Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Piše: Marko Radmilovič
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom
Prolog: po napovedi koncerta Marka Perkoviča Thompsona spomladi leta 2017 se je v mestu Maribor pojavil plakat: “Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje.” Plakat še vedno visi v enem podhodov, vendar ga je sodišče postavilo na laž.
Promotor, ki se piše enako kot imenujemo internetne nadležneže, bivši župan Kangler, poslanec Grims in seveda Thompson sam so navdušeno zaploskali pravni državi.
Z razsodbo, da je bila prepoved Thompsonovega koncerta pred dvema letoma nezakonita, je slovensko pravosodje še enkrat več pokazalo, da nima posluha. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Črka zakona je nad zdravim razumom in črka zakona je nad notnim črtovjem. Če izrazimo svojo ogorčenost v okornih glasbenih metaforah.
Ker smo bili v naši skromni redakciji pomladi 2017 med tistimi, ki so bili kategorično proti in pozneje pozdravljali prepoved koncerta, smo jo pred dnevi dobili lepo po glavi; tako se moramo k hrvaškemu pojočemu vitezu vrniti še enkrat. Sploh, ker je zgodba tako kompleksna, da pred dvema letoma nismo uspeli povedati vsega.
Pa zapojmo eno po hrvaško:
Thompson, človek, čigar javna podoba je mešanica lastnika kafiča in lika iz Igre prestolov, bo nastopil v Mariboru. Majhen korak za pevca in velik korak za mesto, ki je znano po varnem zatočišču za hrvaško pojočo politiko. Miroslav Škoro, od pred nekaj dnevi hrvaški predsedniški kandidat, je v mestu reden gost, torej je nastop njegovega krščenca Marka Perkoviča, ki je dobil ime po brzostrelki, le logičen korak. In ker smo v analizi pred dvema letoma dosegli le del javnosti in očitno nobenega upravnega sodnika, moramo biti danes konkretnejši. Da nas bodo razumeli tako tožniki kot sodniki.
Kot govori znameniti stereotip o izginjanju skupnega jugoslovanskega kulturnega okolja, se hrvaški, bosanski, srbski in makedonski otroci na jadranskih plažah te dni med seboj pogovarjajo v angleščini. Starši nad takšno usodo Jugoslavije skomignemo z rameni in “stegnemo lozo”, pozabljamo pa, da Jugoslavija kulturno ni nikoli umrla. Kajti ti isti otroci, ki ne razumejo več svojih vrstnikov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, polnijo dvorane, v katerih nastopajo pevci iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, in na ves glas prepevajo povedna besedila tipa “R8 Audi, nocoj ljubiš me na haubi!”
Skupni imenovalec tretje Jugoslavije je “turbofolk”! Pojav, ki mu je dal ime zadnji resni rokenroler v tem prostoru – legendarni Rambo Amadeus – je presegel politične in geografske meje ter prerasel v kulturološki fenomen, ki ga generacije postjugoslovanskih politikov ali ne razumejo, ali nočejo razumeti, ali pa same hodijo na koncerte. Turbofolk, ki uspeva po vsej bivši Jugoslaviji, je vsebinsko že zdavnaj presegel nacionalno tragedijo iz devetdesetih. Neformalno je ponovno združil bratske narode. Kar je bilo nekoč združeno pod Titom, je danes združeno pod obscenostjo … Hrvaške lepotice v Beogradu, srbski lepotci v Ljubljani, bosanski javkači povsod, vmes pa dalmatinske klape. S primerno terminologijo: “Čevapi nimajo za burek, ko govorimo o širjenju balkanskosti s turbofolkom!”
Zato po mukotrpnem spoznavanju s Thompsonovo glasbo analitik ugotovi, da gre najprej in predvsem za običajnega turbofolk pevca. S pompoznimi kitarskimi rifi, z bazičnimi besedili o hladnem nerazumevanju lepotic do koprnečih moških ledij in z opevanjem neverjetne lepote vsega tistega dalmatinskega kamenja.
Ko si razmišljujoči ne more predstavljati, kaj pri hudiču zanima slovensko občinstvo pri ekstremnem hrvaškem nacionalistu, in ko ne more razumeti, kako lahko slovensko pravosodje ponudi zatočišče ekstremnemu hrvaškemu nacionalistu, moramo seveda ločiti Thompsona –latentnega fašista od Marka Perkovića – javkajočega turbofolk umetnika. Turbofolk pa je že umetniška forma, v kateri lahko posamezni upravni sodnik, zagotovo pa Grims in Kangler, najdejo elemente svobode izražanja, v imenu katere odpiramo Thompsonu Gruškovje.
Nasprotovanje Thompsonovem koncertu pri povprečno obveščenem temelji na fašistoidnosti, nestrpnosti in ekstremnih idejah, ki jih je zaslediti v njegovi glasbi.
Ampak te niso nič bolj nevarne od uničujoče vloge kiča, slabega okusa, vegave intonacije in svete preproščine, ki je temelj Thompsonovega muziciranja. Kajti: če hočeš zasaditi fašizem, moraš najprej pripraviti prst …
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Piše: Marko Radmilovič
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom
Prolog: po napovedi koncerta Marka Perkoviča Thompsona spomladi leta 2017 se je v mestu Maribor pojavil plakat: “Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje.” Plakat še vedno visi v enem podhodov, vendar ga je sodišče postavilo na laž.
Promotor, ki se piše enako kot imenujemo internetne nadležneže, bivši župan Kangler, poslanec Grims in seveda Thompson sam so navdušeno zaploskali pravni državi.
Z razsodbo, da je bila prepoved Thompsonovega koncerta pred dvema letoma nezakonita, je slovensko pravosodje še enkrat več pokazalo, da nima posluha. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Črka zakona je nad zdravim razumom in črka zakona je nad notnim črtovjem. Če izrazimo svojo ogorčenost v okornih glasbenih metaforah.
Ker smo bili v naši skromni redakciji pomladi 2017 med tistimi, ki so bili kategorično proti in pozneje pozdravljali prepoved koncerta, smo jo pred dnevi dobili lepo po glavi; tako se moramo k hrvaškemu pojočemu vitezu vrniti še enkrat. Sploh, ker je zgodba tako kompleksna, da pred dvema letoma nismo uspeli povedati vsega.
Pa zapojmo eno po hrvaško:
Thompson, človek, čigar javna podoba je mešanica lastnika kafiča in lika iz Igre prestolov, bo nastopil v Mariboru. Majhen korak za pevca in velik korak za mesto, ki je znano po varnem zatočišču za hrvaško pojočo politiko. Miroslav Škoro, od pred nekaj dnevi hrvaški predsedniški kandidat, je v mestu reden gost, torej je nastop njegovega krščenca Marka Perkoviča, ki je dobil ime po brzostrelki, le logičen korak. In ker smo v analizi pred dvema letoma dosegli le del javnosti in očitno nobenega upravnega sodnika, moramo biti danes konkretnejši. Da nas bodo razumeli tako tožniki kot sodniki.
Kot govori znameniti stereotip o izginjanju skupnega jugoslovanskega kulturnega okolja, se hrvaški, bosanski, srbski in makedonski otroci na jadranskih plažah te dni med seboj pogovarjajo v angleščini. Starši nad takšno usodo Jugoslavije skomignemo z rameni in “stegnemo lozo”, pozabljamo pa, da Jugoslavija kulturno ni nikoli umrla. Kajti ti isti otroci, ki ne razumejo več svojih vrstnikov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, polnijo dvorane, v katerih nastopajo pevci iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, in na ves glas prepevajo povedna besedila tipa “R8 Audi, nocoj ljubiš me na haubi!”
Skupni imenovalec tretje Jugoslavije je “turbofolk”! Pojav, ki mu je dal ime zadnji resni rokenroler v tem prostoru – legendarni Rambo Amadeus – je presegel politične in geografske meje ter prerasel v kulturološki fenomen, ki ga generacije postjugoslovanskih politikov ali ne razumejo, ali nočejo razumeti, ali pa same hodijo na koncerte. Turbofolk, ki uspeva po vsej bivši Jugoslaviji, je vsebinsko že zdavnaj presegel nacionalno tragedijo iz devetdesetih. Neformalno je ponovno združil bratske narode. Kar je bilo nekoč združeno pod Titom, je danes združeno pod obscenostjo … Hrvaške lepotice v Beogradu, srbski lepotci v Ljubljani, bosanski javkači povsod, vmes pa dalmatinske klape. S primerno terminologijo: “Čevapi nimajo za burek, ko govorimo o širjenju balkanskosti s turbofolkom!”
Zato po mukotrpnem spoznavanju s Thompsonovo glasbo analitik ugotovi, da gre najprej in predvsem za običajnega turbofolk pevca. S pompoznimi kitarskimi rifi, z bazičnimi besedili o hladnem nerazumevanju lepotic do koprnečih moških ledij in z opevanjem neverjetne lepote vsega tistega dalmatinskega kamenja.
Ko si razmišljujoči ne more predstavljati, kaj pri hudiču zanima slovensko občinstvo pri ekstremnem hrvaškem nacionalistu, in ko ne more razumeti, kako lahko slovensko pravosodje ponudi zatočišče ekstremnemu hrvaškemu nacionalistu, moramo seveda ločiti Thompsona –latentnega fašista od Marka Perkovića – javkajočega turbofolk umetnika. Turbofolk pa je že umetniška forma, v kateri lahko posamezni upravni sodnik, zagotovo pa Grims in Kangler, najdejo elemente svobode izražanja, v imenu katere odpiramo Thompsonu Gruškovje.
Nasprotovanje Thompsonovem koncertu pri povprečno obveščenem temelji na fašistoidnosti, nestrpnosti in ekstremnih idejah, ki jih je zaslediti v njegovi glasbi.
Ampak te niso nič bolj nevarne od uničujoče vloge kiča, slabega okusa, vegave intonacije in svete preproščine, ki je temelj Thompsonovega muziciranja. Kajti: če hočeš zasaditi fašizem, moraš najprej pripraviti prst …
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Čaka nas super volilno leto. Ob tem zdaj že udomačenem izrazu se moramo tečnobno vprašati dvoje: "Ali bo super, ker bo toliko volitev", ali pa bodo vse te volitve enostavno "super"? Danes prinašamo nekaj osnovnih napotkov, nekakšen preživitveni paket za obnašanje v "super volilnem letu"!
Ob koncu leta v medijih iščemo dogodke leta, osebe leta, vrhunce in dno leta in tako naprej in tako nazaj … V zadnjem času pa se je pojavila še nova kategorija: beseda leta! Ker gre za samo esenco 365 dni, zbrano v najmanjšem mogočem nukleusu, smo nad izborom besede leta navdušeni tudi v našem skromnem uredništvu. In oba člana sta letos dvoglasno glasovala za besedo, ki je najgloblje obeležila in najlepše opisuje preteklo leto … Gre za besedo: "domoljubje"!
Glede na praznični čas samo na hitro in v nasprotju z našo maniro, nedopustno površno. Pismo, ki ga je pisal Janez Janša državljanom, je povzročilo povsem nepotrebno razburjenje. Ne toliko vsebina, ki je bila sicer pohvalna in potrebna – cepimo se – temveč način. Mnoge državljane je zaskrbelo, kje ali kako je Janša dobil njihove naslove. Menda kukanje v evidence prebivalstva ni v delokrogu predsednika vlade in ubogi Janez se je – prosto po vodji poslanske skupine SDS – že desettisočič znašel v preiskavi. Tokrat informacijske pooblaščenke.
Danes pa v naši oddaji tako, kot zelo redko, oziroma kot še nikoli. Mediji so bili pred nekaj dnevi polni poročil o turški deklici, ki se je utopila med prečkanjem Dragonje. Danes so mediji polni novih poročil, deklica pa je še kar utopljena.
Kot sta oba zvesta poslušalca naše oddaje zagotovo opazila, si do dneva današnjega nismo drznili komentirati epidemioloških ukrepov zdravstvenih kot tudi občih oblasti. Zadeva je najprej preveč resna, da bi se nepoučeni usajali, zakaj, čemu in počem; ob tem pa ukrepe komentirajo že vsi ostali poklicani in nepoklicani v tej državi … Tako smo menili, da se lahko naša skromna oddaja komentarjev na to temo vzdrži. Vse do pred nekaj dnevi. Takrat so zdravstvene in tudi obče oblasti storile nekaj, kar je sodu izbilo dno. Ločile so kostanj in kuhano vino.
Včasih smo se običajni smrtniki o nadzoru bolj po tiho pogovarjali v gostilnah, tisti, ki so menjavali režime, pa v kabinetih univerz. Nadzorniki so tako viseli nad mlačnim pivom in hladim golažem ter vlekli na ušesa; danes, ko se o nadzoru v glavnem pogovarjamo na družbenih omrežjih, lahko nadzorniki udobno sedijo na toplem.
Danes pa na hitro o organih v sestavi, kot se reče. Govorili bomo o policiji – če ne veste, kako bi organe povezali s sestavljanjem.
Pretekle dni, prav v času, ko je Evropska agencija za varno hrano dodala na seznam kobilice, je v Ljubljani potekal evropski simpozij hrane. Ker mesec november je najbolj kulinarični mesec – ali kako že. Bili bi kratkovidni in nenasitni, če bi razcvet kulinarike, ki mu na Slovenskem sledimo zadnjih nekaj let in je vrh doživel z obiskom Michelinovih degustatorjev, označili za snobizem. Zanimanje za hrano, njeno čaščenje in raziskovanje je civilizacijska odlika, a žal se festivalski krožniki dramatično razlikujejo od slovenskega hranljivega vsakdana.
V Sloveniji imamo tri velike derbije. Derbi med Olimpijo in Mariborom, ki se igra na nogometni zelenici, derbi med Jesenicami in Olimpijo, ki se igra na ledeni ploskvi, in derbi med partizani in domobranci, ki se igra na političnem parketu.
Hočemo povedati; dokler na Slovenskem ne dobimo sodobne in prodorne, po evropsko umerjene zelene stranke, bomo na najpomembnejše, celo usodne okoljske konference pošiljali turiste.
Redko se zgodi, da državni organi prosijo za pomoč našo cenjeno radijsko hišo. A med dokazovanjem avtentičnosti pogovora med ministrom Andrejem Vizjakom in poslovnežem Bojanom Petanom, ki naj bi ga oba moža vodila pred 14 leti, so se odgovorni obrnili tudi na našo hišo. Kje, če ne na nacionalnem radiu, se res popolnoma spoznamo na zvočne posnetke.
Zdaj ko so odgovorni, prizadeti in vpleteni imeli teden dni časa, da pojasnijo zmešnjavo, v kateri se je znašla naša država, smo prišli na vrsto tudi mi. Svobodni strelci in v luno javkajoči nakladači. Pri tem seveda mislimo na škandale, ki sta jih zagrešila predsednik države in predsednik vlade. Predsednik vlade je zmerjal vse po spisku, predsednik države pa je na Instagramu "spoilal", po slovensko: razkril vsebino najnovejšega Jamesa Bonda. Človek ne ve, kaj je hujše.
Danes se še za minuto ali dve ozrimo na veliko mašo evropske politike, ki se je združena zbrala na Brdu. Menda smo bili pred nekaj dnevi priča največjemu zunanjepolitičnemu dogodku, ki ga je do zdaj organizirala Slovenija. Dogodek so pospremile odprte nebeške trombe in glasbena spremljava piščalk ter ragelj, a vse, kar se je dogajalo za zaprtimi vrati, ni drugega kot uspeh – kot se spodobi za vrhunec našega predsedovanja Svetu EU.
O čem drugem kot o protestih. Napovedanih, nenapovedanih, prijavljenih, neprijavljenih, nasilnih, miroljubnih, mobilnih in statičnih. Množičnih in tistih individualnih. Protesti so postali naš vsakdan, kar je za zaspano demokracijo, kot je Slovenija, vsaj nenavadno, če že ne neverjetno.
Obstaja pa strah, da je različica komunizma iz leta 2021, ki jo po črkah grškega alfabeta imenujemo jota komunizem, izjemno nalezljiva. Kaj se bo zgodilo, če bo komunizem postal prevladujoč ideološki model v Sloveniji, ne ve nihče.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Neveljaven email naslov