Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Glosa Marka Radmiloviča.
Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto
Danes pa nekaj o mačkah in vreli kaši. Podobno kot se te živali lačne vrtijo okoli neprijetnega obroka, se slovenska politika vrti okoli izbire našega evropskega komisarja. Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Čemu postati evropski komisar in kakšen vpliv ima na realna življenja realnih ljudi? Prvič: plača je odlična. Drugič: plača je odlična in še tretjič: Bruselj je lepo mesto. Na realno življenje realnih ljudi pa lahko evropski komisarji vplivajo sorazmerno malo.
Slovenci smo imeli, če je verjeti uradnim poročilom, v prejšnjem mandatu odlično evropsko komisarko za promet. Ki je vodila na domačih lestvicah priljubljenosti. Zlobni jeziki trdijo, da zato, ker je ni bilo v Sloveniji. Komisarko, ki je bila suverena in odločna. Pa si nekako nismo omastili brkov z njenim položajem, oziroma nas njeno komisarstvo ni pripeljalo hitreje od Maribora do Ljubljane, da ne govorimo o potovanju z vlakom med Ljubljano in Koprom.
V prejšnjih dveh primerih smo komisarstvo zaupali tehnokratoma. Po zadnjih volitvah pa je vrag odnesel šalo in odlična plača bo odšla tistim, ki so na evropskih volitvah kandidirali. Takšna je skupna odločitev koalicijskih strank.
Tako se je kljub mačkam, ki dežurajo okoli vrele kaše, nekaj kandidatov, malo za hec, malo zares, v teh tednih po volitvah le izrisalo. Ker tehnokrati nimajo več možnosti, so letos na vrsti polnokrvni politiki. Po zadnjem štetju se bodo v Bruselj z Adrio odpravili ali bivši predsednik vlade Cerar, ali dolgoletna poslanka Fajonova, ali večopravilni gospodinjski aparat Erjavec, ali pa autopromotorski Jelinčič. Ob vsem tem imajo svojega konja za konzervo tudi v LMŠ, tako da nas čaka napet izbor, ob katerem je EMA videti kot izbiranje največje buče na vaškem sejmu … Je pa povsem mogoče, da ne bo šel nihče, kajti Adria leži na parah. Ampak za takšno službo se tudi vozi teh nekaj sto kilometrov, sploh ker so dnevnice in verjetno tudi kilometrina bogato plačane.
Ker ni naša naloga presojati usposobljenosti kandidatov in ker po polomu z Bratuškovo vemo, da ni presojanje usposobljenosti kandidatov niti naloga vlade, se posvetimo resnično pomembnim procesom. Kakorkoli obrnemo, bo vsaj četverica vrhunskih slovenskih politikov izjemno razočaranih. Besnih. En sam slovenski politik pa bo navdušen. Še bolj bo navdušen njegov bančni račun in obljubljamo, da tokrat resnično zadnjič s fovšijo omenjamo komisarsko plačo.
Torej; v roku enega meseca bomo imeli štiri besne politike, posledično besno koalicijsko stranko, posledično majavo koalicijo in posledično vladno krizo.
Ker gre pri našem neuradnem seznamu kandidatov za močne značaje, ki bi se jim po domače reklo »egoti«, bo izbor politično skrajno občutljivo dejanje. Najlepše bi bilo, ko bi lahko premier oziroma slovenska vlada neizbranim kandidatom ponudila nekaj, kar bi bilo adekvatno nadomestilo izgubljenemu komisarskemu mestu. Na prvi pogled se zdi, da na planetu Zemlja takšnega položaja oziroma takšne časti, kot je postati evropskim komisar, sploh ni. In res je ni. Zatorej ne smemo iskati na Zemlji … Tu pa pride na plano naša briljantna ideja, ki je, kot ostale stotnije briljantnih idej, ki smo jih predlagali vsa ta leta, slovenska politika spet ne bo upoštevala.
Ob komisarskemu mestu je bila Sloveniji zadnje tedne ponujena še ena redka čast. Pod okriljem mednarodne kampanje “Poimenujmo planet” bomo lahko v Sloveniji poimenovali eksoplanet v ozvezdju Herkula. Do zdaj ima planet, ki kroži okoli zvezde WASP-38, brezvezno ime, in sicer se imenuje WASP-38b.
Ime planeta naj bi zbirali javno, a interes javnosti ni, ko gre za vrhunsko politiko, nikoli ovira. Namreč; planet bi lahko priročno poimenovali po katerem izmed kandidatov za evropskega komisarja in ga tako potolažili, ker se ne bo preselil v Bruselj. Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto. Sploh ker bruseljski projekt trenutno ni videti, kot da bo večen, ozvezdju Herkula pa po zadnjih poročilih kaže kar dobro.
Če nam je dovoljeno, bi za planet predlagali sedanjega zunanjega ministra in bivšega predsednika vlade “Cerarja”! Priimek zveni izjemno vesoljsko in planet, ki bi se imenoval “Cerar”, bi zagotovo vzbudil pozornost astronomske znanosti. Ob tem je na WASP-38b mogoče življenje. Recimo da na njem živi 6 milijard Waspovcev, ki bi se tako preimenovali v “Cerarje” – po analogiji, da na Zemlji živimo Zemljani. Šest milijard Cerarjev bi zagotovo pomenilo velik prispevek k miru v galaksiji.
A en potolaženi ego še ne bo dovolj, na srečo pa je vesolje brezkončno. S primernim lobiranjem bi nam zagotovo dovolili poimenovati še kaj. “Fajonska meglica” se sliši na moč skrivnostno, Jelinčičev pas je poln nadležnih asteroidov, da pa se največja črna luknja v vesolju že zdaj ne imenuje Erjavčeva luknja, pa je tako ali tako svojevrstni škandal.
Pogoj za poimenovanje planeta je pravilna lega, saj se mora zvezdo, okoli katere kroži planet, videti iz izbrane države že z amaterskim teleskopom. WASP-38 je iz Slovenije mogoče videti na nočnem nebu. Tako nam bo Cerar večno visel nad glavo, medtem ko bo evropski komisar, kdorkoli že bo, naslednji trenutek po imenovanju že izginil v prostoru in času bruseljskega vesolja …
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Glosa Marka Radmiloviča.
Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto
Danes pa nekaj o mačkah in vreli kaši. Podobno kot se te živali lačne vrtijo okoli neprijetnega obroka, se slovenska politika vrti okoli izbire našega evropskega komisarja. Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu.
Čemu postati evropski komisar in kakšen vpliv ima na realna življenja realnih ljudi? Prvič: plača je odlična. Drugič: plača je odlična in še tretjič: Bruselj je lepo mesto. Na realno življenje realnih ljudi pa lahko evropski komisarji vplivajo sorazmerno malo.
Slovenci smo imeli, če je verjeti uradnim poročilom, v prejšnjem mandatu odlično evropsko komisarko za promet. Ki je vodila na domačih lestvicah priljubljenosti. Zlobni jeziki trdijo, da zato, ker je ni bilo v Sloveniji. Komisarko, ki je bila suverena in odločna. Pa si nekako nismo omastili brkov z njenim položajem, oziroma nas njeno komisarstvo ni pripeljalo hitreje od Maribora do Ljubljane, da ne govorimo o potovanju z vlakom med Ljubljano in Koprom.
V prejšnjih dveh primerih smo komisarstvo zaupali tehnokratoma. Po zadnjih volitvah pa je vrag odnesel šalo in odlična plača bo odšla tistim, ki so na evropskih volitvah kandidirali. Takšna je skupna odločitev koalicijskih strank.
Tako se je kljub mačkam, ki dežurajo okoli vrele kaše, nekaj kandidatov, malo za hec, malo zares, v teh tednih po volitvah le izrisalo. Ker tehnokrati nimajo več možnosti, so letos na vrsti polnokrvni politiki. Po zadnjem štetju se bodo v Bruselj z Adrio odpravili ali bivši predsednik vlade Cerar, ali dolgoletna poslanka Fajonova, ali večopravilni gospodinjski aparat Erjavec, ali pa autopromotorski Jelinčič. Ob vsem tem imajo svojega konja za konzervo tudi v LMŠ, tako da nas čaka napet izbor, ob katerem je EMA videti kot izbiranje največje buče na vaškem sejmu … Je pa povsem mogoče, da ne bo šel nihče, kajti Adria leži na parah. Ampak za takšno službo se tudi vozi teh nekaj sto kilometrov, sploh ker so dnevnice in verjetno tudi kilometrina bogato plačane.
Ker ni naša naloga presojati usposobljenosti kandidatov in ker po polomu z Bratuškovo vemo, da ni presojanje usposobljenosti kandidatov niti naloga vlade, se posvetimo resnično pomembnim procesom. Kakorkoli obrnemo, bo vsaj četverica vrhunskih slovenskih politikov izjemno razočaranih. Besnih. En sam slovenski politik pa bo navdušen. Še bolj bo navdušen njegov bančni račun in obljubljamo, da tokrat resnično zadnjič s fovšijo omenjamo komisarsko plačo.
Torej; v roku enega meseca bomo imeli štiri besne politike, posledično besno koalicijsko stranko, posledično majavo koalicijo in posledično vladno krizo.
Ker gre pri našem neuradnem seznamu kandidatov za močne značaje, ki bi se jim po domače reklo »egoti«, bo izbor politično skrajno občutljivo dejanje. Najlepše bi bilo, ko bi lahko premier oziroma slovenska vlada neizbranim kandidatom ponudila nekaj, kar bi bilo adekvatno nadomestilo izgubljenemu komisarskemu mestu. Na prvi pogled se zdi, da na planetu Zemlja takšnega položaja oziroma takšne časti, kot je postati evropskim komisar, sploh ni. In res je ni. Zatorej ne smemo iskati na Zemlji … Tu pa pride na plano naša briljantna ideja, ki je, kot ostale stotnije briljantnih idej, ki smo jih predlagali vsa ta leta, slovenska politika spet ne bo upoštevala.
Ob komisarskemu mestu je bila Sloveniji zadnje tedne ponujena še ena redka čast. Pod okriljem mednarodne kampanje “Poimenujmo planet” bomo lahko v Sloveniji poimenovali eksoplanet v ozvezdju Herkula. Do zdaj ima planet, ki kroži okoli zvezde WASP-38, brezvezno ime, in sicer se imenuje WASP-38b.
Ime planeta naj bi zbirali javno, a interes javnosti ni, ko gre za vrhunsko politiko, nikoli ovira. Namreč; planet bi lahko priročno poimenovali po katerem izmed kandidatov za evropskega komisarja in ga tako potolažili, ker se ne bo preselil v Bruselj. Da imenujejo planet po tebi, je prav gotovo večja ali vsaj tako velika čast kot komisarsko mesto. Sploh ker bruseljski projekt trenutno ni videti, kot da bo večen, ozvezdju Herkula pa po zadnjih poročilih kaže kar dobro.
Če nam je dovoljeno, bi za planet predlagali sedanjega zunanjega ministra in bivšega predsednika vlade “Cerarja”! Priimek zveni izjemno vesoljsko in planet, ki bi se imenoval “Cerar”, bi zagotovo vzbudil pozornost astronomske znanosti. Ob tem je na WASP-38b mogoče življenje. Recimo da na njem živi 6 milijard Waspovcev, ki bi se tako preimenovali v “Cerarje” – po analogiji, da na Zemlji živimo Zemljani. Šest milijard Cerarjev bi zagotovo pomenilo velik prispevek k miru v galaksiji.
A en potolaženi ego še ne bo dovolj, na srečo pa je vesolje brezkončno. S primernim lobiranjem bi nam zagotovo dovolili poimenovati še kaj. “Fajonska meglica” se sliši na moč skrivnostno, Jelinčičev pas je poln nadležnih asteroidov, da pa se največja črna luknja v vesolju že zdaj ne imenuje Erjavčeva luknja, pa je tako ali tako svojevrstni škandal.
Pogoj za poimenovanje planeta je pravilna lega, saj se mora zvezdo, okoli katere kroži planet, videti iz izbrane države že z amaterskim teleskopom. WASP-38 je iz Slovenije mogoče videti na nočnem nebu. Tako nam bo Cerar večno visel nad glavo, medtem ko bo evropski komisar, kdorkoli že bo, naslednji trenutek po imenovanju že izginil v prostoru in času bruseljskega vesolja …
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov