Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Danes pa obupen in pretenciozen poskus razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca
In ne nam pridigat’, kako je mogoče ta fenomen razložiti z navijaško evforijo. Poglejmo resnici v oči. Nekaj let nazaj je bilo kolesarstvo podobno obroben šport, kot je balinanje. Ob tem, da ga je spremljati izjemno zapleteno. Celodnevna, celo večdnevna priprava in organizacija za slabo minuto, ko je mogoče kolesarja spremljati v živo. Ob tem pa tudi intelektualen napor razumeti vse skrivnosti kolesarske taktike in strategije. Za kolesarskega navijača je potrebno veliko odrekanja in žrtvovanja. Tako časa kot tudi denarja. Obojega pa v Sloveniji menda tradicionalno primanjkuje. Neverjetna podpora našim kolesarjem tako ni klasični navijaški fenomen, enak tistemu, ko se na tisoče Slovencev odpravi na finale evropskega košarkarskega prvenstva, niti ni enak zimskim tekmovanjem za svetovni pokal. Še manj pa je podoben metanju bakel na nogometno igrišče.
Za dejstvom, da je vstalo na tisoče Slovencev in se odpravilo v Dolomite stat ob cesto, se skriva drugačen mehanizem, kot tisti, ki množico požene na stadion ali pa v športno dvorano. Prejšnji konec tedna je bil mogoče še najbolj podoben Planici, s to razliko, da se množica, stisnjena pod Poncami, lažje identificira z dogodkom, kot skupinice navijačev, raztresene ob dvesto kilometrih ceste.
V naši skromni redakciji je zrasla ideja, da podpora Primožu v Italiji na najlepši možni način dokazuje, kako Slovenci nismo nacionalna država, temveč smo pleme! Poglejmo nekaj neizpodbitnih dejstev. Izjemno radi nabiramo plodove gozda. In sadje. Recimo gobe, kostanj in borovnice. Torej smo nabiralci. Ob tem pa nismo zadovoljni z državo in jo neusmiljeno kritiziramo. Ves čas imamo opravka z divjadjo. Da je je preveč in bi je moralo biti manj. Torej smo lovci. Ob tem pa je naše zaupanje v institucije izjemno nizko. Ves čas se udeležujemo skrivnostnih ritualov, kot sta Planica in Giro. Ob tem se udeležba v konvencionalnih religioznih praksah manjša iz leta v leto. Naša politika je blizu šamanizmu, saj se večinoma ukvarja z izganjanjem hudobnih duhov. Politike izbiramo glede na možatost in pretkanost. Voditelji ljudstva postanejo tisti, ki so najmočnejši – pripravljenost na kompromis in dialog razumemo kot šibkost … Ob tem pa se udeležba na demokratičnih volitvah drastično niža. Naši plesi, polka in valček so podobni obrednemu klicanju dežja.
In še narodno-zabavna glasba doživlja preporod. Kljub prekrasni himni je Golica splošno priznana kot napev z magičnimi močmi. Ostalim pripadnikom plemena smo pripravljeni pomagati do konca. Jih braniti pred mamutom ali pa potiskati v hrib. Obenem pa sovražimo svoje sosede.
To je torej le nekaj dokazov, da Slovenci ne živimo v nacionalni državi, temveč v plemenski skupnosti. “Krst pri Savici” se v realnosti še ni zgodil. Po krajšem premisleku to niti ni tako slabo. Kot plemenska skupnost bi končno lahko uredili regionalizacijo.
Plemenska zveza Slovencev, ki se deli na pleme Štajercev, pleme Primorcev, pleme Dolenjcev, pleme Korošcev in gozdne Slovence, ki živijo v okolici Jesenic. Ter seveda na pleme ravninskih Slovencev, ki pa se jih spomnimo le, če nas trga v sklepih, ali pa bi radi kolesarili po urejenih kolesarskih poteh.
Občudovanje Primoža Rogliča je tako mogoče najlepše razložiti s plemenskostjo. Ne vidimo in ne podpiramo ga namreč kot vrhunskega športnika, temveč ga častimo kot najbolj potentnega našega rodu. Ki je garancija za nadaljevanje skupnosti. V kontekstu preživetvene selekcije genskega materiala lahko razumemo tudi naše nevsakdanje navduševanje nad vsem, kar je ekstremno. Od plezanja po gorah, do spuščanja po rekah, supanja iz Dubrovnika v Piran, tekanja po Jadranski obali ob morski vodi, prečenja puščav, jadranja čez oceane in kar je podobnega. V ta koš sodi tudi tritedensko kolesarjenje po Italiji, ki s klasičnim športom kot propagando zdravega duha v zdravem telesu nima veliko skupnega.
Gre za bolj ali manj kontrolirano tritedensko trpljenje, ki – to so Primoževe besede – človeka uniči tako telesno kot duhovno. Ker je težko trditi, da klasični športni navijač podpira trpljenje, sklepamo, da je osnovni motiv obiska Dolomitov prevzeti del Primoževega in Janovega trpljenja na svoja ramena. Tako simbolno kot v akciji najbolj zagretih tudi povsem konkretno.
Takšno angažiranje pa prehaja meje razumskega in se podaja na spolzek teren okultnega, kjer lahko tudi iz lastnega primera zatrdimo, da gre med tritedenskim, vsakodnevnim, večurnim nervoznim stiskanjem pesti za transcendentalno, ali če hočete obredno izkušnjo. Leta 623 je kralj Samo združil karantanske Slovence v plemensko zvezo. Kot poroča Fredegarjeva kronika, je to storil tako, da je na kolesu prevozil dva tisoč petsto kilometrov.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Danes pa obupen in pretenciozen poskus razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca
In ne nam pridigat’, kako je mogoče ta fenomen razložiti z navijaško evforijo. Poglejmo resnici v oči. Nekaj let nazaj je bilo kolesarstvo podobno obroben šport, kot je balinanje. Ob tem, da ga je spremljati izjemno zapleteno. Celodnevna, celo večdnevna priprava in organizacija za slabo minuto, ko je mogoče kolesarja spremljati v živo. Ob tem pa tudi intelektualen napor razumeti vse skrivnosti kolesarske taktike in strategije. Za kolesarskega navijača je potrebno veliko odrekanja in žrtvovanja. Tako časa kot tudi denarja. Obojega pa v Sloveniji menda tradicionalno primanjkuje. Neverjetna podpora našim kolesarjem tako ni klasični navijaški fenomen, enak tistemu, ko se na tisoče Slovencev odpravi na finale evropskega košarkarskega prvenstva, niti ni enak zimskim tekmovanjem za svetovni pokal. Še manj pa je podoben metanju bakel na nogometno igrišče.
Za dejstvom, da je vstalo na tisoče Slovencev in se odpravilo v Dolomite stat ob cesto, se skriva drugačen mehanizem, kot tisti, ki množico požene na stadion ali pa v športno dvorano. Prejšnji konec tedna je bil mogoče še najbolj podoben Planici, s to razliko, da se množica, stisnjena pod Poncami, lažje identificira z dogodkom, kot skupinice navijačev, raztresene ob dvesto kilometrih ceste.
V naši skromni redakciji je zrasla ideja, da podpora Primožu v Italiji na najlepši možni način dokazuje, kako Slovenci nismo nacionalna država, temveč smo pleme! Poglejmo nekaj neizpodbitnih dejstev. Izjemno radi nabiramo plodove gozda. In sadje. Recimo gobe, kostanj in borovnice. Torej smo nabiralci. Ob tem pa nismo zadovoljni z državo in jo neusmiljeno kritiziramo. Ves čas imamo opravka z divjadjo. Da je je preveč in bi je moralo biti manj. Torej smo lovci. Ob tem pa je naše zaupanje v institucije izjemno nizko. Ves čas se udeležujemo skrivnostnih ritualov, kot sta Planica in Giro. Ob tem se udeležba v konvencionalnih religioznih praksah manjša iz leta v leto. Naša politika je blizu šamanizmu, saj se večinoma ukvarja z izganjanjem hudobnih duhov. Politike izbiramo glede na možatost in pretkanost. Voditelji ljudstva postanejo tisti, ki so najmočnejši – pripravljenost na kompromis in dialog razumemo kot šibkost … Ob tem pa se udeležba na demokratičnih volitvah drastično niža. Naši plesi, polka in valček so podobni obrednemu klicanju dežja.
In še narodno-zabavna glasba doživlja preporod. Kljub prekrasni himni je Golica splošno priznana kot napev z magičnimi močmi. Ostalim pripadnikom plemena smo pripravljeni pomagati do konca. Jih braniti pred mamutom ali pa potiskati v hrib. Obenem pa sovražimo svoje sosede.
To je torej le nekaj dokazov, da Slovenci ne živimo v nacionalni državi, temveč v plemenski skupnosti. “Krst pri Savici” se v realnosti še ni zgodil. Po krajšem premisleku to niti ni tako slabo. Kot plemenska skupnost bi končno lahko uredili regionalizacijo.
Plemenska zveza Slovencev, ki se deli na pleme Štajercev, pleme Primorcev, pleme Dolenjcev, pleme Korošcev in gozdne Slovence, ki živijo v okolici Jesenic. Ter seveda na pleme ravninskih Slovencev, ki pa se jih spomnimo le, če nas trga v sklepih, ali pa bi radi kolesarili po urejenih kolesarskih poteh.
Občudovanje Primoža Rogliča je tako mogoče najlepše razložiti s plemenskostjo. Ne vidimo in ne podpiramo ga namreč kot vrhunskega športnika, temveč ga častimo kot najbolj potentnega našega rodu. Ki je garancija za nadaljevanje skupnosti. V kontekstu preživetvene selekcije genskega materiala lahko razumemo tudi naše nevsakdanje navduševanje nad vsem, kar je ekstremno. Od plezanja po gorah, do spuščanja po rekah, supanja iz Dubrovnika v Piran, tekanja po Jadranski obali ob morski vodi, prečenja puščav, jadranja čez oceane in kar je podobnega. V ta koš sodi tudi tritedensko kolesarjenje po Italiji, ki s klasičnim športom kot propagando zdravega duha v zdravem telesu nima veliko skupnega.
Gre za bolj ali manj kontrolirano tritedensko trpljenje, ki – to so Primoževe besede – človeka uniči tako telesno kot duhovno. Ker je težko trditi, da klasični športni navijač podpira trpljenje, sklepamo, da je osnovni motiv obiska Dolomitov prevzeti del Primoževega in Janovega trpljenja na svoja ramena. Tako simbolno kot v akciji najbolj zagretih tudi povsem konkretno.
Takšno angažiranje pa prehaja meje razumskega in se podaja na spolzek teren okultnega, kjer lahko tudi iz lastnega primera zatrdimo, da gre med tritedenskim, vsakodnevnim, večurnim nervoznim stiskanjem pesti za transcendentalno, ali če hočete obredno izkušnjo. Leta 623 je kralj Samo združil karantanske Slovence v plemensko zvezo. Kot poroča Fredegarjeva kronika, je to storil tako, da je na kolesu prevozil dva tisoč petsto kilometrov.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Neveljaven email naslov