Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne.

Oblasti, takšne ali drugačne, ki so za našega veka lomastile po Sloveniji, so korupcijsko igro igrale že tolikokrat, da smo državljani na vse skupaj imuni bolj, kot bomo na koronavirus kadarkoli

Če kaj med krizo bije v oči, potem so to z lahkoto izrečena stališča, mnenja in misli. Blebetanje je v časih normalnosti povsem neškodljivo in celo pripomore k barvitosti javnega prostora, v težkih časih pa naj bi bila vsaka beseda, vsako stališče, celo vsak tvit izrečeni s premislekom. Celo naša oddaja, znana po sumljivih stališčih in ohlapnih ocenah, se drži te prastare resnice, ki sicer obstaja samo kot teoretični model. V praksi pa zmaguje tista resnica, ki v nadaljevanju postane prva žrtev vojne. Zato analitično – kolikor je le mogoče – o domnevno netransparentnem nakupu zaščitne opreme za naše zdravstvo. Če kaj, negujemo pri nas nepristransko analizo, in tako smo vzeli tri spremenljivke, s pomočjo katerih bomo preigrali nekaj možnih scenarijev, ki bi se lahko ali pa so se zgodili v preteklem mesecu nebrzdanega “šopinga”.

Spremenljivke so tri, kajti s štirimi se aritmetika za telebane konča. V enačbo tako mečemo transparentnost nakupa, število umrlih za koronavirusom in uspešnost dobave. Ker živimo v času računskih modelov in ker je trenutno vsa država – ob izmojstreni epidemiološki stroki,– podkovana tudi za ustvarjanje statističnih modelov, verjamemo, da z razumevanjem ne bo težav.

Pojasnimo spremenljivke: transparentnost nakupa je najbolj zanimiva kategorija, kajti tudi ko se je zdelo, da je oprema priletela transparentno, je uvoznik prostodušno priznal, da je bila ukradena. Druga spremenljivka je dobavljivost zaščitne opreme. Ali nismo dobili vsega, kar smo naročili, ali pa nismo dobili niti vsega, kar smo plačali. Glede na prvo kategorijo obstaja tudi možnost, da smo dobili tudi kaj, česar nismo plačali! In še tretja kategorija. Kot rad poudari gospodarski minister, smo nekoliko po domače uvažali zaščitno opremo, ker smo varovali in obvarovali človeška življenja. Ker je človeško življenje največja vrednota, pametnih protiargumentov za ministrova stališča niti ni …

In zdaj k modeliranju:

Model št. 1 – ali “pravljični scenarij”: Nakupi potekajo transparentno, vse pošiljke zaščitne opreme prispejo, število žrtev koronavirusa je zanemarljivo.

Model št. 2 – ali “katastrofični scenarij”: Nakupi potekajo netransparentno, pošiljke zaščitne opreme ne prispejo, število smrti je katastrofično.

Model št. 3 – ali “Pahorjev scenarij”: Nakupi potekajo netransparentno, pošiljke opreme pridejo, število smrti je majhno – vsi smo dobri ljudje.

Model št. 4 – ali “ameriški sindrom”: Nakupi opreme potekajo transparentno, pošiljke ne pridejo, število smrti je katastrofično.

Model št. 5 – ali “v skladu z lokalnimi običaji”: Nakupi opreme potekajo ali transparentno ali netransparentno, pošiljke pridejo ali ne pridejo, število smrti je nizko ali visoko. Nakupi so odvisni od zornega kota.

In čemu je nastala okoli nakupov zaščitne opreme takšna zadrega? Oblasti, takšne ali drugačne, ki so za našega veka lomastile po Sloveniji, so korupcijsko igro igrale že tolikokrat, da smo državljani na vse skupaj imuni bolj, kot bomo na koronavirus kadarkoli. Čemu torej mencanje in gledanje v tla ob neprijetnih vprašanjih, ki se v javnosti nastajajo v zvezi z nakupi zaščitne opreme?

Zelo preprosto je … Fantje z milijoni in polnimi airbusi so namreč trčili ob enega redkih moralnih stebrov v dolgi zgodovini človeške bestialnosti. Vojno dobičkarstvo oziroma osebno okoriščanje v času vojn, kriz in spopadov sicer ne zdrži logične presoje – kajti ni jasno, čemu bi bilo v času vojne manj moralno kovati dobiček, kot na nekoga streljati – a od pamtiveka služenje na nesreči ljudi, ki jo po navadi generali in trgovci sprožijo skupaj, velja za zavržno dejanje.

Tako zavržno, da je nerodno še tako okoreli in še tako v svoj prav prepričani oblasti. Tudi oblasti, ki ji vojaška terminologija in bleščeče predstave v kriznih časih niso tuje. Zadrega, ki jo bo slovenska vlada brez dvoma elegantno rešila s sklicevanjem na anekdoto o sredstvih in cilju, je torej plod še zadnje spodobnosti, ki je ostala v človeku za časa vojne. Kajti ni naključje, da večina vlad govori o virusu tako, da uporablja vojaško terminologijo, medtem ko večina zdravnikov govori o virusu kot o bolezni.

Ampak bojimo se, da je razprava o tem, kdo se je z nabavo zaščitne opreme okoristil in za koliko ter če sploh, da je torej ta razprava povsem brezpredmetna. Dovolj je pogledati cenovno evolucijo še do pred nekaj meseci absurdno cenenega izdelka, kot je zaščitna maska. Ne glede na to, kako krpanovske so bile rabote predmestnih mešetarjev … Povsem legalen nakup zaščitne maske v sterilni lekarni iz rok zaupanja vredne lekarnarke pove, da je izdelek nerazumno precenjen. Vojno dobičkarstvo torej ni značilnost samo vladajočih, tako političnih kot ekonomskih elit, temveč je vsajeno v samo srce naše družbe! Plenilska narava človeka se je še enkrat več pokazala kot prevladujoč bivanjski model in kljub temu, da smo med epidemijo sledili res lepim in pomembnim izbruhom humanosti, nam mešetarjenje z zaščitno opremo sporoča, da se po koncu krize ne bomo zbudili v nek nov svet. Zbudili se bomo v istega, ki smo ga zapustili, s tem da bomo nekateri bolj revni kot pred tem, drugi pa bodo bolj bogati kot pred tem. Kdo bo imel okoli uvoza zaščitne opreme prav, je tako danes – kot bo tudi jutri – povsem irelevantno.