Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Maskirani kapitalizem

26.05.2020

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Med pandemijo političnega amaterizma se prileže nekaj temeljnih poglavij iz amaterske politične ekonomije. Kot je znano, pri nas pripravljamo izdajo “Kapitalizma za telebane” z uvodom, kjer pojasnjujemo, čemu nismo kapitalisti in zakaj smo zaradi tega telebani.

Zdaj pa k politični ekonomiji in nje zgodovini … Zadnjih nekaj stoletij se politično-gospodarsko srečujemo s kapitalizmom, ki ga je nato striček Karl pred stoletjem analiziral, kritiziral in predlagal drugačen, pravičnejši gospodarski model. Prav ta predlog so nato v nekaterih delih sveta vzeli preveč resno, kar je planet pripeljalo na rob prepada. Povedano po domače: vsi, ki smo preživeli socializem, njegovo neznosno neučinkovitost, predvsem pa vseprisotno državno regulativo, smo komaj čakali kapitalizem. Njegovo blagostanje in predvsem ekonomsko učinkovitost. Pred tremi desetletji so ga novi preroki predstavili kot družbeno-gospodarski model, kjer delavec z eno roko žanje s srpom, v drugi vihti kladivo, medtem ko se pogovarja o nelinearnih enačbah, njegova družina pa hkrati pakira za počitnice na Maldivih. Vsa ta reč s svobodno ekonomsko pobudo pa je najprej predvidevala odstranitev države in paradržavnih prisklednikov iz kroga gospodarske dejavnosti, ker kot so nas učili, je država slab gospodar. Potem smo s privatizacijo dobili naše domače kapitaliste, ki sicer niso hodili v takrat stoletje trajajočo šolo kapitalizma, temveč so se učili bolj na večernih tečajih in s pomočjo videokaset, na katerih so bili ameriški filmi. Mimogrede; med privatizacijo se nam je s certifikati prvič zgodilo, da smo vsi državljani dobili denar, ki to ni. Drugič se nam to dogaja s turističnimi vavčerji. Prvič smo skopali privatizacijsko luknjo in nadvse zanimivo bo opazovati, kaj nam bo uspelo skopati drugič.

Domači kapitalisti so torej o kapitalizmu vedeli primerno malo, kar pa ni bilo nič hudega, ker so tudi domači politiki vedeli primerno malo o demokraciji, ki je jušna osnova vsakega dobrega kapitalizma … Nekapitalisti nismo vedeli nič o ničemer in smo z lahkoto nasedli vsemu, kar so pridigali. In če smo že pri podalpski politični ekonomiji … Ko je slovenska kapitalistična pamet izganjala državo iz gospodarstva, je to počela s posebno slastjo, saj je imela vzore v neoliberalni inačici kapitalizma, ki se je takrat nosila na razvitem zahodu. Ta državo skoraj v celoti ukinja in namesto nje daje krmilo v roke svobodnemu trgu … Tako smo zasadili in gojili svoj mali kapitalistični vrt in bili smo srečni.

Potem je prišla koronakriza, ki je zamajala civilizacijo in z njo tudi kapitalizem. In zgodilo se je nekaj nepredstavljivega. Vsaj v Sloveniji, kot beremo pa se princip pojavlja tudi drugod; še do včerajšnji silni kapitalisti so začeli viti roke k nebu in klicati na pomoč državo. Vsi lastniki proslulega zasebnega kapitala bi imeli nenadoma državno pomoč. Državno intervencijo. Svež kapital! Prosijo državo, naj se vsaj malo vtakne v svobodni trg. Moledujejo, naj država vsaj malo regulira ekonomske odnose, naj podržavlja, intervenira, kupuje, nagrajuje in prevzema odgovornost, kolikor je je volja. Naj lomasti po zasebnih dvoriščih in zasebnih proizvodnih halah, po zasebnih skladiščih in zasebnih trgovskih središčih, in predvsem po zasebnih turističnih zmogljivostih, kjer so še do včeraj visele nadzorne kamere, varnostniki pa so popisovali obiskovalce.

Vsi ti slavni kapitalistični postulati, vsa veličina kapitala je izginila. In kot že stoletje trdijo njegovi kritiki, se je striček Marx na koncu koncev vendarle globoko motil. Govoril je o akumulaciji kapitala, ampak kot razumemo, te akumulacije ni. Osnovna teza kapitalizma ne obstaja, saj če bi akumulacija bila, kapitalisti ne bi jokali, ko se proizvodnja za nekaj tednov ustavi. Sredstva za vzdrževanje mezdnega odnosa bi lahko tudi brez izkoriščanja človeka po človeku zajemali iz te akumulacije. Pa jih ne, oziroma se je bleščava vsaj slovenskega kapitalizma razblinila kot milni mehurček, ko gledamo do včerajšnje polbogove, ki kot prosilci za socialno pomoč stojijo v vrsti pred vrati vladne palače …

Slovenski kapitalisti, še pred nekaj tednov izjemni v svoji gospodarski pronicljivosti, imajo le dva odgovora na vprašanja, ki jih zastavlja kriza.

Prvi odgovor je: “Prosimo za državno pomoč!”
Drugi odgovor je: “Morali bomo odpuščati!”

Seveda so potem še kombinacije obojega, recimo: “Če ne bo državne pomoči, bomo odpuščali,” ali pa “odpuščali bomo kljub državni pomoči!”

Niti eden izmed lastnikov kapitala ni ponudil kakšne alternativne inačice. Recimo: “Del presežne vrednosti, ki sem jo usmeril v svoje lastno bogastvo, bom v času krize vrnil v podjetje in njegove zaposlene!”

Kar pa je najbolj zabavno: kot bi se v slovenskem kapitalizmu prebudil vrojeni refleks, so vsi začeli pozivati državo, naj nazaj uvede socializem. Plansko gospodarstvo se zdi v tem trenutku idealna rešitev in vsemogoči nadzor ter investiranje države edina možnost za ponovni zagon gospodarstva. Vlada seveda ponujeno izrablja z odprtimi rokami: kaj ne bi, saj je nadzor gospodarstva le prvi korak k nadzoru celotne družbe.

Recimo 400 projektov, ki jih bo zagnala vlada, bolj spominja na parole ob prvi petletki kot na svobodni trg, ki temelji na zasebni pobudi.

Ob prvi veliki krizi, ki smo jo kot mladi kapitalisti doživeli v letu 2008, smo resignirano ugotovili, da ni nič boljša od neštetih velikih kriz, ki smo jih doživeli v socializmu. In tudi če se pod Alpami vrnemo v nekakšen hibridni sistem totalitarizma in državnega socializma, bomo preživeli. Iz predalov bomo potegnili knjižice in iz omar uniforme, spomini pa bodo postali nova resničnost.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Maskirani kapitalizem

26.05.2020

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Med pandemijo političnega amaterizma se prileže nekaj temeljnih poglavij iz amaterske politične ekonomije. Kot je znano, pri nas pripravljamo izdajo “Kapitalizma za telebane” z uvodom, kjer pojasnjujemo, čemu nismo kapitalisti in zakaj smo zaradi tega telebani.

Zdaj pa k politični ekonomiji in nje zgodovini … Zadnjih nekaj stoletij se politično-gospodarsko srečujemo s kapitalizmom, ki ga je nato striček Karl pred stoletjem analiziral, kritiziral in predlagal drugačen, pravičnejši gospodarski model. Prav ta predlog so nato v nekaterih delih sveta vzeli preveč resno, kar je planet pripeljalo na rob prepada. Povedano po domače: vsi, ki smo preživeli socializem, njegovo neznosno neučinkovitost, predvsem pa vseprisotno državno regulativo, smo komaj čakali kapitalizem. Njegovo blagostanje in predvsem ekonomsko učinkovitost. Pred tremi desetletji so ga novi preroki predstavili kot družbeno-gospodarski model, kjer delavec z eno roko žanje s srpom, v drugi vihti kladivo, medtem ko se pogovarja o nelinearnih enačbah, njegova družina pa hkrati pakira za počitnice na Maldivih. Vsa ta reč s svobodno ekonomsko pobudo pa je najprej predvidevala odstranitev države in paradržavnih prisklednikov iz kroga gospodarske dejavnosti, ker kot so nas učili, je država slab gospodar. Potem smo s privatizacijo dobili naše domače kapitaliste, ki sicer niso hodili v takrat stoletje trajajočo šolo kapitalizma, temveč so se učili bolj na večernih tečajih in s pomočjo videokaset, na katerih so bili ameriški filmi. Mimogrede; med privatizacijo se nam je s certifikati prvič zgodilo, da smo vsi državljani dobili denar, ki to ni. Drugič se nam to dogaja s turističnimi vavčerji. Prvič smo skopali privatizacijsko luknjo in nadvse zanimivo bo opazovati, kaj nam bo uspelo skopati drugič.

Domači kapitalisti so torej o kapitalizmu vedeli primerno malo, kar pa ni bilo nič hudega, ker so tudi domači politiki vedeli primerno malo o demokraciji, ki je jušna osnova vsakega dobrega kapitalizma … Nekapitalisti nismo vedeli nič o ničemer in smo z lahkoto nasedli vsemu, kar so pridigali. In če smo že pri podalpski politični ekonomiji … Ko je slovenska kapitalistična pamet izganjala državo iz gospodarstva, je to počela s posebno slastjo, saj je imela vzore v neoliberalni inačici kapitalizma, ki se je takrat nosila na razvitem zahodu. Ta državo skoraj v celoti ukinja in namesto nje daje krmilo v roke svobodnemu trgu … Tako smo zasadili in gojili svoj mali kapitalistični vrt in bili smo srečni.

Potem je prišla koronakriza, ki je zamajala civilizacijo in z njo tudi kapitalizem. In zgodilo se je nekaj nepredstavljivega. Vsaj v Sloveniji, kot beremo pa se princip pojavlja tudi drugod; še do včerajšnji silni kapitalisti so začeli viti roke k nebu in klicati na pomoč državo. Vsi lastniki proslulega zasebnega kapitala bi imeli nenadoma državno pomoč. Državno intervencijo. Svež kapital! Prosijo državo, naj se vsaj malo vtakne v svobodni trg. Moledujejo, naj država vsaj malo regulira ekonomske odnose, naj podržavlja, intervenira, kupuje, nagrajuje in prevzema odgovornost, kolikor je je volja. Naj lomasti po zasebnih dvoriščih in zasebnih proizvodnih halah, po zasebnih skladiščih in zasebnih trgovskih središčih, in predvsem po zasebnih turističnih zmogljivostih, kjer so še do včeraj visele nadzorne kamere, varnostniki pa so popisovali obiskovalce.

Vsi ti slavni kapitalistični postulati, vsa veličina kapitala je izginila. In kot že stoletje trdijo njegovi kritiki, se je striček Marx na koncu koncev vendarle globoko motil. Govoril je o akumulaciji kapitala, ampak kot razumemo, te akumulacije ni. Osnovna teza kapitalizma ne obstaja, saj če bi akumulacija bila, kapitalisti ne bi jokali, ko se proizvodnja za nekaj tednov ustavi. Sredstva za vzdrževanje mezdnega odnosa bi lahko tudi brez izkoriščanja človeka po človeku zajemali iz te akumulacije. Pa jih ne, oziroma se je bleščava vsaj slovenskega kapitalizma razblinila kot milni mehurček, ko gledamo do včerajšnje polbogove, ki kot prosilci za socialno pomoč stojijo v vrsti pred vrati vladne palače …

Slovenski kapitalisti, še pred nekaj tednov izjemni v svoji gospodarski pronicljivosti, imajo le dva odgovora na vprašanja, ki jih zastavlja kriza.

Prvi odgovor je: “Prosimo za državno pomoč!”
Drugi odgovor je: “Morali bomo odpuščati!”

Seveda so potem še kombinacije obojega, recimo: “Če ne bo državne pomoči, bomo odpuščali,” ali pa “odpuščali bomo kljub državni pomoči!”

Niti eden izmed lastnikov kapitala ni ponudil kakšne alternativne inačice. Recimo: “Del presežne vrednosti, ki sem jo usmeril v svoje lastno bogastvo, bom v času krize vrnil v podjetje in njegove zaposlene!”

Kar pa je najbolj zabavno: kot bi se v slovenskem kapitalizmu prebudil vrojeni refleks, so vsi začeli pozivati državo, naj nazaj uvede socializem. Plansko gospodarstvo se zdi v tem trenutku idealna rešitev in vsemogoči nadzor ter investiranje države edina možnost za ponovni zagon gospodarstva. Vlada seveda ponujeno izrablja z odprtimi rokami: kaj ne bi, saj je nadzor gospodarstva le prvi korak k nadzoru celotne družbe.

Recimo 400 projektov, ki jih bo zagnala vlada, bolj spominja na parole ob prvi petletki kot na svobodni trg, ki temelji na zasebni pobudi.

Ob prvi veliki krizi, ki smo jo kot mladi kapitalisti doživeli v letu 2008, smo resignirano ugotovili, da ni nič boljša od neštetih velikih kriz, ki smo jih doživeli v socializmu. In tudi če se pod Alpami vrnemo v nekakšen hibridni sistem totalitarizma in državnega socializma, bomo preživeli. Iz predalov bomo potegnili knjižice in iz omar uniforme, spomini pa bodo postali nova resničnost.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


02.05.2017

Jabolka in hruške

Prejšnje dni smo imeli polna usta dela. In uživali v brezdelju. Med obojim je nekakšna smešna korelacija. Več o delu govoriš, manj ga opravljaš. In obratno: več kot je dela, manj človeka mika, da bi o njem razpravljal. Na terenu se o teoremu lahko podučimo ob primeru letošnje pozebe. Kmetje so ostali brez dela, zato pa so delo dobili na ministrstvu za kmetijstvo. Tam morajo namreč pripraviti interventni zakon za odpravo posledic letošnje pozebe. Hkrati pa se pripravljajo na izplačilo prvih povračil ob škodi zaradi lanske pozebe.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


25.04.2017

Einstein na plaži

Pretekle dni je bila v ospredju znanost. Po vsem svetu so potekali shodi v podporo znanosti, na katerih so znanstveniki opozarjali na krčenje proračunov, ki so namenjeni za raziskave; prav tako pa so opozarjali tudi na vse večjo prisotnost alternativnih dejstev v javnem diskurzu. Zato tokrat o znanstvenikih.


18.04.2017

Ko pjeva, zlo ne misli

Danes pa o Thompsonovem koncertu v Mariboru. Hrvaški pevec, ki se sliši kot znamka zunajkrmnega motorja, je pošteno razburkal štajersko in tudi slovensko javnost. Zato si zasluži nekaj besed, če na tem programu že ne boste slišali njegove glasbe.


11.04.2017

Čakajoč na varnost

"Kdor čaka dočaka," je bil popularen izrek na slovenskih mejah v preteklih dneh. Štiriurne seanse čakajočih na mejnih prehodih so mimogrede poteptale nekaj načel združene Evrope in njenih civilizacijskih dosežkov in vrnili smo se v vesele čase železne zavese. Nekaj kilometrov južneje, pa vendar. Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


04.04.2017

Agro kaj…

So stvari, ki se jih v življenju ni moč znebiti. Ena izmed njih je Mercator. Mercator je nekaj, proti čemur bi morali uvesti cepljenje. Ne sezonsko kot proti gripi, temveč sistemsko kot proti rdečkam ... Prisluhnite kolumni Marka Radmiloviča!


28.03.2017

Elektro epitaf

Skupina podjetnikov je v Mariboru, kje pa drugje, predstavila digitalni nagrobnik.


21.03.2017

Begunski referendum

Končajmo to veliko komedijo enkrat za vselej. Tole z begunci namreč. Kako se usode nesrečnežev izkoriščajo za vaje v slogu domačega čudaštva, je postalo nespodobno. Zato končajmo to komedijo enkrat za vselej.


14.03.2017

Mama je ena sama

Marca prepotrebno pozornost posvečamo materam. Mamicam in mamam. Nekateri 8. marca, nekateri za materinski dan. Odvisno od pogleda na svet, a vsaj marca je čas za najpomembnejšo osebo našega življenja, ki je praviloma pomembnejša od svetovnonazorskih razlik.


07.03.2017

Pet predlogov z bambusom in gobicami

Kar nekaj nejasnosti – natančno pet – se jih ob obisku predsednika evropske komisije postavlja družbeno zvedavemu Slovencu oziroma Evropejcu.


28.02.2017

Čiki in pesmi

Danes pa nekaj o kulturi in kajenju. Kar ne pomeni, da o kulturi kajenja. Niti ne pomeni, da o kajenju v kulturi. Dobesedno o kulturi in kajenju.


21.02.2017

Vi gec

Za kar nekaj razburjenja je poskrbela novica, da se bo rojakom v Avstriji zgodila krivica. In to velika. Ne le njim. Krivica se bo zgodila vsem nam, ki čutimo in govorimo slovensko. Po predlogu nove koroške deželne ustave naj bi slovenščina prenehala obstajati kot uradni jezik. Kot vemo, je slovenščina v nekaterih južnokoroških občinah celo večinski jezik in zato ne gre le za politično in zgodovinsko, temveč tudi za vsakdanji življenjsko sporen predlog. In medtem ko se slovenska politika ukvarja s tem, katera opcija bo več svete jeze stresla na Avstrijce, seveda s potrebno politično etiketo "so le Avstrijci," imamo na Valu 202 nekaj konkretnih rešitev.


14.02.2017

Generacija XYZ

Zadnje dni se je dogajalo toliko različnega, da je povsem nemogoče vse skupaj stlačiti v en koš. “Različni v enotnosti,” je bojni krik novih generacij in prav o njih bo tekla beseda.


07.02.2017

Kavni servisi in kristalne vaze

Ob velikih protestih proti korupciji v Romuniji se je oglasila tudi naša protikorupcijska komisija. Zdelo se je primerno in pravično, da kar Romunom, to tudi nam … Ker korupcija nikoli ne spi, korupcija vedno preži. In medtem ko so Romuni pred državljansko vojno zaradi korupcije v politiki, se je naša komisija odločila zatreti korupcijo v šolstvu. Zaznali so tri nevralgične točke: tveganje za korupcijo pri zaposlovanju v šolstvu, tveganje za korupcijo pri oddaji šolskih prostorov in tveganje za korupcijo pri sprejemanju daril. Zdi se logično; ker nismo Romunija, temveč urejena država, smo že zdavnaj, tudi s pomočjo komisije, izkoreninili korupcijo v politiki ali v gospodarstvu ali v sodstvu in v ostalih pomembnih družbenih podsistemih. Tako se zdaj lotevamo, vzorno in učinkovito, problema korupcije tudi v vejah, ki na prvi pogled niso tako zelo koruptivne. Danes šolstvo, jutri rekreacija, pojutrišnjem nevarnost korupcije pri zborovskem petju in pletilskih krožkih.


31.01.2017

V boj! V boj, za teran svoj!

Kot kaže, bomo šli na vojno proti Hrvatom. In to ne zaradi meje, kot smo zmotno mislili zadnjih petindvajset let, temveč zaradi vina. Kar je po svoje logično. Ljudski rod vso svojo zgodovino trdi, da se gre vojne zaradi meja, gre pa se jih zaradi vina. In žensk.


24.01.2017

Ljudje medvedi

Na vladni seji prejšnji teden so sprejeli odlok, s katerim so dali usmrtiti 113 medvedov. In še kakšnega volka za povrhu. No, ni šlo tako vsakdanje. Kri, pa čeprav medvedja, je vedno slaba za odnose z javnostmi, zato so si vladni strokovnjaki izmislili nekaj manj krvavega. Dokumentu se reče: Odlok o odvzemu osebkov vrst rjavega medveda in volka iz narave za leto 2017!


17.01.2017

Zima zima bela, je tako bolela!

Kolumna Marka Radmiloviča. Ne preslišite!


10.01.2017

Varnosti prednost

Ker smo staro leto zapustili pesimistično, se spodobi, da v novega vstopimo pesimistično. Za teroriste, fanatike, vlade in vseh vrst elite koledarska prelomnica ne pomeni ničesar. Tako se na začetku leta namesto z novoletnimi zaobljubami ukvarjamo z varnostjo.


27.12.2016

Naše smrti nikoli ne bodo dobile uredniškega komentarja

Lista imen iz sveta glasbe, filma in umetnosti, ki so se poslovili letos, je dolga kot že dolgo ne. Mediji so vznemirjeni, med ljubitelji tega ali onega umetnika pa je nasploh čutiti grozo in neprikrito željo, naj zakleto leto že mine. V 2017 bo po njihovem, umrlo veliko manj legendarnih zvezdnikov. Nič hudega. Bomo pa mi na vrsti.


20.12.2016

Tina bi imela denar, Domen ne bere slovenskih medijev

Danes pa zelo na kratko, ker je praznični čas v zenitu. Ob sarmi nas bo prihodnje dni čez letvice časa prekobalil šport.


Stran 17 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov