Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Dobri dve desetletji vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi, zato danes ni pričakovati izuma tople vode
Danes pa o najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom … Dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode.
Najnovejša vohunska afera je edinstvena v toliko, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih. Menda je predsednik vlade posredoval, da so med špiclje sprejeli neko N. H.
Najslavnejše ženske inicialke med vohunkami so seveda M. H. Ob tem, da vemo, kako je bila Mata Hari kurtizana in dvojna vohunka, za N. H. pa se ve le, da je posredovala hostese in da je na Sovi neke vrste knjižničarka. Je pa res, da je nekje v drobovju Sove skrita že ena žlahtnica, in sicer snaha Ljudmile Novak, ki pa ji je ime B. P. N. In če smo N. H., ki je očitno Šarčev kader v Sovi, primerjali z Mato Hari, moramo B. P. N., ki je Ljudmilin kader v Sovi, pridjati kratico H. M. H., kar stoji za Hari Mata Hari, ki je pop skupina iz Bosne.
Kot razumemo, je s špiclji in njihovo organiziranostjo na Slovenskem že ves čas hudič, zato bomo za tiste, ki smo se o vohunih učili le iz filmov, priredili hitri tečaj osnov vohunjenja.
Najprej in na začetku. Poznamo dve vrsti vohunov. Tiste, za katere vsi vedo, da so vohuni, čeprav sami menijo, da jih ne pozna nihče. Ti vohuni v glavnem lovijo bebce … Najlepši primer je “civilni policist Bretschneider”, ki je nekega dne v krčmi “Pri Vrču” poskusil na limanice speljati najprej krčmarja Paliveca, pozneje pa še Švejka. Ki pa na srečo nista nasedla, in ju je lahko tajni policist obtožil samo veleizdaje.
Potem pa so tu špiclji, ki jih nihče ne pozna, oni pa poznajo vse druge. Lep primer so seznami sodelavcev UDBE, ki so nekaj sezon nazaj krožili po naši presvitli deželi. Za iskanje muh, ki serjejo po cesarjevi sliki, je bila angažirano pol države in podoba je bila, da polovica prebivalstva nadzira drugo polovico prebivalstva. In ta druga polovica prebivalstva se je delala, da ne ve, da je nadzirana.
Hočemo povedati, da je proizvodnja in rekrutiranje špicljev v Sloveniji tradicionalen in časten poklic; in tako ne Šarec ne Ljudmila ne kdo drug, ki je svojega žlahtnika ali prijatelja ali partnerja potisnil v Sovo, ni storil nič takega, kar ne bi bilo v preteklosti storjeno že stokrat.
Kar resnično moti pri zadnji aferi, je to otroško skrivanje za inicialkami. Prva lekcija iz vohunstva uči, da mora imeti špicelj kodirano ime. Ali je najslavnejšemu agentu res ime 007? Seveda ne in vsi tisti, ki mislite, da mu je ime James Bond, se tudi motite. Hočemo povedati, da je pomembno, kako je špicljem ime, ker iz imena izhaja njihova kredibilnost. Recimo eden bolj slavnih slovenskih vohunov je bil Vladimir Vauhnik, ki mu je res bilo ime Vladimir Vauhnik, kar je prav tako poetično, kot je skrivnostno. Ali pa Viktor Andrejka, plemeniti Livnogradski … to so imena, ki se dajejo obveščevalcem, ne pa N. H., katere edina skrivnostna kvalifikacija je agencija za posredovanje hostes.
Nosi pa sodobno slovensko vohunstvo križ, ki se mu reče parlamentarni nadzor. Če razmišljujoči pogleda v samo jedro panoge, je nadzor tistih, ki nadzorujejo, bedarija. Vohun ali špicelj, ki je nadziran, ni več vohun ali obveščevalec, temveč je uradnik. Kot izpričujejo filmi in pogrošni romani, imajo vohuni večje težave z nadzorom njih samih, kot z nadziranjem potencialnih sovražnikov. Hočemo povedati, da so tisti, ki nadzorujejo vohune, medtem ko ti nadzorujejo sovražnike, prav tako vohuni. Le da jim ni treba postavati po vogalih in posedati po krčmah ter goltati piva, kot je to počel civilni policist Bretschneider.
In ravno okoli parlamentarnega nadzora obveščevalne službe sta se pretekle dni sporekla predsednik “komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih” služb Matej Tonin in predsednik vlade Marjan Šarec. Mimogrede; noben od njiju ni bil blagoslovljen z imenom, ki bi ga lahko nosil kot vohun. Še več; celo inicialke M. T. in M. Š se berejo izrazito nevohunsko. Celo N. H., ki je vodila agencijo za izposojo hostes in je v Sovi knjižničarka, zveni bolj intrigantsko. A če že nimata vohuna vrednega imena, nam je bog priča, kako zelo si želita, da bi to postala. Strast, s katero sta se mladeniča zakopala v vohunsko materijo, bi pogrešali pri kakšnih drugih rabotah, s katerimi se običajno ukvarja politika. Za Marjana recimo pri kopanju tunelov, za Mateja recimo pri organiziranju opozicije. Hočemo povedati, da sta videti kot dečka iz Kamnika, ki bi se rada šla na dvorišče igrat vohune, pa jima mami ne pustita, dokler ne pojesta do konca.
Kar nas končno privede do temeljnega vprašanja tokratne izdaje slovenske vohunske zgodbe. Do bistva problema, ki je uhajanje informacij iz Sove. Torej; Toninovo komisijo, se pravi demokratični nadzor, se pravi demokracijo, se pravi vse nas, skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Seveda tudi Šarca skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Ker ima naša obveščevalna agencija že tako ali tako butasto ime, ki so ji ga nadeli odličnjaki, ko so navdušeno spoznali, da se kratica sklada z živaljo, znano po modrosti, naj pripomnimo, da se iztekalniku informacij iz obveščevalnih agencij na Angleškem reče krt. In kot je znano, sove z največjim veseljem večerjajo krte, tako da naša obveščevalna agencija ali ni sova, ali pa nima krta. Ampak to le kot pomislek.
Kar pa bi radi poudarili, je žalostno dejstvo, da je komisija za nadzor povsem pomešala svoje pristojnosti in zanemarila svojo vlogo. In to kljub temu, da deležniki objavljajo magnetograme in se pričkajo pred kamero. Kot rečeno, jih najbolj skrbijo informacije, ki odtekajo iz Sove. Skrbeti pa bi jih seveda morale informacije, ki pritekajo v Sovo.
Hočemo povedati, da je parlamentarni nadzor mišljen kot nadzor, ki naj bi preprečil, da nadzor nad delavnimi ljudmi in občani ne bi šel predaleč. Parlament mora na prvem mestu preprečevati zlorabo nadzora!
Z drugimi besedami: komisija naj bi svojo energijo posvečala zlorabi nadzora, ne pa nadzoru zlorab …
Če si elite inštalirajo žlahto v državno upravo, to z osebno svobodo posameznika, ki naj jo jamči parlamentarni nadzor, nima dosti skupnega. Je le še ena korupcijska šlamastika več, ki se ne razlikuje mnogo od ostalih upravičenih in neupravičenih nepotizmov, ki se v dvomilijonskem narodu dogajajo tako zaradi omejenosti rodovnika kot takega, kot tudi zaradi pregovorne žlehtnobe posameznikov …
In še za konec; v bistvu narod, kjer ljudje ves ljubi dan javno objavljajo vse o sebi in kjer vsi vemo vse o vseh – niti ne potrebuje obveščevalne agencije. Potrebujemo pa obrekovalsko agencijo! Ker – naj nam oba prizadeta oprostita – prerekanje M. T. in M. Š. na vseh teh spletnih platformah ob pokroviteljstvu J. J. in ob od svete jezice zatečenim očkam J. K. je še najbolj podobno obrekovanju ali branjevk na tržnici, ali prerekanju dramskih prvakinj po trideseti ponovitvi ne posebno zabavne komedije.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Dobri dve desetletji vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi, zato danes ni pričakovati izuma tople vode
Danes pa o najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom … Dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode.
Najnovejša vohunska afera je edinstvena v toliko, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih. Menda je predsednik vlade posredoval, da so med špiclje sprejeli neko N. H.
Najslavnejše ženske inicialke med vohunkami so seveda M. H. Ob tem, da vemo, kako je bila Mata Hari kurtizana in dvojna vohunka, za N. H. pa se ve le, da je posredovala hostese in da je na Sovi neke vrste knjižničarka. Je pa res, da je nekje v drobovju Sove skrita že ena žlahtnica, in sicer snaha Ljudmile Novak, ki pa ji je ime B. P. N. In če smo N. H., ki je očitno Šarčev kader v Sovi, primerjali z Mato Hari, moramo B. P. N., ki je Ljudmilin kader v Sovi, pridjati kratico H. M. H., kar stoji za Hari Mata Hari, ki je pop skupina iz Bosne.
Kot razumemo, je s špiclji in njihovo organiziranostjo na Slovenskem že ves čas hudič, zato bomo za tiste, ki smo se o vohunih učili le iz filmov, priredili hitri tečaj osnov vohunjenja.
Najprej in na začetku. Poznamo dve vrsti vohunov. Tiste, za katere vsi vedo, da so vohuni, čeprav sami menijo, da jih ne pozna nihče. Ti vohuni v glavnem lovijo bebce … Najlepši primer je “civilni policist Bretschneider”, ki je nekega dne v krčmi “Pri Vrču” poskusil na limanice speljati najprej krčmarja Paliveca, pozneje pa še Švejka. Ki pa na srečo nista nasedla, in ju je lahko tajni policist obtožil samo veleizdaje.
Potem pa so tu špiclji, ki jih nihče ne pozna, oni pa poznajo vse druge. Lep primer so seznami sodelavcev UDBE, ki so nekaj sezon nazaj krožili po naši presvitli deželi. Za iskanje muh, ki serjejo po cesarjevi sliki, je bila angažirano pol države in podoba je bila, da polovica prebivalstva nadzira drugo polovico prebivalstva. In ta druga polovica prebivalstva se je delala, da ne ve, da je nadzirana.
Hočemo povedati, da je proizvodnja in rekrutiranje špicljev v Sloveniji tradicionalen in časten poklic; in tako ne Šarec ne Ljudmila ne kdo drug, ki je svojega žlahtnika ali prijatelja ali partnerja potisnil v Sovo, ni storil nič takega, kar ne bi bilo v preteklosti storjeno že stokrat.
Kar resnično moti pri zadnji aferi, je to otroško skrivanje za inicialkami. Prva lekcija iz vohunstva uči, da mora imeti špicelj kodirano ime. Ali je najslavnejšemu agentu res ime 007? Seveda ne in vsi tisti, ki mislite, da mu je ime James Bond, se tudi motite. Hočemo povedati, da je pomembno, kako je špicljem ime, ker iz imena izhaja njihova kredibilnost. Recimo eden bolj slavnih slovenskih vohunov je bil Vladimir Vauhnik, ki mu je res bilo ime Vladimir Vauhnik, kar je prav tako poetično, kot je skrivnostno. Ali pa Viktor Andrejka, plemeniti Livnogradski … to so imena, ki se dajejo obveščevalcem, ne pa N. H., katere edina skrivnostna kvalifikacija je agencija za posredovanje hostes.
Nosi pa sodobno slovensko vohunstvo križ, ki se mu reče parlamentarni nadzor. Če razmišljujoči pogleda v samo jedro panoge, je nadzor tistih, ki nadzorujejo, bedarija. Vohun ali špicelj, ki je nadziran, ni več vohun ali obveščevalec, temveč je uradnik. Kot izpričujejo filmi in pogrošni romani, imajo vohuni večje težave z nadzorom njih samih, kot z nadziranjem potencialnih sovražnikov. Hočemo povedati, da so tisti, ki nadzorujejo vohune, medtem ko ti nadzorujejo sovražnike, prav tako vohuni. Le da jim ni treba postavati po vogalih in posedati po krčmah ter goltati piva, kot je to počel civilni policist Bretschneider.
In ravno okoli parlamentarnega nadzora obveščevalne službe sta se pretekle dni sporekla predsednik “komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih” služb Matej Tonin in predsednik vlade Marjan Šarec. Mimogrede; noben od njiju ni bil blagoslovljen z imenom, ki bi ga lahko nosil kot vohun. Še več; celo inicialke M. T. in M. Š se berejo izrazito nevohunsko. Celo N. H., ki je vodila agencijo za izposojo hostes in je v Sovi knjižničarka, zveni bolj intrigantsko. A če že nimata vohuna vrednega imena, nam je bog priča, kako zelo si želita, da bi to postala. Strast, s katero sta se mladeniča zakopala v vohunsko materijo, bi pogrešali pri kakšnih drugih rabotah, s katerimi se običajno ukvarja politika. Za Marjana recimo pri kopanju tunelov, za Mateja recimo pri organiziranju opozicije. Hočemo povedati, da sta videti kot dečka iz Kamnika, ki bi se rada šla na dvorišče igrat vohune, pa jima mami ne pustita, dokler ne pojesta do konca.
Kar nas končno privede do temeljnega vprašanja tokratne izdaje slovenske vohunske zgodbe. Do bistva problema, ki je uhajanje informacij iz Sove. Torej; Toninovo komisijo, se pravi demokratični nadzor, se pravi demokracijo, se pravi vse nas, skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Seveda tudi Šarca skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Ker ima naša obveščevalna agencija že tako ali tako butasto ime, ki so ji ga nadeli odličnjaki, ko so navdušeno spoznali, da se kratica sklada z živaljo, znano po modrosti, naj pripomnimo, da se iztekalniku informacij iz obveščevalnih agencij na Angleškem reče krt. In kot je znano, sove z največjim veseljem večerjajo krte, tako da naša obveščevalna agencija ali ni sova, ali pa nima krta. Ampak to le kot pomislek.
Kar pa bi radi poudarili, je žalostno dejstvo, da je komisija za nadzor povsem pomešala svoje pristojnosti in zanemarila svojo vlogo. In to kljub temu, da deležniki objavljajo magnetograme in se pričkajo pred kamero. Kot rečeno, jih najbolj skrbijo informacije, ki odtekajo iz Sove. Skrbeti pa bi jih seveda morale informacije, ki pritekajo v Sovo.
Hočemo povedati, da je parlamentarni nadzor mišljen kot nadzor, ki naj bi preprečil, da nadzor nad delavnimi ljudmi in občani ne bi šel predaleč. Parlament mora na prvem mestu preprečevati zlorabo nadzora!
Z drugimi besedami: komisija naj bi svojo energijo posvečala zlorabi nadzora, ne pa nadzoru zlorab …
Če si elite inštalirajo žlahto v državno upravo, to z osebno svobodo posameznika, ki naj jo jamči parlamentarni nadzor, nima dosti skupnega. Je le še ena korupcijska šlamastika več, ki se ne razlikuje mnogo od ostalih upravičenih in neupravičenih nepotizmov, ki se v dvomilijonskem narodu dogajajo tako zaradi omejenosti rodovnika kot takega, kot tudi zaradi pregovorne žlehtnobe posameznikov …
In še za konec; v bistvu narod, kjer ljudje ves ljubi dan javno objavljajo vse o sebi in kjer vsi vemo vse o vseh – niti ne potrebuje obveščevalne agencije. Potrebujemo pa obrekovalsko agencijo! Ker – naj nam oba prizadeta oprostita – prerekanje M. T. in M. Š. na vseh teh spletnih platformah ob pokroviteljstvu J. J. in ob od svete jezice zatečenim očkam J. K. je še najbolj podobno obrekovanju ali branjevk na tržnici, ali prerekanju dramskih prvakinj po trideseti ponovitvi ne posebno zabavne komedije.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov