Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala <em>vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,"<em> naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse “mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,” naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Ampak poglejmo, kako je s pomočjo slovenskemu kmetu in kako je s slovenskim kmetom v primeri z romantičnimi predstavami iz osemnajstega stoletja o gibanju in svežem zraku, ki jih goji kmetijska ministrica. Mimogrede: mit o srečnem kmetu, ki si požvižgava med gibanjem na svežem zraku, je tudi v naših krajih zasadil Nadvojvoda Janez, katerega posestvo se še vedno diči gori na Meranovem, ujeto med Dravo in Pohorje …
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Nismo kar tako v tri dni omenili avstrijskega nadvojvode. Namreč: vsi, ki si želijo sezonsko delati v kmetijstvu, kot sezonci tudi že delajo, le da v sosednji Avstriji. Razlika v urni postavki med Slovenijo in Avstrijo je preprosto prevelika … Govorimo o tem, da avstrijsko kmetijstvo in dobršen del na kmetijstvo vezanega turizma, ki meji na naše Prekmurje, Štajersko in Koroško, držijo pokonci slovenski sezonski delavci.
Se pravi, vsi tisti, ki so voljni delati na svežem zraku ter se ob tem še gibati, so trenutno na čakanju in pripravljeni na to, da jih pokličejo avstrijski delodajalci. Drugih sezonskih delavcev pa v Sloveniji ni …
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno. Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno. Prenaporno za večino brezposelnih; prenaporno za večino študentov, vsekakor pa prenaporno za mlajše upokojence. Kogar koli boste vprašali o tem, kdo recimo jeseni pomaga spravljati sadje ali trgati grozdje, vam bo zatrdil, da so to starejši upokojenci; tisti, ki so še bili vzgojeni ali na deželi ali pa jim trdo celodnevno delo v vsakem vremenu ni bilo tuje.
Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno.
In zdaj h glavnemu zapletu. Stvar je namreč v tem, da slovensko kmetijstvo ne potrebuje sezonske delavne sile; še posebno pa je ne potrebuje spomladi. Oziroma povedano drugače: spomladi jo potrebujejo samo na hmeljiščih in v Spodnji Savinjski dolini so romunski sezonski delavci vsaj zadnji dve desetletji, vsekakor od propada Hmezada naprej, stalnica. Dramatični poziv kmetijske ministrice je le posledica preprostega dejstva, da tokrat v državo ni smelo vstopiti pet avtobusov Romunov, ki napenjajo vrvice za hmelj na njivah od Prebolda do Mozirja.
Ministrica najbrž ve, ni pa nujno, kdo so slovenski kmetje, in verjetno celo ve, ni pa nujno, kakšne so slovenske kmetije. Gre za družinska gospodarstva, v katerih neredko še vedno živijo in delajo pod eno streho tudi po trije rodovi; to je za urbano kmetijsko ministrstvo sredi Ljubljane najbrž popolnoma nepredstavljivo. Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih … In ob tem vsi ministri do zdaj niso zmogli preprostega ukrepa ne favoriziranja, temveč uzakonitve nakupa slovenskega sadja za proračunske porabnike. Podobno je v preostalih kmetijskih panogah, v katerih sicer z reklamnimi akcijami prijazno trkamo na zavest porabnika, hkrati pa na široko odpiramo vrata kmetijskih izdelkov iz drugih držav. Pogosto tudi izdelkom, katerih edina tržna prednost je nizka cena.
Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih …
In še to: če smo se v tej krizi česa naučili, je to v nebo vpijoče dejstvo, da morajo biti države čim bolj samozadostne. Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič … In če bi kriza trajala še kaj dlje, bi neustrašni Joc, ki je začel svojo karitativno dejavnost s krajo mask nekomu, ki jih očitno potrebuje manj kot Slovenci, po kitajskih aerodromih pač zasegal pošiljke moke, mleka v prahu in drugih živil. Hočemo povedati, da se kmetijske površine zaraščajo, kmetije propadajo, naša samooskrba pa je pri nekaterih kmetijskih produktih sramotna.
In kot se je izkazalo v krizi z blagovnimi rezervami zaščitnih sredstev: samooskrba ni le strateško, temveč tudi politično vprašanje. Postalo bi še toliko bolj politično, če bi namesto mask začelo zmanjkovati živil.
Za konec še to: dramatični apeli kmetijske kraljice prikupnosti ne bodo rešili položaja, v katerem se je znašlo slovensko kmetijstvo. Niti ga ne bo rešilo teh dvesto junakov, ki so se priglasili in za katere stavimo, da jih bo po prvem dnevu na polju polovica odpadla. Slovenskega kmeta lahko reši čisto nov premislek o pomenu in vrednosti slovenskega podeželja. Tistega podeželja, ki razvojno brezupno caplja za urbanimi središči, in hkrati tistega podeželja, ki se je v krizah, kot je zdajšnja, izkazalo za toliko bolj ključen in ne nazadnje tudi odporen del družbenega tkiva.
Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič …
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala <em>vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,"<em> naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse “mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,” naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Ampak poglejmo, kako je s pomočjo slovenskemu kmetu in kako je s slovenskim kmetom v primeri z romantičnimi predstavami iz osemnajstega stoletja o gibanju in svežem zraku, ki jih goji kmetijska ministrica. Mimogrede: mit o srečnem kmetu, ki si požvižgava med gibanjem na svežem zraku, je tudi v naših krajih zasadil Nadvojvoda Janez, katerega posestvo se še vedno diči gori na Meranovem, ujeto med Dravo in Pohorje …
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Nismo kar tako v tri dni omenili avstrijskega nadvojvode. Namreč: vsi, ki si želijo sezonsko delati v kmetijstvu, kot sezonci tudi že delajo, le da v sosednji Avstriji. Razlika v urni postavki med Slovenijo in Avstrijo je preprosto prevelika … Govorimo o tem, da avstrijsko kmetijstvo in dobršen del na kmetijstvo vezanega turizma, ki meji na naše Prekmurje, Štajersko in Koroško, držijo pokonci slovenski sezonski delavci.
Se pravi, vsi tisti, ki so voljni delati na svežem zraku ter se ob tem še gibati, so trenutno na čakanju in pripravljeni na to, da jih pokličejo avstrijski delodajalci. Drugih sezonskih delavcev pa v Sloveniji ni …
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno. Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno. Prenaporno za večino brezposelnih; prenaporno za večino študentov, vsekakor pa prenaporno za mlajše upokojence. Kogar koli boste vprašali o tem, kdo recimo jeseni pomaga spravljati sadje ali trgati grozdje, vam bo zatrdil, da so to starejši upokojenci; tisti, ki so še bili vzgojeni ali na deželi ali pa jim trdo celodnevno delo v vsakem vremenu ni bilo tuje.
Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno.
In zdaj h glavnemu zapletu. Stvar je namreč v tem, da slovensko kmetijstvo ne potrebuje sezonske delavne sile; še posebno pa je ne potrebuje spomladi. Oziroma povedano drugače: spomladi jo potrebujejo samo na hmeljiščih in v Spodnji Savinjski dolini so romunski sezonski delavci vsaj zadnji dve desetletji, vsekakor od propada Hmezada naprej, stalnica. Dramatični poziv kmetijske ministrice je le posledica preprostega dejstva, da tokrat v državo ni smelo vstopiti pet avtobusov Romunov, ki napenjajo vrvice za hmelj na njivah od Prebolda do Mozirja.
Ministrica najbrž ve, ni pa nujno, kdo so slovenski kmetje, in verjetno celo ve, ni pa nujno, kakšne so slovenske kmetije. Gre za družinska gospodarstva, v katerih neredko še vedno živijo in delajo pod eno streho tudi po trije rodovi; to je za urbano kmetijsko ministrstvo sredi Ljubljane najbrž popolnoma nepredstavljivo. Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih … In ob tem vsi ministri do zdaj niso zmogli preprostega ukrepa ne favoriziranja, temveč uzakonitve nakupa slovenskega sadja za proračunske porabnike. Podobno je v preostalih kmetijskih panogah, v katerih sicer z reklamnimi akcijami prijazno trkamo na zavest porabnika, hkrati pa na široko odpiramo vrata kmetijskih izdelkov iz drugih držav. Pogosto tudi izdelkom, katerih edina tržna prednost je nizka cena.
Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih …
In še to: če smo se v tej krizi česa naučili, je to v nebo vpijoče dejstvo, da morajo biti države čim bolj samozadostne. Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič … In če bi kriza trajala še kaj dlje, bi neustrašni Joc, ki je začel svojo karitativno dejavnost s krajo mask nekomu, ki jih očitno potrebuje manj kot Slovenci, po kitajskih aerodromih pač zasegal pošiljke moke, mleka v prahu in drugih živil. Hočemo povedati, da se kmetijske površine zaraščajo, kmetije propadajo, naša samooskrba pa je pri nekaterih kmetijskih produktih sramotna.
In kot se je izkazalo v krizi z blagovnimi rezervami zaščitnih sredstev: samooskrba ni le strateško, temveč tudi politično vprašanje. Postalo bi še toliko bolj politično, če bi namesto mask začelo zmanjkovati živil.
Za konec še to: dramatični apeli kmetijske kraljice prikupnosti ne bodo rešili položaja, v katerem se je znašlo slovensko kmetijstvo. Niti ga ne bo rešilo teh dvesto junakov, ki so se priglasili in za katere stavimo, da jih bo po prvem dnevu na polju polovica odpadla. Slovenskega kmeta lahko reši čisto nov premislek o pomenu in vrednosti slovenskega podeželja. Tistega podeželja, ki razvojno brezupno caplja za urbanimi središči, in hkrati tistega podeželja, ki se je v krizah, kot je zdajšnja, izkazalo za toliko bolj ključen in ne nazadnje tudi odporen del družbenega tkiva.
Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič …
Danes pa o dogodku, ki ima v histerično drvečem času že precejšnjo brado, a si zaradi pomembnosti vse rabote na našo sedanjost zasluži podrobnejšo analizo. Govorimo o sojenju Janezu Janši zaradi razžalitve dveh novinarskih kolegic. Stvar je bila končana, kolegici čakata na odškodnino, čeprav ta ne izbriše klevet in vse skupaj bi slej kot prej potonilo v brezčasnost slovenskih bizarnosti. A se je odvetnik toženega domislil, da sodba Janši ni bila vložena, ker ima premajhen, oziroma prepoln poštni nabiralnik, oziroma da poštar z uradno pošto v tem primeru ni ravnal pravilno in da naslovnika ni bilo doma. Ker je bil na dopustu. Zato morajo postopek obnoviti. In tako naprej in tako nazaj.
Danes pa nekaj v obrambo olike in zdrave pameti. Bližajo se volitve. Kot ste zagotovo opazili. Najpogostejši znak bližajočih se volitev so politični analitiki, ki se začnejo v medijih pojavljati pogosteje kot vremenarji. “Ena lastovka še ne prinese pomladi, trije politični analitiki pa že prinesejo volitve.” Prihajajo volitve! Merilci javnega mnenja se vznemirijo. Novi obrazi se pobrijejo. Stari obrazi postanejo priljudni. Člani republiške volilne komisije se zberejo na skrivni lokaciji. Prostore osnovnih šol in vaških skupnosti pometejo. Stranke imajo kongrese. Če kongres nima stranke, jo ustanovi. Take stvari se dogajajo, ko se bližajo volitve.
Danes pa na kratko, kajti mudi se. Zastavili si bomo temeljno vprašanje razvoja in s tem prihodnosti te države: “Zakaj v Sloveniji ni mogoče ničesar več zgraditi?” Vprašanje bomo postavili brez večje ambicije nanj odgovoriti, kajti že tako se v javnosti potika preveč odgovorov na zastavljeno vprašanje, kar pa je pravzaprav del problema.
Saga o veleposlaniku v Španiji, ki je med letoma 2007 in 2010 na veliko kupoval gospodinjske pripomočke in orodje, se počasi približuje koncu. Med sojenji, zastaranji in zahtevami po povračilu škode z obeh strani je prejšnje dni koprsko sodišče odločilo, da je njegova ekscelenca dejanja storila v neprištevnem stanju. Izvedenec je navedel psihiatrično bolezen, za katero boleha dotični in primer je za zdaj končan. Ob robu sodne sage smo kot zainteresirana javnost izvedeli še nekaj pikantnih, nekaj pa celo čudnih detajlov. Da je njegova ekscelenca še pred Madridom spolno napadel otroka, da je neracionalno zapravljal in tako naprej in tako nazaj.
Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.
Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.
"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!
Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.
Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.
Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.
Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.
Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.
Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.
Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.
Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.
Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!
Neveljaven email naslov