Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite
Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite. Ki bodo s prvim novembrom umrli. Kako primerno! Po novih ukrepih Banke Slovenije bo od prvega novembra kreditiranje za prebivalstvo veliko težje. Izračune dobite v za to specializiranih medijih ali v samih finančnih ustanovah, mi pa se bomo posvetili femenološki strani ukrepa. Po oceni Združenja bank Slovenije se po novem ne bo moglo več kreditirati okoli 300 tisoč državljanov Slovenije. Če odštejemo starčke in dojenčke, je to – prek prsta – četrtina prebivalstva.
Najprej in na začetku; zelo nenavaden bo dan, ko ti banka ne bo več dala kredita. Ukrep bo menda povečal profitabilnost bank in kljub temu, da se banke rade hvalijo s svojimi zapletenimi finančnimi inštrumenti, gre v bistvu za precej preproste ustanove. Naš denar hranijo in ga med hrambo z dobičkom posojajo naprej. Celo brez brechtovske domislice ne gre za neko vzvišeno poslanstvo – v nekaterih kulturah ali v določenih časovnih obdobjih pa je posojanje denarja celo nečastna rabota. Torej; zahodna civilizacija je zgrajena na kreditih in povsod po njej še danes veselo mamijo prebivalstvo k vedno bolj ugodnim kreditom, ki pa imajo vsi v svojem bistvu napisano čarobno in za banke sladko besedo “obresti”!
Ko se banka torej odloči, čeprav po diktatu finančne oblasti, da ne bo več kreditirala prebivalstva, oziroma da bo kreditne pogoje za potrošniške in tudi stanovanjske kredite zaostrila do mere, da bo del prebivalstva samodejno izločen, je nekaj hudo narobe.
Banka Slovenije pravi, da gre za ukrep, ki naj bi zmanjšal zadolženost prebivalstva; tako bi nas kriza, ki prihaja in je že skoraj pred vrati in že čutimo njen ledeni dih, našla čim bolj pripravljene. Da se ne bi ponovilo leto 2008, ko smo zaradi preradodarnih kreditov skoraj shirali in so nam grozili s trojko. Še pomnite tovariši, kako je šele ekspresna in odločna akcija slovenske politike takrat rešila slovensko suverenost?
Torej; da se tisti mrakobni časi ne bi ponovili, bomo zgubam in revežem in mladim družinam in tistim z nizkimi plačami, brezposelnim in enostarševskim družinam odvzeli možnost najema kredita. “Na ta način jih bomo zavarovali pred njimi samimi,” menijo v Banki Slovenije, in ni dvakrat reči, da si niso za odlično idejo in za daljnovidnost čestitali.
Ker nikjer po Evropi ne poznajo podobnega drastičnega ukrepa, se bodo ob prihodu krize, ki je le še nekaj ur oddaljena, cvrli v peklu, medtem ko bomo v Sloveniji novo krizo preživljali sproščeno, uživajoč dobrine podalpske daljnovidnosti.
Ampak majhna razlika, naj opomnimo vrle bankirje, kljub vsemu obstaja. Kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemali avanturistični zidarji, ki sta jim mešalec in dva sezonca iz Cazina omogočila najetje kredita za bog ve kakšne nepremičninske avanture; kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemale elite v orbitah vseh mogočih političnih kamaril; najemali so jih bratranci in sestrične, bančniki sami tako ali tako, najemali so jih menedžerji za privatizacije … kreditna sposobnost je bila na kreditnih polah med alinejami zapisana globoko pod funkcionalno pismenostjo in slovenski bančniki so iz Murinih oblek na tri čeke ekspresno prišli do Huga Bossa; ob tečajih govorništva so razvili tudi izjemno ljubezen do vijoličastih kravat in gela za lase.
To so bili resnični krivci za polom iz leta 2008 in luknjo, ki so jo skopali, kakršnakoli je že bila, smo zakrpali tisti, ki od prvega novembra ne bomo mogli več najeti posojila. “Lepa reč,” bi se reklo.
Ukrep Banke Slovenije pa po drugi strani najlepše kaže, kako je ta ustanova izgubila stik z realnostjo. Misel, da nas bosta embargo oziroma otežitev pogojev kreditiranja zadržala, je smešna. Pač ne bomo hodili v te bleščeče, medenine in marmorja in sumljivih grafik umetnikov srednje generacije polne banke. Na Banki Slovenije pozabljajo, da je narod, ki mu krojijo finančno usodo, njega dni potoval v Skopje, kjer je vnovčil čeke, ki so ob valuti v Ljubljani čez nekaj dni zaradi hiperinflacijskih razmer bili občutno manj vredni. In še naprej: današnje bankirsko dušebrižništvo je bilo še pred nekaj leti, ko so komercialne banke na veliko tržile kredite v švicarskih frankih, Banka Slovenije pa bi morala izvajati nadzor, še neznano.
Kaj se bo zgodilo? “I kaj?” Po ljubljanski tržnici se bodo spet sprehajali tipi v vetrovkah in bodo mimoidočim šepetali na uho: “Marke, marke!” Spet bo mogoče kupovati na obroke. Spet bomo hodili po denar v zgornja nadstropja na pol zapuščenih trgovskih centrov. Spet bomo odpirali račune v tujini. Spet bodo cvetele lizing hiše … Spet bomo prodajali družinsko srebrnino za stanovanje.
In še najbolj verjetna, za državo pa kar usodna posledica bizarnega ukrepa Banke Slovenije: spet bomo dobro premislili, preden se bomo odločili za otroka.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite
Prvi november po novem ne bo le dan spomina na naše umrle, temveč tudi dan spomina na naše kredite. Ki bodo s prvim novembrom umrli. Kako primerno! Po novih ukrepih Banke Slovenije bo od prvega novembra kreditiranje za prebivalstvo veliko težje. Izračune dobite v za to specializiranih medijih ali v samih finančnih ustanovah, mi pa se bomo posvetili femenološki strani ukrepa. Po oceni Združenja bank Slovenije se po novem ne bo moglo več kreditirati okoli 300 tisoč državljanov Slovenije. Če odštejemo starčke in dojenčke, je to – prek prsta – četrtina prebivalstva.
Najprej in na začetku; zelo nenavaden bo dan, ko ti banka ne bo več dala kredita. Ukrep bo menda povečal profitabilnost bank in kljub temu, da se banke rade hvalijo s svojimi zapletenimi finančnimi inštrumenti, gre v bistvu za precej preproste ustanove. Naš denar hranijo in ga med hrambo z dobičkom posojajo naprej. Celo brez brechtovske domislice ne gre za neko vzvišeno poslanstvo – v nekaterih kulturah ali v določenih časovnih obdobjih pa je posojanje denarja celo nečastna rabota. Torej; zahodna civilizacija je zgrajena na kreditih in povsod po njej še danes veselo mamijo prebivalstvo k vedno bolj ugodnim kreditom, ki pa imajo vsi v svojem bistvu napisano čarobno in za banke sladko besedo “obresti”!
Ko se banka torej odloči, čeprav po diktatu finančne oblasti, da ne bo več kreditirala prebivalstva, oziroma da bo kreditne pogoje za potrošniške in tudi stanovanjske kredite zaostrila do mere, da bo del prebivalstva samodejno izločen, je nekaj hudo narobe.
Banka Slovenije pravi, da gre za ukrep, ki naj bi zmanjšal zadolženost prebivalstva; tako bi nas kriza, ki prihaja in je že skoraj pred vrati in že čutimo njen ledeni dih, našla čim bolj pripravljene. Da se ne bi ponovilo leto 2008, ko smo zaradi preradodarnih kreditov skoraj shirali in so nam grozili s trojko. Še pomnite tovariši, kako je šele ekspresna in odločna akcija slovenske politike takrat rešila slovensko suverenost?
Torej; da se tisti mrakobni časi ne bi ponovili, bomo zgubam in revežem in mladim družinam in tistim z nizkimi plačami, brezposelnim in enostarševskim družinam odvzeli možnost najema kredita. “Na ta način jih bomo zavarovali pred njimi samimi,” menijo v Banki Slovenije, in ni dvakrat reči, da si niso za odlično idejo in za daljnovidnost čestitali.
Ker nikjer po Evropi ne poznajo podobnega drastičnega ukrepa, se bodo ob prihodu krize, ki je le še nekaj ur oddaljena, cvrli v peklu, medtem ko bomo v Sloveniji novo krizo preživljali sproščeno, uživajoč dobrine podalpske daljnovidnosti.
Ampak majhna razlika, naj opomnimo vrle bankirje, kljub vsemu obstaja. Kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemali avanturistični zidarji, ki sta jim mešalec in dva sezonca iz Cazina omogočila najetje kredita za bog ve kakšne nepremičninske avanture; kredite, ki so nas pokopali leta 2008, so najemale elite v orbitah vseh mogočih političnih kamaril; najemali so jih bratranci in sestrične, bančniki sami tako ali tako, najemali so jih menedžerji za privatizacije … kreditna sposobnost je bila na kreditnih polah med alinejami zapisana globoko pod funkcionalno pismenostjo in slovenski bančniki so iz Murinih oblek na tri čeke ekspresno prišli do Huga Bossa; ob tečajih govorništva so razvili tudi izjemno ljubezen do vijoličastih kravat in gela za lase.
To so bili resnični krivci za polom iz leta 2008 in luknjo, ki so jo skopali, kakršnakoli je že bila, smo zakrpali tisti, ki od prvega novembra ne bomo mogli več najeti posojila. “Lepa reč,” bi se reklo.
Ukrep Banke Slovenije pa po drugi strani najlepše kaže, kako je ta ustanova izgubila stik z realnostjo. Misel, da nas bosta embargo oziroma otežitev pogojev kreditiranja zadržala, je smešna. Pač ne bomo hodili v te bleščeče, medenine in marmorja in sumljivih grafik umetnikov srednje generacije polne banke. Na Banki Slovenije pozabljajo, da je narod, ki mu krojijo finančno usodo, njega dni potoval v Skopje, kjer je vnovčil čeke, ki so ob valuti v Ljubljani čez nekaj dni zaradi hiperinflacijskih razmer bili občutno manj vredni. In še naprej: današnje bankirsko dušebrižništvo je bilo še pred nekaj leti, ko so komercialne banke na veliko tržile kredite v švicarskih frankih, Banka Slovenije pa bi morala izvajati nadzor, še neznano.
Kaj se bo zgodilo? “I kaj?” Po ljubljanski tržnici se bodo spet sprehajali tipi v vetrovkah in bodo mimoidočim šepetali na uho: “Marke, marke!” Spet bo mogoče kupovati na obroke. Spet bomo hodili po denar v zgornja nadstropja na pol zapuščenih trgovskih centrov. Spet bomo odpirali račune v tujini. Spet bodo cvetele lizing hiše … Spet bomo prodajali družinsko srebrnino za stanovanje.
In še najbolj verjetna, za državo pa kar usodna posledica bizarnega ukrepa Banke Slovenije: spet bomo dobro premislili, preden se bomo odločili za otroka.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov