Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se dogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih
Tudi tisti, ki spremljamo slovensko politiko podrobno, in to že dlje časa, se zadnje tedne sprašujemo: “Kaj hudiča se dogaja?” Enako vprašanje si zastavlja dva milijona državljanov in današnja oddaja poskuša dati odgovore, ne da bi ob tem zastavila nova vprašanja. In to vse za dvanajst petinsedemdeset.
Slovenski politiki gre na otročje. Kar je sicer smešno, ker gre za mlado politiko – a če štejemo kot slovensko politiko naše nacionalne vije-vaje še iz devetnajstega stoletja, lahko zatrdimo, da je slovenska politika že toliko stara, da ji gre na otročje. Kako drugače razumeti in razložiti politične prakse, ki se jih gre sodobna slovenska politika. Kdor je spremljal prerekanja o objavljeni smučarski fotografiji, ki sta jih uprizorila vodja pozicije in vodja opozicije, se vtisa prepira dveh petletnikov ni mogel znebiti. Po literarnih miniaturah obeh čivkačev je človek na koncu pričakoval le še usodni tvit, ki bi nasprotnika dokončno porazil … To je seveda: “Moj ati ima hitrejši avto kot tvoj!”
Ostali dokazi plime infantilnosti slovenske politike so tožarjenje, cmeravost in navdušenje nad novimi igračami. Edino, kar se nekako ne sklada s podobo otročadi, ki je zasedla javne funkcije, je to nesrečno žaljenje. Kot je znano, se otroci med seboj ne žalijo. Vsaj tam do šestega, sedmega leta, potem pa že udari socializacija. In prav zaradi žaljenja se otroški koncept slovenske politike razume kot žalitev otrok, zato ga zavrzimo. In poskusimo z novo, še ne slišano in najverjetneje napačno razlago. Ta obsega vse segmente slovenske politike; tako desne, leve parlamentarce, predsednike, sekretarje in celo nekatere sodnike. Za razlago pa moramo globoko v osemdeseta, ob tem pa uporabiti še nekaj slenga …
Kot je znano, se otroci med seboj ne žalijo. Vsaj tam do šestega, sedmega leta, potem pa že udari socializacija. In prav zaradi žaljenja se otroški koncept slovenske politike razume kot žalitev otrok, zato ga zavrzimo.
… V osemdesetih mladež še ni užila dobrobiti slovenskega ekonomskega razcveta in denarja je bilo malo. Tako so se namesto po predragih lokalih mladinske zabave dogajale kar na domovih; na vikendih, v kleteh ali v lovskih kočah. Z velikim razumevanjem do čag, gaud in fešt te zabave zaradi lažjega razumevanja poimenujmo kar žur.
In na teh žurih je bil vedno tip, ki je sedel ob strani. Ni ga zanimala ne konzumacija dovoljenih in delno dovoljenih drog, niti ostale sprijenosti, ki so kvarile tedanjo mladino. Je pa bil pozoren in priseben, na zabave pa je vztrajno hodil zato, ker je hotel biti kul. Vsaka zabava je poznala takšnega obstranca in generacije, ki so danes v najboljših letih, vedo, o kom ali čem govorimo.
Ko se je drugo jutro zabava oživljala ob prvi kavi, je ta mož, edini svež in priseben, natančno razložil, kaj se je na žuru dogajalo. Kdo se je kako vedel in kdo se je vedel škandalozno. Pogosto so udeleženci žura imeli manjše motnje spomina, posledice motenj zavesti in ti fantje, skoraj nikoli dekleta, so jim z neko veliko slastjo pojasnjevali njihovo vedenje na žuru. V pomanjkanju znanstvene terminologije o tem fenomenu jih imenujmo “razlagalci žurov”.
Kot rečeno, so imeli “razlagalci žurov” le eno željo: da bi bili kul. Ampak za biti kul je treba odvreči predsodke, dogme, norme in del obleke, česar pa razlagalci žurov niso bili pripravljeni storiti … Zato nikoli niso postali kul in ko se je generacija raztopila v vsakdan, jih nekaj časa ni bilo na spregled. Potem pa so se nenadoma pojavili in ne boste verjeli … vsa slovenska politična elita danes so bivši “razlagalci žurov”!
In na teh žurih je bil vedno tip, ki je sedel ob strani. Ni ga zanimala ne konzumacija dovoljenih in delno dovoljenih drog, niti ostale sprijenosti, ki so kvarile tedanjo mladino. Je pa bil pozoren in priseben, na zabave pa je vztrajno hodil zato, ker je hotel biti kul.
Poglejmo dejstva: nihče od njih ni kul. V Sloveniji nimamo niti enega kul politika, predsednika ali celo sodnika. S čimer ni nič narobe, ker “biti kul” je bolj prekletstvo kot blagor. A da gre za “razlagalce žurov”, vemo po tem, ker se slovenski politiki tako zelo trudijo biti kul. Kako uporabljajo družbena omrežja, kako se vedejo, kaj nosijo na majicah, s katerimi športi se ukvarjajo in kako nagovarjajo različne strukture prebivalstva; tudi na kakšen način komunicirajo z javnostjo. Radi bi bili všečni, sproščeni, angažirani, priljubljeni in ob tem nonšalantni. Tako si namreč predstavljajo, da bi morala biti videti kul oseba in nekateri bi dali odstotek volilne podpore, da bi jim to uspelo.
Kar pa je zanimivo: prvi sklici parlamenta so imeli vse polno poslancev, ki so bili kul. Potem so politiko preplavili razlagalci žurov, ki so kul politike pregnali. Kajti če kaj, znajo “razlagalci” iti na jetra, da bog pomagaj.
Ta nadležna prijaznost, ta naučena domoljubnost, ta zapovedana storilnost, ta ponižujoča servilnost – vse to so značilnosti razlagalcev žurov, ki pa imajo še eno skupno značajsko črto … Ko jim je kdo, ko niso in niso nehali – bevskajoče zabrusil, naj utihnejo – so postali žaljivi. Da bodo povedali mami, kaj se je dogajalo. In podobne reči.
Preizkus te pogumne in za slovensko politično analizo povsem nove teze je enostaven. Ko boste naslednjič gledali katero omizij, ali soočenje, ali dvoboj levice in desnice, ali parlamentarno razpravo o čemerkoli že – stišajte zvok svojega televizijskega aparata. Pobrskajte po spominu in se vprašajte, ali bi bilo mogoče, da je bil katerikoli nastopajočih kdaj na kakšnem žuru v središču akcije. Ali pa je morda bil tisti, ki je s cockto vedno čemel na kvadratnem metru med gramofonom in šankom ter se hihital v brado.
Ta nadležna prijaznost, ta naučena domoljubnost, ta zapovedana storilnost, ta ponižujoča servilnost – vse to so značilnosti razlagalcev žurov, ki pa imajo še eno skupno značajsko črto … Ko jim je kdo, ko niso in niso nehali – bevskajoče zabrusil, naj utihnejo – so postali žaljivi. Da bodo povedali mami, kaj se je dogajalo. In podobne reči.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se dogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih
Tudi tisti, ki spremljamo slovensko politiko podrobno, in to že dlje časa, se zadnje tedne sprašujemo: “Kaj hudiča se dogaja?” Enako vprašanje si zastavlja dva milijona državljanov in današnja oddaja poskuša dati odgovore, ne da bi ob tem zastavila nova vprašanja. In to vse za dvanajst petinsedemdeset.
Slovenski politiki gre na otročje. Kar je sicer smešno, ker gre za mlado politiko – a če štejemo kot slovensko politiko naše nacionalne vije-vaje še iz devetnajstega stoletja, lahko zatrdimo, da je slovenska politika že toliko stara, da ji gre na otročje. Kako drugače razumeti in razložiti politične prakse, ki se jih gre sodobna slovenska politika. Kdor je spremljal prerekanja o objavljeni smučarski fotografiji, ki sta jih uprizorila vodja pozicije in vodja opozicije, se vtisa prepira dveh petletnikov ni mogel znebiti. Po literarnih miniaturah obeh čivkačev je človek na koncu pričakoval le še usodni tvit, ki bi nasprotnika dokončno porazil … To je seveda: “Moj ati ima hitrejši avto kot tvoj!”
Ostali dokazi plime infantilnosti slovenske politike so tožarjenje, cmeravost in navdušenje nad novimi igračami. Edino, kar se nekako ne sklada s podobo otročadi, ki je zasedla javne funkcije, je to nesrečno žaljenje. Kot je znano, se otroci med seboj ne žalijo. Vsaj tam do šestega, sedmega leta, potem pa že udari socializacija. In prav zaradi žaljenja se otroški koncept slovenske politike razume kot žalitev otrok, zato ga zavrzimo. In poskusimo z novo, še ne slišano in najverjetneje napačno razlago. Ta obsega vse segmente slovenske politike; tako desne, leve parlamentarce, predsednike, sekretarje in celo nekatere sodnike. Za razlago pa moramo globoko v osemdeseta, ob tem pa uporabiti še nekaj slenga …
Kot je znano, se otroci med seboj ne žalijo. Vsaj tam do šestega, sedmega leta, potem pa že udari socializacija. In prav zaradi žaljenja se otroški koncept slovenske politike razume kot žalitev otrok, zato ga zavrzimo.
… V osemdesetih mladež še ni užila dobrobiti slovenskega ekonomskega razcveta in denarja je bilo malo. Tako so se namesto po predragih lokalih mladinske zabave dogajale kar na domovih; na vikendih, v kleteh ali v lovskih kočah. Z velikim razumevanjem do čag, gaud in fešt te zabave zaradi lažjega razumevanja poimenujmo kar žur.
In na teh žurih je bil vedno tip, ki je sedel ob strani. Ni ga zanimala ne konzumacija dovoljenih in delno dovoljenih drog, niti ostale sprijenosti, ki so kvarile tedanjo mladino. Je pa bil pozoren in priseben, na zabave pa je vztrajno hodil zato, ker je hotel biti kul. Vsaka zabava je poznala takšnega obstranca in generacije, ki so danes v najboljših letih, vedo, o kom ali čem govorimo.
Ko se je drugo jutro zabava oživljala ob prvi kavi, je ta mož, edini svež in priseben, natančno razložil, kaj se je na žuru dogajalo. Kdo se je kako vedel in kdo se je vedel škandalozno. Pogosto so udeleženci žura imeli manjše motnje spomina, posledice motenj zavesti in ti fantje, skoraj nikoli dekleta, so jim z neko veliko slastjo pojasnjevali njihovo vedenje na žuru. V pomanjkanju znanstvene terminologije o tem fenomenu jih imenujmo “razlagalci žurov”.
Kot rečeno, so imeli “razlagalci žurov” le eno željo: da bi bili kul. Ampak za biti kul je treba odvreči predsodke, dogme, norme in del obleke, česar pa razlagalci žurov niso bili pripravljeni storiti … Zato nikoli niso postali kul in ko se je generacija raztopila v vsakdan, jih nekaj časa ni bilo na spregled. Potem pa so se nenadoma pojavili in ne boste verjeli … vsa slovenska politična elita danes so bivši “razlagalci žurov”!
In na teh žurih je bil vedno tip, ki je sedel ob strani. Ni ga zanimala ne konzumacija dovoljenih in delno dovoljenih drog, niti ostale sprijenosti, ki so kvarile tedanjo mladino. Je pa bil pozoren in priseben, na zabave pa je vztrajno hodil zato, ker je hotel biti kul.
Poglejmo dejstva: nihče od njih ni kul. V Sloveniji nimamo niti enega kul politika, predsednika ali celo sodnika. S čimer ni nič narobe, ker “biti kul” je bolj prekletstvo kot blagor. A da gre za “razlagalce žurov”, vemo po tem, ker se slovenski politiki tako zelo trudijo biti kul. Kako uporabljajo družbena omrežja, kako se vedejo, kaj nosijo na majicah, s katerimi športi se ukvarjajo in kako nagovarjajo različne strukture prebivalstva; tudi na kakšen način komunicirajo z javnostjo. Radi bi bili všečni, sproščeni, angažirani, priljubljeni in ob tem nonšalantni. Tako si namreč predstavljajo, da bi morala biti videti kul oseba in nekateri bi dali odstotek volilne podpore, da bi jim to uspelo.
Kar pa je zanimivo: prvi sklici parlamenta so imeli vse polno poslancev, ki so bili kul. Potem so politiko preplavili razlagalci žurov, ki so kul politike pregnali. Kajti če kaj, znajo “razlagalci” iti na jetra, da bog pomagaj.
Ta nadležna prijaznost, ta naučena domoljubnost, ta zapovedana storilnost, ta ponižujoča servilnost – vse to so značilnosti razlagalcev žurov, ki pa imajo še eno skupno značajsko črto … Ko jim je kdo, ko niso in niso nehali – bevskajoče zabrusil, naj utihnejo – so postali žaljivi. Da bodo povedali mami, kaj se je dogajalo. In podobne reči.
Preizkus te pogumne in za slovensko politično analizo povsem nove teze je enostaven. Ko boste naslednjič gledali katero omizij, ali soočenje, ali dvoboj levice in desnice, ali parlamentarno razpravo o čemerkoli že – stišajte zvok svojega televizijskega aparata. Pobrskajte po spominu in se vprašajte, ali bi bilo mogoče, da je bil katerikoli nastopajočih kdaj na kakšnem žuru v središču akcije. Ali pa je morda bil tisti, ki je s cockto vedno čemel na kvadratnem metru med gramofonom in šankom ter se hihital v brado.
Ta nadležna prijaznost, ta naučena domoljubnost, ta zapovedana storilnost, ta ponižujoča servilnost – vse to so značilnosti razlagalcev žurov, ki pa imajo še eno skupno značajsko črto … Ko jim je kdo, ko niso in niso nehali – bevskajoče zabrusil, naj utihnejo – so postali žaljivi. Da bodo povedali mami, kaj se je dogajalo. In podobne reči.
Nova ljubljenka slovenskih src, kmetijska ministrica in Desusova predsednica, je apelirala na slovensko javnost, naj pomaga kmetom. Stvar je namreč v tem, da letos na naša polja zaradi virusa ne morejo priti sezonski delavci iz tujine in ker so kmetje v težavah, je ministrica pozvala vse "mlajše upokojence, študente, brezposelne in delavce na čakanju ter vse tiste, ki se radi gibljejo in so radi na svežem zraku," naj priskočijo na pomoč slovenskemu kmetijstvu.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Marko Radmilovič sedi v samoizolaciji in razmišlja. Koronavirus nam je pokazal, kako enostavna je naša civilizacija, čeprav smo dolga desetletja mislili, da je zapletena.
Marjan Jerman je bil novinar. In ko s cmokom v grlu sledimo poklonom, ki jih dobiva v javnosti, naj povemo, zakaj in čemu je bil novinar. Preprosto zato, ker ni zmogel biti nič drugega; ker Marjan je novinarstvo živel. Po njegovih besedah bi lahko bil tudi pilot, a električni drogovi tam nekje na Dolenjskem se s tem ne strinjajo. Bil je novinar in z vsakim vlaknom, z vsakim vdihom, tako tudi zadnjim, je bil predan javnosti.
V dneh, ko smo obsojeni na tesnobo lastnega doma in na grozo lastne družine, se razmišljujočemu podijo po glavi najrazličnejše destruktivne misli. Ker vhodnih podatkov ni, ne ostane drugega, kot razmišljati o novi vladi in o virusu. Včasih o vsakem posebej, v glavnem pa o obojem skupaj.
Vrag je odnesel šalo in prinesel virus in tako začasno ukinjamo 'guncanje afen' tudi v naši oddaji. Potrebno je tvorno sodelovanje vseh vpletenih deležnikov v reševanje nastale situacije in pod tem zavihkom se skriva tudi tvorno sodelovanje medijev. Piše: Marko Radmilovič
Pa zapojmo eno po nostalgično. Nekaterih ljubih opravil naše mladosti ni več. Recimo zbiranja značk. Znamke so se še nekako obdržale, značke so šle rakom žvižgat. Vsa mogočna industrija izdelovanja te drobne kovinske galanterije se je sesula v prah. Še zadnjič so značke – sicer premodelirane v bedž – skočile na plano med punkovsko revolucijo v osemdesetih letih, nato pa za vedno izginile. Piše: Marko Radmilovič
Te dni počasi dobivamo odgovor na najbolj razširjeno popkulturno vprašanje. To se že desetletja glasi: “Kaj nas bo ugonobilo?” Kot predlagata znanstvenofantastična literatura in filmska industrija, lahko izbiramo med velikanskim kometom ali pa med virusom. Ker se te dni v znanem vesolju potika samo nekaj izgubljenih skal, bo kot kaže rabelj človeštva virus. A le v popkulturni interpretaciji; vsi malo bolj poučeni menimo, da nas bo pokopala človeška neumnost. Ki je mimogrede tudi originalni vzrok širjenja koronavirusa – ni najbolj razumno, da Kitajci v vsej znani flori vidijo samo zalogo proteinov.
Priprave na predčasne volitve so v polnem teku. K pripravam na nove volitve spada tudi sestavljanje nove koalicije. Priprave se te dni končujejo, hiša je prezračena, tla posesana in okna umita. Tako je napočil čas le še za nekaj zadnjih malenkosti. Kot so pisma intelektualcev. Oziroma razumnikov. Ta pisma se pojavljajo redno pred prelomnimi dogodki in so značilna po tem, da jih zelo redko kdo v celoti prebere, zato pa se o njih toliko bolj žolčno razpravlja v javnosti.
Danes pa zapletena tema, primerna le za najbistrejše med nami. Med te se žal ne prištevamo, saj tudi naše skromno uredništvo doživlja trenutek izginjanja intelektualne povprečnosti in vzpon intelektualne nadpovprečnosti. Da je večina pametnejša kot manjšina oziroma, da mi povprečno pametni izginjamo na račun nadpovprečno pametnih, je najopaznejše pri oglasih. Reklame, ki naj bi jih razumeli vsi, razumejo le tisti, ki si jih izmišljujejo. Preostali si ne upamo priznati, da ne vemo, za kaj gre. Povedano drugače: v vsevednem svetu se je intelektualna povprečnost preobrazila v intelektualno nadpovprečnost, dovčerajšnji povprečneži pa so postali podpovprečni. Ob reklamah je drugi dokaz za to trditev volilna zakonodaja.
Vse od časov, ko je nesmrtna Neca Falk odpela odo temu tropskemu sadju, banane niso bile tako v ospredju javnosti kot prejšnje tedne. Če bi se kateri slovenskih glasbenikov tako potrudil za jabolka, kot se je Neca za banane, slovensko sadjarstvo ne bi bilo v krizi … Kakorkoli; vrnitev banan v fokus javnosti je povsem zaslužena, saj gre za sadež, ki se ponaša s številnimi nutricionističnimi prednostmi, a za našo oddajo je pomembnejša njihova družbenopolitična vloga. Poglejmo podrobnosti; najprej je šef slovenskih banan in posledično bananarjev kupil letalska dovoljenja strmoglavljene Adrie Airways. Potem pa so v njegovem skladišču našli še sumljive pakete in skladišče je okupirala specialna enota, ki je ravno te dni v Sloveniji razbila mrežo preprodajalcev prepovedanih drog.
Danes, ko praznujemo vsakoletni državni praznik, s katerim obeležujemo padec vlade, bomo tudi v naši skromni oddaji temu dogodku namenili nekaj slavnostnih besed. Ob tej priložnosti se je, kot je v navadi, iz močvirja dvignilo na desetine analitikov, ki so vam natančno povedali, zakaj in čemu je tudi letos padla vlada. A kot vedno so te medijske analize napačne. Ves ta korpus patologov slovenske politične scene namreč pade že na samem začetku. "Ne štima" jim terminologija, kot se reče.
Pretekli vikend je zaznamoval volilni kongres stranke Desus, kjer je nova prvakinja stranke postala Aleksandra Pivec, Karel Erjavec pa je po porazu napovedal umik ne le iz političnega, temveč tudi iz javnega življenja, zato se danes medijsko poslavljamo od njega.
Danes pa končno nekaj kakovostnega raziskovalnega novinarstva tudi v naši oddaji. V slogu najboljših raziskovalnih oddaj in prispevkov vam bomo razkrili, kdo je požgal lesenega Donalda Trumpa moravškega. Pot do razkritja nas bo vodila prek odgovora na najstarejše, najbolj zapleteno in najbolj bistveno vseh vprašanj: “Kaj je umetnost?”
Za začetek leta 2020, ko so možgani še sveži, koncentracija pa na visoki ravni, nekoliko zahtevnejša razlaga. Hrvaška je dobila novega predsednika. Za Slovenijo je to pomembno, ker ni nepomembno, pod katerim vsevidnim očesom skačemo v Jadransko morje. V Zapisnih iz močvirja odgovarjamo tudi na vprašanje, kaj je skupnega Pahor, Milanović in Napoleon.
Da je Slovenija varna dežela, je bil leta 2019 naš najpogostejši izvozni artikel in argument, da je varna zato, ker pianiste s povezavo bluetooth priklenemo na radiator, ne zdrži resne analize.
Angelika Mlinar je zvezda tega tedna. Čeprav ni povsem jasno, zakaj in čemu. Kajti postati minister v slovenski vladi ni neka velika novica. Nekaj je povsem jasno; stoletje ali dve počakajmo, pa bo vsaka slovenska družina ali dala ali imela nekoga, ki je bil minister v vladi. Slovenska politika je kadrovsko izžeta, uvoz politikov iz drugih držav pa neposreden napad na politične elite, a ne bi bilo kot v športu s tujimi trenerji tudi v politiki smiselno poskusiti s tujimi upravljavci države?
Če hočemo naprej, moramo nekaj dni nazaj. Kar nacionalni škandal se je zgodil, ko je Hofer prepovedal prodajo “Kraljev ulic” pred svojimi poslovalnicami. Po pravilih novinarske stroke bomo o tej zelo zanimivi temi predstavili vse plati dogodka. Na srečo sta plati le dve, kar bo v pomoč glede na to, da ima naša oddaja omejene organizacijske in intelektualne vire.
O najbolj priljubljeni temi zadnjih dveh tisočletij, to je seveda konec sveta. V Madridu so se zbrali na še eni podnebni konferenci. Tehnično gre v Madridu za podnebno konferenco, ki naj bi v življenje spravila podnebni dogovor s podnebne konference v Parizu. V Madridu se bodo poskušali dogovoriti, ali razumejo, kaj so se dogovorili v Parizu. Tisti, ki ne razumejo, so svoj podpis iz pariškega dogovora že tako ali tako umaknili … Drugače povedano: nekatere pomembne podpisnice so od pariških zavez zbežale prej, kot zbeži članstvo iz novoustanovljenih slovenskih političnih strank. Zapise iz močvirja pripravlja Marko Radmilovič
Čemu presoja ni bila potrebna? Razlog je enostaven, kajti investitor in izvajalec ob polaganju kanala odločno ponavljata mantro najstnikov, ki se srečajo s svojim prvim kondomom: "Zagotovo ne bo puščal!"
Neveljaven email naslov