Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Kaj imajo skupnega Pahor, Milanović in Napoleon? Vsem trem je uspel preboj od prvega med ministri do prvega v državi
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga.
Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. Predsednik je postal bivši premier Milanović. In ena bolj vidnih predvolilnih obljub je bila, da bo izboljšal odnose s Slovenijo. Ki so zdaj slabi. Na tem mestu se pogreznemo v poenostavljeno razlago slovensko-hrvaških spolnih odnosov.
Komično pri Milanovićevi obljubi, da bo poboljšal slovensko-hrvaške odnose, je dejstvo, da jih je prav on poslabšal. Takrat, ko je odkorakal iz arbitraže, je bil premier. Se pravi, da bo predsednik Milanović poboljšal to, kar je premier Milanović poslabšal.
A to je šele začetek analize. Potem se moramo vprašati, kdo je poboljšal slovensko-hrvaške odnose, da jih je lahko Milanović poslabšal. To je bil seveda Borut Pahor nekega fantastičnega dne. Borut Pahor, ki je danes predsednik, je bil takrat premier.
Dialektična krivulja se do zdaj vije tako: premier Borut Pahor odnose poboljša, da jih lahko premier Milanović poslabša, da jih lahko predsednik Milanović nato poboljša. Logika veleva naslednji korak in z gotovostjo lahko napovemo, da bo predsednik Pahor, ki je povabljen na predsedniško inavguracijo v Zagreb, storil nekaj, kar bo poslabšalo slovensko-hrvaške odnose. Kako bo to storil, še ni znano. Najbrž se njegova kravata ne bo ujemala z barvo šahovnice ali kaj podobnega. Pomembnejše je, da nam na novo odkrita srž medsosedskih odnosov omogoča dokaj natančno analizo razvoja dogodkov za naprej.
Ko bo predsednik Pahor pokvaril slovensko-hrvaške odnose, ki jih bo pred tem poboljšal predsednik Milanović, jih bo za Pahorjem izboljšala nova hrvaška premierka Kolinda Grabar Kitarovič, ki bo za HDZ zmagala na jesenskih volitvah.
Nato jih bo spet poslabšal leta 2022 izvoljen novi predsednik republike Slovenije Miro Cerar, ki je bil premier, ko je bila Kolinda Grabar Kitarovič predsednica. Nato jih bo predsednik Miro Cerar spet poboljšal, da jih bo lahko kmalu zatem poslabšal premier Aleksander Čeferin, ki je zdaj predsednik Uefe in bo za premiera izvoljen na parlamentarnih volitvah leta 2022. Ko bo leta 2025 postal na hrvaškem predsednik republike Zdravko Mamič, ki je zdaj preganjani podpredsednik zagrebškega Dinama, se bosta slovenski premier in hrvaški predsednik dogovorila, da naj se meja določi z nogometno tekmo. Tisti, ki bo imel boljše moštvo oziroma bo zmagal na tekmi, dobi Piranski zaliv. Navijanje in žaljivo skandiranje med sosedoma pa se bo omejilo na stadion.
Tako se bo zgodilo, ampak v tej šaradi nas zanima nekaj povsem drugega. Kako je mogoče, da je bivši premier postal predsednik – tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji? V Sloveniji se je to zgodilo celo dvakrat. Politična praksa je neusmiljena.
Seveda se zgodi, da nekdanji premier ali ministrski predsednik ali predsednik vlade postane predsednik kakšne bolj ali manj znane republike, ampak takšna praksa ni običajna. Rusija, Indija in države tretjega sveta poznajo podobne primere, v stabilnih demokracijah pa je takšna metamorfoza skrajno nenavadna. V anglosaškem političnem sistemu prizadevanje nekdanjih ministrskih predsednikov po zasedbi katerekoli, čeprav protokolarne funkcije v državi imenujejo celo “politični samomor”!
Kaj torej dva identična politična procesa, ko sta dva bivša predsednika vlad postala dva sedanja predsednika republike, govorita o politični kulturi obeh narodov?
Čeprav nepreverjeno, vendarle menimo, da gre pri identičnih političnih karierah predsednikov dveh sosednjih držav, ki sta ob tem še sprti, za unikum, ki se še ni zgodil v zgodovini zahodne civilizacije.
Če bi odmahnili z roko, bi lahko za oba naroda zapisali, da pač raje volita tisto, kar poznata, kot da sta zmeraj znova presenečena. Prav tako pišmevuhovsko se sliši razlaga, da kot predsednika z omejenimi pooblastili naredita manj škode kot premiera z dejansko močjo odločanja.
Malo bolj zaskrbljeni pa ugotavljamo, da vodi takšno kadrovanje oziroma umeščanje predsednikov vstran od običajnih teorij o političnih elitah … Premieri-predsedniki nas vodijo proti dinastičnem modelu dojemanja politične stvarnosti. Pa še znotraj monarho-absolutističnega razmišljanja je težko verjeti, da bi Bismarck leta 1871 postal cesar.
Edini, ki mu je uspelo od premiera do cesarja, poleg Pahorja in Milanovića seveda, je bil Napoleon. Ki pa je bil znan po tem, da je izredno učinkovito reševal probleme z mejami …
Tako da se je mogoče s predsednikoma – ki sta bivša premiera – za danes brezpravne prebivalce ob slovensko-hrvaški meji le pojavil žarek upanja.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Kaj imajo skupnega Pahor, Milanović in Napoleon? Vsem trem je uspel preboj od prvega med ministri do prvega v državi
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga.
Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. Predsednik je postal bivši premier Milanović. In ena bolj vidnih predvolilnih obljub je bila, da bo izboljšal odnose s Slovenijo. Ki so zdaj slabi. Na tem mestu se pogreznemo v poenostavljeno razlago slovensko-hrvaških spolnih odnosov.
Komično pri Milanovićevi obljubi, da bo poboljšal slovensko-hrvaške odnose, je dejstvo, da jih je prav on poslabšal. Takrat, ko je odkorakal iz arbitraže, je bil premier. Se pravi, da bo predsednik Milanović poboljšal to, kar je premier Milanović poslabšal.
A to je šele začetek analize. Potem se moramo vprašati, kdo je poboljšal slovensko-hrvaške odnose, da jih je lahko Milanović poslabšal. To je bil seveda Borut Pahor nekega fantastičnega dne. Borut Pahor, ki je danes predsednik, je bil takrat premier.
Dialektična krivulja se do zdaj vije tako: premier Borut Pahor odnose poboljša, da jih lahko premier Milanović poslabša, da jih lahko predsednik Milanović nato poboljša. Logika veleva naslednji korak in z gotovostjo lahko napovemo, da bo predsednik Pahor, ki je povabljen na predsedniško inavguracijo v Zagreb, storil nekaj, kar bo poslabšalo slovensko-hrvaške odnose. Kako bo to storil, še ni znano. Najbrž se njegova kravata ne bo ujemala z barvo šahovnice ali kaj podobnega. Pomembnejše je, da nam na novo odkrita srž medsosedskih odnosov omogoča dokaj natančno analizo razvoja dogodkov za naprej.
Ko bo predsednik Pahor pokvaril slovensko-hrvaške odnose, ki jih bo pred tem poboljšal predsednik Milanović, jih bo za Pahorjem izboljšala nova hrvaška premierka Kolinda Grabar Kitarovič, ki bo za HDZ zmagala na jesenskih volitvah.
Nato jih bo spet poslabšal leta 2022 izvoljen novi predsednik republike Slovenije Miro Cerar, ki je bil premier, ko je bila Kolinda Grabar Kitarovič predsednica. Nato jih bo predsednik Miro Cerar spet poboljšal, da jih bo lahko kmalu zatem poslabšal premier Aleksander Čeferin, ki je zdaj predsednik Uefe in bo za premiera izvoljen na parlamentarnih volitvah leta 2022. Ko bo leta 2025 postal na hrvaškem predsednik republike Zdravko Mamič, ki je zdaj preganjani podpredsednik zagrebškega Dinama, se bosta slovenski premier in hrvaški predsednik dogovorila, da naj se meja določi z nogometno tekmo. Tisti, ki bo imel boljše moštvo oziroma bo zmagal na tekmi, dobi Piranski zaliv. Navijanje in žaljivo skandiranje med sosedoma pa se bo omejilo na stadion.
Tako se bo zgodilo, ampak v tej šaradi nas zanima nekaj povsem drugega. Kako je mogoče, da je bivši premier postal predsednik – tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji? V Sloveniji se je to zgodilo celo dvakrat. Politična praksa je neusmiljena.
Seveda se zgodi, da nekdanji premier ali ministrski predsednik ali predsednik vlade postane predsednik kakšne bolj ali manj znane republike, ampak takšna praksa ni običajna. Rusija, Indija in države tretjega sveta poznajo podobne primere, v stabilnih demokracijah pa je takšna metamorfoza skrajno nenavadna. V anglosaškem političnem sistemu prizadevanje nekdanjih ministrskih predsednikov po zasedbi katerekoli, čeprav protokolarne funkcije v državi imenujejo celo “politični samomor”!
Kaj torej dva identična politična procesa, ko sta dva bivša predsednika vlad postala dva sedanja predsednika republike, govorita o politični kulturi obeh narodov?
Čeprav nepreverjeno, vendarle menimo, da gre pri identičnih političnih karierah predsednikov dveh sosednjih držav, ki sta ob tem še sprti, za unikum, ki se še ni zgodil v zgodovini zahodne civilizacije.
Če bi odmahnili z roko, bi lahko za oba naroda zapisali, da pač raje volita tisto, kar poznata, kot da sta zmeraj znova presenečena. Prav tako pišmevuhovsko se sliši razlaga, da kot predsednika z omejenimi pooblastili naredita manj škode kot premiera z dejansko močjo odločanja.
Malo bolj zaskrbljeni pa ugotavljamo, da vodi takšno kadrovanje oziroma umeščanje predsednikov vstran od običajnih teorij o političnih elitah … Premieri-predsedniki nas vodijo proti dinastičnem modelu dojemanja politične stvarnosti. Pa še znotraj monarho-absolutističnega razmišljanja je težko verjeti, da bi Bismarck leta 1871 postal cesar.
Edini, ki mu je uspelo od premiera do cesarja, poleg Pahorja in Milanovića seveda, je bil Napoleon. Ki pa je bil znan po tem, da je izredno učinkovito reševal probleme z mejami …
Tako da se je mogoče s predsednikoma – ki sta bivša premiera – za danes brezpravne prebivalce ob slovensko-hrvaški meji le pojavil žarek upanja.
Iz močvirja zremo proti najnovejši vohunski aferi. In še pred začetkom: dobri dve desetletji, kar traja pričujoča oddaja, vsako sezono poročamo o najnovejši vohunski aferi. Tako da je neumestno, celo od kakovostne analitične oddaje, kot je naša, pričakovati izum tople vode. A najnovejša vohunska afera je vseeno edinstvena, ker se tokrat prvič pogovarjamo o imenih.
Kaznovanje držav, ki kršijo osnovne človekove pravice, s pomočjo ignoriranja njihovega turizma, ni tako naivna in nesmiselna poteza.
Danes iz močvirja Danes pa pogled navzgor, kjer si bomo za naslednjih nekaj minut s pticami delili nebo. Zlom Adrie je le še eden izmed kamenčkov na večno makadamski cesti slovenske prometne politike. Podoba je, kot da nič ne deluje in celo večni optimist Galileo bi izgubil upanje, da bi se v slovenskem prometu kaj premaknilo. Poglejmo: železnice so zanič, avtobusni promet je v razsulu, avtoceste zatrpane in kolesarskih poti ni. Edino, kar resnično deluje, edina panoga, ki se razvija in napreduje ter prinaša dobiček, je rečni promet. Ladjice na Ljubljanici so velikanski uspeh slovenskega javnega prometa in če bi hoteli slediti trendu, bi namesto drugega tira morali zgraditi rečni kanal Soča–Sava–Drava.
Sledi nekaj trenutkov za zunanjo politiko in medsosedske odnose. In seveda nekaj trenutkov za odbojko. Navdušena nad uspešnimi igrami slovenskih odbojkarjev se je tudi slovenska politika odločila za blokiranje. Kot je znano, le dobro blokiranje ob dobrem servisu in seveda sprejemu prinaša rezultat. Zato bomo blokirali Hrvate pri vstopu v schengenski prostor. Hrvatje zatrjujejo, da je njihov vstop v shengen že dogovorjen, slovenska politika pa se bo odzvala politično. Tako javnost kot politika sta zaploskali, ker se politično delovanje sliši kot nekaj izjemno odločnega, celo nevarnega.
Po edini svetli tradiciji, ki jo premore sumljiva preteklost naše oddaje, se ob jesenski vključitvi v ponovno kroženje ozremo nazaj. Na poletne mesece, ko naj se ne bi nič dogajalo. Pa se je dogajalo in akoravno je bila akcija predsednika SLS Marjana Podobnika o ponujenih 500 evrih za ustreljenega volka prečesana od spredaj in od zadaj, menimo, da celovita analiza te nenavadne ponudbe vsem oboroženim le ni bila narejena. In čeprav gre za drezanje v osje gnezdo, je tema po našem skromnem mnenju vredna vedno novih obravnav in vedno novih javnih soočanj.
Danes še zadnjič, preden se odprejo nebeška vrata dopusta. In prav o slednjem bo tekla beseda. Gabariti dopusta so znani. Etimološko pomeni dopust delati nič. Ali pa vsaj čim manj. Kar je dobrodošla sprememba od delavnega procesa, ko delamo mnogo. Ali celo preveč. Vendar novi časi, nove navade. Dopust se je v minulih desetletjih dramatično spremenil. Spremenil tako, da ga skoraj več ne prepoznamo. Povedano drugače; dopust je padel na glavo.
Oddelek, ali pisarna, ali ministrstvo, ali komisariat za širitev je najbolj brezvezno ministrstvo v evropski vladi. Mogoče je bolj brezvezno le še tisto za pravno državo. A ministrstvo, ki se uradno imenuje "Evropska soseska politika in širitvena pogajanja", je ob ministrstvu za "Raziskovanje rude in tratenje časa", ki so ga njega dni promovirali pri Alanu Fordu, z naskokom najbolj brezvezno ministrstvo v zgodovini nepotrebnih, odvečnih in brezveznih ministrstev. In prav za to področje bomo kandidirali Slovenci.
Zgodovina nam daje prav in bilo bi dobro, ko bi jo na upravnem sodišču poznali: ekstremne ideologije dvajsetega stoletja so se rodile, predvsem pa so uspevale na stadionu med slabim koncertom. Piše: Marko Radmilovič
Naše najbolj priljubljeno praznično opravilo je stanje na avtocesti v avtomobilski koloni. Piše: Marko Radmilovič
Čeprav so se večino stvari fantje med seboj že zmenili na Twitterju, je mogoče čas, da situacijo pogledamo še v konvencionalnih medijih. V tistih, v katerih nam je kmalu za umreti, kot nam prerokujejo apologeti spletnega življenja. Raje kot oblikuje plakate slovenska politična desnica le še strelja v lastno koleno.
Najboljše delovno mesto na planetu je menda čuvaj plaže na izgubljenem otoku s turkiznim morjem, kjer se vsak mesec zberejo kandidatke za modno revijo spodnjega perila. Drugo najboljše delovno mesto na planetu je evropski komisar. Seveda pa je posledično najslabše delovno mesto biti šef vseh teh komisarjev. Kot da si policaj na križišču v Babilonu. Glosa Marka Radmiloviča.
Na obupen in pretenciozen način poskušamo razložiti, čemu se je na tisoče Slovencev odpravilo v Italijo gledat Primoža Rogliča in Jana Polanca.
Gorenje, našo diko in ponos, ki smo ga, kot kaže danes, slabo vodili in upravljali Slovenci, so prevzeli Kitajci. Po novoreku se jim pravi "strateški lastniki", kar se sliši nekoliko bolje kot samo "lastniki". Kako je s Kitajci, vemo: uspešno ultrakapitalistično gospodarstvo, ki je spojeno z uspešno ultrakomunistično oblastjo.
V Sloveniji imamo avtobusno džunglo; veliko število avtobusnih prevoznikov in majhno število avtobusnih potnikov. Povedano drugače; v zadnjih dveh desetletjih smo naredili le korak naprej od avtobusov, ki so imeli sprevodnike, od šoferjev, ki so imeli brke, in od avtobusnih sedežev, ki so imeli pepelnike.
Evroskepticizem imamo na Slovenskem, hvala bogu, izdatno obdelan; kar nekaj člankov in diplomsko delo ali dve govorita o njem. A zdi se, da je o temi še vedno potrebnega nekaj zdravega razmisleka.
Najlepši primer vsesplošnega nazadovanja družbe sta dve vroči debati, ki prežemata javnost. Tista o nevarnostih obveznega cepljenja otrok je med nami že nekaj let, ona o parkirnih mestih za invalide pa je čisto sveža.
Rešujemo problem sobivanja drobnice oziroma kmetijske proizvodnje s prostoživečimi zvermi.
Jordan Peterson je tisti Kanadčan, ki je prepričan, da se da uspešno živeti, če upoštevaš dvanajst pravil. Če živite po trinajstih pravilih, je eno preveč, če po enajstih je eno premalo. Slavoj Žižek pa je tisti Slovenec, ki zanimivo govori angleško, a še bolj zanimivo govori slovensko. Ob tem, da sta globalno znana in cenjena intelektualca, sta tudi medijski osebi in po mnenju fanov najpametnejša predstavnika svojega naroda.
Podoba je, da se pomembnost v slovenski politiki veča s tem, koliko so ti Hrvati pripravljeni prisluškovati. Če parafraziramo: “Povej mi, kdo ti prisluškuje, in povem ti, kdo si!”
Užaljenost po navadi ostane za zidovi predsedniške palače, skupijo pa jo samo predsednikovi PR svetovalci … Užaliti predsednika do nediplomatskega reagiranja diplomacije je torej viden uspeh slovenskega novinarstva.
Neveljaven email naslov