Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Piše: Marko Radmilovič
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom
Prolog: po napovedi koncerta Marka Perkoviča Thompsona spomladi leta 2017 se je v mestu Maribor pojavil plakat: “Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje.” Plakat še vedno visi v enem podhodov, vendar ga je sodišče postavilo na laž.
Promotor, ki se piše enako kot imenujemo internetne nadležneže, bivši župan Kangler, poslanec Grims in seveda Thompson sam so navdušeno zaploskali pravni državi.
Z razsodbo, da je bila prepoved Thompsonovega koncerta pred dvema letoma nezakonita, je slovensko pravosodje še enkrat več pokazalo, da nima posluha. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Črka zakona je nad zdravim razumom in črka zakona je nad notnim črtovjem. Če izrazimo svojo ogorčenost v okornih glasbenih metaforah.
Ker smo bili v naši skromni redakciji pomladi 2017 med tistimi, ki so bili kategorično proti in pozneje pozdravljali prepoved koncerta, smo jo pred dnevi dobili lepo po glavi; tako se moramo k hrvaškemu pojočemu vitezu vrniti še enkrat. Sploh, ker je zgodba tako kompleksna, da pred dvema letoma nismo uspeli povedati vsega.
Pa zapojmo eno po hrvaško:
Thompson, človek, čigar javna podoba je mešanica lastnika kafiča in lika iz Igre prestolov, bo nastopil v Mariboru. Majhen korak za pevca in velik korak za mesto, ki je znano po varnem zatočišču za hrvaško pojočo politiko. Miroslav Škoro, od pred nekaj dnevi hrvaški predsedniški kandidat, je v mestu reden gost, torej je nastop njegovega krščenca Marka Perkoviča, ki je dobil ime po brzostrelki, le logičen korak. In ker smo v analizi pred dvema letoma dosegli le del javnosti in očitno nobenega upravnega sodnika, moramo biti danes konkretnejši. Da nas bodo razumeli tako tožniki kot sodniki.
Kot govori znameniti stereotip o izginjanju skupnega jugoslovanskega kulturnega okolja, se hrvaški, bosanski, srbski in makedonski otroci na jadranskih plažah te dni med seboj pogovarjajo v angleščini. Starši nad takšno usodo Jugoslavije skomignemo z rameni in “stegnemo lozo”, pozabljamo pa, da Jugoslavija kulturno ni nikoli umrla. Kajti ti isti otroci, ki ne razumejo več svojih vrstnikov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, polnijo dvorane, v katerih nastopajo pevci iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, in na ves glas prepevajo povedna besedila tipa “R8 Audi, nocoj ljubiš me na haubi!”
Skupni imenovalec tretje Jugoslavije je “turbofolk”! Pojav, ki mu je dal ime zadnji resni rokenroler v tem prostoru – legendarni Rambo Amadeus – je presegel politične in geografske meje ter prerasel v kulturološki fenomen, ki ga generacije postjugoslovanskih politikov ali ne razumejo, ali nočejo razumeti, ali pa same hodijo na koncerte. Turbofolk, ki uspeva po vsej bivši Jugoslaviji, je vsebinsko že zdavnaj presegel nacionalno tragedijo iz devetdesetih. Neformalno je ponovno združil bratske narode. Kar je bilo nekoč združeno pod Titom, je danes združeno pod obscenostjo … Hrvaške lepotice v Beogradu, srbski lepotci v Ljubljani, bosanski javkači povsod, vmes pa dalmatinske klape. S primerno terminologijo: “Čevapi nimajo za burek, ko govorimo o širjenju balkanskosti s turbofolkom!”
Zato po mukotrpnem spoznavanju s Thompsonovo glasbo analitik ugotovi, da gre najprej in predvsem za običajnega turbofolk pevca. S pompoznimi kitarskimi rifi, z bazičnimi besedili o hladnem nerazumevanju lepotic do koprnečih moških ledij in z opevanjem neverjetne lepote vsega tistega dalmatinskega kamenja.
Ko si razmišljujoči ne more predstavljati, kaj pri hudiču zanima slovensko občinstvo pri ekstremnem hrvaškem nacionalistu, in ko ne more razumeti, kako lahko slovensko pravosodje ponudi zatočišče ekstremnemu hrvaškemu nacionalistu, moramo seveda ločiti Thompsona –latentnega fašista od Marka Perkovića – javkajočega turbofolk umetnika. Turbofolk pa je že umetniška forma, v kateri lahko posamezni upravni sodnik, zagotovo pa Grims in Kangler, najdejo elemente svobode izražanja, v imenu katere odpiramo Thompsonu Gruškovje.
Nasprotovanje Thompsonovem koncertu pri povprečno obveščenem temelji na fašistoidnosti, nestrpnosti in ekstremnih idejah, ki jih je zaslediti v njegovi glasbi.
Ampak te niso nič bolj nevarne od uničujoče vloge kiča, slabega okusa, vegave intonacije in svete preproščine, ki je temelj Thompsonovega muziciranja. Kajti: če hočeš zasaditi fašizem, moraš najprej pripraviti prst …
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Piše: Marko Radmilovič
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom
Prolog: po napovedi koncerta Marka Perkoviča Thompsona spomladi leta 2017 se je v mestu Maribor pojavil plakat: “Perković Marko in Pavelić Ante, vi niste muzikantje.” Plakat še vedno visi v enem podhodov, vendar ga je sodišče postavilo na laž.
Promotor, ki se piše enako kot imenujemo internetne nadležneže, bivši župan Kangler, poslanec Grims in seveda Thompson sam so navdušeno zaploskali pravni državi.
Z razsodbo, da je bila prepoved Thompsonovega koncerta pred dvema letoma nezakonita, je slovensko pravosodje še enkrat več pokazalo, da nima posluha. V prenesenem in neprenesenem pomenu besede. Črka zakona je nad zdravim razumom in črka zakona je nad notnim črtovjem. Če izrazimo svojo ogorčenost v okornih glasbenih metaforah.
Ker smo bili v naši skromni redakciji pomladi 2017 med tistimi, ki so bili kategorično proti in pozneje pozdravljali prepoved koncerta, smo jo pred dnevi dobili lepo po glavi; tako se moramo k hrvaškemu pojočemu vitezu vrniti še enkrat. Sploh, ker je zgodba tako kompleksna, da pred dvema letoma nismo uspeli povedati vsega.
Pa zapojmo eno po hrvaško:
Thompson, človek, čigar javna podoba je mešanica lastnika kafiča in lika iz Igre prestolov, bo nastopil v Mariboru. Majhen korak za pevca in velik korak za mesto, ki je znano po varnem zatočišču za hrvaško pojočo politiko. Miroslav Škoro, od pred nekaj dnevi hrvaški predsedniški kandidat, je v mestu reden gost, torej je nastop njegovega krščenca Marka Perkoviča, ki je dobil ime po brzostrelki, le logičen korak. In ker smo v analizi pred dvema letoma dosegli le del javnosti in očitno nobenega upravnega sodnika, moramo biti danes konkretnejši. Da nas bodo razumeli tako tožniki kot sodniki.
Kot govori znameniti stereotip o izginjanju skupnega jugoslovanskega kulturnega okolja, se hrvaški, bosanski, srbski in makedonski otroci na jadranskih plažah te dni med seboj pogovarjajo v angleščini. Starši nad takšno usodo Jugoslavije skomignemo z rameni in “stegnemo lozo”, pozabljamo pa, da Jugoslavija kulturno ni nikoli umrla. Kajti ti isti otroci, ki ne razumejo več svojih vrstnikov iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, polnijo dvorane, v katerih nastopajo pevci iz Beograda, Zagreba in Sarajeva, in na ves glas prepevajo povedna besedila tipa “R8 Audi, nocoj ljubiš me na haubi!”
Skupni imenovalec tretje Jugoslavije je “turbofolk”! Pojav, ki mu je dal ime zadnji resni rokenroler v tem prostoru – legendarni Rambo Amadeus – je presegel politične in geografske meje ter prerasel v kulturološki fenomen, ki ga generacije postjugoslovanskih politikov ali ne razumejo, ali nočejo razumeti, ali pa same hodijo na koncerte. Turbofolk, ki uspeva po vsej bivši Jugoslaviji, je vsebinsko že zdavnaj presegel nacionalno tragedijo iz devetdesetih. Neformalno je ponovno združil bratske narode. Kar je bilo nekoč združeno pod Titom, je danes združeno pod obscenostjo … Hrvaške lepotice v Beogradu, srbski lepotci v Ljubljani, bosanski javkači povsod, vmes pa dalmatinske klape. S primerno terminologijo: “Čevapi nimajo za burek, ko govorimo o širjenju balkanskosti s turbofolkom!”
Zato po mukotrpnem spoznavanju s Thompsonovo glasbo analitik ugotovi, da gre najprej in predvsem za običajnega turbofolk pevca. S pompoznimi kitarskimi rifi, z bazičnimi besedili o hladnem nerazumevanju lepotic do koprnečih moških ledij in z opevanjem neverjetne lepote vsega tistega dalmatinskega kamenja.
Ko si razmišljujoči ne more predstavljati, kaj pri hudiču zanima slovensko občinstvo pri ekstremnem hrvaškem nacionalistu, in ko ne more razumeti, kako lahko slovensko pravosodje ponudi zatočišče ekstremnemu hrvaškemu nacionalistu, moramo seveda ločiti Thompsona –latentnega fašista od Marka Perkovića – javkajočega turbofolk umetnika. Turbofolk pa je že umetniška forma, v kateri lahko posamezni upravni sodnik, zagotovo pa Grims in Kangler, najdejo elemente svobode izražanja, v imenu katere odpiramo Thompsonu Gruškovje.
Nasprotovanje Thompsonovem koncertu pri povprečno obveščenem temelji na fašistoidnosti, nestrpnosti in ekstremnih idejah, ki jih je zaslediti v njegovi glasbi.
Ampak te niso nič bolj nevarne od uničujoče vloge kiča, slabega okusa, vegave intonacije in svete preproščine, ki je temelj Thompsonovega muziciranja. Kajti: če hočeš zasaditi fašizem, moraš najprej pripraviti prst …
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom.
Pozdrav s komolcem ima nekaj resnih pomanjkljivosti, ki jih bomo na tem mestu razčlenili. Piše: Marko Radmilovič.
Najprej se je treba spoprijeti z barvami. So tri, pogojno štiri, s tem da je ena drugačna.
"Stolpomanija", ki smo ji priča v Sloveniji, bo sicer prinesla turiste in dobiček, odnesla pa še zadnja mesta absolutnega miru …
Dejstvo je, da slovenske gozdove ropajo in to povsem konkretno: iz gozdov nepridipravi kradejo drevesa.
Tokrat o razvejanem sindikalnem gibanju, ki je zajelo našo državo. Najprej se je oglasil sindikat poštnih delavcev. Povedali so, da so proti ukinjanju poštnih poslovalnic. Potem se je oglasil sindikat policistov Slovenije. Povedali so, da imajo dovolj, da jih žalijo in šikanirajo. Oboje je seveda letelo na slovensko vlado. Oziroma na gospodarsko in notranje ministrstvo. Ko smo že mislili, da gre za reden tedenski sindikalni izbruh, se je oglasil še sindikat nemških ovčarjev. Na tiskovni konferenci so potožili, da si ne znajo predstavljati sveta brez poštarjev in policajev. In ker vemo, da vlada ne upošteva ne poštnega in ne policijskega sindikata, obstaja možnost, da bo prisluhnila vsaj nemškim ovčarjem. Do neke mere je neverjetno, kako so se zakleti nasprotniki združili v branjenju dostojanstva vseh vpletenih. In še bolj neverjetno je, kako lahko nemški ovčarji razumejo koncept sobivanja in soodvisnosti v družbi, vlada pa ga ne more.
Do pred nekaj dnevi je bila unovčena četrtina bonov in s prigodno slovesnostjo so na Počivalškovem ministrstvu proslavili vrnitev polmilijontega bona v naročje proračuna.
Hoteli smo že na počitnice. Loviti sončne žarke in viruse, ko je prihitela še zadnja novica, ki je upala, da ji bomo posvetili nekaj stavkov kakovostne analize. Pred nekaj meseci se je že tretja posadka podala na nemogočo misijo ustanovitve pokrajin na Slovenskem. Odprava je obsojena na neuspeh, in to vedo vsi, ki se naloge lotevajo. Lotevajo pa se je, ker smo menda zakonodajno in civilizacijsko zavezani, da bomo pokrajine ustanovili.
Danes pa nekaj z uporabno vrednostjo. Ker Slovenci tako disciplinirano nosimo maske, je nekatere še do pred kratkim očitne fenomene danes težje prepoznati in se proti njim boriti. Sem prav gotovo spadajo komunisti. Odkar smo vsi pod maskami, je komuniste izjemno težko prepoznati in zato nam bo prav prišel priročnik, ki je pred kratkim izšel pri eni naših založb. Priročnik, prebrala naj bi ga vsaj petina Slovencev, je v knjigarnah skoraj razprodan in razgrabili so ga tudi po knjižnicah … Zato na Valu 202 za naše poslušalce povzemamo glavne poudarke, ki naj bodo tako povabilo na branje kot tudi praktični nasvet za boj proti komunistom.
Počasi se navajamo na novo normalnost, ob tem da že stara ni bila najbolj normalna. Ampak kot vse novo, je nova normalnost še manj normalna, kot je bila stara. Na primer: nova normalnost predvideva, da bi bile morebitne volitve epidemiološka katastrofa, medtem ko so bile volitve v stari normalnosti samo demokratična katastrofa. In ker je nova normalnost postala naša realnost, se zdi, da bi se morali potruditi in iz nje potegniti največ, kar lahko. Kar pomeni, da bi jo bilo dobro unovčiti. Kajti to, da nas nova normalnost ekonomsko ubija, smo – vsaj upajmo – preživeli že med epidemijo … Zdaj ko smo se je že privadili, pa se zdi smiselno novo normalnost postaviti na trg in pogledati, ali nam lahko vrne vsaj del prihodkov, ki nam jih je pobrala marca in aprila. In kako drugače unovčiti novo normalnost kot s pomočjo turizma.
Slovenski kralj "Zmago" je ponovno udaril. Zlonamerno in vedno bolj vplivno pleme teoretikov zarote trdi, da je Zmago udaril zato, ker je želel opozoriti nase. Da se je snemanja sproščenega pogovora med prijatelji še kako zavedal. In da je menil, kako bo s šokantnimi izjavami ponovno obrnil pozornost nase, na slovensko nacionalno stranko in tako naprej in tako nazaj. Ampak ker se pri nas ukvarjamo z družbeno analizo, se moramo na teoretski ravni posvetiti izjavam čilega poslanca, človeka in misleca.
V globalnem svetu citatov Slovenci ne pomenimo nič. Kar ni nobena tragedija. Kot narod smo majhni, citati pa so plod tisočletij civilizacije. Je pa tudi res, da smo bolj nagnjeni k ljudskim rekom ...
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes bomo na radiu govorili o televiziji. Kar je dosti bolj obetavno, kot če bi na televiziji govorili o radiu. Javna objava zločinov radikalizira vse vpletene in boj, ki bi se moral odviti znotraj istitucij sistema, ampak če rasističnega nasilja ne bi videli, se mar ne bi zgodilo?
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Neveljaven email naslov