Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala <em>vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,"<em> naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse “mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,” naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Ampak poglejmo, kako je s pomočjo slovenskemu kmetu in kako je s slovenskim kmetom v primeri z romantičnimi predstavami iz osemnajstega stoletja o gibanju in svežem zraku, ki jih goji kmetijska ministrica. Mimogrede: mit o srečnem kmetu, ki si požvižgava med gibanjem na svežem zraku, je tudi v naših krajih zasadil Nadvojvoda Janez, katerega posestvo se še vedno diči gori na Meranovem, ujeto med Dravo in Pohorje …
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Nismo kar tako v tri dni omenili avstrijskega nadvojvode. Namreč: vsi, ki si želijo sezonsko delati v kmetijstvu, kot sezonci tudi že delajo, le da v sosednji Avstriji. Razlika v urni postavki med Slovenijo in Avstrijo je preprosto prevelika … Govorimo o tem, da avstrijsko kmetijstvo in dobršen del na kmetijstvo vezanega turizma, ki meji na naše Prekmurje, Štajersko in Koroško, držijo pokonci slovenski sezonski delavci.
Se pravi, vsi tisti, ki so voljni delati na svežem zraku ter se ob tem še gibati, so trenutno na čakanju in pripravljeni na to, da jih pokličejo avstrijski delodajalci. Drugih sezonskih delavcev pa v Sloveniji ni …
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno. Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno. Prenaporno za večino brezposelnih; prenaporno za večino študentov, vsekakor pa prenaporno za mlajše upokojence. Kogar koli boste vprašali o tem, kdo recimo jeseni pomaga spravljati sadje ali trgati grozdje, vam bo zatrdil, da so to starejši upokojenci; tisti, ki so še bili vzgojeni ali na deželi ali pa jim trdo celodnevno delo v vsakem vremenu ni bilo tuje.
Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno.
In zdaj h glavnemu zapletu. Stvar je namreč v tem, da slovensko kmetijstvo ne potrebuje sezonske delavne sile; še posebno pa je ne potrebuje spomladi. Oziroma povedano drugače: spomladi jo potrebujejo samo na hmeljiščih in v Spodnji Savinjski dolini so romunski sezonski delavci vsaj zadnji dve desetletji, vsekakor od propada Hmezada naprej, stalnica. Dramatični poziv kmetijske ministrice je le posledica preprostega dejstva, da tokrat v državo ni smelo vstopiti pet avtobusov Romunov, ki napenjajo vrvice za hmelj na njivah od Prebolda do Mozirja.
Ministrica najbrž ve, ni pa nujno, kdo so slovenski kmetje, in verjetno celo ve, ni pa nujno, kakšne so slovenske kmetije. Gre za družinska gospodarstva, v katerih neredko še vedno živijo in delajo pod eno streho tudi po trije rodovi; to je za urbano kmetijsko ministrstvo sredi Ljubljane najbrž popolnoma nepredstavljivo. Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih … In ob tem vsi ministri do zdaj niso zmogli preprostega ukrepa ne favoriziranja, temveč uzakonitve nakupa slovenskega sadja za proračunske porabnike. Podobno je v preostalih kmetijskih panogah, v katerih sicer z reklamnimi akcijami prijazno trkamo na zavest porabnika, hkrati pa na široko odpiramo vrata kmetijskih izdelkov iz drugih držav. Pogosto tudi izdelkom, katerih edina tržna prednost je nizka cena.
Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih …
In še to: če smo se v tej krizi česa naučili, je to v nebo vpijoče dejstvo, da morajo biti države čim bolj samozadostne. Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič … In če bi kriza trajala še kaj dlje, bi neustrašni Joc, ki je začel svojo karitativno dejavnost s krajo mask nekomu, ki jih očitno potrebuje manj kot Slovenci, po kitajskih aerodromih pač zasegal pošiljke moke, mleka v prahu in drugih živil. Hočemo povedati, da se kmetijske površine zaraščajo, kmetije propadajo, naša samooskrba pa je pri nekaterih kmetijskih produktih sramotna.
In kot se je izkazalo v krizi z blagovnimi rezervami zaščitnih sredstev: samooskrba ni le strateško, temveč tudi politično vprašanje. Postalo bi še toliko bolj politično, če bi namesto mask začelo zmanjkovati živil.
Za konec še to: dramatični apeli kmetijske kraljice prikupnosti ne bodo rešili položaja, v katerem se je znašlo slovensko kmetijstvo. Niti ga ne bo rešilo teh dvesto junakov, ki so se priglasili in za katere stavimo, da jih bo po prvem dnevu na polju polovica odpadla. Slovenskega kmeta lahko reši čisto nov premislek o pomenu in vrednosti slovenskega podeželja. Tistega podeželja, ki razvojno brezupno caplja za urbanimi središči, in hkrati tistega podeželja, ki se je v krizah, kot je zdajšnja, izkazalo za toliko bolj ključen in ne nazadnje tudi odporen del družbenega tkiva.
Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič …
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala <em>vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,"<em> naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse “mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,” naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Ampak poglejmo, kako je s pomočjo slovenskemu kmetu in kako je s slovenskim kmetom v primeri z romantičnimi predstavami iz osemnajstega stoletja o gibanju in svežem zraku, ki jih goji kmetijska ministrica. Mimogrede: mit o srečnem kmetu, ki si požvižgava med gibanjem na svežem zraku, je tudi v naših krajih zasadil Nadvojvoda Janez, katerega posestvo se še vedno diči gori na Meranovem, ujeto med Dravo in Pohorje …
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Nismo kar tako v tri dni omenili avstrijskega nadvojvode. Namreč: vsi, ki si želijo sezonsko delati v kmetijstvu, kot sezonci tudi že delajo, le da v sosednji Avstriji. Razlika v urni postavki med Slovenijo in Avstrijo je preprosto prevelika … Govorimo o tem, da avstrijsko kmetijstvo in dobršen del na kmetijstvo vezanega turizma, ki meji na naše Prekmurje, Štajersko in Koroško, držijo pokonci slovenski sezonski delavci.
Se pravi, vsi tisti, ki so voljni delati na svežem zraku ter se ob tem še gibati, so trenutno na čakanju in pripravljeni na to, da jih pokličejo avstrijski delodajalci. Drugih sezonskih delavcev pa v Sloveniji ni …
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno. Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno. Prenaporno za večino brezposelnih; prenaporno za večino študentov, vsekakor pa prenaporno za mlajše upokojence. Kogar koli boste vprašali o tem, kdo recimo jeseni pomaga spravljati sadje ali trgati grozdje, vam bo zatrdil, da so to starejši upokojenci; tisti, ki so še bili vzgojeni ali na deželi ali pa jim trdo celodnevno delo v vsakem vremenu ni bilo tuje.
Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno.
In zdaj h glavnemu zapletu. Stvar je namreč v tem, da slovensko kmetijstvo ne potrebuje sezonske delavne sile; še posebno pa je ne potrebuje spomladi. Oziroma povedano drugače: spomladi jo potrebujejo samo na hmeljiščih in v Spodnji Savinjski dolini so romunski sezonski delavci vsaj zadnji dve desetletji, vsekakor od propada Hmezada naprej, stalnica. Dramatični poziv kmetijske ministrice je le posledica preprostega dejstva, da tokrat v državo ni smelo vstopiti pet avtobusov Romunov, ki napenjajo vrvice za hmelj na njivah od Prebolda do Mozirja.
Ministrica najbrž ve, ni pa nujno, kdo so slovenski kmetje, in verjetno celo ve, ni pa nujno, kakšne so slovenske kmetije. Gre za družinska gospodarstva, v katerih neredko še vedno živijo in delajo pod eno streho tudi po trije rodovi; to je za urbano kmetijsko ministrstvo sredi Ljubljane najbrž popolnoma nepredstavljivo. Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih … In ob tem vsi ministri do zdaj niso zmogli preprostega ukrepa ne favoriziranja, temveč uzakonitve nakupa slovenskega sadja za proračunske porabnike. Podobno je v preostalih kmetijskih panogah, v katerih sicer z reklamnimi akcijami prijazno trkamo na zavest porabnika, hkrati pa na široko odpiramo vrata kmetijskih izdelkov iz drugih držav. Pogosto tudi izdelkom, katerih edina tržna prednost je nizka cena.
Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih …
In še to: če smo se v tej krizi česa naučili, je to v nebo vpijoče dejstvo, da morajo biti države čim bolj samozadostne. Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič … In če bi kriza trajala še kaj dlje, bi neustrašni Joc, ki je začel svojo karitativno dejavnost s krajo mask nekomu, ki jih očitno potrebuje manj kot Slovenci, po kitajskih aerodromih pač zasegal pošiljke moke, mleka v prahu in drugih živil. Hočemo povedati, da se kmetijske površine zaraščajo, kmetije propadajo, naša samooskrba pa je pri nekaterih kmetijskih produktih sramotna.
In kot se je izkazalo v krizi z blagovnimi rezervami zaščitnih sredstev: samooskrba ni le strateško, temveč tudi politično vprašanje. Postalo bi še toliko bolj politično, če bi namesto mask začelo zmanjkovati živil.
Za konec še to: dramatični apeli kmetijske kraljice prikupnosti ne bodo rešili položaja, v katerem se je znašlo slovensko kmetijstvo. Niti ga ne bo rešilo teh dvesto junakov, ki so se priglasili in za katere stavimo, da jih bo po prvem dnevu na polju polovica odpadla. Slovenskega kmeta lahko reši čisto nov premislek o pomenu in vrednosti slovenskega podeželja. Tistega podeželja, ki razvojno brezupno caplja za urbanimi središči, in hkrati tistega podeželja, ki se je v krizah, kot je zdajšnja, izkazalo za toliko bolj ključen in ne nazadnje tudi odporen del družbenega tkiva.
Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič …
Težava, s katero se spopade uporabnik medijskih vsebin okoli prvega aprila, je, kako prepoznati, katera izmed novic je prvoaprilska šala. Včasih je bilo preprosto. Danes je zadeva veliko težja. Vse, kar objavijo mediji kot prvoaprilsko šalo, je v tem ponorelem svetu tudi mogoče in verjetno.
Ker ne-govor našega predsednika vlade v evropskem parlamentu kar noče z jedilnika, si je vsa šarada zaslužila našo analizo. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Ponovno smo padli na realna tla, kjer je naš dvomilijonski kibuc sicer čudovito lep, a hkrati čudovito nepomemben. In ponovno je naša mednarodna pozicija v rokah, nogah in mišicah naših športnikov. Razen če …?
Kot da svet nima že dovolj problemov, se približuje še maturantska parada. Simbol za skladovnico težav in frustracij se bliža s hitrostjo koledarja; ob tem da je, najbrž zaradi globalnega segrevanja, letošnji paradni prepir prišel občutno prej kot po navadi.
O zastavo-vstopnici in nekaj zanimivih razpravah, ki jih takšna praksa prinaša oziroma vzpodbuja.
"Kamor vsi, tja tudi mi!" V iskanje makete torej. Tiste makete, ki ponazarja veličastnost drugega tira. A iskali je ne bomo prozaično, kot to počnejo običajni mediji, temveč s slogom in dostojanstvom. Kajti do danes je že očitno, da ne gre samo za maketo; za izdelek iz kovine, lesa, nekaj žic in tekočih kristalov, temveč gre za mogočen simbol. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Slovenijo je pretresel dogodek, ko je poslanec v trgovini izmaknil sendvič. In nato na parlamentarnem zasedanju povedal, da ga je. Kolikor ste se o dogodku že podučili, koliko ogorčenih komentarjev ste prebrali, koliko ogorčenih komentarjev ste napisali, koliko ogorčenih kavic ste ob dogodku posrkali – resne in temeljite analize dogodka pa še niste slišali. Na vašo srečo sta tu Val 202 in naša skromna oddaja.
Domoljuben kronist ima zadnje dni veliko dela. Slovenski športni, še posebej smučarski uspehi si sledijo eden drugemu in med spremljanjem tekem ostane za poglobljene analize le malo časa. Pa je kaj videti; najprej je tu velika sprememba v novinarskem dojemanju instituta smučarskega uspeha. »Brez solz sreče se mi ne vračaj,« grmijo uredniški bogovi in potem so reporterji razpeti med orgazmom in nerodnostjo, ko se šampioni prepustijo čustvom.. Danes zbanalizirano novinarstvo poskuša na prav banalen način, skozi banalna vprašanja, čustveni odziv celo sprovocirati ... Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Težki časi za mesojede. Kot zombiji hodimo po deželi in strmimo v tla, da ja ne vidimo mesa v mesarijah in mesa na policah trgovin. Naše meso je pokvarjeno. Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je preprosto ne smete preslišati.
Če je kultura redko stičišče slovenskega univerzuma, potem razmere na ministrstvu za kulturo žal odslikavajo razmere v slovenski družbi kot celoti, je v glosi zapisal Marko Radmilovič.
Ko je eden vodilnih slovenskih kovačev šal prepisal celotno komedijo italijanskega kolega in jo prodal kot svojo, je sprožil plaz dogodkov, na katere se je končno prisiljena odzvati tudi naša skromna oddaja. In da se ne podamo na Slovenskem običajno tuljenje z volkovi, potrebujemo moč analize. Tako po vrsti kot so hiše v Trsti, kjer se je Boris Kobal tudi rodil.
V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič
Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.
Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru
Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič
Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Neveljaven email naslov