Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite
Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite. Ki bodo s prvim novembrom umrli. Kako primerno! Po novih ukrepih Banke Slovenije bo od prvega novembra kreditiranje za prebivalstvo veliko težje. Izračune dobite v za to specializiranih medijih ali v samih finančnih ustanovah, mi pa se bomo posvetili femenološki strani ukrepa. Po oceni Združenja bank Slovenije se po novem ne bo moglo več kreditirati okoli 300 tisoč državljanov Slovenije. Če odštejemo starčke in dojenčke, je to – prek prsta – četrtina prebivalstva.
Najprej in na začetku; zelo nenavaden bo dan, ko ti banka ne bo več dala kredita. Ukrep bo menda povečal profitabilnost bank in kljub temu, da se banke rade hvalijo s svojimi zapletenimi finančnimi inštrumenti, gre v bistvu za precej preproste ustanove. Naš denar hranijo in ga med hrambo z dobičkom posojajo naprej. Celo brez brechtovske domislice ne gre za neko vzvišeno poslanstvo – v nekaterih kulturah ali v določenih časovnih obdobjih pa je posojanje denarja celo nečastna rabota. Torej; zahodna civilizacija je zgrajena na kreditih in povsod po njej še danes veselo mamijo prebivalstvo k vedno bolj ugodnim kreditom, ki pa imajo vsi v svojem bistvu napisano čarobno in za banke sladko besedo “obresti”!
Ko se banka torej odloči, čeprav po diktatu finančne oblasti, da ne bo več kreditirala prebivalstva, oziroma da bo kreditne pogoje za potrošniške in tudi stanovanjske kredite zaostrila do mere, da bo del prebivalstva samodejno izločen, je nekaj hudo narobe.
Banka Slovenije pravi, da gre za ukrep, ki naj bi zmanjšal zadolženost prebivalstva; tako bi nas kriza, ki prihaja in je že skoraj pred vrati in že čutimo njen ledeni dih, našla čim bolj pripravljene. Da se ne bi ponovilo leto 2008, ko smo zaradi preradodarnih kreditov skoraj shirali in so nam grozili s trojko. Še pomnite tovariši, kako je šele ekspresna in odločna akcija slovenske politike takrat rešila slovensko suverenost?
Torej; da se tisti mrakobni časi ne bi ponovili, bomo zgubam in revežem in mladim družinam in tistim z nizkimi plačami, brezposelnim in enostarševskim družinam odvzeli možnost najema kredita. “Na ta način jih bomo zavarovali pred njimi samimi,” menijo v Banki Slovenije, in ni dvakrat reči, da si niso za odlično idejo in za daljnovidnost čestitali.
Ker nikjer po Evropi ne poznajo podobnega drastičnega ukrepa, se bodo ob prihodu krize, ki je le še nekaj ur oddaljena, cvrli v peklu, medtem ko bomo v Sloveniji novo krizo preživljali sproščeno, uživajoč dobrine podalpske daljnovidnosti.
Ampak majhna razlika, naj opomnimo vrle bankirje, kljub vsemu obstaja. Kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemali avanturistični zidarji, ki sta jim mešalec in dva sezonca iz Cazina omogočila najetje kredita za bog ve kakšne nepremičninske avanture; kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemale elite v orbitah vseh mogočih političnih kamaril; najemali so jih bratranci in sestrične, bančniki sami tako ali tako, najemali so jih menedžerji za privatizacije … kreditna sposobnost je bila na kreditnih polah med alinejami zapisana globoko pod funkcionalno pismenostjo in slovenski bančniki so iz Murinih oblek na tri čeke ekspresno prišli do Huga Bossa; ob tečajih govorništva so razvili tudi izjemno ljubezen do vijoličastih kravat in gela za lase.
To so bili resnični krivci za polom iz leta 2008 in luknjo, ki so jo skopali, kakršnakoli je že bila, smo zakrpali tisti, ki od prvega novembra ne bomo mogli več najeti posojila. “Lepa reč,” bi se reklo.
Ukrep Banke Slovenije pa po drugi strani najlepše kaže, kako je ta ustanova izgubila stik z realnostjo. Misel, da nas bosta embargo oziroma otežitev pogojev kreditiranja zadržala, je smešna. Pač ne bomo hodili v te bleščeče, medenine in marmorja in sumljivih grafik umetnikov srednje generacije polne banke. Na Banki Slovenije pozabljajo, da je narod, ki mu krojijo finančno usodo, njega dni potoval v Skopje, kjer je vnovčil čeke, ki so ob valuti v Ljubljani čez nekaj dni zaradi hiperinflacijskih razmer bili občutno manj vredni. In še naprej: današnje bankirsko dušebrižništvo je bilo še pred nekaj leti, ko so komercialne banke na veliko tržile kredite v švicarskih frankih, Banka Slovenije pa bi morala izvajati nadzor, še neznano.
Kaj se bo zgodilo? “I kaj?” Po ljubljanski tržnici se bodo spet sprehajali tipi v vetrovkah in bodo mimoidočim šepetali na uho: “Marke, marke!” Spet bo mogoče kupovati na obroke. Spet bomo hodili po denar v zgornja nadstropja na pol zapuščenih trgovskih centrov. Spet bomo odpirali račune v tujini. Spet bodo cvetele lizing hiše … Spet bomo prodajali družinsko srebrnino za stanovanje.
In še najbolj verjetna, za državo pa kar usodna posledica bizarnega ukrepa Banke Slovenije: spet bomo dobro premislili, preden se bomo odločili za otroka.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite
Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite. Ki bodo s prvim novembrom umrli. Kako primerno! Po novih ukrepih Banke Slovenije bo od prvega novembra kreditiranje za prebivalstvo veliko težje. Izračune dobite v za to specializiranih medijih ali v samih finančnih ustanovah, mi pa se bomo posvetili femenološki strani ukrepa. Po oceni Združenja bank Slovenije se po novem ne bo moglo več kreditirati okoli 300 tisoč državljanov Slovenije. Če odštejemo starčke in dojenčke, je to – prek prsta – četrtina prebivalstva.
Najprej in na začetku; zelo nenavaden bo dan, ko ti banka ne bo več dala kredita. Ukrep bo menda povečal profitabilnost bank in kljub temu, da se banke rade hvalijo s svojimi zapletenimi finančnimi inštrumenti, gre v bistvu za precej preproste ustanove. Naš denar hranijo in ga med hrambo z dobičkom posojajo naprej. Celo brez brechtovske domislice ne gre za neko vzvišeno poslanstvo – v nekaterih kulturah ali v določenih časovnih obdobjih pa je posojanje denarja celo nečastna rabota. Torej; zahodna civilizacija je zgrajena na kreditih in povsod po njej še danes veselo mamijo prebivalstvo k vedno bolj ugodnim kreditom, ki pa imajo vsi v svojem bistvu napisano čarobno in za banke sladko besedo “obresti”!
Ko se banka torej odloči, čeprav po diktatu finančne oblasti, da ne bo več kreditirala prebivalstva, oziroma da bo kreditne pogoje za potrošniške in tudi stanovanjske kredite zaostrila do mere, da bo del prebivalstva samodejno izločen, je nekaj hudo narobe.
Banka Slovenije pravi, da gre za ukrep, ki naj bi zmanjšal zadolženost prebivalstva; tako bi nas kriza, ki prihaja in je že skoraj pred vrati in že čutimo njen ledeni dih, našla čim bolj pripravljene. Da se ne bi ponovilo leto 2008, ko smo zaradi preradodarnih kreditov skoraj shirali in so nam grozili s trojko. Še pomnite tovariši, kako je šele ekspresna in odločna akcija slovenske politike takrat rešila slovensko suverenost?
Torej; da se tisti mrakobni časi ne bi ponovili, bomo zgubam in revežem in mladim družinam in tistim z nizkimi plačami, brezposelnim in enostarševskim družinam odvzeli možnost najema kredita. “Na ta način jih bomo zavarovali pred njimi samimi,” menijo v Banki Slovenije, in ni dvakrat reči, da si niso za odlično idejo in za daljnovidnost čestitali.
Ker nikjer po Evropi ne poznajo podobnega drastičnega ukrepa, se bodo ob prihodu krize, ki je le še nekaj ur oddaljena, cvrli v peklu, medtem ko bomo v Sloveniji novo krizo preživljali sproščeno, uživajoč dobrine podalpske daljnovidnosti.
Ampak majhna razlika, naj opomnimo vrle bankirje, kljub vsemu obstaja. Kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemali avanturistični zidarji, ki sta jim mešalec in dva sezonca iz Cazina omogočila najetje kredita za bog ve kakšne nepremičninske avanture; kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemale elite v orbitah vseh mogočih političnih kamaril; najemali so jih bratranci in sestrične, bančniki sami tako ali tako, najemali so jih menedžerji za privatizacije … kreditna sposobnost je bila na kreditnih polah med alinejami zapisana globoko pod funkcionalno pismenostjo in slovenski bančniki so iz Murinih oblek na tri čeke ekspresno prišli do Huga Bossa; ob tečajih govorništva so razvili tudi izjemno ljubezen do vijoličastih kravat in gela za lase.
To so bili resnični krivci za polom iz leta 2008 in luknjo, ki so jo skopali, kakršnakoli je že bila, smo zakrpali tisti, ki od prvega novembra ne bomo mogli več najeti posojila. “Lepa reč,” bi se reklo.
Ukrep Banke Slovenije pa po drugi strani najlepše kaže, kako je ta ustanova izgubila stik z realnostjo. Misel, da nas bosta embargo oziroma otežitev pogojev kreditiranja zadržala, je smešna. Pač ne bomo hodili v te bleščeče, medenine in marmorja in sumljivih grafik umetnikov srednje generacije polne banke. Na Banki Slovenije pozabljajo, da je narod, ki mu krojijo finančno usodo, njega dni potoval v Skopje, kjer je vnovčil čeke, ki so ob valuti v Ljubljani čez nekaj dni zaradi hiperinflacijskih razmer bili občutno manj vredni. In še naprej: današnje bankirsko dušebrižništvo je bilo še pred nekaj leti, ko so komercialne banke na veliko tržile kredite v švicarskih frankih, Banka Slovenije pa bi morala izvajati nadzor, še neznano.
Kaj se bo zgodilo? “I kaj?” Po ljubljanski tržnici se bodo spet sprehajali tipi v vetrovkah in bodo mimoidočim šepetali na uho: “Marke, marke!” Spet bo mogoče kupovati na obroke. Spet bomo hodili po denar v zgornja nadstropja na pol zapuščenih trgovskih centrov. Spet bomo odpirali račune v tujini. Spet bodo cvetele lizing hiše … Spet bomo prodajali družinsko srebrnino za stanovanje.
In še najbolj verjetna, za državo pa kar usodna posledica bizarnega ukrepa Banke Slovenije: spet bomo dobro premislili, preden se bomo odločili za otroka.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. Piše: Marko Radmilovič
Butalci so se počohali po glavi in prav po tihem Cefizlju priznali, da pravzaprav ne vedo, kako se most zgradi.
Na prvi pogled se zdi pobuda vladi, da naj razmisli o ponovni uvedbi obveznega služenja vojaškega roka, bizarna. Takšna se zdi tudi na drugi pogled. Gre za ponavljajoče se teme, ki kolobarijo v slovenskem zakonodajnem okolju kot koruza in krompir. Lahko enoletno služenje obveznega vojaškega roka popravi vedno bolj mehkužne, neiznajdljive in občutljive moške, ki niso primerni ne za moža, ne za gospodarja, ne za očeta?
Neveljaven email naslov