Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala <em>vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,"<em> naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse “mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,” naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Ampak poglejmo, kako je s pomočjo slovenskemu kmetu in kako je s slovenskim kmetom v primeri z romantičnimi predstavami iz osemnajstega stoletja o gibanju in svežem zraku, ki jih goji kmetijska ministrica. Mimogrede: mit o srečnem kmetu, ki si požvižgava med gibanjem na svežem zraku, je tudi v naših krajih zasadil Nadvojvoda Janez, katerega posestvo se še vedno diči gori na Meranovem, ujeto med Dravo in Pohorje …
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Nismo kar tako v tri dni omenili avstrijskega nadvojvode. Namreč: vsi, ki si želijo sezonsko delati v kmetijstvu, kot sezonci tudi že delajo, le da v sosednji Avstriji. Razlika v urni postavki med Slovenijo in Avstrijo je preprosto prevelika … Govorimo o tem, da avstrijsko kmetijstvo in dobršen del na kmetijstvo vezanega turizma, ki meji na naše Prekmurje, Štajersko in Koroško, držijo pokonci slovenski sezonski delavci.
Se pravi, vsi tisti, ki so voljni delati na svežem zraku ter se ob tem še gibati, so trenutno na čakanju in pripravljeni na to, da jih pokličejo avstrijski delodajalci. Drugih sezonskih delavcev pa v Sloveniji ni …
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno. Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno. Prenaporno za večino brezposelnih; prenaporno za večino študentov, vsekakor pa prenaporno za mlajše upokojence. Kogar koli boste vprašali o tem, kdo recimo jeseni pomaga spravljati sadje ali trgati grozdje, vam bo zatrdil, da so to starejši upokojenci; tisti, ki so še bili vzgojeni ali na deželi ali pa jim trdo celodnevno delo v vsakem vremenu ni bilo tuje.
Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno.
In zdaj h glavnemu zapletu. Stvar je namreč v tem, da slovensko kmetijstvo ne potrebuje sezonske delavne sile; še posebno pa je ne potrebuje spomladi. Oziroma povedano drugače: spomladi jo potrebujejo samo na hmeljiščih in v Spodnji Savinjski dolini so romunski sezonski delavci vsaj zadnji dve desetletji, vsekakor od propada Hmezada naprej, stalnica. Dramatični poziv kmetijske ministrice je le posledica preprostega dejstva, da tokrat v državo ni smelo vstopiti pet avtobusov Romunov, ki napenjajo vrvice za hmelj na njivah od Prebolda do Mozirja.
Ministrica najbrž ve, ni pa nujno, kdo so slovenski kmetje, in verjetno celo ve, ni pa nujno, kakšne so slovenske kmetije. Gre za družinska gospodarstva, v katerih neredko še vedno živijo in delajo pod eno streho tudi po trije rodovi; to je za urbano kmetijsko ministrstvo sredi Ljubljane najbrž popolnoma nepredstavljivo. Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih … In ob tem vsi ministri do zdaj niso zmogli preprostega ukrepa ne favoriziranja, temveč uzakonitve nakupa slovenskega sadja za proračunske porabnike. Podobno je v preostalih kmetijskih panogah, v katerih sicer z reklamnimi akcijami prijazno trkamo na zavest porabnika, hkrati pa na široko odpiramo vrata kmetijskih izdelkov iz drugih držav. Pogosto tudi izdelkom, katerih edina tržna prednost je nizka cena.
Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih …
In še to: če smo se v tej krizi česa naučili, je to v nebo vpijoče dejstvo, da morajo biti države čim bolj samozadostne. Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič … In če bi kriza trajala še kaj dlje, bi neustrašni Joc, ki je začel svojo karitativno dejavnost s krajo mask nekomu, ki jih očitno potrebuje manj kot Slovenci, po kitajskih aerodromih pač zasegal pošiljke moke, mleka v prahu in drugih živil. Hočemo povedati, da se kmetijske površine zaraščajo, kmetije propadajo, naša samooskrba pa je pri nekaterih kmetijskih produktih sramotna.
In kot se je izkazalo v krizi z blagovnimi rezervami zaščitnih sredstev: samooskrba ni le strateško, temveč tudi politično vprašanje. Postalo bi še toliko bolj politično, če bi namesto mask začelo zmanjkovati živil.
Za konec še to: dramatični apeli kmetijske kraljice prikupnosti ne bodo rešili položaja, v katerem se je znašlo slovensko kmetijstvo. Niti ga ne bo rešilo teh dvesto junakov, ki so se priglasili in za katere stavimo, da jih bo po prvem dnevu na polju polovica odpadla. Slovenskega kmeta lahko reši čisto nov premislek o pomenu in vrednosti slovenskega podeželja. Tistega podeželja, ki razvojno brezupno caplja za urbanimi središči, in hkrati tistega podeželja, ki se je v krizah, kot je zdajšnja, izkazalo za toliko bolj ključen in ne nazadnje tudi odporen del družbenega tkiva.
Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič …
750 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala <em>vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,"<em> naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse “mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku,” naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Ampak poglejmo, kako je s pomočjo slovenskemu kmetu in kako je s slovenskim kmetom v primeri z romantičnimi predstavami iz osemnajstega stoletja o gibanju in svežem zraku, ki jih goji kmetijska ministrica. Mimogrede: mit o srečnem kmetu, ki si požvižgava med gibanjem na svežem zraku, je tudi v naših krajih zasadil Nadvojvoda Janez, katerega posestvo se še vedno diči gori na Meranovem, ujeto med Dravo in Pohorje …
Apel je, kot se za apel razume, vseboval potrebno količino dramatičnosti in seveda tudi solidarnostnega in udarniškega naboja, ker je ta v teh časih moden.
Nismo kar tako v tri dni omenili avstrijskega nadvojvode. Namreč: vsi, ki si želijo sezonsko delati v kmetijstvu, kot sezonci tudi že delajo, le da v sosednji Avstriji. Razlika v urni postavki med Slovenijo in Avstrijo je preprosto prevelika … Govorimo o tem, da avstrijsko kmetijstvo in dobršen del na kmetijstvo vezanega turizma, ki meji na naše Prekmurje, Štajersko in Koroško, držijo pokonci slovenski sezonski delavci.
Se pravi, vsi tisti, ki so voljni delati na svežem zraku ter se ob tem še gibati, so trenutno na čakanju in pripravljeni na to, da jih pokličejo avstrijski delodajalci. Drugih sezonskih delavcev pa v Sloveniji ni …
Pomanjkanje sezonskih delavcev in poskus zavodov za zaposlovanje, da bi iz oseb, prijavljenih na zavodu, dobili delavce za sezonsko delo na kmetijah, sta se že pred virusom končala bolj klavrno. Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno. Prenaporno za večino brezposelnih; prenaporno za večino študentov, vsekakor pa prenaporno za mlajše upokojence. Kogar koli boste vprašali o tem, kdo recimo jeseni pomaga spravljati sadje ali trgati grozdje, vam bo zatrdil, da so to starejši upokojenci; tisti, ki so še bili vzgojeni ali na deželi ali pa jim trdo celodnevno delo v vsakem vremenu ni bilo tuje.
Kot pravijo poročila s terena, napoteni iz zavoda po navadi pridejo za dan, največ dva. V glavnem le toliko, da dobijo v knjižico brezposelnosti potrdilo, da so se pri delodajalcu oglasili, potem pa poberejo šila in kopita. Kajti gibanje na svežem zraku vključuje neprijetni hakeljc: kmečko delo je naporno.
In zdaj h glavnemu zapletu. Stvar je namreč v tem, da slovensko kmetijstvo ne potrebuje sezonske delavne sile; še posebno pa je ne potrebuje spomladi. Oziroma povedano drugače: spomladi jo potrebujejo samo na hmeljiščih in v Spodnji Savinjski dolini so romunski sezonski delavci vsaj zadnji dve desetletji, vsekakor od propada Hmezada naprej, stalnica. Dramatični poziv kmetijske ministrice je le posledica preprostega dejstva, da tokrat v državo ni smelo vstopiti pet avtobusov Romunov, ki napenjajo vrvice za hmelj na njivah od Prebolda do Mozirja.
Ministrica najbrž ve, ni pa nujno, kdo so slovenski kmetje, in verjetno celo ve, ni pa nujno, kakšne so slovenske kmetije. Gre za družinska gospodarstva, v katerih neredko še vedno živijo in delajo pod eno streho tudi po trije rodovi; to je za urbano kmetijsko ministrstvo sredi Ljubljane najbrž popolnoma nepredstavljivo. Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih … In ob tem vsi ministri do zdaj niso zmogli preprostega ukrepa ne favoriziranja, temveč uzakonitve nakupa slovenskega sadja za proračunske porabnike. Podobno je v preostalih kmetijskih panogah, v katerih sicer z reklamnimi akcijami prijazno trkamo na zavest porabnika, hkrati pa na široko odpiramo vrata kmetijskih izdelkov iz drugih držav. Pogosto tudi izdelkom, katerih edina tržna prednost je nizka cena.
Gre za kmetije, ki se spoprijemajo s težavami, od katerih je pomanjkanje sezonske delavne sile po pomembnosti šele bolj proti koncu seznama. Recimo: slovensko sadjarstvo je zaradi ponavljajočih se, na ministrstvu bi verjetno rekli “sistemskih”, pozeb na kolenih …
In še to: če smo se v tej krizi česa naučili, je to v nebo vpijoče dejstvo, da morajo biti države čim bolj samozadostne. Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič … In če bi kriza trajala še kaj dlje, bi neustrašni Joc, ki je začel svojo karitativno dejavnost s krajo mask nekomu, ki jih očitno potrebuje manj kot Slovenci, po kitajskih aerodromih pač zasegal pošiljke moke, mleka v prahu in drugih živil. Hočemo povedati, da se kmetijske površine zaraščajo, kmetije propadajo, naša samooskrba pa je pri nekaterih kmetijskih produktih sramotna.
In kot se je izkazalo v krizi z blagovnimi rezervami zaščitnih sredstev: samooskrba ni le strateško, temveč tudi politično vprašanje. Postalo bi še toliko bolj politično, če bi namesto mask začelo zmanjkovati živil.
Za konec še to: dramatični apeli kmetijske kraljice prikupnosti ne bodo rešili položaja, v katerem se je znašlo slovensko kmetijstvo. Niti ga ne bo rešilo teh dvesto junakov, ki so se priglasili in za katere stavimo, da jih bo po prvem dnevu na polju polovica odpadla. Slovenskega kmeta lahko reši čisto nov premislek o pomenu in vrednosti slovenskega podeželja. Tistega podeželja, ki razvojno brezupno caplja za urbanimi središči, in hkrati tistega podeželja, ki se je v krizah, kot je zdajšnja, izkazalo za toliko bolj ključen in ne nazadnje tudi odporen del družbenega tkiva.
Globalizirana trgovina deluje le tako dolgo, dokler ekonomije proizvajajo presežke katere koli dobrine že. Čim dobrine primanjkuje za domačo uporabo, se veselje do izvoza zmanjša na nič …
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Kje so študentje? Kje so visokošolski učitelji? In kje so univerze?
Injekcijske igle, ki smo jih včasih medijsko zaznali le, če so se narkomani preveč približali vrtcem, zadnje tedne vladajo našim ekranom. Boj za cepivo je hud in kot virus sam omogoča najrazličnejše interpretacije. Ker pa te niso naša domena, se posvetimo trdnim dejstvom, kar od nas zahteva uravnoteženo poročanje.
Te dni pričakujemo v Sloveniji komisijo za ugotavljanje dejstev o slovenski medijski krajini. Uradni naziv je v skladu z bruseljsko modo sicer daljši – po sistemu, da daljše je ime, večji je pomen določene komisije. Komisijo je k nam povabil premier, sestavljali pa jo bodo, predvidevamo, medijski strokovnjaki Evropske komisije.
Danes pa nekaj o kreganju na internetu, oziroma o kreganju na tamkajšnjih platformah. Kreganje je vgrajeno v samo srž internetnih platform in kot uči zgodovina, so se prvi skregali lektorji. Ker gre za izobražene in civilizirane ljudi, je od njihovega prepira ostalo uradno pojasnilo, da je šlo med člani lektorskega društva za različna mnenja o tem, ali naj na slovenskem za Facebook, Twitter, Instagram in tovarišijo uporabljamo "družbena" ali pa "družabna" omrežja. Kot je v slovenščini pogosto, ni zmagal nihče, oziroma ni nihče izgubil, zato danes pišoči, kot tresoči dijak pred tablo upa na slovnično amnestijo: "Dovoljeno je oboje!"
Eden izmed državnih podsistemov se zadnje mesece intenzivno razvija, zato je čas, da se posvetimo slovenski policiji.
Danes pa v pomanjkanju tehtnejših novic nekaj paberkov iz sveta znanosti. Najprej k jezikoslovju. Jezikovni inštitut pri SDS je za trenutek odložil delo pri izbiri primerne kitice Zdravljice za himno in posegel v samo strukturo jezika. Predlagajo novo terminologijo, kjer bi se slovnično število dvojine po novem poimenovalo dualizem.
Danes pa še kratek pogled na preteklo glasovanje o nezaupnici. Politične analize bomo prepustili političnim komentatorjem, ki jim je nezaupnica pravkar pognojila njivo za nov cikel kolobarjenja. Mi se bomo posvetili preprosti mehaniki, kajti menimo, da se ključ do razumevanja ne le obstoja ali padca vlade, temveč tudi do stanja demokracije v naši deželi ne skriva v rezultatu, temveč v postopku.
Ker so lani ni bilo tradicionalnih brucevanj, ki študentsko in profesorsko populacijo po navadi odrešijo nepotrebne revolucionarnosti, je korona zalomila situacijo tudi v visokem šolstvu. Neke vrste krizo je bilo za pričakovati, a resne napetosti so se začele, ko je vladi skoraj uspelo ukiniti akademsko leto in bi na tisoče maturantov skoraj končalo na "sončni upravi". Kot je v navadi ob takšnih slavnostnih priložnostih, je zastavo nosil naš premier in kot je še sploh v navadi, je za priložnost izumil kuplet ali dovtip, ki ima velik potencial, da postane narodno blago. Do takrat pa je postal viralen, kot se imenuje vseprisotnost takšnega ocvirka na medmrežju.
V naslednjih mesecih Slovenijo čakata dva izjemno zahtevna logistična podviga. V prvem se mora predsednik vlade skregati z vsakim državljanom posebej; v drugem pa moramo precepiti prebivalstvo. Povedano natančneje; predsedniku vlade se ni treba skregati s svojimi volivci, tako da bo čredna imunost na predsednika vlade nastopila nekje pri osemdesetih odstotkih skreganih. Kot je znano, pa bomo čredno imunost proti covidu-19 dosegli pri sedemdesetih odstotkih precepljenega prebivalstva.
Neveljaven email naslov