O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič

Nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank

Danes pa o najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.

Podnebna konferenca se po fenotipu v ničemer ne razlikuje od ostalih globalnih konferenc. Isti obrazi, iste črne limuzine, isti prestižni kongresni centri. Celo isti besednjak. Glagoli so identični, nekoliko se menjajo le samostalniki.

Madridska konferenca je rojena pod nesrečno zvezdo; morala bi biti v Braziliji, pa tamkajšnji predsednik ne verjame v podnebne spremembe, prestavili so jo v Čile, kjer tamkajšnji predsednik ne verjame v demokracijo, in tako se je kot zatočišče za po planetu tavajočo konferenco pojavila špansko govoreča Evropa.

Ciniki po uvodnih srečanjih in objavi želenih ciljev, ki so premalo ambiciozni že v štartu – zapišemo, da so žene in možje, zbrani v Madridu, del problema in ne rešitve … A takšna je pač naša okoljska kriza te dni …. Sistem, ki jo poskuša obvladati, je isti sistem, ki jo je povzročil. In mimogrede; prav zabavno je gledati, kako ubogega švedskega dekliča sistem sesa vase. Še bolj zabavno pa je gledati, kako se Američani in Kitajci krohotajo ob omembi kakršnekoli zelene politike …

Okoljska paradigma pa se je v zadnjih nekaj mesecih le spremenila. Prvič, odkar planet spreminjamo v mikrovalovko, se je pojavila napoved, da bomo povzročili izumrtje samih sebe. Najprej se je izumrtje človeštva pojavilo v poročilu globalno združenih znanstvenikov, nato pa v premnogih medijskih zapisih in na vseh mogočih spletnih platformah.

Gre za novost, saj se o izumrtju človeškega rodu v povezavi z okoljsko krizo do zdaj še ni eksplicitno govorilo. Najdlje smo prišli do poplavljanja kakšnega otočja ali izumrtja smučanja in do sejanja soje. Da izumremo kot vrsta, se je do pred kratkim zdelo rezervirano le za pisce znanstvene fantastike in za Hollywood. Ki so se v zvezi s tem redno obračali ali k virusu ali h kometu. Filmi namreč potrebujejo nekaj, kar se zgodi hitro in je učinkovito. Hollywood potrebuje kataklizmo, ki jo je mogoče opisati v dveh urah … Globalno segrevanje pa bo, kot vse kaže, začelo moriti šele čez nekaj desetletij – pa še to zelo počasi in nadvse nefilmsko … A kljub dolgočasnosti je na lestvici priljubljenosti planetarnih kataklizem globalno segrevanje v zadnjih nekaj mesecih s stopničk izrinilo celo atomsko bombo in jedrsko uničenje. Tako imamo komete, virus, globalno segrevanje in šele na četrtem mestu tretjo svetovno vojno. Naj gre za naključje ali za premeteni PR, ampak globalno segrevanje so v zadnjih nekaj mesecih začeli oglaševati kot film katastrofe.

Ob koncu za okoljsko problematiko v mnogočem prelomnega leta imamo tako dve prevladujoči struji. Na eni strani so besni srednješolci, ki zahtevajo planet v enem kosu ne le zase, še celo za svoje otroke, na drugi strani pa imamo podnebne konference. In oba pola se po novem strinjata, da smo z ukrepi že prepozni; ali pa imamo le še nekaj mesecev časa, preden se ogljična aritmetika prekucne na stran enačbe, kjer na koncu zmanjka kisika.

Rešitev, ki nam jo ponujajo, je razmeroma enostavna. Odpovejmo se transportu in hamburgerjem, pa se bomo posledično rešili. Pred kometi nas varuje Bruce Willis, pred virusi Dustin Hoffman, pred globalnim segrevanjem pa se lahko obvarujemo sami – če le pešačimo in jemo solato …

A česar ne povedo, je žalostno dejstvo, da se s hamburgerji in transportom odpovedujemo tudi božiču. In vsem ostalim praznikom. Odpovedujemo se udobju, ki ga zagotavlja civilizacija. Nihče nam ne pove, da brezogljična družba pomeni konec življenja kot praznika. Fosilna goriva omogočajo potrošništvo, potrošništvo omogoča udobje, udobje omogoča demokracijo.

V kako gromozanski prevari živimo, najbolje ilustrirajo vznesene medijske novice o švedskih najstnikih in podnebnih konferencah. Ali eni ali drugi da bodo zdaj zdaj rešili težavo – če pa je že ne bodo, se vsaj na vso moč trudijo …

Pa globalnega segrevanja ne eni ne drugi ne bodo ne omejili ne ustavili … Kajti elite na konferencah so ogljične elite, ki se globoko v sebi nimajo nobenega namena prostovoljno odreči vplivu in moči. Kot rečeno, jih lahko zruši le enotno človeštvo s pešačenjem in solato … Seveda se bodo potem – če preživimo kot vrsta še kakšno stoletje ali dve – vzpostavile nove brezogljične elite! A te bodo vsaj ekološko sprejemljive, če bodo že moralno podobne današnjim krvosesom.