Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci
Ko te dni na naših valovih med drugim nudimo tudi čustveno uteho svojemu poslušalstvu, si je privoščimo zajeten kos še sami zase. V času, ko je smrt postala statistični stolpec – ob tistem o obolelih in ob tistem o ozdravelih – je težko žalovati. Niti ni priložnosti, kajti pogrebi so postali birokratski protokol. Tako nas na Marjanovem pogrebu ne bo. Kolikor ga poznamo, bi se Jerman ob tem za nas bolečem dejstvu zarežal na vsa usta. In še kakšno žaltavo pridjal, da bo bolj držalo.
Jerman je umrl v primernem času. Kot vse, kar je naredil, je tudi s svojo smrtjo odgovoril na vsa vprašanja, pa hkrati postavil še nekaj novih. Tak je bil kot novinar, kajti Marjan je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Marjan je šel do konca. Rad in pogosto; v zdravju, v bolezni, za mikrofonom, za šankom … In ne more biti naključje … V dneh, ko se je poslovil, se mi, ki smo ostali, ponovno sprašujemo o vlogi in pomenu novinarstva. Tudi o smislu novinarstva se sprašujemo. Kajti prav te dni nas z lahkoto v ritmu alpskih poskočnic pošiljajo na smetišče – tako družbe kot zgodovine. Nas, ki premalo delamo in smo predobro plačani. Marjan je delal preveč in bil premalo plačan. Ob tem je za svoj poklic nosil glavo na pladnju. Vse desetletje balkanskih vojn je poročal iz središča tragedije. Z glavo na pladnju. Ni poročal, ker je hotel zasloveti, ker bi hotel, da je naš program poslušan; ker smo z njegovim poročanjem dobili vsebine, ki jih drugi niso imeli. Poročal je, ker je hotel sporočiti resnico. In njegova resnica ni bila ne nacionalistična, ne dnevno politična, pogosto niti ne všečna. Bila je resnica globoke humanosti, ki jo je še enkrat izpovedal v knjigi o balkanski tragediji ….
Potem se je spravil na bojišče slovenskih ograj; spravljal se je na krivice, nad oligarhe, nad neumnosti, pritlehnosti in sveto preproščino. Glavo na pladnju je nosil tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede. In jo izgubil prav v času, ko jo novinarji ponovno nosimo na pladnju. Tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede.
Za Marjana je veljal najširši mogoč konsenz, da je dober novinar. Kar je bilo slabo. Kajti po logiki stvari družba, ki premore dobre novinarje, ni zdrava družba. Dobri novinarji bolni družbi nastavljajo ogledalo. V zdravi družbi nimajo ne dobri ne slabi novinarji družbi česa nastavljati. A v tem ciničnem svetu zdravih družb ni. Poskrbimo, da vsaj ne zmanjka Marjanov.
Poslovil se je pred letom ali kaj več. Na gozdni jasi, ob koči s širnim prostorom za piknik. Z lokalnimi junaki za žarom, ki so bili pripravljeni zanj storiti prav vse. Ljudje so ga imeli radi. Takrat je odšel v pokoj. Pa se ni nikoli zares poslovil. Njegova robatost se je vedno znova vračala v redakcijo; robatost, pod katero se je skrivalo najmehkejše srce. Zdelo se je premehko za krutost našega posla. In če vemo, kdaj se je poslovil, skoraj ni več radijcev, ki bi se pa spomnili, kdaj je prišel. Marjan je bil od nekdaj. Generacije novinarjev so se skalile na Valu 202 – prišle in odšle – on pa je kar bil. Zrasel, večkrat bi lahko napisali tudi: zlil se je s programom. Edino kar je z leti pešalo, je bil njegov glas. Delovni elan, požrtvovalnost, profesionalnost, doslednost – vse lastnosti, ki naredijo dobrega novinarja, je negoval čisto do konca. In nam s tem postavil standarde, ki se jih poskušamo vsak dan držati v programu, ki ga spremljate.
V naslednjih dnevih bo vsaj delček našega vsakdanjega dela namenjen tudi spominu Marjana Jermana. Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci
Ko te dni na naših valovih med drugim nudimo tudi čustveno uteho svojemu poslušalstvu, si je privoščimo zajeten kos še sami zase. V času, ko je smrt postala statistični stolpec – ob tistem o obolelih in ob tistem o ozdravelih – je težko žalovati. Niti ni priložnosti, kajti pogrebi so postali birokratski protokol. Tako nas na Marjanovem pogrebu ne bo. Kolikor ga poznamo, bi se Jerman ob tem za nas bolečem dejstvu zarežal na vsa usta. In še kakšno žaltavo pridjal, da bo bolj držalo.
Jerman je umrl v primernem času. Kot vse, kar je naredil, je tudi s svojo smrtjo odgovoril na vsa vprašanja, pa hkrati postavil še nekaj novih. Tak je bil kot novinar, kajti Marjan je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Marjan je šel do konca. Rad in pogosto; v zdravju, v bolezni, za mikrofonom, za šankom … In ne more biti naključje … V dneh, ko se je poslovil, se mi, ki smo ostali, ponovno sprašujemo o vlogi in pomenu novinarstva. Tudi o smislu novinarstva se sprašujemo. Kajti prav te dni nas z lahkoto v ritmu alpskih poskočnic pošiljajo na smetišče – tako družbe kot zgodovine. Nas, ki premalo delamo in smo predobro plačani. Marjan je delal preveč in bil premalo plačan. Ob tem je za svoj poklic nosil glavo na pladnju. Vse desetletje balkanskih vojn je poročal iz središča tragedije. Z glavo na pladnju. Ni poročal, ker je hotel zasloveti, ker bi hotel, da je naš program poslušan; ker smo z njegovim poročanjem dobili vsebine, ki jih drugi niso imeli. Poročal je, ker je hotel sporočiti resnico. In njegova resnica ni bila ne nacionalistična, ne dnevno politična, pogosto niti ne všečna. Bila je resnica globoke humanosti, ki jo je še enkrat izpovedal v knjigi o balkanski tragediji ….
Potem se je spravil na bojišče slovenskih ograj; spravljal se je na krivice, nad oligarhe, nad neumnosti, pritlehnosti in sveto preproščino. Glavo na pladnju je nosil tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede. In jo izgubil prav v času, ko jo novinarji ponovno nosimo na pladnju. Tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede.
Za Marjana je veljal najširši mogoč konsenz, da je dober novinar. Kar je bilo slabo. Kajti po logiki stvari družba, ki premore dobre novinarje, ni zdrava družba. Dobri novinarji bolni družbi nastavljajo ogledalo. V zdravi družbi nimajo ne dobri ne slabi novinarji družbi česa nastavljati. A v tem ciničnem svetu zdravih družb ni. Poskrbimo, da vsaj ne zmanjka Marjanov.
Poslovil se je pred letom ali kaj več. Na gozdni jasi, ob koči s širnim prostorom za piknik. Z lokalnimi junaki za žarom, ki so bili pripravljeni zanj storiti prav vse. Ljudje so ga imeli radi. Takrat je odšel v pokoj. Pa se ni nikoli zares poslovil. Njegova robatost se je vedno znova vračala v redakcijo; robatost, pod katero se je skrivalo najmehkejše srce. Zdelo se je premehko za krutost našega posla. In če vemo, kdaj se je poslovil, skoraj ni več radijcev, ki bi se pa spomnili, kdaj je prišel. Marjan je bil od nekdaj. Generacije novinarjev so se skalile na Valu 202 – prišle in odšle – on pa je kar bil. Zrasel, večkrat bi lahko napisali tudi: zlil se je s programom. Edino kar je z leti pešalo, je bil njegov glas. Delovni elan, požrtvovalnost, profesionalnost, doslednost – vse lastnosti, ki naredijo dobrega novinarja, je negoval čisto do konca. In nam s tem postavil standarde, ki se jih poskušamo vsak dan držati v programu, ki ga spremljate.
V naslednjih dnevih bo vsaj delček našega vsakdanjega dela namenjen tudi spominu Marjana Jermana. Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Priprave na sestop oblasti k ljudem, kot tudi lahko razumemo inflacijo volitev in referendumov v prihodnjih mesecih, so v popolnem razmahu. Pesniško navdahnjeni protagonisti skupaj z najbolj vnetimi analitiki vse skupaj označujejo za praznik demokracije – toda okorelemu ciniku se zdi vse skupaj malce nadležno. Še posebno zato, ker se letos volitvam ne boste mogli izogniti.
Če bi po naslednji skrunitvi spomenika predsednik republike lastnoročno z gobico čistil svojo zapuščino na Kongresnem trgu, bi izpolnil svoje spravno poslanstvo
Slovensko podeželje je neusahljiv vir pameti in modrosti. Zato je projekt, imenovan »pametna vas«, vsaj nepoučenemu nekoliko tuj
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko
Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom
V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.
Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«
Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"
Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?
Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?
Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.
Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.
Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!
Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?
Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem
Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe
Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.
Neveljaven email naslov