Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Glosa Marka Radmiloviča.
Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto
Danes pa nekaj o mačkah in vreli kaši. Podobno kot se te živali lačne vrtijo okoli neprijetnega obroka, se slovenska politika vrti okoli izbire našega evropskega komisarja. Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Čemu postati evropski komisar in kakšen vpliv ima na realna življenja realnih ljudi? Prvič: plača je odlična. Drugič: plača je odlična in še tretjič: Bruselj je lepo mesto. Na realno življenje realnih ljudi pa lahko evropski komisarji vplivajo sorazmerno malo.
Slovenci smo imeli, če je verjeti uradnim poročilom, v prejšnjem mandatu odlično evropsko komisarko za promet. Ki je vodila na domačih lestvicah priljubljenosti. Zlobni jeziki trdijo, da zato, ker je ni bilo v Sloveniji. Komisarko, ki je bila suverena in odločna. Pa si nekako nismo omastili brkov z njenim položajem, oziroma nas njeno komisarstvo ni pripeljalo hitreje od Maribora do Ljubljane, da ne govorimo o potovanju z vlakom med Ljubljano in Koprom.
V prejšnjih dveh primerih smo komisarstvo zaupali tehnokratoma. Po zadnjih volitvah pa je vrag odnesel šalo in odlična plača bo odšla tistim, ki so na evropskih volitvah kandidirali. Takšna je skupna odločitev koalicijskih strank.
Tako se je kljub mačkam, ki dežurajo okoli vrele kaše, nekaj kandidatov, malo za hec, malo zares, v teh tednih po volitvah le izrisalo. Ker tehnokrati nimajo več možnosti, so letos na vrsti polnokrvni politiki. Po zadnjem štetju se bodo v Bruselj z Adrio odpravili ali bivši predsednik vlade Cerar, ali dolgoletna poslanka Fajonova, ali večopravilni gospodinjski aparat Erjavec, ali pa autopromotorski Jelinčič. Ob vsem tem imajo svojega konja za konzervo tudi v LMŠ, tako da nas čaka napet izbor, ob katerem je EMA videti kot izbiranje največje buče na vaškem sejmu … Je pa povsem mogoče, da ne bo šel nihče, kajti Adria leži na parah. Ampak za takšno službo se tudi vozi teh nekaj sto kilometrov, sploh ker so dnevnice in verjetno tudi kilometrina bogato plačane.
Ker ni naša naloga presojati usposobljenosti kandidatov in ker po polomu z Bratuškovo vemo, da ni presojanje usposobljenosti kandidatov niti naloga vlade, se posvetimo resnično pomembnim procesom. Kakorkoli obrnemo, bo vsaj četverica vrhunskih slovenskih politikov izjemno razočaranih. Besnih. En sam slovenski politik pa bo navdušen. Še bolj bo navdušen njegov bančni račun in obljubljamo, da tokrat resnično zadnjič s fovšijo omenjamo komisarsko plačo.
Torej; v roku enega meseca bomo imeli štiri besne politike, posledično besno koalicijsko stranko, posledično majavo koalicijo in posledično vladno krizo.
Ker gre pri našem neuradnem seznamu kandidatov za močne značaje, ki bi se jim po domače reklo »egoti«, bo izbor politično skrajno občutljivo dejanje. Najlepše bi bilo, ko bi lahko premier oziroma slovenska vlada neizbranim kandidatom ponudila nekaj, kar bi bilo adekvatno nadomestilo izgubljenemu komisarskemu mestu. Na prvi pogled se zdi, da na planetu Zemlja takšnega položaja oziroma takšne časti, kot je postati evropskim komisar, sploh ni. In res je ni. Zatorej ne smemo iskati na Zemlji … Tu pa pride na plano naša briljantna ideja, ki je, kot ostale stotnije briljantnih idej, ki smo jih predlagali vsa ta leta, slovenska politika spet ne bo upoštevala.
Ob komisarskemu mestu je bila Sloveniji zadnje tedne ponujena še ena redka čast. Pod okriljem mednarodne kampanje “Poimenujmo planet” bomo lahko v Sloveniji poimenovali eksoplanet v ozvezdju Herkula. Do zdaj ima planet, ki kroži okoli zvezde WASP-38, brezvezno ime, in sicer se imenuje WASP-38b.
Ime planeta naj bi zbirali javno, a interes javnosti ni, ko gre za vrhunsko politiko, nikoli ovira. Namreč; planet bi lahko priročno poimenovali po katerem izmed kandidatov za evropskega komisarja in ga tako potolažili, ker se ne bo preselil v Bruselj. Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto. Sploh ker bruseljski projekt trenutno ni videti, kot da bo večen, ozvezdju Herkula pa po zadnjih poročilih kaže kar dobro.
Če nam je dovoljeno, bi za planet predlagali sedanjega zunanjega ministra in bivšega predsednika vlade “Cerarja”! Priimek zveni izjemno vesoljsko in planet, ki bi se imenoval “Cerar”, bi zagotovo vzbudil pozornost astronomske znanosti. Ob tem je na WASP-38b mogoče življenje. Recimo da na njem živi 6 milijard Waspovcev, ki bi se tako preimenovali v “Cerarje” – po analogiji, da na Zemlji živimo Zemljani. Šest milijard Cerarjev bi zagotovo pomenilo velik prispevek k miru v galaksiji.
A en potolaženi ego še ne bo dovolj, na srečo pa je vesolje brezkončno. S primernim lobiranjem bi nam zagotovo dovolili poimenovati še kaj. “Fajonska meglica” se sliši na moč skrivnostno, Jelinčičev pas je poln nadležnih asteroidov, da pa se največja črna luknja v vesolju že zdaj ne imenuje Erjavčeva luknja, pa je tako ali tako svojevrstni škandal.
Pogoj za poimenovanje planeta je pravilna lega, saj se mora zvezdo, okoli katere kroži planet, videti iz izbrane države že z amaterskim teleskopom. WASP-38 je iz Slovenije mogoče videti na nočnem nebu. Tako nam bo Cerar večno visel nad glavo, medtem ko bo evropski komisar, kdorkoli že bo, naslednji trenutek po imenovanju že izginil v prostoru in času bruseljskega vesolja …
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Glosa Marka Radmiloviča.
Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto
Danes pa nekaj o mačkah in vreli kaši. Podobno kot se te živali lačne vrtijo okoli neprijetnega obroka, se slovenska politika vrti okoli izbire našega evropskega komisarja. Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Čemu postati evropski komisar in kakšen vpliv ima na realna življenja realnih ljudi? Prvič: plača je odlična. Drugič: plača je odlična in še tretjič: Bruselj je lepo mesto. Na realno življenje realnih ljudi pa lahko evropski komisarji vplivajo sorazmerno malo.
Slovenci smo imeli, če je verjeti uradnim poročilom, v prejšnjem mandatu odlično evropsko komisarko za promet. Ki je vodila na domačih lestvicah priljubljenosti. Zlobni jeziki trdijo, da zato, ker je ni bilo v Sloveniji. Komisarko, ki je bila suverena in odločna. Pa si nekako nismo omastili brkov z njenim položajem, oziroma nas njeno komisarstvo ni pripeljalo hitreje od Maribora do Ljubljane, da ne govorimo o potovanju z vlakom med Ljubljano in Koprom.
V prejšnjih dveh primerih smo komisarstvo zaupali tehnokratoma. Po zadnjih volitvah pa je vrag odnesel šalo in odlična plača bo odšla tistim, ki so na evropskih volitvah kandidirali. Takšna je skupna odločitev koalicijskih strank.
Tako se je kljub mačkam, ki dežurajo okoli vrele kaše, nekaj kandidatov, malo za hec, malo zares, v teh tednih po volitvah le izrisalo. Ker tehnokrati nimajo več možnosti, so letos na vrsti polnokrvni politiki. Po zadnjem štetju se bodo v Bruselj z Adrio odpravili ali bivši predsednik vlade Cerar, ali dolgoletna poslanka Fajonova, ali večopravilni gospodinjski aparat Erjavec, ali pa autopromotorski Jelinčič. Ob vsem tem imajo svojega konja za konzervo tudi v LMŠ, tako da nas čaka napet izbor, ob katerem je EMA videti kot izbiranje največje buče na vaškem sejmu … Je pa povsem mogoče, da ne bo šel nihče, kajti Adria leži na parah. Ampak za takšno službo se tudi vozi teh nekaj sto kilometrov, sploh ker so dnevnice in verjetno tudi kilometrina bogato plačane.
Ker ni naša naloga presojati usposobljenosti kandidatov in ker po polomu z Bratuškovo vemo, da ni presojanje usposobljenosti kandidatov niti naloga vlade, se posvetimo resnično pomembnim procesom. Kakorkoli obrnemo, bo vsaj četverica vrhunskih slovenskih politikov izjemno razočaranih. Besnih. En sam slovenski politik pa bo navdušen. Še bolj bo navdušen njegov bančni račun in obljubljamo, da tokrat resnično zadnjič s fovšijo omenjamo komisarsko plačo.
Torej; v roku enega meseca bomo imeli štiri besne politike, posledično besno koalicijsko stranko, posledično majavo koalicijo in posledično vladno krizo.
Ker gre pri našem neuradnem seznamu kandidatov za močne značaje, ki bi se jim po domače reklo »egoti«, bo izbor politično skrajno občutljivo dejanje. Najlepše bi bilo, ko bi lahko premier oziroma slovenska vlada neizbranim kandidatom ponudila nekaj, kar bi bilo adekvatno nadomestilo izgubljenemu komisarskemu mestu. Na prvi pogled se zdi, da na planetu Zemlja takšnega položaja oziroma takšne časti, kot je postati evropskim komisar, sploh ni. In res je ni. Zatorej ne smemo iskati na Zemlji … Tu pa pride na plano naša briljantna ideja, ki je, kot ostale stotnije briljantnih idej, ki smo jih predlagali vsa ta leta, slovenska politika spet ne bo upoštevala.
Ob komisarskemu mestu je bila Sloveniji zadnje tedne ponujena še ena redka čast. Pod okriljem mednarodne kampanje “Poimenujmo planet” bomo lahko v Sloveniji poimenovali eksoplanet v ozvezdju Herkula. Do zdaj ima planet, ki kroži okoli zvezde WASP-38, brezvezno ime, in sicer se imenuje WASP-38b.
Ime planeta naj bi zbirali javno, a interes javnosti ni, ko gre za vrhunsko politiko, nikoli ovira. Namreč; planet bi lahko priročno poimenovali po katerem izmed kandidatov za evropskega komisarja in ga tako potolažili, ker se ne bo preselil v Bruselj. Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto. Sploh ker bruseljski projekt trenutno ni videti, kot da bo večen, ozvezdju Herkula pa po zadnjih poročilih kaže kar dobro.
Če nam je dovoljeno, bi za planet predlagali sedanjega zunanjega ministra in bivšega predsednika vlade “Cerarja”! Priimek zveni izjemno vesoljsko in planet, ki bi se imenoval “Cerar”, bi zagotovo vzbudil pozornost astronomske znanosti. Ob tem je na WASP-38b mogoče življenje. Recimo da na njem živi 6 milijard Waspovcev, ki bi se tako preimenovali v “Cerarje” – po analogiji, da na Zemlji živimo Zemljani. Šest milijard Cerarjev bi zagotovo pomenilo velik prispevek k miru v galaksiji.
A en potolaženi ego še ne bo dovolj, na srečo pa je vesolje brezkončno. S primernim lobiranjem bi nam zagotovo dovolili poimenovati še kaj. “Fajonska meglica” se sliši na moč skrivnostno, Jelinčičev pas je poln nadležnih asteroidov, da pa se največja črna luknja v vesolju že zdaj ne imenuje Erjavčeva luknja, pa je tako ali tako svojevrstni škandal.
Pogoj za poimenovanje planeta je pravilna lega, saj se mora zvezdo, okoli katere kroži planet, videti iz izbrane države že z amaterskim teleskopom. WASP-38 je iz Slovenije mogoče videti na nočnem nebu. Tako nam bo Cerar večno visel nad glavo, medtem ko bo evropski komisar, kdorkoli že bo, naslednji trenutek po imenovanju že izginil v prostoru in času bruseljskega vesolja …
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Neveljaven email naslov