Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.

Dobri dve desetletji vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi, zato danes ni pričakovati izuma tople vode

Danes pa o najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom … Dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode.

Najnovejša vohunska afera je edinstvena v toliko, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.  Menda je predsednik vlade posredoval, da so med špiclje sprejeli neko N. H.

Najslavnejše ženske inicialke med vohunkami so seveda M. H. Ob tem, da vemo, kako je bila Mata Hari kurtizana in dvojna vohunka, za N. H. pa se ve le, da je posredovala hostese in da je na Sovi neke vrste knjižničarka. Je pa res, da je nekje v drobovju Sove skrita že ena žlahtnica, in sicer snaha Ljudmile Novak, ki pa ji je ime B. P. N. In če smo N. H., ki je očitno Šarčev kader v Sovi, primerjali z Mato Hari, moramo B. P. N., ki je Ljudmilin kader v Sovi, pridjati kratico H. M. H., kar stoji za Hari Mata Hari, ki je pop skupina iz Bosne.

Kot razumemo, je s špiclji in njihovo organiziranostjo na Slovenskem že ves čas hudič, zato bomo za tiste, ki smo se o vohunih učili le iz filmov, priredili hitri tečaj osnov vohunjenja.

Najprej in na začetku. Poznamo dve vrsti vohunov. Tiste, za katere vsi vedo, da so vohuni, čeprav sami menijo, da jih ne pozna nihče. Ti vohuni v glavnem lovijo bebce … Najlepši primer je “civilni policist Bretschneider”, ki je nekega dne v krčmi “Pri Vrču” poskusil na limanice speljati najprej krčmarja Paliveca, pozneje pa še Švejka. Ki pa na srečo nista nasedla, in ju je lahko tajni policist obtožil samo veleizdaje.

Potem pa so tu špiclji, ki jih nihče ne pozna, oni pa poznajo vse druge. Lep primer so seznami sodelavcev UDBE, ki so nekaj sezon nazaj krožili po naši presvitli deželi. Za iskanje muh, ki serjejo po cesarjevi sliki, je bila angažirano pol države in podoba je bila, da polovica prebivalstva nadzira drugo polovico prebivalstva. In ta druga polovica prebivalstva se je delala, da ne ve, da je nadzirana.

Hočemo povedati, da je proizvodnja in rekrutiranje špicljev v Sloveniji tradicionalen in časten poklic; in tako ne Šarec ne Ljudmila ne kdo drug, ki je svojega žlahtnika ali prijatelja ali partnerja potisnil v Sovo, ni storil nič takega, kar ne bi bilo v preteklosti storjeno že stokrat.

Kar resnično moti pri zadnji aferi, je to otroško skrivanje za inicialkami. Prva lekcija iz vohunstva uči, da mora imeti špicelj kodirano ime. Ali je najslavnejšemu agentu res ime 007? Seveda ne in vsi tisti, ki mislite, da mu je ime James Bond, se tudi motite. Hočemo povedati, da je pomembno, kako je špicljem ime, ker iz imena izhaja njihova kredibilnost. Recimo eden bolj slavnih slovenskih vohunov je bil Vladimir Vauhnik, ki mu je res bilo ime Vladimir Vauhnik, kar je prav tako poetično, kot je skrivnostno. Ali pa Viktor Andrejka, plemeniti Livnogradski … to so imena, ki se dajejo obveščevalcem, ne pa N. H., katere edina skrivnostna kvalifikacija je agencija za posredovanje hostes.

Nosi pa sodobno slovensko vohunstvo križ, ki se mu reče parlamentarni nadzor. Če razmišljujoči pogleda v samo jedro panoge, je nadzor tistih, ki nadzorujejo, bedarija. Vohun ali špicelj, ki je nadziran, ni več vohun ali obveščevalec, temveč je uradnik. Kot izpričujejo filmi in pogrošni romani, imajo vohuni večje težave z nadzorom njih samih, kot z nadziranjem potencialnih sovražnikov. Hočemo povedati, da so tisti, ki nadzorujejo vohune, medtem ko ti nadzorujejo sovražnike, prav tako vohuni. Le da jim ni treba postavati po vogalih in posedati po krčmah ter goltati piva, kot je to počel civilni policist Bretschneider.

In ravno okoli parlamentarnega nadzora obveščevalne službe sta se pretekle dni sporekla predsednik “komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih” služb Matej Tonin in predsednik vlade Marjan Šarec. Mimogrede; noben od njiju ni bil blagoslovljen z imenom, ki bi ga lahko nosil kot vohun. Še več; celo inicialke M. T. in M. Š se berejo izrazito nevohunsko. Celo N. H., ki je vodila agencijo za izposojo hostes in je v Sovi knjižničarka, zveni bolj intrigantsko. A če že nimata vohuna vrednega imena, nam je bog priča, kako zelo si želita, da bi to postala. Strast, s katero sta se mladeniča zakopala v vohunsko materijo, bi pogrešali pri kakšnih drugih rabotah, s katerimi se običajno ukvarja politika. Za Marjana recimo pri kopanju tunelov, za Mateja recimo pri organiziranju opozicije. Hočemo povedati, da sta videti kot dečka iz Kamnika, ki bi se rada šla na dvorišče igrat vohune, pa jima mami ne pustita, dokler ne pojesta do konca.

Kar nas končno privede do temeljnega vprašanja tokratne izdaje slovenske vohunske zgodbe. Do bistva problema, ki je uhajanje informacij iz Sove. Torej; Toninovo komisijo, se pravi demokratični nadzor, se pravi demokracijo, se pravi vse nas, skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Seveda tudi Šarca skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Ker ima naša obveščevalna agencija že tako ali tako butasto ime, ki so ji ga nadeli odličnjaki, ko so navdušeno spoznali, da se kratica sklada z živaljo, znano po modrosti, naj pripomnimo, da se iztekalniku informacij iz obveščevalnih agencij na Angleškem reče krt. In kot je znano, sove z največjim veseljem večerjajo krte, tako da naša obveščevalna agencija ali ni sova, ali pa nima krta. Ampak to le kot pomislek.

Kar pa bi radi poudarili, je žalostno dejstvo, da je komisija za nadzor povsem pomešala svoje pristojnosti in zanemarila svojo vlogo. In to kljub temu, da deležniki objavljajo magnetograme in se pričkajo pred kamero. Kot rečeno, jih najbolj skrbijo informacije, ki odtekajo iz Sove. Skrbeti pa bi jih seveda morale informacije, ki pritekajo v Sovo.

Hočemo povedati, da je parlamentarni nadzor mišljen kot nadzor, ki naj bi preprečil, da nadzor nad delavnimi ljudmi in občani ne bi šel predaleč. Parlament mora na prvem mestu preprečevati zlorabo nadzora!

Z drugimi besedami: komisija naj bi svojo energijo posvečala zlorabi nadzora, ne pa nadzoru zlorab …

Če si elite inštalirajo žlahto v državno upravo, to z osebno svobodo posameznika, ki naj jo jamči parlamentarni nadzor, nima dosti skupnega. Je le še ena korupcijska šlamastika več, ki se ne razlikuje mnogo od ostalih upravičenih in neupravičenih nepotizmov, ki se v dvomilijonskem narodu dogajajo tako zaradi omejenosti rodovnika kot takega, kot tudi zaradi pregovorne žlehtnobe posameznikov …

In še za konec; v bistvu narod, kjer ljudje ves ljubi dan javno objavljajo vse o sebi in kjer vsi vemo vse o vseh – niti ne potrebuje obveščevalne agencije. Potrebujemo pa obrekovalsko agencijo! Ker – naj nam oba prizadeta oprostita – prerekanje M. T. in M. Š. na vseh teh spletnih platformah ob pokroviteljstvu J. J. in ob od svete jezice zatečenim očkam J. K. je še najbolj podobno obrekovanju ali branjevk na tržnici, ali prerekanju dramskih prvakinj po trideseti ponovitvi ne posebno zabavne komedije.