Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se dogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih
Tudi tisti, ki spremljamo slovensko politiko podrobno, in to že dlje časa, se zadnje tedne sprašujemo: “Kaj hudiča se dogaja?” Enako vprašanje si zastavlja dva milijona državljanov in današnja oddaja poskuša dati odgovore, ne da bi ob tem zastavila nova vprašanja. In to vse za dvanajst petinsedemdeset.
Slovenski politiki gre na otročje. Kar je sicer smešno, ker gre za mlado politiko – a če štejemo kot slovensko politiko naše nacionalne vije-vaje še iz devetnajstega stoletja, lahko zatrdimo, da je slovenska politika že toliko stara, da ji gre na otročje. Kako drugače razumeti in razložiti politične prakse, ki se jih gre sodobna slovenska politika. Kdor je spremljal prerekanja o objavljeni smučarski fotografiji, ki sta jih uprizorila vodja pozicije in vodja opozicije, se vtisa prepira dveh petletnikov ni mogel znebiti. Po literarnih miniaturah obeh čivkačev je človek na koncu pričakoval le še usodni tvit, ki bi nasprotnika dokončno porazil … To je seveda: “Moj ati ima hitrejši avto kot tvoj!”
Ostali dokazi plime infantilnosti slovenske politike so tožarjenje, cmeravost in navdušenje nad novimi igračami. Edino, kar se nekako ne sklada s podobo otročadi, ki je zasedla javne funkcije, je to nesrečno žaljenje. Kot je znano, se otroci med seboj ne žalijo. Vsaj tam do šestega, sedmega leta, potem pa že udari socializacija. In prav zaradi žaljenja se otroški koncept slovenske politike razume kot žalitev otrok, zato ga zavrzimo. In poskusimo z novo, še ne slišano in najverjetneje napačno razlago. Ta obsega vse segmente slovenske politike; tako desne, leve parlamentarce, predsednike, sekretarje in celo nekatere sodnike. Za razlago pa moramo globoko v osemdeseta, ob tem pa uporabiti še nekaj slenga …
Kot je znano, se otroci med seboj ne žalijo. Vsaj tam do šestega, sedmega leta, potem pa že udari socializacija. In prav zaradi žaljenja se otroški koncept slovenske politike razume kot žalitev otrok, zato ga zavrzimo.
… V osemdesetih mladež še ni užila dobrobiti slovenskega ekonomskega razcveta in denarja je bilo malo. Tako so se namesto po predragih lokalih mladinske zabave dogajale kar na domovih; na vikendih, v kleteh ali v lovskih kočah. Z velikim razumevanjem do čag, gaud in fešt te zabave zaradi lažjega razumevanja poimenujmo kar žur.
In na teh žurih je bil vedno tip, ki je sedel ob strani. Ni ga zanimala ne konzumacija dovoljenih in delno dovoljenih drog, niti ostale sprijenosti, ki so kvarile tedanjo mladino. Je pa bil pozoren in priseben, na zabave pa je vztrajno hodil zato, ker je hotel biti kul. Vsaka zabava je poznala takšnega obstranca in generacije, ki so danes v najboljših letih, vedo, o kom ali čem govorimo.
Ko se je drugo jutro zabava oživljala ob prvi kavi, je ta mož, edini svež in priseben, natančno razložil, kaj se je na žuru dogajalo. Kdo se je kako vedel in kdo se je vedel škandalozno. Pogosto so udeleženci žura imeli manjše motnje spomina, posledice motenj zavesti in ti fantje, skoraj nikoli dekleta, so jim z neko veliko slastjo pojasnjevali njihovo vedenje na žuru. V pomanjkanju znanstvene terminologije o tem fenomenu jih imenujmo “razlagalci žurov”.
Kot rečeno, so imeli “razlagalci žurov” le eno željo: da bi bili kul. Ampak za biti kul je treba odvreči predsodke, dogme, norme in del obleke, česar pa razlagalci žurov niso bili pripravljeni storiti … Zato nikoli niso postali kul in ko se je generacija raztopila v vsakdan, jih nekaj časa ni bilo na spregled. Potem pa so se nenadoma pojavili in ne boste verjeli … vsa slovenska politična elita danes so bivši “razlagalci žurov”!
In na teh žurih je bil vedno tip, ki je sedel ob strani. Ni ga zanimala ne konzumacija dovoljenih in delno dovoljenih drog, niti ostale sprijenosti, ki so kvarile tedanjo mladino. Je pa bil pozoren in priseben, na zabave pa je vztrajno hodil zato, ker je hotel biti kul.
Poglejmo dejstva: nihče od njih ni kul. V Sloveniji nimamo niti enega kul politika, predsednika ali celo sodnika. S čimer ni nič narobe, ker “biti kul” je bolj prekletstvo kot blagor. A da gre za “razlagalce žurov”, vemo po tem, ker se slovenski politiki tako zelo trudijo biti kul. Kako uporabljajo družbena omrežja, kako se vedejo, kaj nosijo na majicah, s katerimi športi se ukvarjajo in kako nagovarjajo različne strukture prebivalstva; tudi na kakšen način komunicirajo z javnostjo. Radi bi bili všečni, sproščeni, angažirani, priljubljeni in ob tem nonšalantni. Tako si namreč predstavljajo, da bi morala biti videti kul oseba in nekateri bi dali odstotek volilne podpore, da bi jim to uspelo.
Kar pa je zanimivo: prvi sklici parlamenta so imeli vse polno poslancev, ki so bili kul. Potem so politiko preplavili razlagalci žurov, ki so kul politike pregnali. Kajti če kaj, znajo “razlagalci” iti na jetra, da bog pomagaj.
Ta nadležna prijaznost, ta naučena domoljubnost, ta zapovedana storilnost, ta ponižujoča servilnost – vse to so značilnosti razlagalcev žurov, ki pa imajo še eno skupno značajsko črto … Ko jim je kdo, ko niso in niso nehali – bevskajoče zabrusil, naj utihnejo – so postali žaljivi. Da bodo povedali mami, kaj se je dogajalo. In podobne reči.
Preizkus te pogumne in za slovensko politično analizo povsem nove teze je enostaven. Ko boste naslednjič gledali katero omizij, ali soočenje, ali dvoboj levice in desnice, ali parlamentarno razpravo o čemerkoli že – stišajte zvok svojega televizijskega aparata. Pobrskajte po spominu in se vprašajte, ali bi bilo mogoče, da je bil katerikoli nastopajočih kdaj na kakšnem žuru v središču akcije. Ali pa je morda bil tisti, ki je s cockto vedno čemel na kvadratnem metru med gramofonom in šankom ter se hihital v brado.
Ta nadležna prijaznost, ta naučena domoljubnost, ta zapovedana storilnost, ta ponižujoča servilnost – vse to so značilnosti razlagalcev žurov, ki pa imajo še eno skupno značajsko črto … Ko jim je kdo, ko niso in niso nehali – bevskajoče zabrusil, naj utihnejo – so postali žaljivi. Da bodo povedali mami, kaj se je dogajalo. In podobne reči.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se ogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje še lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih.
Zadnje tedne se vsi pogosto sprašujemo, kaj se dogaja s slovensko politiko. Zdi se, da ji gre na otročje, a dogajanje lažje razložimo s fenomenom razlagalca žurov iz osemdesetih
Tudi tisti, ki spremljamo slovensko politiko podrobno, in to že dlje časa, se zadnje tedne sprašujemo: “Kaj hudiča se dogaja?” Enako vprašanje si zastavlja dva milijona državljanov in današnja oddaja poskuša dati odgovore, ne da bi ob tem zastavila nova vprašanja. In to vse za dvanajst petinsedemdeset.
Slovenski politiki gre na otročje. Kar je sicer smešno, ker gre za mlado politiko – a če štejemo kot slovensko politiko naše nacionalne vije-vaje še iz devetnajstega stoletja, lahko zatrdimo, da je slovenska politika že toliko stara, da ji gre na otročje. Kako drugače razumeti in razložiti politične prakse, ki se jih gre sodobna slovenska politika. Kdor je spremljal prerekanja o objavljeni smučarski fotografiji, ki sta jih uprizorila vodja pozicije in vodja opozicije, se vtisa prepira dveh petletnikov ni mogel znebiti. Po literarnih miniaturah obeh čivkačev je človek na koncu pričakoval le še usodni tvit, ki bi nasprotnika dokončno porazil … To je seveda: “Moj ati ima hitrejši avto kot tvoj!”
Ostali dokazi plime infantilnosti slovenske politike so tožarjenje, cmeravost in navdušenje nad novimi igračami. Edino, kar se nekako ne sklada s podobo otročadi, ki je zasedla javne funkcije, je to nesrečno žaljenje. Kot je znano, se otroci med seboj ne žalijo. Vsaj tam do šestega, sedmega leta, potem pa že udari socializacija. In prav zaradi žaljenja se otroški koncept slovenske politike razume kot žalitev otrok, zato ga zavrzimo. In poskusimo z novo, še ne slišano in najverjetneje napačno razlago. Ta obsega vse segmente slovenske politike; tako desne, leve parlamentarce, predsednike, sekretarje in celo nekatere sodnike. Za razlago pa moramo globoko v osemdeseta, ob tem pa uporabiti še nekaj slenga …
Kot je znano, se otroci med seboj ne žalijo. Vsaj tam do šestega, sedmega leta, potem pa že udari socializacija. In prav zaradi žaljenja se otroški koncept slovenske politike razume kot žalitev otrok, zato ga zavrzimo.
… V osemdesetih mladež še ni užila dobrobiti slovenskega ekonomskega razcveta in denarja je bilo malo. Tako so se namesto po predragih lokalih mladinske zabave dogajale kar na domovih; na vikendih, v kleteh ali v lovskih kočah. Z velikim razumevanjem do čag, gaud in fešt te zabave zaradi lažjega razumevanja poimenujmo kar žur.
In na teh žurih je bil vedno tip, ki je sedel ob strani. Ni ga zanimala ne konzumacija dovoljenih in delno dovoljenih drog, niti ostale sprijenosti, ki so kvarile tedanjo mladino. Je pa bil pozoren in priseben, na zabave pa je vztrajno hodil zato, ker je hotel biti kul. Vsaka zabava je poznala takšnega obstranca in generacije, ki so danes v najboljših letih, vedo, o kom ali čem govorimo.
Ko se je drugo jutro zabava oživljala ob prvi kavi, je ta mož, edini svež in priseben, natančno razložil, kaj se je na žuru dogajalo. Kdo se je kako vedel in kdo se je vedel škandalozno. Pogosto so udeleženci žura imeli manjše motnje spomina, posledice motenj zavesti in ti fantje, skoraj nikoli dekleta, so jim z neko veliko slastjo pojasnjevali njihovo vedenje na žuru. V pomanjkanju znanstvene terminologije o tem fenomenu jih imenujmo “razlagalci žurov”.
Kot rečeno, so imeli “razlagalci žurov” le eno željo: da bi bili kul. Ampak za biti kul je treba odvreči predsodke, dogme, norme in del obleke, česar pa razlagalci žurov niso bili pripravljeni storiti … Zato nikoli niso postali kul in ko se je generacija raztopila v vsakdan, jih nekaj časa ni bilo na spregled. Potem pa so se nenadoma pojavili in ne boste verjeli … vsa slovenska politična elita danes so bivši “razlagalci žurov”!
In na teh žurih je bil vedno tip, ki je sedel ob strani. Ni ga zanimala ne konzumacija dovoljenih in delno dovoljenih drog, niti ostale sprijenosti, ki so kvarile tedanjo mladino. Je pa bil pozoren in priseben, na zabave pa je vztrajno hodil zato, ker je hotel biti kul.
Poglejmo dejstva: nihče od njih ni kul. V Sloveniji nimamo niti enega kul politika, predsednika ali celo sodnika. S čimer ni nič narobe, ker “biti kul” je bolj prekletstvo kot blagor. A da gre za “razlagalce žurov”, vemo po tem, ker se slovenski politiki tako zelo trudijo biti kul. Kako uporabljajo družbena omrežja, kako se vedejo, kaj nosijo na majicah, s katerimi športi se ukvarjajo in kako nagovarjajo različne strukture prebivalstva; tudi na kakšen način komunicirajo z javnostjo. Radi bi bili všečni, sproščeni, angažirani, priljubljeni in ob tem nonšalantni. Tako si namreč predstavljajo, da bi morala biti videti kul oseba in nekateri bi dali odstotek volilne podpore, da bi jim to uspelo.
Kar pa je zanimivo: prvi sklici parlamenta so imeli vse polno poslancev, ki so bili kul. Potem so politiko preplavili razlagalci žurov, ki so kul politike pregnali. Kajti če kaj, znajo “razlagalci” iti na jetra, da bog pomagaj.
Ta nadležna prijaznost, ta naučena domoljubnost, ta zapovedana storilnost, ta ponižujoča servilnost – vse to so značilnosti razlagalcev žurov, ki pa imajo še eno skupno značajsko črto … Ko jim je kdo, ko niso in niso nehali – bevskajoče zabrusil, naj utihnejo – so postali žaljivi. Da bodo povedali mami, kaj se je dogajalo. In podobne reči.
Preizkus te pogumne in za slovensko politično analizo povsem nove teze je enostaven. Ko boste naslednjič gledali katero omizij, ali soočenje, ali dvoboj levice in desnice, ali parlamentarno razpravo o čemerkoli že – stišajte zvok svojega televizijskega aparata. Pobrskajte po spominu in se vprašajte, ali bi bilo mogoče, da je bil katerikoli nastopajočih kdaj na kakšnem žuru v središču akcije. Ali pa je morda bil tisti, ki je s cockto vedno čemel na kvadratnem metru med gramofonom in šankom ter se hihital v brado.
Ta nadležna prijaznost, ta naučena domoljubnost, ta zapovedana storilnost, ta ponižujoča servilnost – vse to so značilnosti razlagalcev žurov, ki pa imajo še eno skupno značajsko črto … Ko jim je kdo, ko niso in niso nehali – bevskajoče zabrusil, naj utihnejo – so postali žaljivi. Da bodo povedali mami, kaj se je dogajalo. In podobne reči.
Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič
Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič
Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite
Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.
Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.
V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?
Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.
V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.
Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.
V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič
Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.
Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.
Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.
Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko
Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.
Pri nas na asfalt še vedno gledamo kot na najredkejšo možno dobrino. Kot bi šlo za črno zlato, ne pa za mešanico gramoza in odpadka pri pridobivanju nafte. Sploh pa ni sprejemljiv argument, da za asfaltiranje ni denarja. Skozi okno ga lopatamo z referendumi, odškodninami, izgubljenimi tožbami in ostalimi demokratičnimi procesi. Povedano drugače: če imamo dovolj denarja za demokracijo, bi ga morali imeti tudi za asfalt.
Svetovni dogodki niso prijazni do tistih, ki ponoči radi spijo. Najprej je bilo treba pospremiti finale košarkarske lige NBA, potem pa še srečanje predsednika Trumpa in predsednika Kima. In naj že na začetku povemo: omemba košarke ni popolnoma neumestna. Denis Rodman, znameniti »Črv« iz šampionskega moštva Čikaga, ima v ameriško-severnokorejskih odnosih pomembno vlogo in ob srečanju je bil tako ganjen, da je celo zajokal. Ampak kaj to srečanje za ves svet zares pomeni? Piše: Marko Radmilovič
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa o čebelah. Izpustili bomo večino duhovitih primerjav in primernih verzov, ki so jih o žuželki zadnje dni izbrskali v medijih, in se posvetili sami vlogi čebele. Ne le na planetu, temveč predvsem v zunanjepolitičnem kontekstu.
Neveljaven email naslov