovenskega javnega prevoza. Saj ni treba predolgo razlagati, ampak spletna stran, prvotno namenjena študentom in njihovemu prevozu domov, je prerasla vse optimistične ocene. Na parkiriščih, na železniških postajah, avtobusnih postajališčih, bencinskih črpalkah, povsod po državi se ljudje spravljajo v osebne avtomobile, da se za minimalno ceno maksimalno hitro odpeljejo domov. Pa ne le domov! “Prevozi” so že nekaj časa tudi mednarodni. Na spletni strani je mogoče najti prevoz v večino evropskih prestolnic, v glavna mesta nekdanjih republik itd.
“Prevozi” so javna skrivnost in le na ministrstvu Alenke Bratušek najbrž sploh ne vedo, da ta stran in usluga obstajata. Pa bi morali vedeti, kajti spletna stran je zagotovo najhitrejši, najmodernejši in najcenejši ponudnik, če že ne javnega, pa vsaj neosebnega linijskega prevoza v Sloveniji. Da ne govorimo o tem, kako se na “prevozih” že pojavljajo prvi profesionalci …
Pošteno lekcijo so “prevozi” dali Slovenskim železnicam, še sploh pa avtobusnemu linijskemu prevozu. Tistemu avtobusnemu prevozu, za regulacijo katerega na ministrstvu ne najdejo časa, volje ali znanja že enajst let. Tako se na tem mestu sprašujemo očitno: “Kako hudičevo zanič mora biti javni prevoz, če se potniki odločajo vprašljivo zavarovani sesti v avto k popolnim neznancem?”
Če vzamemo mitsko relacijo slovenskega regionalizma med Mariborom in Ljubljano, jo je moč s pomočjo prevoza na internetni strani opraviti v uri in dvajsetih minutah, ponudnikov je do deset, ob konicah še več, vsako uro, potnika pa bo vožnja stala pet evrov. Nobeno javno prevozno sredstvo se temu rezultatu niti na daleč ne približa v nobeni od naštetih kategorij. Najhitrejši vlak recimo vozi dvakrat dlje in stane trikrat več … Najhitrejši avtobus vozi pol ure dlje in stane dvainpolkrat več …
In tako so ljudje zaradi časa in denarja pripravljeni vsaj delno tvegati, se odreči udobju in intimi javnega prevoza, sploh pa opraviti finančno netransparentno operacijo – kar v državi, kjer so “potni stroški” pomembna kategorija pri plačah, tudi ni nepomembno.
V starih časih nabitih avtobusov, ko so našo potniško usodo določali razni Viatorji, Certusi, Alpetourji in podobni socialistični prevozniški giganti, smo bili prepričani, da so na zunaj in na znotraj smrdeči avtobusi nekaj najslabšega, kar je mogoče najti v svetu javnega potniškega prometa. Danes seveda vemo, da so bili tisti prevozniki briljantni. Imeli so potnike in imeli so vozni red. In če so zamujali, so izdali opravičilo od pouka.
Danes se zdi vse zgoraj našteto znanstvena fantastika. Če bo klena ministrica premaknila par uradnikov in združila nekaj rolo omar in podelila nekaj novih laptopov ter naročila novo študijo, ne bo naredila prav ničesar. Najmanj kar nas bo doletelo, bo decembrska kazen Bruslja. Vsak potnik ali državljan, ki je kdaj pomolil nos čez plot, rad pove, kako je urejen javni potniški promet pokazatelj omike določene dežele. Pa ne le to; urejen, sodoben in prijazen javni potniški promet ob sami mobilnosti ima tudi precejšnje število posrednih učinkov. Zmanjšane okoljske obremenitve so verjetno najbolj očitne, vendar v Sloveniji to nikogar ne zanima, ker je okolje skrb drugega ministrstva.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Neveljaven email naslov