Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča.
Piše: Marko Radmilovič
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča
Žan Mahnič ni z ustavno-sodniško mafijo, ki je zaščitila tožilsko mafijo, povedal nič novega. Oziroma nič takšnega, česar ne bi kdo že kdaj v slovenski politiki rekel. Nikogar ni prav zares šokiral, nihče ni prav zares ogorčen. Razen tistih s krajšim zgodovinskim spominom, saj dokumentirana zgodovina podobnih političnih pritlehnosti zavzema več prostora, kot je predelanega domačega branja na Žanovi knjižni polici.
Je pa zanimivo in novo dogajanje okoli tokratne izjave oziroma tvita. Levi razumniki so skočili pokonci, češ da je takšno obnašanje, sploh pa govorjenje nevzdržno, desni razumniki pa so skočili pokonci, da je v demokratičnem političnem diskurzu takšno naslavljanje dovoljeno. Mi nismo skočili nikamor, ker nas nihče ni nič vprašal.
Ampak nekaj vprašanj izjava kljub vsemu odpira na novo. Najprej o sodstvu, pravosodju, sodni veji oblasti. O tožnikih in sodnikih skratka.
“Ljudje ne zaupajo sodstvu,” pravi Mahnič in celo navede odstotke nad pravosodjem zgroženih Slovencev. Ker imata teorija prava kot tudi pravni red za seboj nekajtisočletno zgodovino, je težko biti pameten, ne da bi kdo prišel nadte z latinskim citatom. Ali pa s primerom iz naravnega prava. Ampak kot so rade govorile naše babice, je transformacija iz naravnega v civilno pravo mogoča le s pomočjo družbene pogodbe, njene temelje pa se je spravil rušiti neustrašni Žan … Vendar so to kompleksne razprave, nedosegljive skromni radijski oddaji.
Tako nam ne preostane drugega, kot da v razlagi fenomena uporabimo sveto preproščino, ki jo je ne navsezadnje v tvitu uporabil tudi Žan Mahnič. Le da bomo mi s sveto preproščino barantali kot z orodjem, Žan Mahnič pač z njo opleta, ker mu je blizu.
Sodstvo oziroma pravosodni sistem je kot vampi. Ali ga maraš, ali ga ne maraš … vmesne poti ni in v glavnem se preference končajo s sodbo, ki jo prejmeš v roke.
Naša družba je s sodstvom in sodbami tako zelo prežeta, da le redki pomisli še na tretjo možnost, ki pa je pri Slovencih skoraj bogokletna. Namreč ta, da se s sodno oblastjo ne srečaš. Ker se ona ne sreča s tabo. Moralen, pošten in načelen posameznik lahko pride skozi življenje skoraj brez neposrednega stika s pravosodjem. Še sploh odkar so nekatere upravne pristojnosti sodišč prešle na notarje oziroma na podobne organe. Spoštuj očeta in mater, boga ter družbeno pogodbo, pa si skozi …
Ampak kot vemo, smo Slovenci s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni. Zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. In bo lahko sodišča imenoval za mafijo, ker niso odločila njemu v prid in ker živimo v demokraciji.
Pustimo, da nas sveta preproščina vodi še dlje po tej poti, ki se konča ob koncu časa; ko bo prišlo nekoč do poslednje sodbe, predvidevamo, da bo gužva pred sodiščem neznosna. In medtem ko bodo vse te milijarde ponižno čakale na namenjeno jim sodbo, se bo nekje od zadaj začel dreti Slovenec, da bo tožil troedinost na evropskem sodišču zaradi sodnih zaostankov. Ko pa bo končno le prišel na vrsto in če bo fasal purgatorij, bog ne daj pekel, se bo seveda zdrl na Boga: “Mafija je zaščitila mafijo!”
Drugo veliko vprašanje ob Mahničevi novi ofenzivi je tako vprašanje mafije. Kot poroča literarna zgodovina, prvi mafijci pravzaprav niso vedeli, da so mafijci, dokler jim tega ni povedal Mario Puzo. In pozneje še Francis Ford Coppola. Mafijci so se začeli vesti kot mafijci, šele ko so prebrali ali videli Botra. Pred tem so bili navadne barabe.
Hočemo poudariti, da je pojem mafije tako zelo kompleksen, večpomenski in nedorečen, da si lahko pod “mafijo, ki ščiti mafijo” marsikdo predstavlja marsikaj. Ljubitelji filma recimo mladega Al Pacina, ki sedi ob postelji ranjenega Marlona Branda. Mafija ščiti mafijo.
Letošnji Ježkov nagrajenec, neponovljivi Marko Brecelj, je prepričan, da se mafija skriva v matematiki in fiziki, Alojz Podre pa je njen veliki mojster.
Ampak kljub različnim vidikom se moramo strinjati z mogoče nekoliko suhoparnim, a vendarle strokovnim terminom, ki mafijo popredalčka v širši pojem, to pa je “organiziran kriminal“!
Miselna uganka posebej za Žana: “Ni vsak organiziran kriminal mafija, je pa vsaka mafija organiziran kriminal …”
In zdaj s tem védenjem na novo interpretirajmo poslančevo izjavo o ustavnem sodišču, ki je zadržalo delo parlamentarne preiskovalne komisije o primeru Kangler v delu, ki se nanaša na tožilsko organizacijo. Oziroma je ustavno sodišče preprečilo zaslišanje državnih tožilcev pred parlamentarno preiskovalno komisijo.
Na novo interpretiran tvit se tako glasi: “Organiziran kriminal je zaščitil organiziran kriminal!“
In v tem grmu tiči Mahnič. Ker je izraz mafija v slovenskem političnem bljuvanju tako običajen, Mahničeva izjava razvodeni; posledično se celo argumenti pravnih strokovnjakov sumljive provenience, ki zatrjujejo, da je v parlamentarni demokraciji takšna komunikacija dovoljena, zdijo legitimni.
A v tistem trenutku, ko poslanec državnega zbora obtoži temeljne institucije pravosodja, da so del organiziranega kriminala, se optika dramatično spremeni. Če si že kdo predstavlja ustavne sodnike in tožilce, ki se sprehajajo po Siciliji z luparami in dvorijo dekletom mandeljnastih oči, pa je naslavljanje ustavnih sodnikov in tožilcev s kriminalci kriminalno dejanje.
Povedano drugače: če Mahniča za izjavo ne bodo sodno preganjali, so mafija.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča.
Piše: Marko Radmilovič
Slovenci smo s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni, zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča
Žan Mahnič ni z ustavno-sodniško mafijo, ki je zaščitila tožilsko mafijo, povedal nič novega. Oziroma nič takšnega, česar ne bi kdo že kdaj v slovenski politiki rekel. Nikogar ni prav zares šokiral, nihče ni prav zares ogorčen. Razen tistih s krajšim zgodovinskim spominom, saj dokumentirana zgodovina podobnih političnih pritlehnosti zavzema več prostora, kot je predelanega domačega branja na Žanovi knjižni polici.
Je pa zanimivo in novo dogajanje okoli tokratne izjave oziroma tvita. Levi razumniki so skočili pokonci, češ da je takšno obnašanje, sploh pa govorjenje nevzdržno, desni razumniki pa so skočili pokonci, da je v demokratičnem političnem diskurzu takšno naslavljanje dovoljeno. Mi nismo skočili nikamor, ker nas nihče ni nič vprašal.
Ampak nekaj vprašanj izjava kljub vsemu odpira na novo. Najprej o sodstvu, pravosodju, sodni veji oblasti. O tožnikih in sodnikih skratka.
“Ljudje ne zaupajo sodstvu,” pravi Mahnič in celo navede odstotke nad pravosodjem zgroženih Slovencev. Ker imata teorija prava kot tudi pravni red za seboj nekajtisočletno zgodovino, je težko biti pameten, ne da bi kdo prišel nadte z latinskim citatom. Ali pa s primerom iz naravnega prava. Ampak kot so rade govorile naše babice, je transformacija iz naravnega v civilno pravo mogoča le s pomočjo družbene pogodbe, njene temelje pa se je spravil rušiti neustrašni Žan … Vendar so to kompleksne razprave, nedosegljive skromni radijski oddaji.
Tako nam ne preostane drugega, kot da v razlagi fenomena uporabimo sveto preproščino, ki jo je ne navsezadnje v tvitu uporabil tudi Žan Mahnič. Le da bomo mi s sveto preproščino barantali kot z orodjem, Žan Mahnič pač z njo opleta, ker mu je blizu.
Sodstvo oziroma pravosodni sistem je kot vampi. Ali ga maraš, ali ga ne maraš … vmesne poti ni in v glavnem se preference končajo s sodbo, ki jo prejmeš v roke.
Naša družba je s sodstvom in sodbami tako zelo prežeta, da le redki pomisli še na tretjo možnost, ki pa je pri Slovencih skoraj bogokletna. Namreč ta, da se s sodno oblastjo ne srečaš. Ker se ona ne sreča s tabo. Moralen, pošten in načelen posameznik lahko pride skozi življenje skoraj brez neposrednega stika s pravosodjem. Še sploh odkar so nekatere upravne pristojnosti sodišč prešle na notarje oziroma na podobne organe. Spoštuj očeta in mater, boga ter družbeno pogodbo, pa si skozi …
Ampak kot vemo, smo Slovenci s tožbami, sodbami, sodišči in odvetniki obsedeni. Zato bo ne glede na kakovost našega sodnega sistema vedno obstajal določen odstotek prebivalstva, ki bo po pravilu nezadovoljen z delom sodišča. In bo lahko sodišča imenoval za mafijo, ker niso odločila njemu v prid in ker živimo v demokraciji.
Pustimo, da nas sveta preproščina vodi še dlje po tej poti, ki se konča ob koncu časa; ko bo prišlo nekoč do poslednje sodbe, predvidevamo, da bo gužva pred sodiščem neznosna. In medtem ko bodo vse te milijarde ponižno čakale na namenjeno jim sodbo, se bo nekje od zadaj začel dreti Slovenec, da bo tožil troedinost na evropskem sodišču zaradi sodnih zaostankov. Ko pa bo končno le prišel na vrsto in če bo fasal purgatorij, bog ne daj pekel, se bo seveda zdrl na Boga: “Mafija je zaščitila mafijo!”
Drugo veliko vprašanje ob Mahničevi novi ofenzivi je tako vprašanje mafije. Kot poroča literarna zgodovina, prvi mafijci pravzaprav niso vedeli, da so mafijci, dokler jim tega ni povedal Mario Puzo. In pozneje še Francis Ford Coppola. Mafijci so se začeli vesti kot mafijci, šele ko so prebrali ali videli Botra. Pred tem so bili navadne barabe.
Hočemo poudariti, da je pojem mafije tako zelo kompleksen, večpomenski in nedorečen, da si lahko pod “mafijo, ki ščiti mafijo” marsikdo predstavlja marsikaj. Ljubitelji filma recimo mladega Al Pacina, ki sedi ob postelji ranjenega Marlona Branda. Mafija ščiti mafijo.
Letošnji Ježkov nagrajenec, neponovljivi Marko Brecelj, je prepričan, da se mafija skriva v matematiki in fiziki, Alojz Podre pa je njen veliki mojster.
Ampak kljub različnim vidikom se moramo strinjati z mogoče nekoliko suhoparnim, a vendarle strokovnim terminom, ki mafijo popredalčka v širši pojem, to pa je “organiziran kriminal“!
Miselna uganka posebej za Žana: “Ni vsak organiziran kriminal mafija, je pa vsaka mafija organiziran kriminal …”
In zdaj s tem védenjem na novo interpretirajmo poslančevo izjavo o ustavnem sodišču, ki je zadržalo delo parlamentarne preiskovalne komisije o primeru Kangler v delu, ki se nanaša na tožilsko organizacijo. Oziroma je ustavno sodišče preprečilo zaslišanje državnih tožilcev pred parlamentarno preiskovalno komisijo.
Na novo interpretiran tvit se tako glasi: “Organiziran kriminal je zaščitil organiziran kriminal!“
In v tem grmu tiči Mahnič. Ker je izraz mafija v slovenskem političnem bljuvanju tako običajen, Mahničeva izjava razvodeni; posledično se celo argumenti pravnih strokovnjakov sumljive provenience, ki zatrjujejo, da je v parlamentarni demokraciji takšna komunikacija dovoljena, zdijo legitimni.
A v tistem trenutku, ko poslanec državnega zbora obtoži temeljne institucije pravosodja, da so del organiziranega kriminala, se optika dramatično spremeni. Če si že kdo predstavlja ustavne sodnike in tožilce, ki se sprehajajo po Siciliji z luparami in dvorijo dekletom mandeljnastih oči, pa je naslavljanje ustavnih sodnikov in tožilcev s kriminalci kriminalno dejanje.
Povedano drugače: če Mahniča za izjavo ne bodo sodno preganjali, so mafija.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o istospolno usmerjenih. Tudi o gejih, nekaj malega pa še o homoseksualcih. Pred dnevi so iz vatikanske sinode o družini sporočili, da stališč do porok istospolno usmerjenih niso zmehčali. Zmehčali pa so stališča o ločencih. Druga pomembna ustanova, ki svojih stališč do istospolno usmerjenih ni zmehčala, je slovensko ustavno sodišče. Kaj si tam mislijo o ločencih, sicer ne vemo, ampak bolje, da jih nihče ne vpraša.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!
Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.
Neveljaven email naslov