Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Glosa Marka Radmiloviča.
Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto
Danes pa nekaj o mačkah in vreli kaši. Podobno kot se te živali lačne vrtijo okoli neprijetnega obroka, se slovenska politika vrti okoli izbire našega evropskega komisarja. Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Čemu postati evropski komisar in kakšen vpliv ima na realna življenja realnih ljudi? Prvič: plača je odlična. Drugič: plača je odlična in še tretjič: Bruselj je lepo mesto. Na realno življenje realnih ljudi pa lahko evropski komisarji vplivajo sorazmerno malo.
Slovenci smo imeli, če je verjeti uradnim poročilom, v prejšnjem mandatu odlično evropsko komisarko za promet. Ki je vodila na domačih lestvicah priljubljenosti. Zlobni jeziki trdijo, da zato, ker je ni bilo v Sloveniji. Komisarko, ki je bila suverena in odločna. Pa si nekako nismo omastili brkov z njenim položajem, oziroma nas njeno komisarstvo ni pripeljalo hitreje od Maribora do Ljubljane, da ne govorimo o potovanju z vlakom med Ljubljano in Koprom.
V prejšnjih dveh primerih smo komisarstvo zaupali tehnokratoma. Po zadnjih volitvah pa je vrag odnesel šalo in odlična plača bo odšla tistim, ki so na evropskih volitvah kandidirali. Takšna je skupna odločitev koalicijskih strank.
Tako se je kljub mačkam, ki dežurajo okoli vrele kaše, nekaj kandidatov, malo za hec, malo zares, v teh tednih po volitvah le izrisalo. Ker tehnokrati nimajo več možnosti, so letos na vrsti polnokrvni politiki. Po zadnjem štetju se bodo v Bruselj z Adrio odpravili ali bivši predsednik vlade Cerar, ali dolgoletna poslanka Fajonova, ali večopravilni gospodinjski aparat Erjavec, ali pa autopromotorski Jelinčič. Ob vsem tem imajo svojega konja za konzervo tudi v LMŠ, tako da nas čaka napet izbor, ob katerem je EMA videti kot izbiranje največje buče na vaškem sejmu … Je pa povsem mogoče, da ne bo šel nihče, kajti Adria leži na parah. Ampak za takšno službo se tudi vozi teh nekaj sto kilometrov, sploh ker so dnevnice in verjetno tudi kilometrina bogato plačane.
Ker ni naša naloga presojati usposobljenosti kandidatov in ker po polomu z Bratuškovo vemo, da ni presojanje usposobljenosti kandidatov niti naloga vlade, se posvetimo resnično pomembnim procesom. Kakorkoli obrnemo, bo vsaj četverica vrhunskih slovenskih politikov izjemno razočaranih. Besnih. En sam slovenski politik pa bo navdušen. Še bolj bo navdušen njegov bančni račun in obljubljamo, da tokrat resnično zadnjič s fovšijo omenjamo komisarsko plačo.
Torej; v roku enega meseca bomo imeli štiri besne politike, posledično besno koalicijsko stranko, posledično majavo koalicijo in posledično vladno krizo.
Ker gre pri našem neuradnem seznamu kandidatov za močne značaje, ki bi se jim po domače reklo »egoti«, bo izbor politično skrajno občutljivo dejanje. Najlepše bi bilo, ko bi lahko premier oziroma slovenska vlada neizbranim kandidatom ponudila nekaj, kar bi bilo adekvatno nadomestilo izgubljenemu komisarskemu mestu. Na prvi pogled se zdi, da na planetu Zemlja takšnega položaja oziroma takšne časti, kot je postati evropskim komisar, sploh ni. In res je ni. Zatorej ne smemo iskati na Zemlji … Tu pa pride na plano naša briljantna ideja, ki je, kot ostale stotnije briljantnih idej, ki smo jih predlagali vsa ta leta, slovenska politika spet ne bo upoštevala.
Ob komisarskemu mestu je bila Sloveniji zadnje tedne ponujena še ena redka čast. Pod okriljem mednarodne kampanje “Poimenujmo planet” bomo lahko v Sloveniji poimenovali eksoplanet v ozvezdju Herkula. Do zdaj ima planet, ki kroži okoli zvezde WASP-38, brezvezno ime, in sicer se imenuje WASP-38b.
Ime planeta naj bi zbirali javno, a interes javnosti ni, ko gre za vrhunsko politiko, nikoli ovira. Namreč; planet bi lahko priročno poimenovali po katerem izmed kandidatov za evropskega komisarja in ga tako potolažili, ker se ne bo preselil v Bruselj. Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto. Sploh ker bruseljski projekt trenutno ni videti, kot da bo večen, ozvezdju Herkula pa po zadnjih poročilih kaže kar dobro.
Če nam je dovoljeno, bi za planet predlagali sedanjega zunanjega ministra in bivšega predsednika vlade “Cerarja”! Priimek zveni izjemno vesoljsko in planet, ki bi se imenoval “Cerar”, bi zagotovo vzbudil pozornost astronomske znanosti. Ob tem je na WASP-38b mogoče življenje. Recimo da na njem živi 6 milijard Waspovcev, ki bi se tako preimenovali v “Cerarje” – po analogiji, da na Zemlji živimo Zemljani. Šest milijard Cerarjev bi zagotovo pomenilo velik prispevek k miru v galaksiji.
A en potolaženi ego še ne bo dovolj, na srečo pa je vesolje brezkončno. S primernim lobiranjem bi nam zagotovo dovolili poimenovati še kaj. “Fajonska meglica” se sliši na moč skrivnostno, Jelinčičev pas je poln nadležnih asteroidov, da pa se največja črna luknja v vesolju že zdaj ne imenuje Erjavčeva luknja, pa je tako ali tako svojevrstni škandal.
Pogoj za poimenovanje planeta je pravilna lega, saj se mora zvezdo, okoli katere kroži planet, videti iz izbrane države že z amaterskim teleskopom. WASP-38 je iz Slovenije mogoče videti na nočnem nebu. Tako nam bo Cerar večno visel nad glavo, medtem ko bo evropski komisar, kdorkoli že bo, naslednji trenutek po imenovanju že izginil v prostoru in času bruseljskega vesolja …
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Glosa Marka Radmiloviča.
Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto
Danes pa nekaj o mačkah in vreli kaši. Podobno kot se te živali lačne vrtijo okoli neprijetnega obroka, se slovenska politika vrti okoli izbire našega evropskega komisarja. Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Čemu postati evropski komisar in kakšen vpliv ima na realna življenja realnih ljudi? Prvič: plača je odlična. Drugič: plača je odlična in še tretjič: Bruselj je lepo mesto. Na realno življenje realnih ljudi pa lahko evropski komisarji vplivajo sorazmerno malo.
Slovenci smo imeli, če je verjeti uradnim poročilom, v prejšnjem mandatu odlično evropsko komisarko za promet. Ki je vodila na domačih lestvicah priljubljenosti. Zlobni jeziki trdijo, da zato, ker je ni bilo v Sloveniji. Komisarko, ki je bila suverena in odločna. Pa si nekako nismo omastili brkov z njenim položajem, oziroma nas njeno komisarstvo ni pripeljalo hitreje od Maribora do Ljubljane, da ne govorimo o potovanju z vlakom med Ljubljano in Koprom.
V prejšnjih dveh primerih smo komisarstvo zaupali tehnokratoma. Po zadnjih volitvah pa je vrag odnesel šalo in odlična plača bo odšla tistim, ki so na evropskih volitvah kandidirali. Takšna je skupna odločitev koalicijskih strank.
Tako se je kljub mačkam, ki dežurajo okoli vrele kaše, nekaj kandidatov, malo za hec, malo zares, v teh tednih po volitvah le izrisalo. Ker tehnokrati nimajo več možnosti, so letos na vrsti polnokrvni politiki. Po zadnjem štetju se bodo v Bruselj z Adrio odpravili ali bivši predsednik vlade Cerar, ali dolgoletna poslanka Fajonova, ali večopravilni gospodinjski aparat Erjavec, ali pa autopromotorski Jelinčič. Ob vsem tem imajo svojega konja za konzervo tudi v LMŠ, tako da nas čaka napet izbor, ob katerem je EMA videti kot izbiranje največje buče na vaškem sejmu … Je pa povsem mogoče, da ne bo šel nihče, kajti Adria leži na parah. Ampak za takšno službo se tudi vozi teh nekaj sto kilometrov, sploh ker so dnevnice in verjetno tudi kilometrina bogato plačane.
Ker ni naša naloga presojati usposobljenosti kandidatov in ker po polomu z Bratuškovo vemo, da ni presojanje usposobljenosti kandidatov niti naloga vlade, se posvetimo resnično pomembnim procesom. Kakorkoli obrnemo, bo vsaj četverica vrhunskih slovenskih politikov izjemno razočaranih. Besnih. En sam slovenski politik pa bo navdušen. Še bolj bo navdušen njegov bančni račun in obljubljamo, da tokrat resnično zadnjič s fovšijo omenjamo komisarsko plačo.
Torej; v roku enega meseca bomo imeli štiri besne politike, posledično besno koalicijsko stranko, posledično majavo koalicijo in posledično vladno krizo.
Ker gre pri našem neuradnem seznamu kandidatov za močne značaje, ki bi se jim po domače reklo »egoti«, bo izbor politično skrajno občutljivo dejanje. Najlepše bi bilo, ko bi lahko premier oziroma slovenska vlada neizbranim kandidatom ponudila nekaj, kar bi bilo adekvatno nadomestilo izgubljenemu komisarskemu mestu. Na prvi pogled se zdi, da na planetu Zemlja takšnega položaja oziroma takšne časti, kot je postati evropskim komisar, sploh ni. In res je ni. Zatorej ne smemo iskati na Zemlji … Tu pa pride na plano naša briljantna ideja, ki je, kot ostale stotnije briljantnih idej, ki smo jih predlagali vsa ta leta, slovenska politika spet ne bo upoštevala.
Ob komisarskemu mestu je bila Sloveniji zadnje tedne ponujena še ena redka čast. Pod okriljem mednarodne kampanje “Poimenujmo planet” bomo lahko v Sloveniji poimenovali eksoplanet v ozvezdju Herkula. Do zdaj ima planet, ki kroži okoli zvezde WASP-38, brezvezno ime, in sicer se imenuje WASP-38b.
Ime planeta naj bi zbirali javno, a interes javnosti ni, ko gre za vrhunsko politiko, nikoli ovira. Namreč; planet bi lahko priročno poimenovali po katerem izmed kandidatov za evropskega komisarja in ga tako potolažili, ker se ne bo preselil v Bruselj. Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto. Sploh ker bruseljski projekt trenutno ni videti, kot da bo večen, ozvezdju Herkula pa po zadnjih poročilih kaže kar dobro.
Če nam je dovoljeno, bi za planet predlagali sedanjega zunanjega ministra in bivšega predsednika vlade “Cerarja”! Priimek zveni izjemno vesoljsko in planet, ki bi se imenoval “Cerar”, bi zagotovo vzbudil pozornost astronomske znanosti. Ob tem je na WASP-38b mogoče življenje. Recimo da na njem živi 6 milijard Waspovcev, ki bi se tako preimenovali v “Cerarje” – po analogiji, da na Zemlji živimo Zemljani. Šest milijard Cerarjev bi zagotovo pomenilo velik prispevek k miru v galaksiji.
A en potolaženi ego še ne bo dovolj, na srečo pa je vesolje brezkončno. S primernim lobiranjem bi nam zagotovo dovolili poimenovati še kaj. “Fajonska meglica” se sliši na moč skrivnostno, Jelinčičev pas je poln nadležnih asteroidov, da pa se največja črna luknja v vesolju že zdaj ne imenuje Erjavčeva luknja, pa je tako ali tako svojevrstni škandal.
Pogoj za poimenovanje planeta je pravilna lega, saj se mora zvezdo, okoli katere kroži planet, videti iz izbrane države že z amaterskim teleskopom. WASP-38 je iz Slovenije mogoče videti na nočnem nebu. Tako nam bo Cerar večno visel nad glavo, medtem ko bo evropski komisar, kdorkoli že bo, naslednji trenutek po imenovanju že izginil v prostoru in času bruseljskega vesolja …
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov