Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

M. T. vs. M. Š.

22.10.2019

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.

Dobri dve desetletji vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi, zato danes ni pričakovati izuma tople vode

Danes pa o najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom … Dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode.

Najnovejša vohunska afera je edinstvena v toliko, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.  Menda je predsednik vlade posredoval, da so med špiclje sprejeli neko N. H.

Najslavnejše ženske inicialke med vohunkami so seveda M. H. Ob tem, da vemo, kako je bila Mata Hari kurtizana in dvojna vohunka, za N. H. pa se ve le, da je posredovala hostese in da je na Sovi neke vrste knjižničarka. Je pa res, da je nekje v drobovju Sove skrita že ena žlahtnica, in sicer snaha Ljudmile Novak, ki pa ji je ime B. P. N. In če smo N. H., ki je očitno Šarčev kader v Sovi, primerjali z Mato Hari, moramo B. P. N., ki je Ljudmilin kader v Sovi, pridjati kratico H. M. H., kar stoji za Hari Mata Hari, ki je pop skupina iz Bosne.

Kot razumemo, je s špiclji in njihovo organiziranostjo na Slovenskem že ves čas hudič, zato bomo za tiste, ki smo se o vohunih učili le iz filmov, priredili hitri tečaj osnov vohunjenja.

Najprej in na začetku. Poznamo dve vrsti vohunov. Tiste, za katere vsi vedo, da so vohuni, čeprav sami menijo, da jih ne pozna nihče. Ti vohuni v glavnem lovijo bebce … Najlepši primer je “civilni policist Bretschneider”, ki je nekega dne v krčmi “Pri Vrču” poskusil na limanice speljati najprej krčmarja Paliveca, pozneje pa še Švejka. Ki pa na srečo nista nasedla, in ju je lahko tajni policist obtožil samo veleizdaje.

Potem pa so tu špiclji, ki jih nihče ne pozna, oni pa poznajo vse druge. Lep primer so seznami sodelavcev UDBE, ki so nekaj sezon nazaj krožili po naši presvitli deželi. Za iskanje muh, ki serjejo po cesarjevi sliki, je bila angažirano pol države in podoba je bila, da polovica prebivalstva nadzira drugo polovico prebivalstva. In ta druga polovica prebivalstva se je delala, da ne ve, da je nadzirana.

Hočemo povedati, da je proizvodnja in rekrutiranje špicljev v Sloveniji tradicionalen in časten poklic; in tako ne Šarec ne Ljudmila ne kdo drug, ki je svojega žlahtnika ali prijatelja ali partnerja potisnil v Sovo, ni storil nič takega, kar ne bi bilo v preteklosti storjeno že stokrat.

Kar resnično moti pri zadnji aferi, je to otroško skrivanje za inicialkami. Prva lekcija iz vohunstva uči, da mora imeti špicelj kodirano ime. Ali je najslavnejšemu agentu res ime 007? Seveda ne in vsi tisti, ki mislite, da mu je ime James Bond, se tudi motite. Hočemo povedati, da je pomembno, kako je špicljem ime, ker iz imena izhaja njihova kredibilnost. Recimo eden bolj slavnih slovenskih vohunov je bil Vladimir Vauhnik, ki mu je res bilo ime Vladimir Vauhnik, kar je prav tako poetično, kot je skrivnostno. Ali pa Viktor Andrejka, plemeniti Livnogradski … to so imena, ki se dajejo obveščevalcem, ne pa N. H., katere edina skrivnostna kvalifikacija je agencija za posredovanje hostes.

Nosi pa sodobno slovensko vohunstvo križ, ki se mu reče parlamentarni nadzor. Če razmišljujoči pogleda v samo jedro panoge, je nadzor tistih, ki nadzorujejo, bedarija. Vohun ali špicelj, ki je nadziran, ni več vohun ali obveščevalec, temveč je uradnik. Kot izpričujejo filmi in pogrošni romani, imajo vohuni večje težave z nadzorom njih samih, kot z nadziranjem potencialnih sovražnikov. Hočemo povedati, da so tisti, ki nadzorujejo vohune, medtem ko ti nadzorujejo sovražnike, prav tako vohuni. Le da jim ni treba postavati po vogalih in posedati po krčmah ter goltati piva, kot je to počel civilni policist Bretschneider.

In ravno okoli parlamentarnega nadzora obveščevalne službe sta se pretekle dni sporekla predsednik “komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih” služb Matej Tonin in predsednik vlade Marjan Šarec. Mimogrede; noben od njiju ni bil blagoslovljen z imenom, ki bi ga lahko nosil kot vohun. Še več; celo inicialke M. T. in M. Š se berejo izrazito nevohunsko. Celo N. H., ki je vodila agencijo za izposojo hostes in je v Sovi knjižničarka, zveni bolj intrigantsko. A če že nimata vohuna vrednega imena, nam je bog priča, kako zelo si želita, da bi to postala. Strast, s katero sta se mladeniča zakopala v vohunsko materijo, bi pogrešali pri kakšnih drugih rabotah, s katerimi se običajno ukvarja politika. Za Marjana recimo pri kopanju tunelov, za Mateja recimo pri organiziranju opozicije. Hočemo povedati, da sta videti kot dečka iz Kamnika, ki bi se rada šla na dvorišče igrat vohune, pa jima mami ne pustita, dokler ne pojesta do konca.

Kar nas končno privede do temeljnega vprašanja tokratne izdaje slovenske vohunske zgodbe. Do bistva problema, ki je uhajanje informacij iz Sove. Torej; Toninovo komisijo, se pravi demokratični nadzor, se pravi demokracijo, se pravi vse nas, skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Seveda tudi Šarca skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Ker ima naša obveščevalna agencija že tako ali tako butasto ime, ki so ji ga nadeli odličnjaki, ko so navdušeno spoznali, da se kratica sklada z živaljo, znano po modrosti, naj pripomnimo, da se iztekalniku informacij iz obveščevalnih agencij na Angleškem reče krt. In kot je znano, sove z največjim veseljem večerjajo krte, tako da naša obveščevalna agencija ali ni sova, ali pa nima krta. Ampak to le kot pomislek.

Kar pa bi radi poudarili, je žalostno dejstvo, da je komisija za nadzor povsem pomešala svoje pristojnosti in zanemarila svojo vlogo. In to kljub temu, da deležniki objavljajo magnetograme in se pričkajo pred kamero. Kot rečeno, jih najbolj skrbijo informacije, ki odtekajo iz Sove. Skrbeti pa bi jih seveda morale informacije, ki pritekajo v Sovo.

Hočemo povedati, da je parlamentarni nadzor mišljen kot nadzor, ki naj bi preprečil, da nadzor nad delavnimi ljudmi in občani ne bi šel predaleč. Parlament mora na prvem mestu preprečevati zlorabo nadzora!

Z drugimi besedami: komisija naj bi svojo energijo posvečala zlorabi nadzora, ne pa nadzoru zlorab …

Če si elite inštalirajo žlahto v državno upravo, to z osebno svobodo posameznika, ki naj jo jamči parlamentarni nadzor, nima dosti skupnega. Je le še ena korupcijska šlamastika več, ki se ne razlikuje mnogo od ostalih upravičenih in neupravičenih nepotizmov, ki se v dvomilijonskem narodu dogajajo tako zaradi omejenosti rodovnika kot takega, kot tudi zaradi pregovorne žlehtnobe posameznikov …

In še za konec; v bistvu narod, kjer ljudje ves ljubi dan javno objavljajo vse o sebi in kjer vsi vemo vse o vseh – niti ne potrebuje obveščevalne agencije. Potrebujemo pa obrekovalsko agencijo! Ker – naj nam oba prizadeta oprostita – prerekanje M. T. in M. Š. na vseh teh spletnih platformah ob pokroviteljstvu J. J. in ob od svete jezice zatečenim očkam J. K. je še najbolj podobno obrekovanju ali branjevk na tržnici, ali prerekanju dramskih prvakinj po trideseti ponovitvi ne posebno zabavne komedije.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

M. T. vs. M. Š.

22.10.2019

Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.

Dobri dve desetletji vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi, zato danes ni pričakovati izuma tople vode

Danes pa o najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom … Dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode.

Najnovejša vohunska afera je edinstvena v toliko, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.  Menda je predsednik vlade posredoval, da so med špiclje sprejeli neko N. H.

Najslavnejše ženske inicialke med vohunkami so seveda M. H. Ob tem, da vemo, kako je bila Mata Hari kurtizana in dvojna vohunka, za N. H. pa se ve le, da je posredovala hostese in da je na Sovi neke vrste knjižničarka. Je pa res, da je nekje v drobovju Sove skrita že ena žlahtnica, in sicer snaha Ljudmile Novak, ki pa ji je ime B. P. N. In če smo N. H., ki je očitno Šarčev kader v Sovi, primerjali z Mato Hari, moramo B. P. N., ki je Ljudmilin kader v Sovi, pridjati kratico H. M. H., kar stoji za Hari Mata Hari, ki je pop skupina iz Bosne.

Kot razumemo, je s špiclji in njihovo organiziranostjo na Slovenskem že ves čas hudič, zato bomo za tiste, ki smo se o vohunih učili le iz filmov, priredili hitri tečaj osnov vohunjenja.

Najprej in na začetku. Poznamo dve vrsti vohunov. Tiste, za katere vsi vedo, da so vohuni, čeprav sami menijo, da jih ne pozna nihče. Ti vohuni v glavnem lovijo bebce … Najlepši primer je “civilni policist Bretschneider”, ki je nekega dne v krčmi “Pri Vrču” poskusil na limanice speljati najprej krčmarja Paliveca, pozneje pa še Švejka. Ki pa na srečo nista nasedla, in ju je lahko tajni policist obtožil samo veleizdaje.

Potem pa so tu špiclji, ki jih nihče ne pozna, oni pa poznajo vse druge. Lep primer so seznami sodelavcev UDBE, ki so nekaj sezon nazaj krožili po naši presvitli deželi. Za iskanje muh, ki serjejo po cesarjevi sliki, je bila angažirano pol države in podoba je bila, da polovica prebivalstva nadzira drugo polovico prebivalstva. In ta druga polovica prebivalstva se je delala, da ne ve, da je nadzirana.

Hočemo povedati, da je proizvodnja in rekrutiranje špicljev v Sloveniji tradicionalen in časten poklic; in tako ne Šarec ne Ljudmila ne kdo drug, ki je svojega žlahtnika ali prijatelja ali partnerja potisnil v Sovo, ni storil nič takega, kar ne bi bilo v preteklosti storjeno že stokrat.

Kar resnično moti pri zadnji aferi, je to otroško skrivanje za inicialkami. Prva lekcija iz vohunstva uči, da mora imeti špicelj kodirano ime. Ali je najslavnejšemu agentu res ime 007? Seveda ne in vsi tisti, ki mislite, da mu je ime James Bond, se tudi motite. Hočemo povedati, da je pomembno, kako je špicljem ime, ker iz imena izhaja njihova kredibilnost. Recimo eden bolj slavnih slovenskih vohunov je bil Vladimir Vauhnik, ki mu je res bilo ime Vladimir Vauhnik, kar je prav tako poetično, kot je skrivnostno. Ali pa Viktor Andrejka, plemeniti Livnogradski … to so imena, ki se dajejo obveščevalcem, ne pa N. H., katere edina skrivnostna kvalifikacija je agencija za posredovanje hostes.

Nosi pa sodobno slovensko vohunstvo križ, ki se mu reče parlamentarni nadzor. Če razmišljujoči pogleda v samo jedro panoge, je nadzor tistih, ki nadzorujejo, bedarija. Vohun ali špicelj, ki je nadziran, ni več vohun ali obveščevalec, temveč je uradnik. Kot izpričujejo filmi in pogrošni romani, imajo vohuni večje težave z nadzorom njih samih, kot z nadziranjem potencialnih sovražnikov. Hočemo povedati, da so tisti, ki nadzorujejo vohune, medtem ko ti nadzorujejo sovražnike, prav tako vohuni. Le da jim ni treba postavati po vogalih in posedati po krčmah ter goltati piva, kot je to počel civilni policist Bretschneider.

In ravno okoli parlamentarnega nadzora obveščevalne službe sta se pretekle dni sporekla predsednik “komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih” služb Matej Tonin in predsednik vlade Marjan Šarec. Mimogrede; noben od njiju ni bil blagoslovljen z imenom, ki bi ga lahko nosil kot vohun. Še več; celo inicialke M. T. in M. Š se berejo izrazito nevohunsko. Celo N. H., ki je vodila agencijo za izposojo hostes in je v Sovi knjižničarka, zveni bolj intrigantsko. A če že nimata vohuna vrednega imena, nam je bog priča, kako zelo si želita, da bi to postala. Strast, s katero sta se mladeniča zakopala v vohunsko materijo, bi pogrešali pri kakšnih drugih rabotah, s katerimi se običajno ukvarja politika. Za Marjana recimo pri kopanju tunelov, za Mateja recimo pri organiziranju opozicije. Hočemo povedati, da sta videti kot dečka iz Kamnika, ki bi se rada šla na dvorišče igrat vohune, pa jima mami ne pustita, dokler ne pojesta do konca.

Kar nas končno privede do temeljnega vprašanja tokratne izdaje slovenske vohunske zgodbe. Do bistva problema, ki je uhajanje informacij iz Sove. Torej; Toninovo komisijo, se pravi demokratični nadzor, se pravi demokracijo, se pravi vse nas, skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Seveda tudi Šarca skrbijo informacije, ki uhajajo iz Sove. Ker ima naša obveščevalna agencija že tako ali tako butasto ime, ki so ji ga nadeli odličnjaki, ko so navdušeno spoznali, da se kratica sklada z živaljo, znano po modrosti, naj pripomnimo, da se iztekalniku informacij iz obveščevalnih agencij na Angleškem reče krt. In kot je znano, sove z največjim veseljem večerjajo krte, tako da naša obveščevalna agencija ali ni sova, ali pa nima krta. Ampak to le kot pomislek.

Kar pa bi radi poudarili, je žalostno dejstvo, da je komisija za nadzor povsem pomešala svoje pristojnosti in zanemarila svojo vlogo. In to kljub temu, da deležniki objavljajo magnetograme in se pričkajo pred kamero. Kot rečeno, jih najbolj skrbijo informacije, ki odtekajo iz Sove. Skrbeti pa bi jih seveda morale informacije, ki pritekajo v Sovo.

Hočemo povedati, da je parlamentarni nadzor mišljen kot nadzor, ki naj bi preprečil, da nadzor nad delavnimi ljudmi in občani ne bi šel predaleč. Parlament mora na prvem mestu preprečevati zlorabo nadzora!

Z drugimi besedami: komisija naj bi svojo energijo posvečala zlorabi nadzora, ne pa nadzoru zlorab …

Če si elite inštalirajo žlahto v državno upravo, to z osebno svobodo posameznika, ki naj jo jamči parlamentarni nadzor, nima dosti skupnega. Je le še ena korupcijska šlamastika več, ki se ne razlikuje mnogo od ostalih upravičenih in neupravičenih nepotizmov, ki se v dvomilijonskem narodu dogajajo tako zaradi omejenosti rodovnika kot takega, kot tudi zaradi pregovorne žlehtnobe posameznikov …

In še za konec; v bistvu narod, kjer ljudje ves ljubi dan javno objavljajo vse o sebi in kjer vsi vemo vse o vseh – niti ne potrebuje obveščevalne agencije. Potrebujemo pa obrekovalsko agencijo! Ker – naj nam oba prizadeta oprostita – prerekanje M. T. in M. Š. na vseh teh spletnih platformah ob pokroviteljstvu J. J. in ob od svete jezice zatečenim očkam J. K. je še najbolj podobno obrekovanju ali branjevk na tržnici, ali prerekanju dramskih prvakinj po trideseti ponovitvi ne posebno zabavne komedije.


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


06.02.2018

Piranski Rio Mare

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!


23.01.2018

Seznam društev, ki financirajo terorizem

Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?


16.01.2018

Neodločeno po krivici

Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem


09.01.2018

Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe


26.12.2017

Javnost javnih oseb

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.


19.12.2017

Svoboden denar nesvobodnih ljudi

Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar


12.12.2017

Koliko je teh ur ali izkrivljena realnost

Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?


05.12.2017

Zasebni šolarji

Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi


28.11.2017

Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov