Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank
Danes pa o najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Podnebna konferenca se po fenotipu v ničemer ne razlikuje od ostalih globalnih konferenc. Isti obrazi, iste črne limuzine, isti prestižni kongresni centri. Celo isti besednjak. Glagoli so identični, nekoliko se menjajo le samostalniki.
Madridska konferenca je rojena pod nesrečno zvezdo; morala bi biti v Braziliji, pa tamkajšnji predsednik ne verjame v podnebne spremembe, prestavili so jo v Čile, kjer tamkajšnji predsednik ne verjame v demokracijo, in tako se je kot zatočišče za po planetu tavajočo konferenco pojavila špansko govoreča Evropa.
Ciniki po uvodnih srečanjih in objavi želenih ciljev, ki so premalo ambiciozni že v štartu – zapišemo, da so žene in možje, zbrani v Madridu, del problema in ne rešitve … A takšna je pač naša okoljska kriza te dni …. Sistem, ki jo poskuša obvladati, je isti sistem, ki jo je povzročil. In mimogrede; prav zabavno je gledati, kako ubogega švedskega dekliča sistem sesa vase. Še bolj zabavno pa je gledati, kako se Američani in Kitajci krohotajo ob omembi kakršnekoli zelene politike …
Okoljska paradigma pa se je v zadnjih nekaj mesecih le spremenila. Prvič, odkar planet spreminjamo v mikrovalovko, se je pojavila napoved, da bomo povzročili izumrtje samih sebe. Najprej se je izumrtje človeštva pojavilo v poročilu globalno združenih znanstvenikov, nato pa v premnogih medijskih zapisih in na vseh mogočih spletnih platformah.
Gre za novost, saj se o izumrtju človeškega rodu v povezavi z okoljsko krizo do zdaj še ni eksplicitno govorilo. Najdlje smo prišli do poplavljanja kakšnega otočja ali izumrtja smučanja in do sejanja soje. Da izumremo kot vrsta, se je do pred kratkim zdelo rezervirano le za pisce znanstvene fantastike in za Hollywood. Ki so se v zvezi s tem redno obračali ali k virusu ali h kometu. Filmi namreč potrebujejo nekaj, kar se zgodi hitro in je učinkovito. Hollywood potrebuje kataklizmo, ki jo je mogoče opisati v dveh urah … Globalno segrevanje pa bo, kot vse kaže, začelo moriti šele čez nekaj desetletij – pa še to zelo počasi in nadvse nefilmsko … A kljub dolgočasnosti je na lestvici priljubljenosti planetarnih kataklizem globalno segrevanje v zadnjih nekaj mesecih s stopničk izrinilo celo atomsko bombo in jedrsko uničenje. Tako imamo komete, virus, globalno segrevanje in šele na četrtem mestu tretjo svetovno vojno. Naj gre za naključje ali za premeteni PR, ampak globalno segrevanje so v zadnjih nekaj mesecih začeli oglaševati kot film katastrofe.
Ob koncu za okoljsko problematiko v mnogočem prelomnega leta imamo tako dve prevladujoči struji. Na eni strani so besni srednješolci, ki zahtevajo planet v enem kosu ne le zase, še celo za svoje otroke, na drugi strani pa imamo podnebne konference. In oba pola se po novem strinjata, da smo z ukrepi že prepozni; ali pa imamo le še nekaj mesecev časa, preden se ogljična aritmetika prekucne na stran enačbe, kjer na koncu zmanjka kisika.
Rešitev, ki nam jo ponujajo, je razmeroma enostavna. Odpovejmo se transportu in hamburgerjem, pa se bomo posledično rešili. Pred kometi nas varuje Bruce Willis, pred virusi Dustin Hoffman, pred globalnim segrevanjem pa se lahko obvarujemo sami – če le pešačimo in jemo solato …
A česar ne povedo, je žalostno dejstvo, da se s hamburgerji in transportom odpovedujemo tudi božiču. In vsem ostalim praznikom. Odpovedujemo se udobju, ki ga zagotavlja civilizacija. Nihče nam ne pove, da brezogljična družba pomeni konec življenja kot praznika. Fosilna goriva omogočajo potrošništvo, potrošništvo omogoča udobje, udobje omogoča demokracijo.
V kako gromozanski prevari živimo, najbolje ilustrirajo vznesene medijske novice o švedskih najstnikih in podnebnih konferencah. Ali eni ali drugi da bodo zdaj zdaj rešili težavo – če pa je že ne bodo, se vsaj na vso moč trudijo …
Pa globalnega segrevanja ne eni ne drugi ne bodo ne omejili ne ustavili … Kajti elite na konferencah so ogljične elite, ki se globoko v sebi nimajo nobenega namena prostovoljno odreči vplivu in moči. Kot rečeno, jih lahko zruši le enotno človeštvo s pešačenjem in solato … Seveda se bodo potem – če preživimo kot vrsta še kakšno stoletje ali dve – vzpostavile nove brezogljične elite! A te bodo vsaj ekološko sprejemljive, če bodo že moralno podobne današnjim krvosesom.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank
Danes pa o najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Podnebna konferenca se po fenotipu v ničemer ne razlikuje od ostalih globalnih konferenc. Isti obrazi, iste črne limuzine, isti prestižni kongresni centri. Celo isti besednjak. Glagoli so identični, nekoliko se menjajo le samostalniki.
Madridska konferenca je rojena pod nesrečno zvezdo; morala bi biti v Braziliji, pa tamkajšnji predsednik ne verjame v podnebne spremembe, prestavili so jo v Čile, kjer tamkajšnji predsednik ne verjame v demokracijo, in tako se je kot zatočišče za po planetu tavajočo konferenco pojavila špansko govoreča Evropa.
Ciniki po uvodnih srečanjih in objavi želenih ciljev, ki so premalo ambiciozni že v štartu – zapišemo, da so žene in možje, zbrani v Madridu, del problema in ne rešitve … A takšna je pač naša okoljska kriza te dni …. Sistem, ki jo poskuša obvladati, je isti sistem, ki jo je povzročil. In mimogrede; prav zabavno je gledati, kako ubogega švedskega dekliča sistem sesa vase. Še bolj zabavno pa je gledati, kako se Američani in Kitajci krohotajo ob omembi kakršnekoli zelene politike …
Okoljska paradigma pa se je v zadnjih nekaj mesecih le spremenila. Prvič, odkar planet spreminjamo v mikrovalovko, se je pojavila napoved, da bomo povzročili izumrtje samih sebe. Najprej se je izumrtje človeštva pojavilo v poročilu globalno združenih znanstvenikov, nato pa v premnogih medijskih zapisih in na vseh mogočih spletnih platformah.
Gre za novost, saj se o izumrtju človeškega rodu v povezavi z okoljsko krizo do zdaj še ni eksplicitno govorilo. Najdlje smo prišli do poplavljanja kakšnega otočja ali izumrtja smučanja in do sejanja soje. Da izumremo kot vrsta, se je do pred kratkim zdelo rezervirano le za pisce znanstvene fantastike in za Hollywood. Ki so se v zvezi s tem redno obračali ali k virusu ali h kometu. Filmi namreč potrebujejo nekaj, kar se zgodi hitro in je učinkovito. Hollywood potrebuje kataklizmo, ki jo je mogoče opisati v dveh urah … Globalno segrevanje pa bo, kot vse kaže, začelo moriti šele čez nekaj desetletij – pa še to zelo počasi in nadvse nefilmsko … A kljub dolgočasnosti je na lestvici priljubljenosti planetarnih kataklizem globalno segrevanje v zadnjih nekaj mesecih s stopničk izrinilo celo atomsko bombo in jedrsko uničenje. Tako imamo komete, virus, globalno segrevanje in šele na četrtem mestu tretjo svetovno vojno. Naj gre za naključje ali za premeteni PR, ampak globalno segrevanje so v zadnjih nekaj mesecih začeli oglaševati kot film katastrofe.
Ob koncu za okoljsko problematiko v mnogočem prelomnega leta imamo tako dve prevladujoči struji. Na eni strani so besni srednješolci, ki zahtevajo planet v enem kosu ne le zase, še celo za svoje otroke, na drugi strani pa imamo podnebne konference. In oba pola se po novem strinjata, da smo z ukrepi že prepozni; ali pa imamo le še nekaj mesecev časa, preden se ogljična aritmetika prekucne na stran enačbe, kjer na koncu zmanjka kisika.
Rešitev, ki nam jo ponujajo, je razmeroma enostavna. Odpovejmo se transportu in hamburgerjem, pa se bomo posledično rešili. Pred kometi nas varuje Bruce Willis, pred virusi Dustin Hoffman, pred globalnim segrevanjem pa se lahko obvarujemo sami – če le pešačimo in jemo solato …
A česar ne povedo, je žalostno dejstvo, da se s hamburgerji in transportom odpovedujemo tudi božiču. In vsem ostalim praznikom. Odpovedujemo se udobju, ki ga zagotavlja civilizacija. Nihče nam ne pove, da brezogljična družba pomeni konec življenja kot praznika. Fosilna goriva omogočajo potrošništvo, potrošništvo omogoča udobje, udobje omogoča demokracijo.
V kako gromozanski prevari živimo, najbolje ilustrirajo vznesene medijske novice o švedskih najstnikih in podnebnih konferencah. Ali eni ali drugi da bodo zdaj zdaj rešili težavo – če pa je že ne bodo, se vsaj na vso moč trudijo …
Pa globalnega segrevanja ne eni ne drugi ne bodo ne omejili ne ustavili … Kajti elite na konferencah so ogljične elite, ki se globoko v sebi nimajo nobenega namena prostovoljno odreči vplivu in moči. Kot rečeno, jih lahko zruši le enotno človeštvo s pešačenjem in solato … Seveda se bodo potem – če preživimo kot vrsta še kakšno stoletje ali dve – vzpostavile nove brezogljične elite! A te bodo vsaj ekološko sprejemljive, če bodo že moralno podobne današnjim krvosesom.
Prestopi poslancev so težko razumljivi, saj se poslanec med kandidaturo z vso svojo človeško, državljansko, strokovno in politično etiko postavi za interese in stališča določene stranke. Zaradi teh načel je na strankarski listi tudi izvoljen in če to stranko nato zapusti in se preseli v drugo politično okolje, začutijo njegovi volivci ščemenje v predelu trtice ter napenjanje kože v ušesih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
V Zapisih iz močvirja tokrat razmišljamo o maturi, ki ne pomeni zgolj konca srednješolskega izobraževanja, temveč je tudi začetek študija. Od tega, kako jo posameznik opravi, je odvisna njegova študijska in pozneje poklicna pot. O letošnji maturi pa je danes jasno le to, da bo takšna, kot je bila teh zadnjih nekaj desetletij.
Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.
Kot kaže, bomo odslej vedno bolj sproščeni in sproščanje epidemioloških ukrepov bo pri tem zelo pomagalo. Mimogrede; davna želja trenutnih oblastnikov po sproščeni Sloveniji se uresničuje v maniri, ki je ni nihče pričakoval.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Neveljaven email naslov