Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Glosa Marka Radmiloviča.
Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto
Danes pa nekaj o mačkah in vreli kaši. Podobno kot se te živali lačne vrtijo okoli neprijetnega obroka, se slovenska politika vrti okoli izbire našega evropskega komisarja. Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Čemu postati evropski komisar in kakšen vpliv ima na realna življenja realnih ljudi? Prvič: plača je odlična. Drugič: plača je odlična in še tretjič: Bruselj je lepo mesto. Na realno življenje realnih ljudi pa lahko evropski komisarji vplivajo sorazmerno malo.
Slovenci smo imeli, če je verjeti uradnim poročilom, v prejšnjem mandatu odlično evropsko komisarko za promet. Ki je vodila na domačih lestvicah priljubljenosti. Zlobni jeziki trdijo, da zato, ker je ni bilo v Sloveniji. Komisarko, ki je bila suverena in odločna. Pa si nekako nismo omastili brkov z njenim položajem, oziroma nas njeno komisarstvo ni pripeljalo hitreje od Maribora do Ljubljane, da ne govorimo o potovanju z vlakom med Ljubljano in Koprom.
V prejšnjih dveh primerih smo komisarstvo zaupali tehnokratoma. Po zadnjih volitvah pa je vrag odnesel šalo in odlična plača bo odšla tistim, ki so na evropskih volitvah kandidirali. Takšna je skupna odločitev koalicijskih strank.
Tako se je kljub mačkam, ki dežurajo okoli vrele kaše, nekaj kandidatov, malo za hec, malo zares, v teh tednih po volitvah le izrisalo. Ker tehnokrati nimajo več možnosti, so letos na vrsti polnokrvni politiki. Po zadnjem štetju se bodo v Bruselj z Adrio odpravili ali bivši predsednik vlade Cerar, ali dolgoletna poslanka Fajonova, ali večopravilni gospodinjski aparat Erjavec, ali pa autopromotorski Jelinčič. Ob vsem tem imajo svojega konja za konzervo tudi v LMŠ, tako da nas čaka napet izbor, ob katerem je EMA videti kot izbiranje največje buče na vaškem sejmu … Je pa povsem mogoče, da ne bo šel nihče, kajti Adria leži na parah. Ampak za takšno službo se tudi vozi teh nekaj sto kilometrov, sploh ker so dnevnice in verjetno tudi kilometrina bogato plačane.
Ker ni naša naloga presojati usposobljenosti kandidatov in ker po polomu z Bratuškovo vemo, da ni presojanje usposobljenosti kandidatov niti naloga vlade, se posvetimo resnično pomembnim procesom. Kakorkoli obrnemo, bo vsaj četverica vrhunskih slovenskih politikov izjemno razočaranih. Besnih. En sam slovenski politik pa bo navdušen. Še bolj bo navdušen njegov bančni račun in obljubljamo, da tokrat resnično zadnjič s fovšijo omenjamo komisarsko plačo.
Torej; v roku enega meseca bomo imeli štiri besne politike, posledično besno koalicijsko stranko, posledično majavo koalicijo in posledično vladno krizo.
Ker gre pri našem neuradnem seznamu kandidatov za močne značaje, ki bi se jim po domače reklo »egoti«, bo izbor politično skrajno občutljivo dejanje. Najlepše bi bilo, ko bi lahko premier oziroma slovenska vlada neizbranim kandidatom ponudila nekaj, kar bi bilo adekvatno nadomestilo izgubljenemu komisarskemu mestu. Na prvi pogled se zdi, da na planetu Zemlja takšnega položaja oziroma takšne časti, kot je postati evropskim komisar, sploh ni. In res je ni. Zatorej ne smemo iskati na Zemlji … Tu pa pride na plano naša briljantna ideja, ki je, kot ostale stotnije briljantnih idej, ki smo jih predlagali vsa ta leta, slovenska politika spet ne bo upoštevala.
Ob komisarskemu mestu je bila Sloveniji zadnje tedne ponujena še ena redka čast. Pod okriljem mednarodne kampanje “Poimenujmo planet” bomo lahko v Sloveniji poimenovali eksoplanet v ozvezdju Herkula. Do zdaj ima planet, ki kroži okoli zvezde WASP-38, brezvezno ime, in sicer se imenuje WASP-38b.
Ime planeta naj bi zbirali javno, a interes javnosti ni, ko gre za vrhunsko politiko, nikoli ovira. Namreč; planet bi lahko priročno poimenovali po katerem izmed kandidatov za evropskega komisarja in ga tako potolažili, ker se ne bo preselil v Bruselj. Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto. Sploh ker bruseljski projekt trenutno ni videti, kot da bo večen, ozvezdju Herkula pa po zadnjih poročilih kaže kar dobro.
Če nam je dovoljeno, bi za planet predlagali sedanjega zunanjega ministra in bivšega predsednika vlade “Cerarja”! Priimek zveni izjemno vesoljsko in planet, ki bi se imenoval “Cerar”, bi zagotovo vzbudil pozornost astronomske znanosti. Ob tem je na WASP-38b mogoče življenje. Recimo da na njem živi 6 milijard Waspovcev, ki bi se tako preimenovali v “Cerarje” – po analogiji, da na Zemlji živimo Zemljani. Šest milijard Cerarjev bi zagotovo pomenilo velik prispevek k miru v galaksiji.
A en potolaženi ego še ne bo dovolj, na srečo pa je vesolje brezkončno. S primernim lobiranjem bi nam zagotovo dovolili poimenovati še kaj. “Fajonska meglica” se sliši na moč skrivnostno, Jelinčičev pas je poln nadležnih asteroidov, da pa se največja črna luknja v vesolju že zdaj ne imenuje Erjavčeva luknja, pa je tako ali tako svojevrstni škandal.
Pogoj za poimenovanje planeta je pravilna lega, saj se mora zvezdo, okoli katere kroži planet, videti iz izbrane države že z amaterskim teleskopom. WASP-38 je iz Slovenije mogoče videti na nočnem nebu. Tako nam bo Cerar večno visel nad glavo, medtem ko bo evropski komisar, kdorkoli že bo, naslednji trenutek po imenovanju že izginil v prostoru in času bruseljskega vesolja …
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Glosa Marka Radmiloviča.
Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto
Danes pa nekaj o mačkah in vreli kaši. Podobno kot se te živali lačne vrtijo okoli neprijetnega obroka, se slovenska politika vrti okoli izbire našega evropskega komisarja. Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Čemu postati evropski komisar in kakšen vpliv ima na realna življenja realnih ljudi? Prvič: plača je odlična. Drugič: plača je odlična in še tretjič: Bruselj je lepo mesto. Na realno življenje realnih ljudi pa lahko evropski komisarji vplivajo sorazmerno malo.
Slovenci smo imeli, če je verjeti uradnim poročilom, v prejšnjem mandatu odlično evropsko komisarko za promet. Ki je vodila na domačih lestvicah priljubljenosti. Zlobni jeziki trdijo, da zato, ker je ni bilo v Sloveniji. Komisarko, ki je bila suverena in odločna. Pa si nekako nismo omastili brkov z njenim položajem, oziroma nas njeno komisarstvo ni pripeljalo hitreje od Maribora do Ljubljane, da ne govorimo o potovanju z vlakom med Ljubljano in Koprom.
V prejšnjih dveh primerih smo komisarstvo zaupali tehnokratoma. Po zadnjih volitvah pa je vrag odnesel šalo in odlična plača bo odšla tistim, ki so na evropskih volitvah kandidirali. Takšna je skupna odločitev koalicijskih strank.
Tako se je kljub mačkam, ki dežurajo okoli vrele kaše, nekaj kandidatov, malo za hec, malo zares, v teh tednih po volitvah le izrisalo. Ker tehnokrati nimajo več možnosti, so letos na vrsti polnokrvni politiki. Po zadnjem štetju se bodo v Bruselj z Adrio odpravili ali bivši predsednik vlade Cerar, ali dolgoletna poslanka Fajonova, ali večopravilni gospodinjski aparat Erjavec, ali pa autopromotorski Jelinčič. Ob vsem tem imajo svojega konja za konzervo tudi v LMŠ, tako da nas čaka napet izbor, ob katerem je EMA videti kot izbiranje največje buče na vaškem sejmu … Je pa povsem mogoče, da ne bo šel nihče, kajti Adria leži na parah. Ampak za takšno službo se tudi vozi teh nekaj sto kilometrov, sploh ker so dnevnice in verjetno tudi kilometrina bogato plačane.
Ker ni naša naloga presojati usposobljenosti kandidatov in ker po polomu z Bratuškovo vemo, da ni presojanje usposobljenosti kandidatov niti naloga vlade, se posvetimo resnično pomembnim procesom. Kakorkoli obrnemo, bo vsaj četverica vrhunskih slovenskih politikov izjemno razočaranih. Besnih. En sam slovenski politik pa bo navdušen. Še bolj bo navdušen njegov bančni račun in obljubljamo, da tokrat resnično zadnjič s fovšijo omenjamo komisarsko plačo.
Torej; v roku enega meseca bomo imeli štiri besne politike, posledično besno koalicijsko stranko, posledično majavo koalicijo in posledično vladno krizo.
Ker gre pri našem neuradnem seznamu kandidatov za močne značaje, ki bi se jim po domače reklo »egoti«, bo izbor politično skrajno občutljivo dejanje. Najlepše bi bilo, ko bi lahko premier oziroma slovenska vlada neizbranim kandidatom ponudila nekaj, kar bi bilo adekvatno nadomestilo izgubljenemu komisarskemu mestu. Na prvi pogled se zdi, da na planetu Zemlja takšnega položaja oziroma takšne časti, kot je postati evropskim komisar, sploh ni. In res je ni. Zatorej ne smemo iskati na Zemlji … Tu pa pride na plano naša briljantna ideja, ki je, kot ostale stotnije briljantnih idej, ki smo jih predlagali vsa ta leta, slovenska politika spet ne bo upoštevala.
Ob komisarskemu mestu je bila Sloveniji zadnje tedne ponujena še ena redka čast. Pod okriljem mednarodne kampanje “Poimenujmo planet” bomo lahko v Sloveniji poimenovali eksoplanet v ozvezdju Herkula. Do zdaj ima planet, ki kroži okoli zvezde WASP-38, brezvezno ime, in sicer se imenuje WASP-38b.
Ime planeta naj bi zbirali javno, a interes javnosti ni, ko gre za vrhunsko politiko, nikoli ovira. Namreč; planet bi lahko priročno poimenovali po katerem izmed kandidatov za evropskega komisarja in ga tako potolažili, ker se ne bo preselil v Bruselj. Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto. Sploh ker bruseljski projekt trenutno ni videti, kot da bo večen, ozvezdju Herkula pa po zadnjih poročilih kaže kar dobro.
Če nam je dovoljeno, bi za planet predlagali sedanjega zunanjega ministra in bivšega predsednika vlade “Cerarja”! Priimek zveni izjemno vesoljsko in planet, ki bi se imenoval “Cerar”, bi zagotovo vzbudil pozornost astronomske znanosti. Ob tem je na WASP-38b mogoče življenje. Recimo da na njem živi 6 milijard Waspovcev, ki bi se tako preimenovali v “Cerarje” – po analogiji, da na Zemlji živimo Zemljani. Šest milijard Cerarjev bi zagotovo pomenilo velik prispevek k miru v galaksiji.
A en potolaženi ego še ne bo dovolj, na srečo pa je vesolje brezkončno. S primernim lobiranjem bi nam zagotovo dovolili poimenovati še kaj. “Fajonska meglica” se sliši na moč skrivnostno, Jelinčičev pas je poln nadležnih asteroidov, da pa se največja črna luknja v vesolju že zdaj ne imenuje Erjavčeva luknja, pa je tako ali tako svojevrstni škandal.
Pogoj za poimenovanje planeta je pravilna lega, saj se mora zvezdo, okoli katere kroži planet, videti iz izbrane države že z amaterskim teleskopom. WASP-38 je iz Slovenije mogoče videti na nočnem nebu. Tako nam bo Cerar večno visel nad glavo, medtem ko bo evropski komisar, kdorkoli že bo, naslednji trenutek po imenovanju že izginil v prostoru in času bruseljskega vesolja …
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.
Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.
Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.
Neveljaven email naslov