Obvestila

Ni obvestil.

Obvestila so izklopljena . Vklopi.

Kazalo

Predlogi

Ni najdenih zadetkov.


Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

Rezultati iskanja

MMC RTV 365 Radio Televizija mojRTV × Menu

Čakajoč na Avstrijca

02.06.2020

Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".

O prvem delu imena nekdanje dvojne monarhije, avstro, ker o ogrskem govorijo že vsi drugi

Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize.

Govorili bomo o “Avstro”, če že o “Ogrski” govorijo vsi drugi.

Avstrija noče odpreti meje s Slovenijo. Še več; na mejo so poslali vojsko in prekršili cel kup evropskih in splošno civilizacijskih norm in so se – po stari avstrijski navadi – na vse proteste požvižgali.

Ker Avstrijci pač radi pokažejo Slovencem, da so Avstrijci, kot po drugi strani Nemci radi pokažejo Avstrijcem, da so Avstrijci. In v tej godlji nacionalnih stereotipov, cepljenih na geopolitične frustracije iz devetnajstega stoletja, Avstrijci ne morejo k nam.

Avstrijci so obsojeni na Avstrijo, kar sicer ni najslabše, kar se ti lahko zgodi. Od tujine imajo sicer na izbiro Švico, ki je druga Avstrija, in Nemčijo, ki je prva Avstrija. Avstrijci lahko gredo tudi na vzhod imperija, se pravi v Prago, Bratislavo in Budimpešto. Le na Kranjsko ne morejo in človek se vpraša, če so res tako hudo zamerili tisto lipo …

Za temi odprtimi avstrijskimi mejami in eno zaprto pa se skriva težava. Kljub vsemu redu, ki vlada v alpskem prostoru, kljub begonijam, ki bruhajo čez balkone, in kljub mlačnemu pivu Srednje Evrope in depresivni ravnini Panonije ti alpski vladarji, ti rekorderji BDP-jevske statistike ne premorejo tako preproste stvari, kot je slana voda. Nimajo morja … Svet je tako umerjen, da ko zmanjka cinizma zgodovini, stopi na prizorišče geografija in njen obešenjaški humor.

Toda Avstrijci si želijo morja. Zato bi radi prišli v Slovenijo, pa potem naprej na Hrvaško; malo bi se namakali in malo bi si popravili holesterol z japonskimi brancini na gradelah.

Slovenci smo zaradi še vedno zaprte meje ogorčeni, ker so Avstrijci tudi za naš turizem pomembni gostje; je pa to ogorčenje lažje preživeti z bonom v roki, ki na simbolni ravni počne isto kot avstrijska zaprta meja. Obsoja nas na Slovenijo.

Ves ta grozovito dolg uvod je bil potreben, da pridemo do bistva današnjega izvajanja. Ker verjamemo, da imajo na zunanjem ministrstvu ogromno dela in da so kadrovsko podhranjeni, – saj se uradniki bolj kot z zunanjo ukvarjajo z notranjo politiko na zunanji način – je prav, da zunanjemu ministrstvu priskočimo na pomoč zunanji izvajalci.

Tako predlagamo ministrstvu, vsaj po našem mnenju imeniten ukrep, ki bi Avstrijce naučil kozjih molitvic. Namreč; če oni nočejo odpreti avstrijsko-slovenske meje, jim vrnimo z enako mero in zaprimo slovensko-avstrijsko mejo. Meje smo po virusni krizi tako ali tako odprli rekordno hitro, kar nas je spravilo na svetovne naslovnice; izjemoma ne v negativni konotaciji in nič hudega ne bo, če naše ministrstvo izjavi, da smo se prenaglili in da je potrebno slovensko-avstrijsko mejo zapreti.

Morda se zdi komu tak ukrep smešen in radijsko naiven, ampak ni tako zelo preprosto. Vsak dan slovensko-avstrijsko mejo prečka armada slovenskih dnevnih migrantov. Pokrajine ob Muri, Dravi in zgornji Savi vsako jutro zapusti nekje med 15 in 20 tisoč delavci, odvisno od letnega časa. Migrantski delavci in njihove usode sicer niso v fokusu ljubljanocentristične slovenske politike, zato je njihov status že desetletja neurejen. Ker navsezadnje gre za slovensko podeželje in za sever ter vzhod, ki sta dobra le enkrat letno med obiskom vladne ekipe.

Kakorkoli; med krizo, ko so bile avstrijske meje nepredušno zaprte, so bile za migrantske delavce odprte. Seveda za tiste, katerih tovarne ali dejavnosti so obratovale. Avstrijske oblasti niso niti za trenutek oklevale, ko je bilo treba omogočiti slovenskim delavcem prehod v Avstrijo, pa čeprav sredi najhujše epidemije. In če porečete, kako se Avstrijci ne bodo ravno gospodarsko zlomili, če jim zmanjka nekaj tisoč pregovorno pridnih slovenskih rok, imamo za vas še eno presenečenje.

Res bi bil učinek na avstrijsko industrijo, gostinstvo in obrt v primeru slovenskega zaprtja meje precejšen, ampak eno največjih evropskih blagostanj bi najbrž zmoglo tudi brez slovenskih dnevnih migrantov. Obstaja pa skupina oziroma poklic, katerega blokada bi Avstrijo spravila na kolena. Ko se te dni naši zdravstveni strategi čohajo po glavah, kje so vse te medicinske sestre, ki jih izšolamo, in ko naši politiki grmijo, da moramo za drugi val kadrovsko okrepiti zdravstveni sistem, vam izdamo skrivnost … Domovi za ostarele, bolnišnice in mnoge družine v avstrijskih pokrajinah, ki mejijo na Prekmurje, Štajersko, Koroško in Gorenjsko, so odvisne od slovenskih zdravstvenih delavcev. Gre za medicinske sestre, negovalke, tudi za zdravnike in ostalo zdravstveno osebje … Naš zunanji minister nima nobenega orožja, kako avstrijskemu premierju izbrisati njegov hudomušni nasmešek, razen tega, da prepreči našemu zdravstvenemu osebju, da se vsak dan odpelje na dnino v Avstrijo. Ni večje stiske, kot so nemočni in bolni brez oskrbe in ostaja vprašanje, če je avstrijski sistem dolgotrajne oskrbe – vsaj v obmejnih regijah – brez slovenskega zdravstvenega osebja vzdržen …

Na kratko; glede na to, da Anže zelo rad piše, bi moral poslati Kurzu depešo: “Vi nam turiste, mi vam medicinske sestre …” Seveda bi šlo za izsiljevanje, ampak če hočemo postati enakovreden partner v mednarodnih ali pa vsaj v medsosedskih odnosih, bi najbrž morali nehati s politiko nastavljanja drugega lica.


Zapisi iz močvirja

759 epizod


Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!

Čakajoč na Avstrijca

02.06.2020

Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".

O prvem delu imena nekdanje dvojne monarhije, avstro, ker o ogrskem govorijo že vsi drugi

Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize.

Govorili bomo o “Avstro”, če že o “Ogrski” govorijo vsi drugi.

Avstrija noče odpreti meje s Slovenijo. Še več; na mejo so poslali vojsko in prekršili cel kup evropskih in splošno civilizacijskih norm in so se – po stari avstrijski navadi – na vse proteste požvižgali.

Ker Avstrijci pač radi pokažejo Slovencem, da so Avstrijci, kot po drugi strani Nemci radi pokažejo Avstrijcem, da so Avstrijci. In v tej godlji nacionalnih stereotipov, cepljenih na geopolitične frustracije iz devetnajstega stoletja, Avstrijci ne morejo k nam.

Avstrijci so obsojeni na Avstrijo, kar sicer ni najslabše, kar se ti lahko zgodi. Od tujine imajo sicer na izbiro Švico, ki je druga Avstrija, in Nemčijo, ki je prva Avstrija. Avstrijci lahko gredo tudi na vzhod imperija, se pravi v Prago, Bratislavo in Budimpešto. Le na Kranjsko ne morejo in človek se vpraša, če so res tako hudo zamerili tisto lipo …

Za temi odprtimi avstrijskimi mejami in eno zaprto pa se skriva težava. Kljub vsemu redu, ki vlada v alpskem prostoru, kljub begonijam, ki bruhajo čez balkone, in kljub mlačnemu pivu Srednje Evrope in depresivni ravnini Panonije ti alpski vladarji, ti rekorderji BDP-jevske statistike ne premorejo tako preproste stvari, kot je slana voda. Nimajo morja … Svet je tako umerjen, da ko zmanjka cinizma zgodovini, stopi na prizorišče geografija in njen obešenjaški humor.

Toda Avstrijci si želijo morja. Zato bi radi prišli v Slovenijo, pa potem naprej na Hrvaško; malo bi se namakali in malo bi si popravili holesterol z japonskimi brancini na gradelah.

Slovenci smo zaradi še vedno zaprte meje ogorčeni, ker so Avstrijci tudi za naš turizem pomembni gostje; je pa to ogorčenje lažje preživeti z bonom v roki, ki na simbolni ravni počne isto kot avstrijska zaprta meja. Obsoja nas na Slovenijo.

Ves ta grozovito dolg uvod je bil potreben, da pridemo do bistva današnjega izvajanja. Ker verjamemo, da imajo na zunanjem ministrstvu ogromno dela in da so kadrovsko podhranjeni, – saj se uradniki bolj kot z zunanjo ukvarjajo z notranjo politiko na zunanji način – je prav, da zunanjemu ministrstvu priskočimo na pomoč zunanji izvajalci.

Tako predlagamo ministrstvu, vsaj po našem mnenju imeniten ukrep, ki bi Avstrijce naučil kozjih molitvic. Namreč; če oni nočejo odpreti avstrijsko-slovenske meje, jim vrnimo z enako mero in zaprimo slovensko-avstrijsko mejo. Meje smo po virusni krizi tako ali tako odprli rekordno hitro, kar nas je spravilo na svetovne naslovnice; izjemoma ne v negativni konotaciji in nič hudega ne bo, če naše ministrstvo izjavi, da smo se prenaglili in da je potrebno slovensko-avstrijsko mejo zapreti.

Morda se zdi komu tak ukrep smešen in radijsko naiven, ampak ni tako zelo preprosto. Vsak dan slovensko-avstrijsko mejo prečka armada slovenskih dnevnih migrantov. Pokrajine ob Muri, Dravi in zgornji Savi vsako jutro zapusti nekje med 15 in 20 tisoč delavci, odvisno od letnega časa. Migrantski delavci in njihove usode sicer niso v fokusu ljubljanocentristične slovenske politike, zato je njihov status že desetletja neurejen. Ker navsezadnje gre za slovensko podeželje in za sever ter vzhod, ki sta dobra le enkrat letno med obiskom vladne ekipe.

Kakorkoli; med krizo, ko so bile avstrijske meje nepredušno zaprte, so bile za migrantske delavce odprte. Seveda za tiste, katerih tovarne ali dejavnosti so obratovale. Avstrijske oblasti niso niti za trenutek oklevale, ko je bilo treba omogočiti slovenskim delavcem prehod v Avstrijo, pa čeprav sredi najhujše epidemije. In če porečete, kako se Avstrijci ne bodo ravno gospodarsko zlomili, če jim zmanjka nekaj tisoč pregovorno pridnih slovenskih rok, imamo za vas še eno presenečenje.

Res bi bil učinek na avstrijsko industrijo, gostinstvo in obrt v primeru slovenskega zaprtja meje precejšen, ampak eno največjih evropskih blagostanj bi najbrž zmoglo tudi brez slovenskih dnevnih migrantov. Obstaja pa skupina oziroma poklic, katerega blokada bi Avstrijo spravila na kolena. Ko se te dni naši zdravstveni strategi čohajo po glavah, kje so vse te medicinske sestre, ki jih izšolamo, in ko naši politiki grmijo, da moramo za drugi val kadrovsko okrepiti zdravstveni sistem, vam izdamo skrivnost … Domovi za ostarele, bolnišnice in mnoge družine v avstrijskih pokrajinah, ki mejijo na Prekmurje, Štajersko, Koroško in Gorenjsko, so odvisne od slovenskih zdravstvenih delavcev. Gre za medicinske sestre, negovalke, tudi za zdravnike in ostalo zdravstveno osebje … Naš zunanji minister nima nobenega orožja, kako avstrijskemu premierju izbrisati njegov hudomušni nasmešek, razen tega, da prepreči našemu zdravstvenemu osebju, da se vsak dan odpelje na dnino v Avstrijo. Ni večje stiske, kot so nemočni in bolni brez oskrbe in ostaja vprašanje, če je avstrijski sistem dolgotrajne oskrbe – vsaj v obmejnih regijah – brez slovenskega zdravstvenega osebja vzdržen …

Na kratko; glede na to, da Anže zelo rad piše, bi moral poslati Kurzu depešo: “Vi nam turiste, mi vam medicinske sestre …” Seveda bi šlo za izsiljevanje, ampak če hočemo postati enakovreden partner v mednarodnih ali pa vsaj v medsosedskih odnosih, bi najbrž morali nehati s politiko nastavljanja drugega lica.


15.01.2019

Beli opoj

V slogu najboljših raziskovalnih oddaj slovenskega medijskega prostora smo poslali novinarja v središče dogajanja, da preveri, čemu letošnjo zimo v Avstriji ljudje umirajo pod snegom. Piše: Marko Radmilovič


08.01.2019

Ko gorijo le še sveče!

Čas je za prvo letošnjo, brez dvoma škodoželjno, najverjetneje celo napačno analizo. Piše Marko Radmilovič.


25.12.2018

Dajte nam mir!

Marko Radmilovič tokrat o še eni božično-novoletni temi, vredni globlje obdelave, o odpovedanem koncertu v Mariboru


18.12.2018

Nacionalni rumeni jopiči

Če razumni natančno pomislimo, je odsevni jopič, ki skrbi, da je posameznik kar najbolj opazen, tudi na simbolni ravni izjemno primeren za gibanje, ki opozarja zlasti na previsoke življenjske stroške, na previsoke cene goriv, na previsoke davke, v drugi vrsti pa na prepad med političnimi elitami in ljudmi, na ekonomsko, socialno in politično neprivilegiranost. Piše: Marko Radmilovič


11.12.2018

"OŠKOŠ"

Nadaljujemo z veselimi decembrskimi temami. Današnja tema je obdarovanje. Natančneje, obdarovanje naših vojakov.


04.12.2018

S sivih oblakov

Namesto analize pritlehnosti, packarij in vseh vrst umazanij se bomo v preostalih oddajah do zamenjave koledarja ukvarjali izključno z božično-novoletnimi temami in tako poskušali v temne popoldneve dostaviti nekaj dodatne svetlobe. Piše: Marko Radmilovič


27.11.2018

Cik-cak za nestrpne

Danes pa poglobljeno, ker se bliža december, ko težke teme za trideset dni odrinemo stran. Premier je pozval državna podjetja oziroma tista, v katerih ima država lastniški delež, naj premislijo o oglaševanju v medijih, ki tolerirajo ali celo vzpodbujajo sovražni govor. In ob sovražnem govoru tolerirajo ali celo ustvarjajo lažne novice. Piše: Marko Radmilovič


20.11.2018

Zdravo, tukaj James iz Metallice!

Današnja zgodba je napeta in nas vodi skozi številne nepričakovane zaplete do samega bistva demokracije. Začne pa se, kako nepričakovano, na radijskih postajah, kjer vrtijo največje hite


13.11.2018

Vrane družijo se rade

Danes pa nekaj o ministrih. Kot nekoč priljubljena tema satirikov, komikov in karikaturistov se ministri počasi umikajo v medijsko pozabo. Kar ne čudi.


06.11.2018

Strel v tišino

Ob počastitvi spomina na umrle v vseh vojnah se zdi streljanje s puškami vsaj neprimerno, če že ne škandalozno.


30.10.2018

Slovenski vladarski slog

V teh vremensko zahtevnih urah in dnevih pa nekaj sproščene in prepotrebne zabave. In kaj je lahko bolj zabavnega od slovenske vlade?


23.10.2018

Princ na konju z ročaji

Nekaj o princih, kraljih in ostalih pravljičnih likih. Ter o novinarjih, ki so vse, le pravljični liki ne. Savdski princ in prestolonaslednik je novinarju, svojemu strastnemu kritiku, dal odsekati glavo. Svetovna javnost se je zganila. Del svetovne javnosti se je zganil celo tako zelo, da so zažugali s prstom in zagrozili, da hudobnemu princu ne bodo več prodajali orožja. Na srečo tako daleč, da bi kdo zagrozil z blokado savdske nafte, ni šel nihče. Kaj pa je en novinar proti milijonom sodčkov! Piše: Marko Radmilovič.


16.10.2018

Vohun, ki nas je ljubil

V oddaji boste slišali kup pavšalnih navedb, nepodprtih s kakršnimi koli podatki. Kar pa ni nič hudega. Tudi v resnih medijih na temo obveščevalnih struktur slišite kup pavšalnih in s podatki nepodprtih navedb. Takšna je pač narava obveščevalnega dela.


09.10.2018

Pod svobodnim soncem

Če nič drugega smo prejšnje dni izvedeli, kakšen bo konec sveta. Religiozne prakse ponujajo vsaka svoj scenarij, a kot kaže s poslednjo sodbo, kolobarjenjem duše in z zabavo z devicami ne bo nič. Konec bo veliko bolj posveten. Odvisno od kulinaričnih preferenc naroda se bo človeštvo ali skuhalo ali speklo. Nekako tako je razumeti opozorila iz Medvladnega foruma o podnebnih spremembah, ki poteka v Južni Koreji. Mimogrede; če bi 195 delegatov imelo svoje srečanje v Severni Koreji, bi verjetno ugotovili, da se tam podnebje še nič ne segreva. Piše Marko Radmilovič.


02.10.2018

Sreča ni opoteča

V zapisih je sporedu najbrž preambiciozno modrovanje o sreči. Sreče je več vrst. Tako ne bomo govorili o družinski, športni, osebni in podobnih srečah. Danes bomo govorili o sreči, ki se pojavlja pri igrah na srečo. Piše: Marko Radmilovič


25.09.2018

O življenju krtov

Te dni so sosedje Avstrijci začeli kopati drugo cev karavanškega predora. Istočasno na bi začeli kopati tudi Slovenci proti Avstriji, a na naši strani so Karavanke še neokrnjene.


18.09.2018

V začetku je bila beseda

Nekaj o vseprisotni temi – varnosti. Nevarnost preži na nas iz vseh kotov in vsak trenutek nas lahko ugonobi vse od meča do lakote. In seveda virusov.


11.09.2018

Fontana malih in točenih

Eno zadnjih priložnosti za nekaj sproščenega poletnega esprija začnimo s krajšo odo: Muslimani imajo Meko, Kristjani imajo Jeruzalem. Pivci vina imajo Medano, A pivci piva imamo žalsko fontano. Več v Zapisih iz močvirja, piše Marko Radmilovič.


04.09.2018

Divja varda

Pa smo nazaj. Zdi se, kot da niti nismo odšli. Ko smo se junija poslovili, smo imeli vlado z delnimi pooblastili, ko se septembra vračamo, imamo še vedno vlado z delnimi pooblastili. Ker smo preživeli, ker je preživela država in ker je očitno preživela tudi vlada z delnimi pooblastili, se zastavlja logično vprašanje: Ali sploh potrebujemo vlado s polnimi pooblastili? Piše: Marko Radmilovič Glas: Jure Franko


26.06.2018

Zadnje besede poslanic

Danes pa zelo na kratko, kajti oba redna poslušalca te oddaje si še nista povsem opomogla od podaljšanega konca tedna. In prav o prazničnih dneh bo tekla beseda. Analizirali bomo nekaj temeljnih misli, ki so jih ob prazničnih nagovorih izrekli vidni predstavniki naroda. In sicer zadnje besede v govorih predsednika parlamenta, predsednika vlade, predsednika republike, ob tem pa bomo prenesli še praznične misli državljana Franca K.


Stran 14 od 38
Prijavite se na e-novice

Prijavite se na e-novice

Neveljaven email naslov