Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
O prvem delu imena nekdanje dvojne monarhije, avstro, ker o ogrskem govorijo že vsi drugi
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize.
Govorili bomo o “Avstro”, če že o “Ogrski” govorijo vsi drugi.
Avstrija noče odpreti meje s Slovenijo. Še več; na mejo so poslali vojsko in prekršili cel kup evropskih in splošno civilizacijskih norm in so se – po stari avstrijski navadi – na vse proteste požvižgali.
Ker Avstrijci pač radi pokažejo Slovencem, da so Avstrijci, kot po drugi strani Nemci radi pokažejo Avstrijcem, da so Avstrijci. In v tej godlji nacionalnih stereotipov, cepljenih na geopolitične frustracije iz devetnajstega stoletja, Avstrijci ne morejo k nam.
Avstrijci so obsojeni na Avstrijo, kar sicer ni najslabše, kar se ti lahko zgodi. Od tujine imajo sicer na izbiro Švico, ki je druga Avstrija, in Nemčijo, ki je prva Avstrija. Avstrijci lahko gredo tudi na vzhod imperija, se pravi v Prago, Bratislavo in Budimpešto. Le na Kranjsko ne morejo in človek se vpraša, če so res tako hudo zamerili tisto lipo …
Za temi odprtimi avstrijskimi mejami in eno zaprto pa se skriva težava. Kljub vsemu redu, ki vlada v alpskem prostoru, kljub begonijam, ki bruhajo čez balkone, in kljub mlačnemu pivu Srednje Evrope in depresivni ravnini Panonije ti alpski vladarji, ti rekorderji BDP-jevske statistike ne premorejo tako preproste stvari, kot je slana voda. Nimajo morja … Svet je tako umerjen, da ko zmanjka cinizma zgodovini, stopi na prizorišče geografija in njen obešenjaški humor.
Toda Avstrijci si želijo morja. Zato bi radi prišli v Slovenijo, pa potem naprej na Hrvaško; malo bi se namakali in malo bi si popravili holesterol z japonskimi brancini na gradelah.
Slovenci smo zaradi še vedno zaprte meje ogorčeni, ker so Avstrijci tudi za naš turizem pomembni gostje; je pa to ogorčenje lažje preživeti z bonom v roki, ki na simbolni ravni počne isto kot avstrijska zaprta meja. Obsoja nas na Slovenijo.
Ves ta grozovito dolg uvod je bil potreben, da pridemo do bistva današnjega izvajanja. Ker verjamemo, da imajo na zunanjem ministrstvu ogromno dela in da so kadrovsko podhranjeni, – saj se uradniki bolj kot z zunanjo ukvarjajo z notranjo politiko na zunanji način – je prav, da zunanjemu ministrstvu priskočimo na pomoč zunanji izvajalci.
Tako predlagamo ministrstvu, vsaj po našem mnenju imeniten ukrep, ki bi Avstrijce naučil kozjih molitvic. Namreč; če oni nočejo odpreti avstrijsko-slovenske meje, jim vrnimo z enako mero in zaprimo slovensko-avstrijsko mejo. Meje smo po virusni krizi tako ali tako odprli rekordno hitro, kar nas je spravilo na svetovne naslovnice; izjemoma ne v negativni konotaciji in nič hudega ne bo, če naše ministrstvo izjavi, da smo se prenaglili in da je potrebno slovensko-avstrijsko mejo zapreti.
Morda se zdi komu tak ukrep smešen in radijsko naiven, ampak ni tako zelo preprosto. Vsak dan slovensko-avstrijsko mejo prečka armada slovenskih dnevnih migrantov. Pokrajine ob Muri, Dravi in zgornji Savi vsako jutro zapusti nekje med 15 in 20 tisoč delavci, odvisno od letnega časa. Migrantski delavci in njihove usode sicer niso v fokusu ljubljanocentristične slovenske politike, zato je njihov status že desetletja neurejen. Ker navsezadnje gre za slovensko podeželje in za sever ter vzhod, ki sta dobra le enkrat letno med obiskom vladne ekipe.
Kakorkoli; med krizo, ko so bile avstrijske meje nepredušno zaprte, so bile za migrantske delavce odprte. Seveda za tiste, katerih tovarne ali dejavnosti so obratovale. Avstrijske oblasti niso niti za trenutek oklevale, ko je bilo treba omogočiti slovenskim delavcem prehod v Avstrijo, pa čeprav sredi najhujše epidemije. In če porečete, kako se Avstrijci ne bodo ravno gospodarsko zlomili, če jim zmanjka nekaj tisoč pregovorno pridnih slovenskih rok, imamo za vas še eno presenečenje.
Res bi bil učinek na avstrijsko industrijo, gostinstvo in obrt v primeru slovenskega zaprtja meje precejšen, ampak eno največjih evropskih blagostanj bi najbrž zmoglo tudi brez slovenskih dnevnih migrantov. Obstaja pa skupina oziroma poklic, katerega blokada bi Avstrijo spravila na kolena. Ko se te dni naši zdravstveni strategi čohajo po glavah, kje so vse te medicinske sestre, ki jih izšolamo, in ko naši politiki grmijo, da moramo za drugi val kadrovsko okrepiti zdravstveni sistem, vam izdamo skrivnost … Domovi za ostarele, bolnišnice in mnoge družine v avstrijskih pokrajinah, ki mejijo na Prekmurje, Štajersko, Koroško in Gorenjsko, so odvisne od slovenskih zdravstvenih delavcev. Gre za medicinske sestre, negovalke, tudi za zdravnike in ostalo zdravstveno osebje … Naš zunanji minister nima nobenega orožja, kako avstrijskemu premierju izbrisati njegov hudomušni nasmešek, razen tega, da prepreči našemu zdravstvenemu osebju, da se vsak dan odpelje na dnino v Avstrijo. Ni večje stiske, kot so nemočni in bolni brez oskrbe in ostaja vprašanje, če je avstrijski sistem dolgotrajne oskrbe – vsaj v obmejnih regijah – brez slovenskega zdravstvenega osebja vzdržen …
Na kratko; glede na to, da Anže zelo rad piše, bi moral poslati Kurzu depešo: “Vi nam turiste, mi vam medicinske sestre …” Seveda bi šlo za izsiljevanje, ampak če hočemo postati enakovreden partner v mednarodnih ali pa vsaj v medsosedskih odnosih, bi najbrž morali nehati s politiko nastavljanja drugega lica.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize. O "Avstro" bomo govorili, ker že vsi ostali govorijo o "Ogrski".
O prvem delu imena nekdanje dvojne monarhije, avstro, ker o ogrskem govorijo že vsi drugi
Poglejmo resnici v oči: edini, našega plemena, ki je znal z Avstrijci, je bil Martin Krpan. Vse pred njim in vse za njim pa same šleve. Tako se s svetlim spominom na sekanje lip, vlačenje konjev čez prag in na obglavljenje turške nadaljevanke lotimo današnje analize.
Govorili bomo o “Avstro”, če že o “Ogrski” govorijo vsi drugi.
Avstrija noče odpreti meje s Slovenijo. Še več; na mejo so poslali vojsko in prekršili cel kup evropskih in splošno civilizacijskih norm in so se – po stari avstrijski navadi – na vse proteste požvižgali.
Ker Avstrijci pač radi pokažejo Slovencem, da so Avstrijci, kot po drugi strani Nemci radi pokažejo Avstrijcem, da so Avstrijci. In v tej godlji nacionalnih stereotipov, cepljenih na geopolitične frustracije iz devetnajstega stoletja, Avstrijci ne morejo k nam.
Avstrijci so obsojeni na Avstrijo, kar sicer ni najslabše, kar se ti lahko zgodi. Od tujine imajo sicer na izbiro Švico, ki je druga Avstrija, in Nemčijo, ki je prva Avstrija. Avstrijci lahko gredo tudi na vzhod imperija, se pravi v Prago, Bratislavo in Budimpešto. Le na Kranjsko ne morejo in človek se vpraša, če so res tako hudo zamerili tisto lipo …
Za temi odprtimi avstrijskimi mejami in eno zaprto pa se skriva težava. Kljub vsemu redu, ki vlada v alpskem prostoru, kljub begonijam, ki bruhajo čez balkone, in kljub mlačnemu pivu Srednje Evrope in depresivni ravnini Panonije ti alpski vladarji, ti rekorderji BDP-jevske statistike ne premorejo tako preproste stvari, kot je slana voda. Nimajo morja … Svet je tako umerjen, da ko zmanjka cinizma zgodovini, stopi na prizorišče geografija in njen obešenjaški humor.
Toda Avstrijci si želijo morja. Zato bi radi prišli v Slovenijo, pa potem naprej na Hrvaško; malo bi se namakali in malo bi si popravili holesterol z japonskimi brancini na gradelah.
Slovenci smo zaradi še vedno zaprte meje ogorčeni, ker so Avstrijci tudi za naš turizem pomembni gostje; je pa to ogorčenje lažje preživeti z bonom v roki, ki na simbolni ravni počne isto kot avstrijska zaprta meja. Obsoja nas na Slovenijo.
Ves ta grozovito dolg uvod je bil potreben, da pridemo do bistva današnjega izvajanja. Ker verjamemo, da imajo na zunanjem ministrstvu ogromno dela in da so kadrovsko podhranjeni, – saj se uradniki bolj kot z zunanjo ukvarjajo z notranjo politiko na zunanji način – je prav, da zunanjemu ministrstvu priskočimo na pomoč zunanji izvajalci.
Tako predlagamo ministrstvu, vsaj po našem mnenju imeniten ukrep, ki bi Avstrijce naučil kozjih molitvic. Namreč; če oni nočejo odpreti avstrijsko-slovenske meje, jim vrnimo z enako mero in zaprimo slovensko-avstrijsko mejo. Meje smo po virusni krizi tako ali tako odprli rekordno hitro, kar nas je spravilo na svetovne naslovnice; izjemoma ne v negativni konotaciji in nič hudega ne bo, če naše ministrstvo izjavi, da smo se prenaglili in da je potrebno slovensko-avstrijsko mejo zapreti.
Morda se zdi komu tak ukrep smešen in radijsko naiven, ampak ni tako zelo preprosto. Vsak dan slovensko-avstrijsko mejo prečka armada slovenskih dnevnih migrantov. Pokrajine ob Muri, Dravi in zgornji Savi vsako jutro zapusti nekje med 15 in 20 tisoč delavci, odvisno od letnega časa. Migrantski delavci in njihove usode sicer niso v fokusu ljubljanocentristične slovenske politike, zato je njihov status že desetletja neurejen. Ker navsezadnje gre za slovensko podeželje in za sever ter vzhod, ki sta dobra le enkrat letno med obiskom vladne ekipe.
Kakorkoli; med krizo, ko so bile avstrijske meje nepredušno zaprte, so bile za migrantske delavce odprte. Seveda za tiste, katerih tovarne ali dejavnosti so obratovale. Avstrijske oblasti niso niti za trenutek oklevale, ko je bilo treba omogočiti slovenskim delavcem prehod v Avstrijo, pa čeprav sredi najhujše epidemije. In če porečete, kako se Avstrijci ne bodo ravno gospodarsko zlomili, če jim zmanjka nekaj tisoč pregovorno pridnih slovenskih rok, imamo za vas še eno presenečenje.
Res bi bil učinek na avstrijsko industrijo, gostinstvo in obrt v primeru slovenskega zaprtja meje precejšen, ampak eno največjih evropskih blagostanj bi najbrž zmoglo tudi brez slovenskih dnevnih migrantov. Obstaja pa skupina oziroma poklic, katerega blokada bi Avstrijo spravila na kolena. Ko se te dni naši zdravstveni strategi čohajo po glavah, kje so vse te medicinske sestre, ki jih izšolamo, in ko naši politiki grmijo, da moramo za drugi val kadrovsko okrepiti zdravstveni sistem, vam izdamo skrivnost … Domovi za ostarele, bolnišnice in mnoge družine v avstrijskih pokrajinah, ki mejijo na Prekmurje, Štajersko, Koroško in Gorenjsko, so odvisne od slovenskih zdravstvenih delavcev. Gre za medicinske sestre, negovalke, tudi za zdravnike in ostalo zdravstveno osebje … Naš zunanji minister nima nobenega orožja, kako avstrijskemu premierju izbrisati njegov hudomušni nasmešek, razen tega, da prepreči našemu zdravstvenemu osebju, da se vsak dan odpelje na dnino v Avstrijo. Ni večje stiske, kot so nemočni in bolni brez oskrbe in ostaja vprašanje, če je avstrijski sistem dolgotrajne oskrbe – vsaj v obmejnih regijah – brez slovenskega zdravstvenega osebja vzdržen …
Na kratko; glede na to, da Anže zelo rad piše, bi moral poslati Kurzu depešo: “Vi nam turiste, mi vam medicinske sestre …” Seveda bi šlo za izsiljevanje, ampak če hočemo postati enakovreden partner v mednarodnih ali pa vsaj v medsosedskih odnosih, bi najbrž morali nehati s politiko nastavljanja drugega lica.
Danes pa nekaj o jadranskem lobiranju. Kot vemo, predsednika vlade zvijajo v parlamentu, ker so na dan prišli fotografski posnetki, kako uživa na lobistovi jahti, ki križari nekje ob jadranski obali. V zagovor sta tako predsednik vlade kot tudi lobist povedala, da sta se srečala slučajno, da se skoraj ne poznata – celo ne marata se in kako sta samo malo poklepetala, medtem ko je jahta počela to, kar jahte počnejo. Delala vtis.
Danes pa nekaj o pravkar končani "bitki na Kolodvorski", ki bo prav gotovo pomemben prispevek v zgodovini slovenske bojaželjnosti. Najprej moramo precej resignirano ugotoviti, kako niti zasedbe televizij niso več, kar so bile! Včasih si potreboval šibko južnoameriško ali afriško demokracijo, dva tanka – enega za predsedniško palačo in enega za RTV, pa je bila država tvoja. Predvsem pa si potreboval ducat polkovnikov. Danes pa za zasedbo RTV-ja zadostuje že major.
S prihodom prvih hladnih dni tudi v naši skromni oddaji začenjamo z vročo politično jesenjo. Kar ni le simbolna napoved. V hladnih dneh, ko si mnogi ne bodo mogli privoščiti ogrevanja, nas bo grela politična misel. Mnogokrat nam bo ob politiki toplo pri srcu, še večkrat nam bo postalo vroče.
Toliko se je nabralo čez poletje, da se moramo vsakdana lotiti takoj in z vso ihto. Ker sumimo, da zmerjanje pod Triglavom še ni povsem končano, bomo psovke med oblastjo in civilno družbo ignorirali. "Nad dva tisoč metrov ni greha," so se strinjali Janša in protestniki, preden so se zmerjali z izrazoslovjem, zaradi katerega morajo v dolini starši v šolo. Razen tega se bo po naših informacijah dialog nadaljeval.
Kaj je najvrednejše, kar smo se naučili iz kriznih časov in kaj bi bilo modro vzeti v nove krizne čase?
Slovenska gospodinjstva te dni dobivamo državno pošto. Ali gre za potrdila o cepljenju, ali za vabila na referendum, najbolj bogato darilo pa je bila knjižica z naslovom: "Stali smo in obstali!" Gre za knjižico, ki nas spominja na slavno preteklost in še kot tiskovina zaokrožuje slovesnosti ob trideseti obletnici osamosvojitve. Ker smo v naši oddaji bolj piškavi mnenjski voditelji, se bomo ustavili le pri nekaj najbolj očitnih konotacijah knjižice.
Na začetku poletja pa, preden se poslovimo, nekaj najnovejših epidemioloških nasvetov. Vse, kar je v povezavi z virusom, je zapleteno. Od testiranja do potrdil za cepljenje. Ampak da so svetovne zdravstvene oblasti zadevo zapletle do konca, so poskrbele s poimenovanjem različic virusa po grški abecedi.
Nekaj časa smo potrebovali, na začetku poletja pa smo pripravljeni za natančnejšo analizo kongresa SDS v Slovenski Konjicah. Gre za našo državljansko dolžnost, saj največja stranka, ki ji nič ne manjka, sooblikuje in bistveno vpliva na naš vsakdan.
Danes pa o nenavadno uspešni letini sezonskih ovadb. Ovadbe so običajno enakomerno razporejene čez vse leto, a letos so se, najverjetneje zaradi zelo vlažne pomladi, razmnožile čez vse razumne meje.
Današnjo neambiciozno analizo objavljamo za vsak primer. Za vsak primer, če se bo 450 turških delavcev res naselilo v Orehku pri Postojni. Za vsak primer, če bodo za njih res zgradili kontejnersko naselje, ki bo popolnoma samooskrbno. In za vsak primer, če bodo imeli ti delavci resnično omejeno gibanje.
Premier nas pošilja v Venezuelo in ljudstvo, ki nasprotuje ali njemu, ali njegovi vladi, ali njegovi stranki je užaljeno. Mnogi so celo ogorčeni. Ampak ogorčeni, razočarani, celo jezni smo brez temeljitega premisleka. In če vsi ostali režimski mediji molčijo, se moramo vprašati v naši skromni oddaji: "Je to res tako slaba ideja?" Ali še drugače: "Je selitev v Venezuelo res nekaj najslabšega, kar se lahko zgodi velikemu delu Slovencev?"
Danes bomo poskušali v maniri najbolj svetlih tradicij raziskovalnega novinarstva povezati na videz dva povsem nepovezana dogodka. Najprej je tu napoved ameriške vlade, da bo razkrila vse tajne dokumente o obstoju neznanih letečih predmetov, nato pa imamo smernice za kongres Slovenske demokratske stranke, ki predvidevajo, da se bo v Sloveniji obudila državljanska vojna.
Kar nekaj vprašanj se odpira zainteresirani javnosti ob izobešeni izraelski zastavi na poslopju vlade. Na mnoga je odgovorila naša odlična dopisniška mreža, na nekatera, tista najzagonetnejša, pa odgovarjamo v naši oddaji.
Danes pa je na vrsti zelo popularna in oblegana rubrika "Poslušalci sprašujejo, mi odgovarjamo." Zanimivo je, da so vsa prispela pisma vsebovala enako vprašanje. Naša zvesta poslušalca nas naprošata, da z močjo družboslovne analize poskusimo priti do dna najnovejšemu protokolarnemu darilu republike Slovenije, ki bodo manšetni gumbi z vgraviranim karantanskim črnim panterjem.
Ali je torej mogoče, da so na Gregorčičevi stopili po poteh Led Zeppelinov in recimo Eaglesov in skrili Satana v kredit? Kaj nam s tem sporočajo?
Vodenje epidemije so v počitniškem tednu prevzeli tisti, od katerih bi to človek najmanj pričakoval.
Danes se še ne zavedamo, da je enotno ogorčen odziv na ustanovitev superbogataške in ekskluzivne nogometne lige edini enoten politični odziv združene Evrope v vsej njeni zgodovini.
Danes – ob šmarnici, ki se kisa po kleteh, in šmarnici, ki cveti po gozdovih – o drugi najbolj smrtonosni kombinaciji na Slovenskem. To je angleščina v kombinaciji s slovensko politiko.
Ni je bolj normalne stvari, kot če domoljubna organizacija v sodelovanju z medijsko hišo organizira kviz o poznavanju zgodovine naroda.
Neveljaven email naslov