Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank
Danes pa o najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Podnebna konferenca se po fenotipu v ničemer ne razlikuje od ostalih globalnih konferenc. Isti obrazi, iste črne limuzine, isti prestižni kongresni centri. Celo isti besednjak. Glagoli so identični, nekoliko se menjajo le samostalniki.
Madridska konferenca je rojena pod nesrečno zvezdo; morala bi biti v Braziliji, pa tamkajšnji predsednik ne verjame v podnebne spremembe, prestavili so jo v Čile, kjer tamkajšnji predsednik ne verjame v demokracijo, in tako se je kot zatočišče za po planetu tavajočo konferenco pojavila špansko govoreča Evropa.
Ciniki po uvodnih srečanjih in objavi želenih ciljev, ki so premalo ambiciozni že v štartu – zapišemo, da so žene in možje, zbrani v Madridu, del problema in ne rešitve … A takšna je pač naša okoljska kriza te dni …. Sistem, ki jo poskuša obvladati, je isti sistem, ki jo je povzročil. In mimogrede; prav zabavno je gledati, kako ubogega švedskega dekliča sistem sesa vase. Še bolj zabavno pa je gledati, kako se Američani in Kitajci krohotajo ob omembi kakršnekoli zelene politike …
Okoljska paradigma pa se je v zadnjih nekaj mesecih le spremenila. Prvič, odkar planet spreminjamo v mikrovalovko, se je pojavila napoved, da bomo povzročili izumrtje samih sebe. Najprej se je izumrtje človeštva pojavilo v poročilu globalno združenih znanstvenikov, nato pa v premnogih medijskih zapisih in na vseh mogočih spletnih platformah.
Gre za novost, saj se o izumrtju človeškega rodu v povezavi z okoljsko krizo do zdaj še ni eksplicitno govorilo. Najdlje smo prišli do poplavljanja kakšnega otočja ali izumrtja smučanja in do sejanja soje. Da izumremo kot vrsta, se je do pred kratkim zdelo rezervirano le za pisce znanstvene fantastike in za Hollywood. Ki so se v zvezi s tem redno obračali ali k virusu ali h kometu. Filmi namreč potrebujejo nekaj, kar se zgodi hitro in je učinkovito. Hollywood potrebuje kataklizmo, ki jo je mogoče opisati v dveh urah … Globalno segrevanje pa bo, kot vse kaže, začelo moriti šele čez nekaj desetletij – pa še to zelo počasi in nadvse nefilmsko … A kljub dolgočasnosti je na lestvici priljubljenosti planetarnih kataklizem globalno segrevanje v zadnjih nekaj mesecih s stopničk izrinilo celo atomsko bombo in jedrsko uničenje. Tako imamo komete, virus, globalno segrevanje in šele na četrtem mestu tretjo svetovno vojno. Naj gre za naključje ali za premeteni PR, ampak globalno segrevanje so v zadnjih nekaj mesecih začeli oglaševati kot film katastrofe.
Ob koncu za okoljsko problematiko v mnogočem prelomnega leta imamo tako dve prevladujoči struji. Na eni strani so besni srednješolci, ki zahtevajo planet v enem kosu ne le zase, še celo za svoje otroke, na drugi strani pa imamo podnebne konference. In oba pola se po novem strinjata, da smo z ukrepi že prepozni; ali pa imamo le še nekaj mesecev časa, preden se ogljična aritmetika prekucne na stran enačbe, kjer na koncu zmanjka kisika.
Rešitev, ki nam jo ponujajo, je razmeroma enostavna. Odpovejmo se transportu in hamburgerjem, pa se bomo posledično rešili. Pred kometi nas varuje Bruce Willis, pred virusi Dustin Hoffman, pred globalnim segrevanjem pa se lahko obvarujemo sami – če le pešačimo in jemo solato …
A česar ne povedo, je žalostno dejstvo, da se s hamburgerji in transportom odpovedujemo tudi božiču. In vsem ostalim praznikom. Odpovedujemo se udobju, ki ga zagotavlja civilizacija. Nihče nam ne pove, da brezogljična družba pomeni konec življenja kot praznika. Fosilna goriva omogočajo potrošništvo, potrošništvo omogoča udobje, udobje omogoča demokracijo.
V kako gromozanski prevari živimo, najbolje ilustrirajo vznesene medijske novice o švedskih najstnikih in podnebnih konferencah. Ali eni ali drugi da bodo zdaj zdaj rešili težavo – če pa je že ne bodo, se vsaj na vso moč trudijo …
Pa globalnega segrevanja ne eni ne drugi ne bodo ne omejili ne ustavili … Kajti elite na konferencah so ogljične elite, ki se globoko v sebi nimajo nobenega namena prostovoljno odreči vplivu in moči. Kot rečeno, jih lahko zruši le enotno človeštvo s pešačenjem in solato … Seveda se bodo potem – če preživimo kot vrsta še kakšno stoletje ali dve – vzpostavile nove brezogljične elite! A te bodo vsaj ekološko sprejemljive, če bodo že moralno podobne današnjim krvosesom.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank
Danes pa o najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank.
Podnebna konferenca se po fenotipu v ničemer ne razlikuje od ostalih globalnih konferenc. Isti obrazi, iste črne limuzine, isti prestižni kongresni centri. Celo isti besednjak. Glagoli so identični, nekoliko se menjajo le samostalniki.
Madridska konferenca je rojena pod nesrečno zvezdo; morala bi biti v Braziliji, pa tamkajšnji predsednik ne verjame v podnebne spremembe, prestavili so jo v Čile, kjer tamkajšnji predsednik ne verjame v demokracijo, in tako se je kot zatočišče za po planetu tavajočo konferenco pojavila špansko govoreča Evropa.
Ciniki po uvodnih srečanjih in objavi želenih ciljev, ki so premalo ambiciozni že v štartu – zapišemo, da so žene in možje, zbrani v Madridu, del problema in ne rešitve … A takšna je pač naša okoljska kriza te dni …. Sistem, ki jo poskuša obvladati, je isti sistem, ki jo je povzročil. In mimogrede; prav zabavno je gledati, kako ubogega švedskega dekliča sistem sesa vase. Še bolj zabavno pa je gledati, kako se Američani in Kitajci krohotajo ob omembi kakršnekoli zelene politike …
Okoljska paradigma pa se je v zadnjih nekaj mesecih le spremenila. Prvič, odkar planet spreminjamo v mikrovalovko, se je pojavila napoved, da bomo povzročili izumrtje samih sebe. Najprej se je izumrtje človeštva pojavilo v poročilu globalno združenih znanstvenikov, nato pa v premnogih medijskih zapisih in na vseh mogočih spletnih platformah.
Gre za novost, saj se o izumrtju človeškega rodu v povezavi z okoljsko krizo do zdaj še ni eksplicitno govorilo. Najdlje smo prišli do poplavljanja kakšnega otočja ali izumrtja smučanja in do sejanja soje. Da izumremo kot vrsta, se je do pred kratkim zdelo rezervirano le za pisce znanstvene fantastike in za Hollywood. Ki so se v zvezi s tem redno obračali ali k virusu ali h kometu. Filmi namreč potrebujejo nekaj, kar se zgodi hitro in je učinkovito. Hollywood potrebuje kataklizmo, ki jo je mogoče opisati v dveh urah … Globalno segrevanje pa bo, kot vse kaže, začelo moriti šele čez nekaj desetletij – pa še to zelo počasi in nadvse nefilmsko … A kljub dolgočasnosti je na lestvici priljubljenosti planetarnih kataklizem globalno segrevanje v zadnjih nekaj mesecih s stopničk izrinilo celo atomsko bombo in jedrsko uničenje. Tako imamo komete, virus, globalno segrevanje in šele na četrtem mestu tretjo svetovno vojno. Naj gre za naključje ali za premeteni PR, ampak globalno segrevanje so v zadnjih nekaj mesecih začeli oglaševati kot film katastrofe.
Ob koncu za okoljsko problematiko v mnogočem prelomnega leta imamo tako dve prevladujoči struji. Na eni strani so besni srednješolci, ki zahtevajo planet v enem kosu ne le zase, še celo za svoje otroke, na drugi strani pa imamo podnebne konference. In oba pola se po novem strinjata, da smo z ukrepi že prepozni; ali pa imamo le še nekaj mesecev časa, preden se ogljična aritmetika prekucne na stran enačbe, kjer na koncu zmanjka kisika.
Rešitev, ki nam jo ponujajo, je razmeroma enostavna. Odpovejmo se transportu in hamburgerjem, pa se bomo posledično rešili. Pred kometi nas varuje Bruce Willis, pred virusi Dustin Hoffman, pred globalnim segrevanjem pa se lahko obvarujemo sami – če le pešačimo in jemo solato …
A česar ne povedo, je žalostno dejstvo, da se s hamburgerji in transportom odpovedujemo tudi božiču. In vsem ostalim praznikom. Odpovedujemo se udobju, ki ga zagotavlja civilizacija. Nihče nam ne pove, da brezogljična družba pomeni konec življenja kot praznika. Fosilna goriva omogočajo potrošništvo, potrošništvo omogoča udobje, udobje omogoča demokracijo.
V kako gromozanski prevari živimo, najbolje ilustrirajo vznesene medijske novice o švedskih najstnikih in podnebnih konferencah. Ali eni ali drugi da bodo zdaj zdaj rešili težavo – če pa je že ne bodo, se vsaj na vso moč trudijo …
Pa globalnega segrevanja ne eni ne drugi ne bodo ne omejili ne ustavili … Kajti elite na konferencah so ogljične elite, ki se globoko v sebi nimajo nobenega namena prostovoljno odreči vplivu in moči. Kot rečeno, jih lahko zruši le enotno človeštvo s pešačenjem in solato … Seveda se bodo potem – če preživimo kot vrsta še kakšno stoletje ali dve – vzpostavile nove brezogljične elite! A te bodo vsaj ekološko sprejemljive, če bodo že moralno podobne današnjim krvosesom.
Pred nekaj tedni je država osrečila vso mladež in večino starejših z uvedbo digitalnega bona. Ker očitno postajamo družba bonov, smo tudi to sprejeli z odprtimi rokami. Digitalni boni pomenijo, da si bodo lahko mladi in starejši od 55 let nakupili računalniške opreme in digitalno zadihali s polnimi pljuči … Ampak obstaja manjša razlika, za katero bomo v današnji oddaji dokazali, da je ne le rahlo diskriminatorna, temveč tudi zgodovinsko netočna. Digitalni boni imajo manjši kaveljc. Medtem ko se lahko učenci višjih letnikov osnovnih šol, srednješolci in študentje s 150 evri napasejo računalniške opreme do sitega, morajo starejši od 55 let najprej v tečaj.
V iskreni želji pomagati sedanji vladajoči strukturi pri obrzdanju inflacije, pomanjkanju goriva in vse višjih cen energentov, je ekonomska sekcija pri naši skromni oddaji v nekaj zaporednih team buildingih sestavila skupino ukrepov, ki bi lahko delovali pri stabilizaciji razmer. Imenovali so jih: "Program ekonomske stabilizacije!" Najprej jih bomo našteli, nato bomo posamezne ukrepe še komentirali.
Danes pa ob vseh razburjenjih, ki nam jih prinaša začetek poletja, k vedno priljubljenim rušilnim temam. Pred nekaj dnevi nas je namreč dosegla drobna novica, da je slovenska obveščevalna agencija, SOVA imenovana, naročila visokim nameščencem odhajajoče vlade, naj uničijo svoje prenosnike in mobilne telefone. Oziroma da bodo to na strokoven način za njih storili strokovnjaki SOVE. Menda je to potrebno, da se ne bodo Edwardi Snowdni tega sveta pasli na zaupnih podatkih slovenske vlade.
Te dni sta se sestala slovenska zunanja ministrica in avstrijski zunanji minister. Malo sta poklepetala in med običajnimi frazami je nova slovenska zunanja ministrica rutinsko protestirala zaradi avstrijskega nadzora na slovensko-avstrijski meji. Ta obstaja zdaj že dobrih sedem let in nič ne kaže, da bodo evropske notranje meje, ki so v nasprotju z evropsko zakonodajo, v bližnji prihodnosti padle. Ob najrazličnejših komentarjih, ki jih stanje na slovensko-avstrijski meji vsakodnevno sproža, naj vas spomnimo, da je dobro ob meji živeti, če hočeš stanje ob meji komentirati; tako da ima v tem primeru naša skromna oddaja primerjalno prednost.
Ob smrti velikega pisatelja Borisa Pahorja si dovolimo zapisati nekaj misli. Kot bomo pokazali, je ta spomin naše vesti, ali pa vest našega spomina, slovenskemu ljudstvu ob smrti še zadnjič nastavil ogledalo. Kar se zdi primerno glede na njegovo življenje. Čemu pa je za to izbral prav našo skromno oddajo, ostaja manj jasno.
Klasična stavka pomeni, da ne delamo. Danes imamo bolj moderne stavke, ki pomenijo, da delamo vsaj malo. Sami bomo to presegli in poskusili s postmoderno obliko stavke, ki nam nalaga, da delamo še bolj kakovostno, kot to počnemo običajno. V primeru ambiciozne oddaje kot je naša, bomo poskusili – nič več in nič manj – kot razkriti probleme naše hiše in odkriti smisel življenja.
Danes pa nekaj o strokovnjakih. Scenosled je takšen, da bomo poskušali prek banalnega priti do bistvenega. Od evrosonga do sestavljanja vlade.
Gremo v Ukrajino. Hočemo povedati, da če gredo vsi, gremo tudi mi. Zadnje dni ukrajinski državni vrh sploh ne more več normalno voditi vojne, ker mora kar naprej sprejemati visoke goste. Vse, kar kaj pomeni v svetovni politiki, se je v zadnjih dneh narisalo v Ukrajini. V glavnem v Kijevu, nekaj pa jih je šlo tudi na obale Črnega morja. V Mariupol ni bilo nikogar. Torej; kaj vrh svetovne politike vodi v to nevarno in po vseh merilih tragično področje, kjer se, to naj izpostavimo na samem začetku, odvija krivična in brezpravna ruska agresija?
Danes pa nekaj o težki gospodarski situaciji. Posvetili se bomo ukrepom, ki bodo pomagali zajeziti tako inflacijo kot tudi zmanjšati odvisnost Evrope od ruskih energentov. Evropska komisija je prišla na plano z devetimi ukrepi, ki bodo pomagali stari celini iz te energetske in cenovne šlamastike.
Kaj in česa smo se naučili o slovenskem, ne le volilnem telesu, temveč o slovenskem narodu na sploh – če analiziramo rezultate volitev iz 24. aprila 2022.
Vemo, da je predvolilni čas in da bi se naj v tem občutljivem obdobju izogibali zgodbic o kandidatih na prihajajočih volitvah, med katere se prišteva tudi obravnavani minister – ampak se bomo za svojo zaščito ovili v plašč alegorij in posplošenih primerjav.
Danes pa o najnovejšem, komaj zaznavnem incidentu, ki pa se z medijskimi ojačitvami po nekaj dneh zdi kot vesoljni potop. Ampak ker naša skromna oddaja presega domete družabno-omrežnih analiz, se podajmo še dlje in si zastavimo vprašanje, na katerega odgovor bo pred zadrego obvaroval bodoče rokovalce … Torej: "Ali je politika nad bontonom, ali pa si bonton jemlje jurisdikcijo tudi nad politiko?" Z drugimi besedami: "So politiki obvezani ne glede na politične razlike, da se drug do drugega vedejo spoštljivo?"
Danes pa o obrobni novici, ki jo bomo s pomočjo podtikanj, poenostavljan in insinuacij spremenili v glavno vest dneva. Govorimo o pujskih pod Pekrsko gorco.
V zadnjih dneh se je našemu obubožanemu kolumnističnem cehu nenavadno priključila četica novih kolumnistov, ki so se na hitro kvalificirali za ta poklic in danes v svojevrstnih kolumnističnih manufakturah proizvajajo kolumne, ki so namenjene za promoviranje sedanje oblasti, ki bi rada postala tudi bodoča. S pomočjo kolumn.
Danes pa o bližnji prihodnosti kot jo razume Slovenska nacionalna stranka. Nekaj časa izven dosega našega radarja so se preostali poslanci končno opogumili z zakonskim predlogom. Ki, kot je za to stranko v navadi, ni razočaral. Osredotočili so se na prepoved merjenja javnega mnenja, ki poslej pol leta pred volitvami ne bi bila več mogoča.
V Sloveniji se je samo z nam lastno intenzivnostjo razvnela debata o rogljičkih. Originalno in nekoliko snobovsko rečeno: o "croissantih"!
Vse, kar leze in gre, te dni išče vzrok za ukrajinsko vojno. Da bodo lahko bodoči učitelji zgodovine bodočim dijakom pojasnjevali razliko med vzrokom in povodom za vojno.
V dneh, ko je težko napisati karkoli smiselnega, smo poklicali na pomoč javni medijski servis Velike Britanije, tako tale zapisek nastaja ob pomoči znamenitega BBC-ja.
Danes pa vzemimo obrobno novičko in jo v svetli tradiciji naše oddaje s pomočjo pretiravanja, napihovanja in potvarjanja dejstev napihnimo do škandala.
Epidemija se počasi končuje, ampak premora ne bo. Globalna medijsko-politična vrhuška je poskrbela, da nam ne bo dolgčas. In da se bomo tresli za svoja življenja tudi v tednih in mesecih, ki prihajajo. Kajti kot beremo te dni, nas takoj po koncu epidemije čaka tretja svetovna vojna. Podobno je novoletnim praznikom. Komaj vdihneš od naporov božiča, te že čaka novo leto.
Neveljaven email naslov