Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Kaj imajo skupnega Pahor, Milanović in Napoleon? Vsem trem je uspel preboj od prvega med ministri do prvega v državi
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga.
Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. Predsednik je postal bivši premier Milanović. In ena bolj vidnih predvolilnih obljub je bila, da bo izboljšal odnose s Slovenijo. Ki so zdaj slabi. Na tem mestu se pogreznemo v poenostavljeno razlago slovensko-hrvaških spolnih odnosov.
Komično pri Milanovićevi obljubi, da bo poboljšal slovensko-hrvaške odnose, je dejstvo, da jih je prav on poslabšal. Takrat, ko je odkorakal iz arbitraže, je bil premier. Se pravi, da bo predsednik Milanović poboljšal to, kar je premier Milanović poslabšal.
A to je šele začetek analize. Potem se moramo vprašati, kdo je poboljšal slovensko-hrvaške odnose, da jih je lahko Milanović poslabšal. To je bil seveda Borut Pahor nekega fantastičnega dne. Borut Pahor, ki je danes predsednik, je bil takrat premier.
Dialektična krivulja se do zdaj vije tako: premier Borut Pahor odnose poboljša, da jih lahko premier Milanović poslabša, da jih lahko predsednik Milanović nato poboljša. Logika veleva naslednji korak in z gotovostjo lahko napovemo, da bo predsednik Pahor, ki je povabljen na predsedniško inavguracijo v Zagreb, storil nekaj, kar bo poslabšalo slovensko-hrvaške odnose. Kako bo to storil, še ni znano. Najbrž se njegova kravata ne bo ujemala z barvo šahovnice ali kaj podobnega. Pomembnejše je, da nam na novo odkrita srž medsosedskih odnosov omogoča dokaj natančno analizo razvoja dogodkov za naprej.
Ko bo predsednik Pahor pokvaril slovensko-hrvaške odnose, ki jih bo pred tem poboljšal predsednik Milanović, jih bo za Pahorjem izboljšala nova hrvaška premierka Kolinda Grabar Kitarovič, ki bo za HDZ zmagala na jesenskih volitvah.
Nato jih bo spet poslabšal leta 2022 izvoljen novi predsednik republike Slovenije Miro Cerar, ki je bil premier, ko je bila Kolinda Grabar Kitarovič predsednica. Nato jih bo predsednik Miro Cerar spet poboljšal, da jih bo lahko kmalu zatem poslabšal premier Aleksander Čeferin, ki je zdaj predsednik Uefe in bo za premiera izvoljen na parlamentarnih volitvah leta 2022. Ko bo leta 2025 postal na hrvaškem predsednik republike Zdravko Mamič, ki je zdaj preganjani podpredsednik zagrebškega Dinama, se bosta slovenski premier in hrvaški predsednik dogovorila, da naj se meja določi z nogometno tekmo. Tisti, ki bo imel boljše moštvo oziroma bo zmagal na tekmi, dobi Piranski zaliv. Navijanje in žaljivo skandiranje med sosedoma pa se bo omejilo na stadion.
Tako se bo zgodilo, ampak v tej šaradi nas zanima nekaj povsem drugega. Kako je mogoče, da je bivši premier postal predsednik – tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji? V Sloveniji se je to zgodilo celo dvakrat. Politična praksa je neusmiljena.
Seveda se zgodi, da nekdanji premier ali ministrski predsednik ali predsednik vlade postane predsednik kakšne bolj ali manj znane republike, ampak takšna praksa ni običajna. Rusija, Indija in države tretjega sveta poznajo podobne primere, v stabilnih demokracijah pa je takšna metamorfoza skrajno nenavadna. V anglosaškem političnem sistemu prizadevanje nekdanjih ministrskih predsednikov po zasedbi katerekoli, čeprav protokolarne funkcije v državi imenujejo celo “politični samomor”!
Kaj torej dva identična politična procesa, ko sta dva bivša predsednika vlad postala dva sedanja predsednika republike, govorita o politični kulturi obeh narodov?
Čeprav nepreverjeno, vendarle menimo, da gre pri identičnih političnih karierah predsednikov dveh sosednjih držav, ki sta ob tem še sprti, za unikum, ki se še ni zgodil v zgodovini zahodne civilizacije.
Če bi odmahnili z roko, bi lahko za oba naroda zapisali, da pač raje volita tisto, kar poznata, kot da sta zmeraj znova presenečena. Prav tako pišmevuhovsko se sliši razlaga, da kot predsednika z omejenimi pooblastili naredita manj škode kot premiera z dejansko močjo odločanja.
Malo bolj zaskrbljeni pa ugotavljamo, da vodi takšno kadrovanje oziroma umeščanje predsednikov vstran od običajnih teorij o političnih elitah … Premieri-predsedniki nas vodijo proti dinastičnem modelu dojemanja politične stvarnosti. Pa še znotraj monarho-absolutističnega razmišljanja je težko verjeti, da bi Bismarck leta 1871 postal cesar.
Edini, ki mu je uspelo od premiera do cesarja, poleg Pahorja in Milanovića seveda, je bil Napoleon. Ki pa je bil znan po tem, da je izredno učinkovito reševal probleme z mejami …
Tako da se je mogoče s predsednikoma – ki sta bivša premiera – za danes brezpravne prebivalce ob slovensko-hrvaški meji le pojavil žarek upanja.
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Kaj imajo skupnega Pahor, Milanović in Napoleon? Vsem trem je uspel preboj od prvega med ministri do prvega v državi
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga.
Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. Predsednik je postal bivši premier Milanović. In ena bolj vidnih predvolilnih obljub je bila, da bo izboljšal odnose s Slovenijo. Ki so zdaj slabi. Na tem mestu se pogreznemo v poenostavljeno razlago slovensko-hrvaških spolnih odnosov.
Komično pri Milanovićevi obljubi, da bo poboljšal slovensko-hrvaške odnose, je dejstvo, da jih je prav on poslabšal. Takrat, ko je odkorakal iz arbitraže, je bil premier. Se pravi, da bo predsednik Milanović poboljšal to, kar je premier Milanović poslabšal.
A to je šele začetek analize. Potem se moramo vprašati, kdo je poboljšal slovensko-hrvaške odnose, da jih je lahko Milanović poslabšal. To je bil seveda Borut Pahor nekega fantastičnega dne. Borut Pahor, ki je danes predsednik, je bil takrat premier.
Dialektična krivulja se do zdaj vije tako: premier Borut Pahor odnose poboljša, da jih lahko premier Milanović poslabša, da jih lahko predsednik Milanović nato poboljša. Logika veleva naslednji korak in z gotovostjo lahko napovemo, da bo predsednik Pahor, ki je povabljen na predsedniško inavguracijo v Zagreb, storil nekaj, kar bo poslabšalo slovensko-hrvaške odnose. Kako bo to storil, še ni znano. Najbrž se njegova kravata ne bo ujemala z barvo šahovnice ali kaj podobnega. Pomembnejše je, da nam na novo odkrita srž medsosedskih odnosov omogoča dokaj natančno analizo razvoja dogodkov za naprej.
Ko bo predsednik Pahor pokvaril slovensko-hrvaške odnose, ki jih bo pred tem poboljšal predsednik Milanović, jih bo za Pahorjem izboljšala nova hrvaška premierka Kolinda Grabar Kitarovič, ki bo za HDZ zmagala na jesenskih volitvah.
Nato jih bo spet poslabšal leta 2022 izvoljen novi predsednik republike Slovenije Miro Cerar, ki je bil premier, ko je bila Kolinda Grabar Kitarovič predsednica. Nato jih bo predsednik Miro Cerar spet poboljšal, da jih bo lahko kmalu zatem poslabšal premier Aleksander Čeferin, ki je zdaj predsednik Uefe in bo za premiera izvoljen na parlamentarnih volitvah leta 2022. Ko bo leta 2025 postal na hrvaškem predsednik republike Zdravko Mamič, ki je zdaj preganjani podpredsednik zagrebškega Dinama, se bosta slovenski premier in hrvaški predsednik dogovorila, da naj se meja določi z nogometno tekmo. Tisti, ki bo imel boljše moštvo oziroma bo zmagal na tekmi, dobi Piranski zaliv. Navijanje in žaljivo skandiranje med sosedoma pa se bo omejilo na stadion.
Tako se bo zgodilo, ampak v tej šaradi nas zanima nekaj povsem drugega. Kako je mogoče, da je bivši premier postal predsednik – tako na Hrvaškem kot tudi v Sloveniji? V Sloveniji se je to zgodilo celo dvakrat. Politična praksa je neusmiljena.
Seveda se zgodi, da nekdanji premier ali ministrski predsednik ali predsednik vlade postane predsednik kakšne bolj ali manj znane republike, ampak takšna praksa ni običajna. Rusija, Indija in države tretjega sveta poznajo podobne primere, v stabilnih demokracijah pa je takšna metamorfoza skrajno nenavadna. V anglosaškem političnem sistemu prizadevanje nekdanjih ministrskih predsednikov po zasedbi katerekoli, čeprav protokolarne funkcije v državi imenujejo celo “politični samomor”!
Kaj torej dva identična politična procesa, ko sta dva bivša predsednika vlad postala dva sedanja predsednika republike, govorita o politični kulturi obeh narodov?
Čeprav nepreverjeno, vendarle menimo, da gre pri identičnih političnih karierah predsednikov dveh sosednjih držav, ki sta ob tem še sprti, za unikum, ki se še ni zgodil v zgodovini zahodne civilizacije.
Če bi odmahnili z roko, bi lahko za oba naroda zapisali, da pač raje volita tisto, kar poznata, kot da sta zmeraj znova presenečena. Prav tako pišmevuhovsko se sliši razlaga, da kot predsednika z omejenimi pooblastili naredita manj škode kot premiera z dejansko močjo odločanja.
Malo bolj zaskrbljeni pa ugotavljamo, da vodi takšno kadrovanje oziroma umeščanje predsednikov vstran od običajnih teorij o političnih elitah … Premieri-predsedniki nas vodijo proti dinastičnem modelu dojemanja politične stvarnosti. Pa še znotraj monarho-absolutističnega razmišljanja je težko verjeti, da bi Bismarck leta 1871 postal cesar.
Edini, ki mu je uspelo od premiera do cesarja, poleg Pahorja in Milanovića seveda, je bil Napoleon. Ki pa je bil znan po tem, da je izredno učinkovito reševal probleme z mejami …
Tako da se je mogoče s predsednikoma – ki sta bivša premiera – za danes brezpravne prebivalce ob slovensko-hrvaški meji le pojavil žarek upanja.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Neveljaven email naslov