Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.

V tednu, ko je srbski blok razblinil slovenske sanje o naslovu evropskih prvakov v odbojki, se je blokiranje preselilo iz dvoranskega parketa še na političnega

Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Šarec noče ponoviti Pahorjeve napake in bo blokiral do zadnje kaplje znoja.
Analizirajmo.
Ko so se Hrvatje, ki imajo intimne odnose z odhajajočo komisijo, pohvalili, da je njihov vstop v schengen že dogovorjen in dejstvo, se je Marjan Šarec odzval izredno ostro. Povedal je, da bo naš odgovor na takšno nenačelno in netransparentno dejanje komisije, ki je zaobšla strokovne evalvacije, političen. “Če bodo oni delovali politično, potem bo tudi naše delovanje politično.” Javnost in politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
“S krepelcem in politiko jim jih naložimo prek hrbta, ako mislijo z nami češnje zobat!”
In medtem ko se razumni čohamo po glavi, kako lahko deluje Slovenija razen politično in kaj lahko odgovori hrvaškim kolegom politik, ki je predsednik vlade, ne da bi bil odgovor političen, in ali je mogoče, da ima Slovenija o vstopu Hrvaške v schengenski prostor stališče, ki ni politično, temveč je recimo vojaško.
Prva blokada Hrvaške je padla, ker je bil fantastičen dan, torej bo druga uspela, ker bomo delovali politično. Zdi se naivno, ampak prepustimo sodbo pametnejšim. Do tedaj pa si poglejmo schengen.

Najbolj neverjetno je, da se s sosedi prepiramo za oslovo senco. Ampak to počnemo Slovenci že vso zgodovino in ves čas … Se pravi, da bi Hrvati radi vstopili v nekaj, kar ne obstaja, mi pa jih bomo pri tem blokirali.

Najbolj neverjetno je, da se s sosedi prepiramo za oslovo senco. Ampak to počnemo Slovenci že vso zgodovino in ves čas … Se pravi, da bi Hrvati radi vstopili v nekaj, kar ne obstaja, mi pa jih bomo pri tem blokirali.
Kaj pravijo poročila s terena? Za Bruselj je skupni schengenski prostor krava vodnica, izložbeni plakat evropskega združevanja. Ki pa je odletel s prvim migrantskim pišem in Bruselj miži na vsa očesa, ko poskuša reklamirati schengenski prostor kot živ in delujoč. Realnost je seveda drugačna. Tisti, ki živijo ob meji in tisti, ki radi ali morajo veliko potovati, imajo povsem drugačno izkušnjo. Še enkrat več v evropski, sploh pa slovenski zgodovini se je na mejah pojavila olivnozelena. Molenje osebnih dokumentov se na srečo še ni izgubilo iz mišičnega spomina. Res je, da izostane “je kaj za prijavit”, a zato niso kolone na Šentilju vsako jutro med peto in sedmo nič krajše. In bog ne daj, da poskušate vstopiti v katero nam sosednjih držav z belim kombijem!
Jasno, da je mogoče po Evropi potovati tudi brez vsakega ustavljanja na mejah, ampak ko svoboda ni več pravilo, temveč naključje – izgubi vso veličastnost pojma “svoboda”.

Danes tako ne vemo natančno, v kakšnem agregatnem stanju je schengen. Še najbolje bi ga bilo primerjali s Cerkniškim jezerom. Enkrat je, drugič ga ni. Ampak ne glede na sumljivo vrednost tega instituta si Hrvati neskončno želijo vstopiti vanj. Kot trdijo dobro obveščeni, gre bolj kot ne za notranjepolitične težnje, ki kakršen koli evropski korak promovirajo kot epohalno zmago; a na Balkanu je to normalno. V Evropi pa tudi. Recimo Črnogorci so vstopili v evropsko monetarno unijo, ne da bi za to kogarkoli kaj prosili ali izpolnjevali težke in stroge kriterije. Enostavno so si evra kot valute zaželeli – in ga imajo. Tako bo verjetno tudi s Hrvati. Menili bodo, da si zaslužijo biti v schengenu, in pač bodo. Kljub temu da bo Šarec deloval politično.

Danes tako ne vemo natančno, v kakšnem agregatnem stanju je schengen. Še najbolje bi ga bilo primerjali s Cerkniškim jezerom. Enkrat je, drugič ga ni. Ampak ne glede na sumljivo vrednost tega instituta si Hrvati neskončno želijo vstopiti vanj.

Najbolj vprašljivo, in to je srčika našega današnjega izvajanja, je dejstvo, čemu bi Hrvate pri vstopu v schengen blokirali? Ali ni meja evropske skupnosti, premaknjena na jug, rešitev vseh naših težav? Ali ni neobstoj schengenske meje med Slovenijo in Hrvaško – prost pretok ljudi, vsaj v velikem delu, rešitev zdaj že skoraj tridesetletnega mejnega spora? Ali ni Joško Joras, ki se brez mejne kontrole vozi do svoje hiše, kanon slovenske suverenosti?
Ob tem bi lahko Slovenija le lahko nekaj ur po vstopu Hrvaške v schengen umaknila sramotno ograjo na južni meji. Migranti bi samodejno postali problem nekoga drugega, kajti kot je znano, si nihče od njih v resnici ne želi ostati v Sloveniji. Argument slovenske politike, da Hrvati niso sposobni varovati zunanje meje Evropske skupnosti, je svetohlinski, da bolj svetohlinski ne more biti. Kot da smo jo mi sposobni varovati in kot da nas resnično briga za to, koliko nesrečnežem se uspe prebiti na zahod. Umazano delo opravljamo, da ulice zahodnih velemest ostajajo kolikor toliko čiste, in če predamo štafetno palico voljnim Hrvatom, to v naši redakciji, bržčas naivno, razumemo samo kot prednost. Šarec trdi, da bo zaščitil slovenske interese, a blokada in seveda famozno politično delovanje pomenita status quo, za katerega pa se skoraj večinsko strinjamo, da je za Slovenijo škodljiv.

Najbolj vprašljivo, in to je srčika našega današnjega izvajanja, je dejstvo, čemu bi Hrvate pri vstopu v schengen blokirali? Ali ni meja evropske skupnosti, premaknjena na jug, rešitev vseh naših težav? Ali ni neobstoj schengenske meje med Slovenijo in Hrvaško – prost pretok ljudi, vsaj v velikem delu, rešitev zdaj že skoraj tridesetletnega mejnega spora? Ali ni Joško Joras, ki se brez mejne kontrole vozi do svoje hiše, kanon slovenske suverenosti?