Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Danes pa obupen in pretenciozen poskus razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca
In ne nam pridigat’, kako je mogoče ta fenomen razložiti z navijaško evforijo. Poglejmo resnici v oči. Nekaj let nazaj je bilo kolesarstvo podobno obroben šport, kot je balinanje. Ob tem, da ga je spremljati izjemno zapleteno. Celodnevna, celo večdnevna priprava in organizacija za slabo minuto, ko je mogoče kolesarja spremljati v živo. Ob tem pa tudi intelektualen napor razumeti vse skrivnosti kolesarske taktike in strategije. Za kolesarskega navijača je potrebno veliko odrekanja in žrtvovanja. Tako časa kot tudi denarja. Obojega pa v Sloveniji menda tradicionalno primanjkuje. Neverjetna podpora našim kolesarjem tako ni klasični navijaški fenomen, enak tistemu, ko se na tisoče Slovencev odpravi na finale evropskega košarkarskega prvenstva, niti ni enak zimskim tekmovanjem za svetovni pokal. Še manj pa je podoben metanju bakel na nogometno igrišče.
Za dejstvom, da je vstalo na tisoče Slovencev in se odpravilo v Dolomite stat ob cesto, se skriva drugačen mehanizem, kot tisti, ki množico požene na stadion ali pa v športno dvorano. Prejšnji konec tedna je bil mogoče še najbolj podoben Planici, s to razliko, da se množica, stisnjena pod Poncami, lažje identificira z dogodkom, kot skupinice navijačev, raztresene ob dvesto kilometrih ceste.
V naši skromni redakciji je zrasla ideja, da podpora Primožu v Italiji na najlepši možni način dokazuje, kako Slovenci nismo nacionalna država, temveč smo pleme! Poglejmo nekaj neizpodbitnih dejstev. Izjemno radi nabiramo plodove gozda. In sadje. Recimo gobe, kostanj in borovnice. Torej smo nabiralci. Ob tem pa nismo zadovoljni z državo in jo neusmiljeno kritiziramo. Ves čas imamo opravka z divjadjo. Da je je preveč in bi je moralo biti manj. Torej smo lovci. Ob tem pa je naše zaupanje v institucije izjemno nizko. Ves čas se udeležujemo skrivnostnih ritualov, kot sta Planica in Giro. Ob tem se udeležba v konvencionalnih religioznih praksah manjša iz leta v leto. Naša politika je blizu šamanizmu, saj se večinoma ukvarja z izganjanjem hudobnih duhov. Politike izbiramo glede na možatost in pretkanost. Voditelji ljudstva postanejo tisti, ki so najmočnejši – pripravljenost na kompromis in dialog razumemo kot šibkost … Ob tem pa se udeležba na demokratičnih volitvah drastično niža. Naši plesi, polka in valček so podobni obrednemu klicanju dežja.
In še narodno-zabavna glasba doživlja preporod. Kljub prekrasni himni je Golica splošno priznana kot napev z magičnimi močmi. Ostalim pripadnikom plemena smo pripravljeni pomagati do konca. Jih braniti pred mamutom ali pa potiskati v hrib. Obenem pa sovražimo svoje sosede.
To je torej le nekaj dokazov, da Slovenci ne živimo v nacionalni državi, temveč v plemenski skupnosti. “Krst pri Savici” se v realnosti še ni zgodil. Po krajšem premisleku to niti ni tako slabo. Kot plemenska skupnost bi končno lahko uredili regionalizacijo.
Plemenska zveza Slovencev, ki se deli na pleme Štajercev, pleme Primorcev, pleme Dolenjcev, pleme Korošcev in gozdne Slovence, ki živijo v okolici Jesenic. Ter seveda na pleme ravninskih Slovencev, ki pa se jih spomnimo le, če nas trga v sklepih, ali pa bi radi kolesarili po urejenih kolesarskih poteh.
Občudovanje Primoža Rogliča je tako mogoče najlepše razložiti s plemenskostjo. Ne vidimo in ne podpiramo ga namreč kot vrhunskega športnika, temveč ga častimo kot najbolj potentnega našega rodu. Ki je garancija za nadaljevanje skupnosti. V kontekstu preživetvene selekcije genskega materiala lahko razumemo tudi naše nevsakdanje navduševanje nad vsem, kar je ekstremno. Od plezanja po gorah, do spuščanja po rekah, supanja iz Dubrovnika v Piran, tekanja po Jadranski obali ob morski vodi, prečenja puščav, jadranja čez oceane in kar je podobnega. V ta koš sodi tudi tritedensko kolesarjenje po Italiji, ki s klasičnim športom kot propagando zdravega duha v zdravem telesu nima veliko skupnega.
Gre za bolj ali manj kontrolirano tritedensko trpljenje, ki – to so Primoževe besede – človeka uniči tako telesno kot duhovno. Ker je težko trditi, da klasični športni navijač podpira trpljenje, sklepamo, da je osnovni motiv obiska Dolomitov prevzeti del Primoževega in Janovega trpljenja na svoja ramena. Tako simbolno kot v akciji najbolj zagretih tudi povsem konkretno.
Takšno angažiranje pa prehaja meje razumskega in se podaja na spolzek teren okultnega, kjer lahko tudi iz lastnega primera zatrdimo, da gre med tritedenskim, vsakodnevnim, večurnim nervoznim stiskanjem pesti za transcendentalno, ali če hočete obredno izkušnjo. Leta 623 je kralj Samo združil karantanske Slovence v plemensko zvezo. Kot poroča Fredegarjeva kronika, je to storil tako, da je na kolesu prevozil dva tisoč petsto kilometrov.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Danes pa obupen in pretenciozen poskus razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca
In ne nam pridigat’, kako je mogoče ta fenomen razložiti z navijaško evforijo. Poglejmo resnici v oči. Nekaj let nazaj je bilo kolesarstvo podobno obroben šport, kot je balinanje. Ob tem, da ga je spremljati izjemno zapleteno. Celodnevna, celo večdnevna priprava in organizacija za slabo minuto, ko je mogoče kolesarja spremljati v živo. Ob tem pa tudi intelektualen napor razumeti vse skrivnosti kolesarske taktike in strategije. Za kolesarskega navijača je potrebno veliko odrekanja in žrtvovanja. Tako časa kot tudi denarja. Obojega pa v Sloveniji menda tradicionalno primanjkuje. Neverjetna podpora našim kolesarjem tako ni klasični navijaški fenomen, enak tistemu, ko se na tisoče Slovencev odpravi na finale evropskega košarkarskega prvenstva, niti ni enak zimskim tekmovanjem za svetovni pokal. Še manj pa je podoben metanju bakel na nogometno igrišče.
Za dejstvom, da je vstalo na tisoče Slovencev in se odpravilo v Dolomite stat ob cesto, se skriva drugačen mehanizem, kot tisti, ki množico požene na stadion ali pa v športno dvorano. Prejšnji konec tedna je bil mogoče še najbolj podoben Planici, s to razliko, da se množica, stisnjena pod Poncami, lažje identificira z dogodkom, kot skupinice navijačev, raztresene ob dvesto kilometrih ceste.
V naši skromni redakciji je zrasla ideja, da podpora Primožu v Italiji na najlepši možni način dokazuje, kako Slovenci nismo nacionalna država, temveč smo pleme! Poglejmo nekaj neizpodbitnih dejstev. Izjemno radi nabiramo plodove gozda. In sadje. Recimo gobe, kostanj in borovnice. Torej smo nabiralci. Ob tem pa nismo zadovoljni z državo in jo neusmiljeno kritiziramo. Ves čas imamo opravka z divjadjo. Da je je preveč in bi je moralo biti manj. Torej smo lovci. Ob tem pa je naše zaupanje v institucije izjemno nizko. Ves čas se udeležujemo skrivnostnih ritualov, kot sta Planica in Giro. Ob tem se udeležba v konvencionalnih religioznih praksah manjša iz leta v leto. Naša politika je blizu šamanizmu, saj se večinoma ukvarja z izganjanjem hudobnih duhov. Politike izbiramo glede na možatost in pretkanost. Voditelji ljudstva postanejo tisti, ki so najmočnejši – pripravljenost na kompromis in dialog razumemo kot šibkost … Ob tem pa se udeležba na demokratičnih volitvah drastično niža. Naši plesi, polka in valček so podobni obrednemu klicanju dežja.
In še narodno-zabavna glasba doživlja preporod. Kljub prekrasni himni je Golica splošno priznana kot napev z magičnimi močmi. Ostalim pripadnikom plemena smo pripravljeni pomagati do konca. Jih braniti pred mamutom ali pa potiskati v hrib. Obenem pa sovražimo svoje sosede.
To je torej le nekaj dokazov, da Slovenci ne živimo v nacionalni državi, temveč v plemenski skupnosti. “Krst pri Savici” se v realnosti še ni zgodil. Po krajšem premisleku to niti ni tako slabo. Kot plemenska skupnost bi končno lahko uredili regionalizacijo.
Plemenska zveza Slovencev, ki se deli na pleme Štajercev, pleme Primorcev, pleme Dolenjcev, pleme Korošcev in gozdne Slovence, ki živijo v okolici Jesenic. Ter seveda na pleme ravninskih Slovencev, ki pa se jih spomnimo le, če nas trga v sklepih, ali pa bi radi kolesarili po urejenih kolesarskih poteh.
Občudovanje Primoža Rogliča je tako mogoče najlepše razložiti s plemenskostjo. Ne vidimo in ne podpiramo ga namreč kot vrhunskega športnika, temveč ga častimo kot najbolj potentnega našega rodu. Ki je garancija za nadaljevanje skupnosti. V kontekstu preživetvene selekcije genskega materiala lahko razumemo tudi naše nevsakdanje navduševanje nad vsem, kar je ekstremno. Od plezanja po gorah, do spuščanja po rekah, supanja iz Dubrovnika v Piran, tekanja po Jadranski obali ob morski vodi, prečenja puščav, jadranja čez oceane in kar je podobnega. V ta koš sodi tudi tritedensko kolesarjenje po Italiji, ki s klasičnim športom kot propagando zdravega duha v zdravem telesu nima veliko skupnega.
Gre za bolj ali manj kontrolirano tritedensko trpljenje, ki – to so Primoževe besede – človeka uniči tako telesno kot duhovno. Ker je težko trditi, da klasični športni navijač podpira trpljenje, sklepamo, da je osnovni motiv obiska Dolomitov prevzeti del Primoževega in Janovega trpljenja na svoja ramena. Tako simbolno kot v akciji najbolj zagretih tudi povsem konkretno.
Takšno angažiranje pa prehaja meje razumskega in se podaja na spolzek teren okultnega, kjer lahko tudi iz lastnega primera zatrdimo, da gre med tritedenskim, vsakodnevnim, večurnim nervoznim stiskanjem pesti za transcendentalno, ali če hočete obredno izkušnjo. Leta 623 je kralj Samo združil karantanske Slovence v plemensko zvezo. Kot poroča Fredegarjeva kronika, je to storil tako, da je na kolesu prevozil dva tisoč petsto kilometrov.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov