Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Maskirani kapitalizem

26.05.2020

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Med pandemijo političnega amaterizma se prileže nekaj temeljnih poglavij iz amaterske politične ekonomije. Kot je znano, pri nas pripravljamo izdajo “Kapitalizma za telebane” z uvodom, kjer pojasnjujemo, čemu nismo kapitalisti in zakaj smo zaradi tega telebani.

Zdaj pa k politični ekonomiji in nje zgodovini … Zadnjih nekaj stoletij se politično-gospodarsko srečujemo s kapitalizmom, ki ga je nato striček Karl pred stoletjem analiziral, kritiziral in predlagal drugačen, pravičnejši gospodarski model. Prav ta predlog so nato v nekaterih delih sveta vzeli preveč resno, kar je planet pripeljalo na rob prepada. Povedano po domače: vsi, ki smo preživeli socializem, njegovo neznosno neučinkovitost, predvsem pa vseprisotno državno regulativo, smo komaj čakali kapitalizem. Njegovo blagostanje in predvsem ekonomsko učinkovitost. Pred tremi desetletji so ga novi preroki predstavili kot družbeno-gospodarski model, kjer delavec z eno roko žanje s srpom, v drugi vihti kladivo, medtem ko se pogovarja o nelinearnih enačbah, njegova družina pa hkrati pakira za počitnice na Maldivih. Vsa ta reč s svobodno ekonomsko pobudo pa je najprej predvidevala odstranitev države in paradržavnih prisklednikov iz kroga gospodarske dejavnosti, ker kot so nas učili, je država slab gospodar. Potem smo s privatizacijo dobili naše domače kapitaliste, ki sicer niso hodili v takrat stoletje trajajočo šolo kapitalizma, temveč so se učili bolj na večernih tečajih in s pomočjo videokaset, na katerih so bili ameriški filmi. Mimogrede; med privatizacijo se nam je s certifikati prvič zgodilo, da smo vsi državljani dobili denar, ki to ni. Drugič se nam to dogaja s turističnimi vavčerji. Prvič smo skopali privatizacijsko luknjo in nadvse zanimivo bo opazovati, kaj nam bo uspelo skopati drugič.

Domači kapitalisti so torej o kapitalizmu vedeli primerno malo, kar pa ni bilo nič hudega, ker so tudi domači politiki vedeli primerno malo o demokraciji, ki je jušna osnova vsakega dobrega kapitalizma … Nekapitalisti nismo vedeli nič o ničemer in smo z lahkoto nasedli vsemu, kar so pridigali. In če smo že pri podalpski politični ekonomiji … Ko je slovenska kapitalistična pamet izganjala državo iz gospodarstva, je to počela s posebno slastjo, saj je imela vzore v neoliberalni inačici kapitalizma, ki se je takrat nosila na razvitem zahodu. Ta državo skoraj v celoti ukinja in namesto nje daje krmilo v roke svobodnemu trgu … Tako smo zasadili in gojili svoj mali kapitalistični vrt in bili smo srečni.

Potem je prišla koronakriza, ki je zamajala civilizacijo in z njo tudi kapitalizem. In zgodilo se je nekaj nepredstavljivega. Vsaj v Sloveniji, kot beremo pa se princip pojavlja tudi drugod; še do včerajšnji silni kapitalisti so začeli viti roke k nebu in klicati na pomoč državo. Vsi lastniki proslulega zasebnega kapitala bi imeli nenadoma državno pomoč. Državno intervencijo. Svež kapital! Prosijo državo, naj se vsaj malo vtakne v svobodni trg. Moledujejo, naj država vsaj malo regulira ekonomske odnose, naj podržavlja, intervenira, kupuje, nagrajuje in prevzema odgovornost, kolikor je je volja. Naj lomasti po zasebnih dvoriščih in zasebnih proizvodnih halah, po zasebnih skladiščih in zasebnih trgovskih središčih, in predvsem po zasebnih turističnih zmogljivostih, kjer so še do včeraj visele nadzorne kamere, varnostniki pa so popisovali obiskovalce.

Vsi ti slavni kapitalistični postulati, vsa veličina kapitala je izginila. In kot že stoletje trdijo njegovi kritiki, se je striček Marx na koncu koncev vendarle globoko motil. Govoril je o akumulaciji kapitala, ampak kot razumemo, te akumulacije ni. Osnovna teza kapitalizma ne obstaja, saj če bi akumulacija bila, kapitalisti ne bi jokali, ko se proizvodnja za nekaj tednov ustavi. Sredstva za vzdrževanje mezdnega odnosa bi lahko tudi brez izkoriščanja človeka po človeku zajemali iz te akumulacije. Pa jih ne, oziroma se je bleščava vsaj slovenskega kapitalizma razblinila kot milni mehurček, ko gledamo do včerajšnje polbogove, ki kot prosilci za socialno pomoč stojijo v vrsti pred vrati vladne palače …

Slovenski kapitalisti, še pred nekaj tednov izjemni v svoji gospodarski pronicljivosti, imajo le dva odgovora na vprašanja, ki jih zastavlja kriza.

Prvi odgovor je: “Prosimo za državno pomoč!”
Drugi odgovor je: “Morali bomo odpuščati!”

Seveda so potem še kombinacije obojega, recimo: “Če ne bo državne pomoči, bomo odpuščali,” ali pa “odpuščali bomo kljub državni pomoči!”

Niti eden izmed lastnikov kapitala ni ponudil kakšne alternativne inačice. Recimo: “Del presežne vrednosti, ki sem jo usmeril v svoje lastno bogastvo, bom v času krize vrnil v podjetje in njegove zaposlene!”

Kar pa je najbolj zabavno: kot bi se v slovenskem kapitalizmu prebudil vrojeni refleks, so vsi začeli pozivati državo, naj nazaj uvede socializem. Plansko gospodarstvo se zdi v tem trenutku idealna rešitev in vsemogoči nadzor ter investiranje države edina možnost za ponovni zagon gospodarstva. Vlada seveda ponujeno izrablja z odprtimi rokami: kaj ne bi, saj je nadzor gospodarstva le prvi korak k nadzoru celotne družbe.

Recimo 400 projektov, ki jih bo zagnala vlada, bolj spominja na parole ob prvi petletki kot na svobodni trg, ki temelji na zasebni pobudi.

Ob prvi veliki krizi, ki smo jo kot mladi kapitalisti doživeli v letu 2008, smo resignirano ugotovili, da ni nič boljša od neštetih velikih kriz, ki smo jih doživeli v socializmu. In tudi če se pod Alpami vrnemo v nekakšen hibridni sistem totalitarizma in državnega socializma, bomo preživeli. Iz predalov bomo potegnili knjižice in iz omar uniforme, spomini pa bodo postali nova resničnost.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


Zapisi iz močvirja

750 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Maskirani kapitalizem

26.05.2020

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.

Med pandemijo političnega amaterizma se prileže nekaj temeljnih poglavij iz amaterske politične ekonomije. Kot je znano, pri nas pripravljamo izdajo “Kapitalizma za telebane” z uvodom, kjer pojasnjujemo, čemu nismo kapitalisti in zakaj smo zaradi tega telebani.

Zdaj pa k politični ekonomiji in nje zgodovini … Zadnjih nekaj stoletij se politično-gospodarsko srečujemo s kapitalizmom, ki ga je nato striček Karl pred stoletjem analiziral, kritiziral in predlagal drugačen, pravičnejši gospodarski model. Prav ta predlog so nato v nekaterih delih sveta vzeli preveč resno, kar je planet pripeljalo na rob prepada. Povedano po domače: vsi, ki smo preživeli socializem, njegovo neznosno neučinkovitost, predvsem pa vseprisotno državno regulativo, smo komaj čakali kapitalizem. Njegovo blagostanje in predvsem ekonomsko učinkovitost. Pred tremi desetletji so ga novi preroki predstavili kot družbeno-gospodarski model, kjer delavec z eno roko žanje s srpom, v drugi vihti kladivo, medtem ko se pogovarja o nelinearnih enačbah, njegova družina pa hkrati pakira za počitnice na Maldivih. Vsa ta reč s svobodno ekonomsko pobudo pa je najprej predvidevala odstranitev države in paradržavnih prisklednikov iz kroga gospodarske dejavnosti, ker kot so nas učili, je država slab gospodar. Potem smo s privatizacijo dobili naše domače kapitaliste, ki sicer niso hodili v takrat stoletje trajajočo šolo kapitalizma, temveč so se učili bolj na večernih tečajih in s pomočjo videokaset, na katerih so bili ameriški filmi. Mimogrede; med privatizacijo se nam je s certifikati prvič zgodilo, da smo vsi državljani dobili denar, ki to ni. Drugič se nam to dogaja s turističnimi vavčerji. Prvič smo skopali privatizacijsko luknjo in nadvse zanimivo bo opazovati, kaj nam bo uspelo skopati drugič.

Domači kapitalisti so torej o kapitalizmu vedeli primerno malo, kar pa ni bilo nič hudega, ker so tudi domači politiki vedeli primerno malo o demokraciji, ki je jušna osnova vsakega dobrega kapitalizma … Nekapitalisti nismo vedeli nič o ničemer in smo z lahkoto nasedli vsemu, kar so pridigali. In če smo že pri podalpski politični ekonomiji … Ko je slovenska kapitalistična pamet izganjala državo iz gospodarstva, je to počela s posebno slastjo, saj je imela vzore v neoliberalni inačici kapitalizma, ki se je takrat nosila na razvitem zahodu. Ta državo skoraj v celoti ukinja in namesto nje daje krmilo v roke svobodnemu trgu … Tako smo zasadili in gojili svoj mali kapitalistični vrt in bili smo srečni.

Potem je prišla koronakriza, ki je zamajala civilizacijo in z njo tudi kapitalizem. In zgodilo se je nekaj nepredstavljivega. Vsaj v Sloveniji, kot beremo pa se princip pojavlja tudi drugod; še do včerajšnji silni kapitalisti so začeli viti roke k nebu in klicati na pomoč državo. Vsi lastniki proslulega zasebnega kapitala bi imeli nenadoma državno pomoč. Državno intervencijo. Svež kapital! Prosijo državo, naj se vsaj malo vtakne v svobodni trg. Moledujejo, naj država vsaj malo regulira ekonomske odnose, naj podržavlja, intervenira, kupuje, nagrajuje in prevzema odgovornost, kolikor je je volja. Naj lomasti po zasebnih dvoriščih in zasebnih proizvodnih halah, po zasebnih skladiščih in zasebnih trgovskih središčih, in predvsem po zasebnih turističnih zmogljivostih, kjer so še do včeraj visele nadzorne kamere, varnostniki pa so popisovali obiskovalce.

Vsi ti slavni kapitalistični postulati, vsa veličina kapitala je izginila. In kot že stoletje trdijo njegovi kritiki, se je striček Marx na koncu koncev vendarle globoko motil. Govoril je o akumulaciji kapitala, ampak kot razumemo, te akumulacije ni. Osnovna teza kapitalizma ne obstaja, saj če bi akumulacija bila, kapitalisti ne bi jokali, ko se proizvodnja za nekaj tednov ustavi. Sredstva za vzdrževanje mezdnega odnosa bi lahko tudi brez izkoriščanja človeka po človeku zajemali iz te akumulacije. Pa jih ne, oziroma se je bleščava vsaj slovenskega kapitalizma razblinila kot milni mehurček, ko gledamo do včerajšnje polbogove, ki kot prosilci za socialno pomoč stojijo v vrsti pred vrati vladne palače …

Slovenski kapitalisti, še pred nekaj tednov izjemni v svoji gospodarski pronicljivosti, imajo le dva odgovora na vprašanja, ki jih zastavlja kriza.

Prvi odgovor je: “Prosimo za državno pomoč!”
Drugi odgovor je: “Morali bomo odpuščati!”

Seveda so potem še kombinacije obojega, recimo: “Če ne bo državne pomoči, bomo odpuščali,” ali pa “odpuščali bomo kljub državni pomoči!”

Niti eden izmed lastnikov kapitala ni ponudil kakšne alternativne inačice. Recimo: “Del presežne vrednosti, ki sem jo usmeril v svoje lastno bogastvo, bom v času krize vrnil v podjetje in njegove zaposlene!”

Kar pa je najbolj zabavno: kot bi se v slovenskem kapitalizmu prebudil vrojeni refleks, so vsi začeli pozivati državo, naj nazaj uvede socializem. Plansko gospodarstvo se zdi v tem trenutku idealna rešitev in vsemogoči nadzor ter investiranje države edina možnost za ponovni zagon gospodarstva. Vlada seveda ponujeno izrablja z odprtimi rokami: kaj ne bi, saj je nadzor gospodarstva le prvi korak k nadzoru celotne družbe.

Recimo 400 projektov, ki jih bo zagnala vlada, bolj spominja na parole ob prvi petletki kot na svobodni trg, ki temelji na zasebni pobudi.

Ob prvi veliki krizi, ki smo jo kot mladi kapitalisti doživeli v letu 2008, smo resignirano ugotovili, da ni nič boljša od neštetih velikih kriz, ki smo jih doživeli v socializmu. In tudi če se pod Alpami vrnemo v nekakšen hibridni sistem totalitarizma in državnega socializma, bomo preživeli. Iz predalov bomo potegnili knjižice in iz omar uniforme, spomini pa bodo postali nova resničnost.

Ko spremljamo ukrepe državnega intervencionizma in političnega diletantizma po vsem svetu, lahko mirne vesti napišemo, da je socializem zmagal. Je pa res, da je kapitalizem dobil več oskarjev.


10.04.2018

Levičarji in desničarji

Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!


03.04.2018

Lov na diplomate

Kot vsaka zgodba v mednarodni politiki zadnja leta, se je tudi izganjanje spremenilo v burlesko


27.03.2018

Pol kile osebnih podatkov, prosim

Če redki začudeno opazujemo razčlovečenje, ki se dogaja na Facebooku, je hkrati varovanje intime še zadnji most, ki nas povezuje s človeškim bistvom


27.03.2018

Tatjana Rojc, poslanka v novem italijanskem parlamentu

V novi sestavi italijanskega parlamenta je tudi Tržačanka Tatjana Rojc, pred katero je velika naloga osveščanja o tem, kaj slovenstvo v Italiji sploh je.


20.03.2018

Zlatko nacionale

Da te Zlatko nadere ali užali, niti ni neka redkost … zato se žrtve počasi že organizirajo v kampanji »Ključnik #Me too!«


15.03.2018

O pobijanju muh

Izrek "dve muhi na en mah" se zdi pri včerajšnjem odstopu celo nekoliko konservativen. Miro Cerar je včeraj pobil toliko mrčesa, kot mu ga ni uspelo v celotnem mandatu in resnično vprašanje, ki se zastavlja, je: "Kaj zdaj?"


13.03.2018

Maketa drugega tira

Kako lahko državljani zaupamo, da bo vladi uspelo zgraditi drugi tir v merilu 1 : 1, če ga ni sposobna izrezbariti v merilu 1:5000?


06.03.2018

Prsi in zadnjice

O enakopravnosti, izključenosti in ogroženosti nežnejšega spola


27.02.2018

Negativna ocena slovenskih oboroženih sil

Kaj mislite, kakšno oceno bi dobili partizani, če bi jih ocenjeval Nato?


20.02.2018

Igre na olimpijadi

Spolitizirane igre, ki so daleč od recimo otroškega navdušenja Sarajeva ali globoke povezanost človeka in narave v Lillehammerju, imajo kar nekaj presežkov … Žal je tistih trivialnih nekajkrat več kot resnično izjemnih olimpijskih zgodb. In med njimi najbolj bega zgodba o ruskem tekmovalcu v curlingu.


13.02.2018

Deskarji stavkovnega vala

Danes pa nekaj o teoriji in praksi stavkovnega vala. Če hočemo plimovanje dobro razumeti, ga je treba izsušiti do samih molekul vode. Šele z otroško nedolžnostjo nam uspe uvideti bistvo prekinitev dela.


06.02.2018

Piranski Rio Mare

Tokrat pa nekaj o piranskih ribičih. Če bomo že šli v ljuti boj zanje, jih je treba bolje spoznati!


23.01.2018

Seznam društev, ki financirajo terorizem

Katera izmed slovenskih društev so med poslovnimi subjekti, ki bi lahko potencialno prala denar in financirala terorizem?


16.01.2018

Neodločeno po krivici

Na mnogih področjih smo priča stopnjevanju nezdravega razmerja med športom in denarjem


09.01.2018

Dosti tekočine in vitamina C

Nalezljive bolezni so hudič; ob ležanju v postelji in slabem počutju pa prinašajo še neslutene premike v samem jedru družbe


26.12.2017

Javnost javnih oseb

Zasebnost je pravica in hkrati tudi odgovornost vsakega izmed nas. Če se človek do zasebnosti ne obnaša vsaj približno odgovorno, je jokcanje ob tem, da je kršena, smešno ... Seveda vse ob predpostavki, da je ob sedemdesetodstotni udeležbi prebivalstva na socialnih omrežjih izraz "javna oseba" zastarel in nepotreben.


19.12.2017

Svoboden denar nesvobodnih ljudi

Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar


12.12.2017

Koliko je teh ur ali izkrivljena realnost

Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?


05.12.2017

Zasebni šolarji

Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi


28.11.2017

Med oglasnimi bloki ali Reklamokracija

Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.


Stran 15 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov