Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča.
Piše: Marko Radmilovič
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča
Žan Mahnič ni z ustavno-sodniško mafijo, ki je zaščitila tožilsko mafijo, povedal nič novega. Oziroma nič takšnega, česar ne bi kdo že kdaj v slovenski politiki rekel. Nikogar ni prav zares šokiral, nihče ni prav zares ogorčen. Razen tistih s krajšim zgodovinskim spominom, saj dokumentirana zgodovina podobnih političnih pritlehnosti zavzema več prostora, kot je predelanega domačega branja na Žanovi knjižni polici.
Je pa zanimivo in novo dogajanje okoli tokratne izjave oziroma tvita. Levi razumniki so skočili pokonci, češ da je takšno obnašanje, sploh pa govorjenje nevzdržno, desni razumniki pa so skočili pokonci, da je v demokratičnem političnem diskurzu takšno naslavljanje dovoljeno. Mi nismo skočili nikamor, ker nas nihče ni nič vprašal.
Ampak nekaj vprašanj izjava kljub vsemu odpira na novo. Najprej o sodstvu, pravosodju, sodni veji oblasti. O tožnikih in sodnikih skratka.
“Ljudje ne zaupajo sodstvu,” pravi Mahnič in celo navede odstotke nad pravosodjem zgroženih Slovencev. Ker imata teorija prava kot tudi pravni red za seboj nekajtisočletno zgodovino, je težko biti pameten, ne da bi kdo prišel nadte z latinskim citatom. Ali pa s primerom iz naravnega prava. Ampak kot so rade govorile naše babice, je transformacija iz naravnega v civilno pravo mogoča le s pomočjo družbene pogodbe, njene temelje pa se je spravil rušiti neustrašni Žan … Vendar so to kompleksne razprave, nedosegljive skromni radijski oddaji.
Tako nam ne preostane drugega, kot da v razlagi fenomena uporabimo sveto preproščino, ki jo je ne navsezadnje v tvitu uporabil tudi Žan Mahnič. Le da bomo mi s sveto preproščino barantali kot z orodjem, Žan Mahnič pač z njo opleta, ker mu je blizu.
Sodstvo oziroma pravosodni sistem je kot vampi. Ali ga maraš, ali ga ne maraš … vmesne poti ni in v glavnem se preference končajo s sodbo, ki jo prejmeš v roke.
Naša družba je s sodstvom in sodbami tako zelo prežeta, da le redki pomisli še na tretjo možnost, ki pa je pri Slovencih skoraj bogokletna. Namreč ta, da se s sodno oblastjo ne srečaš. Ker se ona ne sreča s tabo. Moralen, pošten in načelen posameznik lahko pride skozi življenje skoraj brez neposrednega stika s pravosodjem. Še sploh odkar so nekatere upravne pristojnosti sodišč prešle na notarje oziroma na podobne organe. Spoštuj očeta in mater, boga ter družbeno pogodbo, pa si skozi …
Ampak kot vemo, smo Slovenci s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni. Zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. In bo lahko sodišča imenoval za mafijo, ker niso odločila njemu v prid in ker živimo v demokraciji.
Pustimo, da nas sveta preproščina vodi še dlje po tej poti, ki se konča ob koncu časa; ko bo prišlo nekoč do poslednje sodbe, predvidevamo, da bo gužva pred sodiščem neznosna. In medtem ko bodo vse te milijarde ponižno čakale na namenjeno jim sodbo, se bo nekje od zadaj začel dreti Slovenec, da bo tožil troedinost na evropskem sodišču zaradi sodnih zaostankov. Ko pa bo končno le prišel na vrsto in če bo fasal purgatorij, bog ne daj pekel, se bo seveda zdrl na Boga: “Mafija je zaščitila mafijo!”
Drugo veliko vprašanje ob Mahničevi novi ofenzivi je tako vprašanje mafije. Kot poroča literarna zgodovina, prvi mafijci pravzaprav niso vedeli, da so mafijci, dokler jim tega ni povedal Mario Puzo. In pozneje še Francis Ford Coppola. Mafijci so se začeli vesti kot mafijci, šele ko so prebrali ali videli Botra. Pred tem so bili navadne barabe.
Hočemo poudariti, da je pojem mafije tako zelo kompleksen, večpomenski in nedorečen, da si lahko pod “mafijo, ki ščiti mafijo” marsikdo predstavlja marsikaj. Ljubitelji filma recimo mladega Al Pacina, ki sedi ob postelji ranjenega Marlona Branda. Mafija ščiti mafijo.
Letošnji Ježkov nagrajenec, neponovljivi Marko Brecelj, je prepričan, da se mafija skriva v matematiki in fiziki, Alojz Podre pa je njen veliki mojster.
Ampak kljub različnim vidikom se moramo strinjati z mogoče nekoliko suhoparnim, a vendarle strokovnim terminom, ki mafijo popredalčka v širši pojem, to pa je “organiziran kriminal“!
Miselna uganka posebej za Žana: “Ni vsak organiziran kriminal mafija, je pa vsaka mafija organiziran kriminal …”
In zdaj s tem védenjem na novo interpretirajmo poslančevo izjavo o ustavnem sodišču, ki je zadržalo delo parlamentarne preiskovalne komisije o primeru Kangler v delu, ki se nanaša na tožilsko organizacijo. Oziroma je ustavno sodišče preprečilo zaslišanje državnih tožilcev pred parlamentarno preiskovalno komisijo.
Na novo interpretiran tvit se tako glasi: “Organiziran kriminal je zaščitil organiziran kriminal!“
In v tem grmu tiči Mahnič. Ker je izraz mafija v slovenskem političnem bljuvanju tako običajen, Mahničeva izjava razvodeni; posledično se celo argumenti pravnih strokovnjakov sumljive provenience, ki zatrjujejo, da je v parlamentarni demokraciji takšna komunikacija dovoljena, zdijo legitimni.
A v tistem trenutku, ko poslanec državnega zbora obtoži temeljne institucije pravosodja, da so del organiziranega kriminala, se optika dramatično spremeni. Če si že kdo predstavlja ustavne sodnike in tožilce, ki se sprehajajo po Siciliji z luparami in dvorijo dekletom mandeljnastih oči, pa je naslavljanje ustavnih sodnikov in tožilcev s kriminalci kriminalno dejanje.
Povedano drugače: če Mahniča za izjavo ne bodo sodno preganjali, so mafija.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča.
Piše: Marko Radmilovič
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča
Žan Mahnič ni z ustavno-sodniško mafijo, ki je zaščitila tožilsko mafijo, povedal nič novega. Oziroma nič takšnega, česar ne bi kdo že kdaj v slovenski politiki rekel. Nikogar ni prav zares šokiral, nihče ni prav zares ogorčen. Razen tistih s krajšim zgodovinskim spominom, saj dokumentirana zgodovina podobnih političnih pritlehnosti zavzema več prostora, kot je predelanega domačega branja na Žanovi knjižni polici.
Je pa zanimivo in novo dogajanje okoli tokratne izjave oziroma tvita. Levi razumniki so skočili pokonci, češ da je takšno obnašanje, sploh pa govorjenje nevzdržno, desni razumniki pa so skočili pokonci, da je v demokratičnem političnem diskurzu takšno naslavljanje dovoljeno. Mi nismo skočili nikamor, ker nas nihče ni nič vprašal.
Ampak nekaj vprašanj izjava kljub vsemu odpira na novo. Najprej o sodstvu, pravosodju, sodni veji oblasti. O tožnikih in sodnikih skratka.
“Ljudje ne zaupajo sodstvu,” pravi Mahnič in celo navede odstotke nad pravosodjem zgroženih Slovencev. Ker imata teorija prava kot tudi pravni red za seboj nekajtisočletno zgodovino, je težko biti pameten, ne da bi kdo prišel nadte z latinskim citatom. Ali pa s primerom iz naravnega prava. Ampak kot so rade govorile naše babice, je transformacija iz naravnega v civilno pravo mogoča le s pomočjo družbene pogodbe, njene temelje pa se je spravil rušiti neustrašni Žan … Vendar so to kompleksne razprave, nedosegljive skromni radijski oddaji.
Tako nam ne preostane drugega, kot da v razlagi fenomena uporabimo sveto preproščino, ki jo je ne navsezadnje v tvitu uporabil tudi Žan Mahnič. Le da bomo mi s sveto preproščino barantali kot z orodjem, Žan Mahnič pač z njo opleta, ker mu je blizu.
Sodstvo oziroma pravosodni sistem je kot vampi. Ali ga maraš, ali ga ne maraš … vmesne poti ni in v glavnem se preference končajo s sodbo, ki jo prejmeš v roke.
Naša družba je s sodstvom in sodbami tako zelo prežeta, da le redki pomisli še na tretjo možnost, ki pa je pri Slovencih skoraj bogokletna. Namreč ta, da se s sodno oblastjo ne srečaš. Ker se ona ne sreča s tabo. Moralen, pošten in načelen posameznik lahko pride skozi življenje skoraj brez neposrednega stika s pravosodjem. Še sploh odkar so nekatere upravne pristojnosti sodišč prešle na notarje oziroma na podobne organe. Spoštuj očeta in mater, boga ter družbeno pogodbo, pa si skozi …
Ampak kot vemo, smo Slovenci s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni. Zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. In bo lahko sodišča imenoval za mafijo, ker niso odločila njemu v prid in ker živimo v demokraciji.
Pustimo, da nas sveta preproščina vodi še dlje po tej poti, ki se konča ob koncu časa; ko bo prišlo nekoč do poslednje sodbe, predvidevamo, da bo gužva pred sodiščem neznosna. In medtem ko bodo vse te milijarde ponižno čakale na namenjeno jim sodbo, se bo nekje od zadaj začel dreti Slovenec, da bo tožil troedinost na evropskem sodišču zaradi sodnih zaostankov. Ko pa bo končno le prišel na vrsto in če bo fasal purgatorij, bog ne daj pekel, se bo seveda zdrl na Boga: “Mafija je zaščitila mafijo!”
Drugo veliko vprašanje ob Mahničevi novi ofenzivi je tako vprašanje mafije. Kot poroča literarna zgodovina, prvi mafijci pravzaprav niso vedeli, da so mafijci, dokler jim tega ni povedal Mario Puzo. In pozneje še Francis Ford Coppola. Mafijci so se začeli vesti kot mafijci, šele ko so prebrali ali videli Botra. Pred tem so bili navadne barabe.
Hočemo poudariti, da je pojem mafije tako zelo kompleksen, večpomenski in nedorečen, da si lahko pod “mafijo, ki ščiti mafijo” marsikdo predstavlja marsikaj. Ljubitelji filma recimo mladega Al Pacina, ki sedi ob postelji ranjenega Marlona Branda. Mafija ščiti mafijo.
Letošnji Ježkov nagrajenec, neponovljivi Marko Brecelj, je prepričan, da se mafija skriva v matematiki in fiziki, Alojz Podre pa je njen veliki mojster.
Ampak kljub različnim vidikom se moramo strinjati z mogoče nekoliko suhoparnim, a vendarle strokovnim terminom, ki mafijo popredalčka v širši pojem, to pa je “organiziran kriminal“!
Miselna uganka posebej za Žana: “Ni vsak organiziran kriminal mafija, je pa vsaka mafija organiziran kriminal …”
In zdaj s tem védenjem na novo interpretirajmo poslančevo izjavo o ustavnem sodišču, ki je zadržalo delo parlamentarne preiskovalne komisije o primeru Kangler v delu, ki se nanaša na tožilsko organizacijo. Oziroma je ustavno sodišče preprečilo zaslišanje državnih tožilcev pred parlamentarno preiskovalno komisijo.
Na novo interpretiran tvit se tako glasi: “Organiziran kriminal je zaščitil organiziran kriminal!“
In v tem grmu tiči Mahnič. Ker je izraz mafija v slovenskem političnem bljuvanju tako običajen, Mahničeva izjava razvodeni; posledično se celo argumenti pravnih strokovnjakov sumljive provenience, ki zatrjujejo, da je v parlamentarni demokraciji takšna komunikacija dovoljena, zdijo legitimni.
A v tistem trenutku, ko poslanec državnega zbora obtoži temeljne institucije pravosodja, da so del organiziranega kriminala, se optika dramatično spremeni. Če si že kdo predstavlja ustavne sodnike in tožilce, ki se sprehajajo po Siciliji z luparami in dvorijo dekletom mandeljnastih oči, pa je naslavljanje ustavnih sodnikov in tožilcev s kriminalci kriminalno dejanje.
Povedano drugače: če Mahniča za izjavo ne bodo sodno preganjali, so mafija.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Neveljaven email naslov