Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank
Danes pa o najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Podnebna konferenca se po fenotipu v ničemer ne razlikuje od ostalih globalnih konferenc. Isti obrazi, iste črne limuzine, isti prestižni kongresni centri. Celo isti besednjak. Glagoli so identični, nekoliko se menjajo le samostalniki.
Madridska konferenca je rojena pod nesrečno zvezdo; morala bi biti v Braziliji, pa tamkajšnji predsednik ne verjame v podnebne spremembe, prestavili so jo v Čile, kjer tamkajšnji predsednik ne verjame v demokracijo, in tako se je kot zatočišče za po planetu tavajočo konferenco pojavila špansko govoreča Evropa.
Ciniki po uvodnih srečanjih in objavi želenih ciljev, ki so premalo ambiciozni že v štartu – zapišemo, da so žene in možje, zbrani v Madridu, del problema in ne rešitve … A takšna je pač naša okoljska kriza te dni …. Sistem, ki jo poskuša obvladati, je isti sistem, ki jo je povzročil. In mimogrede; prav zabavno je gledati, kako ubogega švedskega dekliča sistem sesa vase. Še bolj zabavno pa je gledati, kako se Američani in Kitajci krohotajo ob omembi kakršnekoli zelene politike …
Okoljska paradigma pa se je v zadnjih nekaj mesecih le spremenila. Prvič, odkar planet spreminjamo v mikrovalovko, se je pojavila napoved, da bomo povzročili izumrtje samih sebe. Najprej se je izumrtje človeštva pojavilo v poročilu globalno združenih znanstvenikov, nato pa v premnogih medijskih zapisih in na vseh mogočih spletnih platformah.
Gre za novost, saj se o izumrtju človeškega rodu v povezavi z okoljsko krizo do zdaj še ni eksplicitno govorilo. Najdlje smo prišli do poplavljanja kakšnega otočja ali izumrtja smučanja in do sejanja soje. Da izumremo kot vrsta, se je do pred kratkim zdelo rezervirano le za pisce znanstvene fantastike in za Hollywood. Ki so se v zvezi s tem redno obračali ali k virusu ali h kometu. Filmi namreč potrebujejo nekaj, kar se zgodi hitro in je učinkovito. Hollywood potrebuje kataklizmo, ki jo je mogoče opisati v dveh urah … Globalno segrevanje pa bo, kot vse kaže, začelo moriti šele čez nekaj desetletij – pa še to zelo počasi in nadvse nefilmsko … A kljub dolgočasnosti je na lestvici priljubljenosti planetarnih kataklizem globalno segrevanje v zadnjih nekaj mesecih s stopničk izrinilo celo atomsko bombo in jedrsko uničenje. Tako imamo komete, virus, globalno segrevanje in šele na četrtem mestu tretjo svetovno vojno. Naj gre za naključje ali za premeteni PR, ampak globalno segrevanje so v zadnjih nekaj mesecih začeli oglaševati kot film katastrofe.
Ob koncu za okoljsko problematiko v mnogočem prelomnega leta imamo tako dve prevladujoči struji. Na eni strani so besni srednješolci, ki zahtevajo planet v enem kosu ne le zase, še celo za svoje otroke, na drugi strani pa imamo podnebne konference. In oba pola se po novem strinjata, da smo z ukrepi že prepozni; ali pa imamo le še nekaj mesecev časa, preden se ogljična aritmetika prekucne na stran enačbe, kjer na koncu zmanjka kisika.
Rešitev, ki nam jo ponujajo, je razmeroma enostavna. Odpovejmo se transportu in hamburgerjem, pa se bomo posledično rešili. Pred kometi nas varuje Bruce Willis, pred virusi Dustin Hoffman, pred globalnim segrevanjem pa se lahko obvarujemo sami – če le pešačimo in jemo solato …
A česar ne povedo, je žalostno dejstvo, da se s hamburgerji in transportom odpovedujemo tudi božiču. In vsem ostalim praznikom. Odpovedujemo se udobju, ki ga zagotavlja civilizacija. Nihče nam ne pove, da brezogljična družba pomeni konec življenja kot praznika. Fosilna goriva omogočajo potrošništvo, potrošništvo omogoča udobje, udobje omogoča demokracijo.
V kako gromozanski prevari živimo, najbolje ilustrirajo vznesene medijske novice o švedskih najstnikih in podnebnih konferencah. Ali eni ali drugi da bodo zdaj zdaj rešili težavo – če pa je že ne bodo, se vsaj na vso moč trudijo …
Pa globalnega segrevanja ne eni ne drugi ne bodo ne omejili ne ustavili … Kajti elite na konferencah so ogljične elite, ki se globoko v sebi nimajo nobenega namena prostovoljno odreči vplivu in moči. Kot rečeno, jih lahko zruši le enotno človeštvo s pešačenjem in solato … Seveda se bodo potem – če preživimo kot vrsta še kakšno stoletje ali dve – vzpostavile nove brezogljične elite! A te bodo vsaj ekološko sprejemljive, če bodo že moralno podobne današnjim krvosesom.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank
Danes pa o najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Podnebna konferenca se po fenotipu v ničemer ne razlikuje od ostalih globalnih konferenc. Isti obrazi, iste črne limuzine, isti prestižni kongresni centri. Celo isti besednjak. Glagoli so identični, nekoliko se menjajo le samostalniki.
Madridska konferenca je rojena pod nesrečno zvezdo; morala bi biti v Braziliji, pa tamkajšnji predsednik ne verjame v podnebne spremembe, prestavili so jo v Čile, kjer tamkajšnji predsednik ne verjame v demokracijo, in tako se je kot zatočišče za po planetu tavajočo konferenco pojavila špansko govoreča Evropa.
Ciniki po uvodnih srečanjih in objavi želenih ciljev, ki so premalo ambiciozni že v štartu – zapišemo, da so žene in možje, zbrani v Madridu, del problema in ne rešitve … A takšna je pač naša okoljska kriza te dni …. Sistem, ki jo poskuša obvladati, je isti sistem, ki jo je povzročil. In mimogrede; prav zabavno je gledati, kako ubogega švedskega dekliča sistem sesa vase. Še bolj zabavno pa je gledati, kako se Američani in Kitajci krohotajo ob omembi kakršnekoli zelene politike …
Okoljska paradigma pa se je v zadnjih nekaj mesecih le spremenila. Prvič, odkar planet spreminjamo v mikrovalovko, se je pojavila napoved, da bomo povzročili izumrtje samih sebe. Najprej se je izumrtje človeštva pojavilo v poročilu globalno združenih znanstvenikov, nato pa v premnogih medijskih zapisih in na vseh mogočih spletnih platformah.
Gre za novost, saj se o izumrtju človeškega rodu v povezavi z okoljsko krizo do zdaj še ni eksplicitno govorilo. Najdlje smo prišli do poplavljanja kakšnega otočja ali izumrtja smučanja in do sejanja soje. Da izumremo kot vrsta, se je do pred kratkim zdelo rezervirano le za pisce znanstvene fantastike in za Hollywood. Ki so se v zvezi s tem redno obračali ali k virusu ali h kometu. Filmi namreč potrebujejo nekaj, kar se zgodi hitro in je učinkovito. Hollywood potrebuje kataklizmo, ki jo je mogoče opisati v dveh urah … Globalno segrevanje pa bo, kot vse kaže, začelo moriti šele čez nekaj desetletij – pa še to zelo počasi in nadvse nefilmsko … A kljub dolgočasnosti je na lestvici priljubljenosti planetarnih kataklizem globalno segrevanje v zadnjih nekaj mesecih s stopničk izrinilo celo atomsko bombo in jedrsko uničenje. Tako imamo komete, virus, globalno segrevanje in šele na četrtem mestu tretjo svetovno vojno. Naj gre za naključje ali za premeteni PR, ampak globalno segrevanje so v zadnjih nekaj mesecih začeli oglaševati kot film katastrofe.
Ob koncu za okoljsko problematiko v mnogočem prelomnega leta imamo tako dve prevladujoči struji. Na eni strani so besni srednješolci, ki zahtevajo planet v enem kosu ne le zase, še celo za svoje otroke, na drugi strani pa imamo podnebne konference. In oba pola se po novem strinjata, da smo z ukrepi že prepozni; ali pa imamo le še nekaj mesecev časa, preden se ogljična aritmetika prekucne na stran enačbe, kjer na koncu zmanjka kisika.
Rešitev, ki nam jo ponujajo, je razmeroma enostavna. Odpovejmo se transportu in hamburgerjem, pa se bomo posledično rešili. Pred kometi nas varuje Bruce Willis, pred virusi Dustin Hoffman, pred globalnim segrevanjem pa se lahko obvarujemo sami – če le pešačimo in jemo solato …
A česar ne povedo, je žalostno dejstvo, da se s hamburgerji in transportom odpovedujemo tudi božiču. In vsem ostalim praznikom. Odpovedujemo se udobju, ki ga zagotavlja civilizacija. Nihče nam ne pove, da brezogljična družba pomeni konec življenja kot praznika. Fosilna goriva omogočajo potrošništvo, potrošništvo omogoča udobje, udobje omogoča demokracijo.
V kako gromozanski prevari živimo, najbolje ilustrirajo vznesene medijske novice o švedskih najstnikih in podnebnih konferencah. Ali eni ali drugi da bodo zdaj zdaj rešili težavo – če pa je že ne bodo, se vsaj na vso moč trudijo …
Pa globalnega segrevanja ne eni ne drugi ne bodo ne omejili ne ustavili … Kajti elite na konferencah so ogljične elite, ki se globoko v sebi nimajo nobenega namena prostovoljno odreči vplivu in moči. Kot rečeno, jih lahko zruši le enotno človeštvo s pešačenjem in solato … Seveda se bodo potem – če preživimo kot vrsta še kakšno stoletje ali dve – vzpostavile nove brezogljične elite! A te bodo vsaj ekološko sprejemljive, če bodo že moralno podobne današnjim krvosesom.
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Neveljaven email naslov