Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci
Ko te dni na naših valovih med drugim nudimo tudi čustveno uteho svojemu poslušalstvu, si je privoščimo zajeten kos še sami zase. V času, ko je smrt postala statistični stolpec – ob tistem o obolelih in ob tistem o ozdravelih – je težko žalovati. Niti ni priložnosti, kajti pogrebi so postali birokratski protokol. Tako nas na Marjanovem pogrebu ne bo. Kolikor ga poznamo, bi se Jerman ob tem za nas bolečem dejstvu zarežal na vsa usta. In še kakšno žaltavo pridjal, da bo bolj držalo.
Jerman je umrl v primernem času. Kot vse, kar je naredil, je tudi s svojo smrtjo odgovoril na vsa vprašanja, pa hkrati postavil še nekaj novih. Tak je bil kot novinar, kajti Marjan je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Marjan je šel do konca. Rad in pogosto; v zdravju, v bolezni, za mikrofonom, za šankom … In ne more biti naključje … V dneh, ko se je poslovil, se mi, ki smo ostali, ponovno sprašujemo o vlogi in pomenu novinarstva. Tudi o smislu novinarstva se sprašujemo. Kajti prav te dni nas z lahkoto v ritmu alpskih poskočnic pošiljajo na smetišče – tako družbe kot zgodovine. Nas, ki premalo delamo in smo predobro plačani. Marjan je delal preveč in bil premalo plačan. Ob tem je za svoj poklic nosil glavo na pladnju. Vse desetletje balkanskih vojn je poročal iz središča tragedije. Z glavo na pladnju. Ni poročal, ker je hotel zasloveti, ker bi hotel, da je naš program poslušan; ker smo z njegovim poročanjem dobili vsebine, ki jih drugi niso imeli. Poročal je, ker je hotel sporočiti resnico. In njegova resnica ni bila ne nacionalistična, ne dnevno politična, pogosto niti ne všečna. Bila je resnica globoke humanosti, ki jo je še enkrat izpovedal v knjigi o balkanski tragediji ….
Potem se je spravil na bojišče slovenskih ograj; spravljal se je na krivice, nad oligarhe, nad neumnosti, pritlehnosti in sveto preproščino. Glavo na pladnju je nosil tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede. In jo izgubil prav v času, ko jo novinarji ponovno nosimo na pladnju. Tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede.
Za Marjana je veljal najširši mogoč konsenz, da je dober novinar. Kar je bilo slabo. Kajti po logiki stvari družba, ki premore dobre novinarje, ni zdrava družba. Dobri novinarji bolni družbi nastavljajo ogledalo. V zdravi družbi nimajo ne dobri ne slabi novinarji družbi česa nastavljati. A v tem ciničnem svetu zdravih družb ni. Poskrbimo, da vsaj ne zmanjka Marjanov.
Poslovil se je pred letom ali kaj več. Na gozdni jasi, ob koči s širnim prostorom za piknik. Z lokalnimi junaki za žarom, ki so bili pripravljeni zanj storiti prav vse. Ljudje so ga imeli radi. Takrat je odšel v pokoj. Pa se ni nikoli zares poslovil. Njegova robatost se je vedno znova vračala v redakcijo; robatost, pod katero se je skrivalo najmehkejše srce. Zdelo se je premehko za krutost našega posla. In če vemo, kdaj se je poslovil, skoraj ni več radijcev, ki bi se pa spomnili, kdaj je prišel. Marjan je bil od nekdaj. Generacije novinarjev so se skalile na Valu 202 – prišle in odšle – on pa je kar bil. Zrasel, večkrat bi lahko napisali tudi: zlil se je s programom. Edino kar je z leti pešalo, je bil njegov glas. Delovni elan, požrtvovalnost, profesionalnost, doslednost – vse lastnosti, ki naredijo dobrega novinarja, je negoval čisto do konca. In nam s tem postavil standarde, ki se jih poskušamo vsak dan držati v programu, ki ga spremljate.
V naslednjih dnevih bo vsaj delček našega vsakdanjega dela namenjen tudi spominu Marjana Jermana. Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci
Ko te dni na naših valovih med drugim nudimo tudi čustveno uteho svojemu poslušalstvu, si je privoščimo zajeten kos še sami zase. V času, ko je smrt postala statistični stolpec – ob tistem o obolelih in ob tistem o ozdravelih – je težko žalovati. Niti ni priložnosti, kajti pogrebi so postali birokratski protokol. Tako nas na Marjanovem pogrebu ne bo. Kolikor ga poznamo, bi se Jerman ob tem za nas bolečem dejstvu zarežal na vsa usta. In še kakšno žaltavo pridjal, da bo bolj držalo.
Jerman je umrl v primernem času. Kot vse, kar je naredil, je tudi s svojo smrtjo odgovoril na vsa vprašanja, pa hkrati postavil še nekaj novih. Tak je bil kot novinar, kajti Marjan je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
Marjan je šel do konca. Rad in pogosto; v zdravju, v bolezni, za mikrofonom, za šankom … In ne more biti naključje … V dneh, ko se je poslovil, se mi, ki smo ostali, ponovno sprašujemo o vlogi in pomenu novinarstva. Tudi o smislu novinarstva se sprašujemo. Kajti prav te dni nas z lahkoto v ritmu alpskih poskočnic pošiljajo na smetišče – tako družbe kot zgodovine. Nas, ki premalo delamo in smo predobro plačani. Marjan je delal preveč in bil premalo plačan. Ob tem je za svoj poklic nosil glavo na pladnju. Vse desetletje balkanskih vojn je poročal iz središča tragedije. Z glavo na pladnju. Ni poročal, ker je hotel zasloveti, ker bi hotel, da je naš program poslušan; ker smo z njegovim poročanjem dobili vsebine, ki jih drugi niso imeli. Poročal je, ker je hotel sporočiti resnico. In njegova resnica ni bila ne nacionalistična, ne dnevno politična, pogosto niti ne všečna. Bila je resnica globoke humanosti, ki jo je še enkrat izpovedal v knjigi o balkanski tragediji ….
Potem se je spravil na bojišče slovenskih ograj; spravljal se je na krivice, nad oligarhe, nad neumnosti, pritlehnosti in sveto preproščino. Glavo na pladnju je nosil tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede. In jo izgubil prav v času, ko jo novinarji ponovno nosimo na pladnju. Tako v prenesenem kot neprenesenem pomenu besede.
Za Marjana je veljal najširši mogoč konsenz, da je dober novinar. Kar je bilo slabo. Kajti po logiki stvari družba, ki premore dobre novinarje, ni zdrava družba. Dobri novinarji bolni družbi nastavljajo ogledalo. V zdravi družbi nimajo ne dobri ne slabi novinarji družbi česa nastavljati. A v tem ciničnem svetu zdravih družb ni. Poskrbimo, da vsaj ne zmanjka Marjanov.
Poslovil se je pred letom ali kaj več. Na gozdni jasi, ob koči s širnim prostorom za piknik. Z lokalnimi junaki za žarom, ki so bili pripravljeni zanj storiti prav vse. Ljudje so ga imeli radi. Takrat je odšel v pokoj. Pa se ni nikoli zares poslovil. Njegova robatost se je vedno znova vračala v redakcijo; robatost, pod katero se je skrivalo najmehkejše srce. Zdelo se je premehko za krutost našega posla. In če vemo, kdaj se je poslovil, skoraj ni več radijcev, ki bi se pa spomnili, kdaj je prišel. Marjan je bil od nekdaj. Generacije novinarjev so se skalile na Valu 202 – prišle in odšle – on pa je kar bil. Zrasel, večkrat bi lahko napisali tudi: zlil se je s programom. Edino kar je z leti pešalo, je bil njegov glas. Delovni elan, požrtvovalnost, profesionalnost, doslednost – vse lastnosti, ki naredijo dobrega novinarja, je negoval čisto do konca. In nam s tem postavil standarde, ki se jih poskušamo vsak dan držati v programu, ki ga spremljate.
V naslednjih dnevih bo vsaj delček našega vsakdanjega dela namenjen tudi spominu Marjana Jermana. Izredne razmere so bile njegovo dvorišče … Delali bomo v njegov spomin ne le, ker si on to zasluži. S svojim delom se ga bomo spominjali predvsem zato, ker si to zaslužite poslušalci.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Neveljaven email naslov