Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes pa v praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju. Oziroma o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo, kam gre. Že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija. Kot pravi današnji slavnostni program, gre Slovenija naprej. Vsaj tako se je zdelo v času Katančevih fantov. A premislek analitika vodi k domnevi, da gibanje Slovenije ni premočrtno. Poglejmo nekaj dokazov.
Vsak petek je takole čez palec na ljubljanskih protestih med protestniki veliko tistih, ki so bili udeleženci ljubljanskih protestov tudi pred 32. leti. Današnji se odvijajo na trgu Republike, tedanji so se na Roški ulici. Takrat je množica vzklikala za Janeza Janšo, danes množica vzklika proti Janezu Janši. Ob takšni ambivalentnosti je seveda težko trditi, da kot družba napredujemo. Prav tako pa je težko trditi, da kot družba nazadujemo. Tako v današnji oddaji prvi predlagamo, da se za slovenski razvoj, ki to ni, uporabi nov pojem. Slovenija ne gre ne naprej in ne nazaj, temveč se vrti v krogu. Glede na svetovnonazorsko usmerjenost protestov se enkrat vrtimo z leve na desno, drugič pa z desne na levo. Da je naša teza pravilna, govorijo veliki napori slovenskega realnega sektorja, da že končno ponotranjimo krožno gospodarstvo.
Slovenija torej ne gre naprej, temveč gre okrog.
Druga velika značilnost slovenskega razvoja zadnjih desetletij pa je naša predanost pisanju pravljic. Od časov, ko je bil ta program še mlad, smo spisali nogometno, rokometno, smučarsko, košarkarsko, odbojkarsko, atletsko, motokrosno in kar je podobnih pravljic. Nismo pa spisali gospodarske pravljice; namesto nje smo si ob dolgih zimskih večerih pripovedovali zgodbo o uspehu.
Kar pri vsej zadevi čudi, je dejstvo, da slovenski športniki pišejo pravljice, ki so verjetne, slovenska politika pa piše pravljice, ki so neverjetne. Zato jim nihče več ne verjame. Oziroma je bolj verjetno, da Sneguljčica poskrbi za sedem palčkov, kot da že trideset let vedno istih sedem palčkov vzorno skrbi za Slovenijo.
Zadnje, najdaljše poglavje današnjega tematskega praznovanja pa je odgovor na temeljno vprašanje tranzicije: »Kdo bo kupil Šmarno goro?« Ogromno okoliščin je danes že jasnih; vemo, kdo je kupil banke, kdo zavarovalnice, kdo trgovske verige, kdo hotelske verige in kdo verigo slovenskih železarn. Pravzaprav poznamo vse kupce, le kupca Šmarne gore še ne. Ob zadnjih uspehih Maribora vemo tudi to, da je ne bo kupil Zlatko Zahovič. Kar pa še ni tako velik problem. Problem je v tem, da je Srečko Katanec ne bo prodal. Kljub ostremu sporu, ki je na simbolni ravni pokazal razklanost slovenske duše, ne le ob polpretekli zgodovini, temveč tudi ob nogometnem igrišču, je dejstvo, da sta omenjena zapustila slovenski nogomet, s tem pa sta tudi odkorakala stran od nepremičninskega posla s Šmarno goro …
Mimogrede: nepremičnina se je v zadnjih dvajsetih letih nekajkrat podražila, ker vse v prestolnici gre gor.
Torej kdo jo bo prodal? Verjetno slaba banka, kakšen državni holding, eno od ministrstev, transparentno državno podjetje, ustanovljeno prav za to priložnost, ali kaj podobnega. Kdo pa bo potem kupil Šmarno goro?
Verjetno kak ameriški sklad sumljivega pedigreja ali kakšna nemška pisarna z dvema zaposlenima, turško gradbeno podjetje, slovensko podjetje, zamaskirano v turško gradbeno podjetje, poštni nabiralnik iz eksotičnega otočja ali kdo te baže. Hočemo povedati, da sta Zlatko in Srečko danes z nakupom in morebitno prodajo Šmarne gore videti smešno.
Igralci in selektorji, ki danes prodajajo ta znameniti hrib, so v besedah in dejanjih na igrišču in ob njem veliko bolj grobi in neposredni od omenjenih …
Za vse nas – tudi za poslušalstvo Vala 202, seveda – ki ne bomo kupili nič, prodajamo pa samo dostojanstvo, pa v tem prazničnem trenutku obstaja še tretja možnost. Povsod po državi je mogoče vnovčiti znameniti bon in ni hudič, da se zanj ne bi dalo tudi pozvoniti z zvonom želja. Na Šmarni gori je že eden. Pa na Bledu in še kje po Sloveniji. Pozvonimo za upanje v svetlejšo prihodnost …
Če pa ne morete do zvenečega brona, pa uporabite zvonec na kolesu. Ni sicer glasen, a več teh kar pošteno zaleže.
759 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes pa v praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju. Oziroma o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo, kam gre. Že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija. Kot pravi današnji slavnostni program, gre Slovenija naprej. Vsaj tako se je zdelo v času Katančevih fantov. A premislek analitika vodi k domnevi, da gibanje Slovenije ni premočrtno. Poglejmo nekaj dokazov.
Vsak petek je takole čez palec na ljubljanskih protestih med protestniki veliko tistih, ki so bili udeleženci ljubljanskih protestov tudi pred 32. leti. Današnji se odvijajo na trgu Republike, tedanji so se na Roški ulici. Takrat je množica vzklikala za Janeza Janšo, danes množica vzklika proti Janezu Janši. Ob takšni ambivalentnosti je seveda težko trditi, da kot družba napredujemo. Prav tako pa je težko trditi, da kot družba nazadujemo. Tako v današnji oddaji prvi predlagamo, da se za slovenski razvoj, ki to ni, uporabi nov pojem. Slovenija ne gre ne naprej in ne nazaj, temveč se vrti v krogu. Glede na svetovnonazorsko usmerjenost protestov se enkrat vrtimo z leve na desno, drugič pa z desne na levo. Da je naša teza pravilna, govorijo veliki napori slovenskega realnega sektorja, da že končno ponotranjimo krožno gospodarstvo.
Slovenija torej ne gre naprej, temveč gre okrog.
Druga velika značilnost slovenskega razvoja zadnjih desetletij pa je naša predanost pisanju pravljic. Od časov, ko je bil ta program še mlad, smo spisali nogometno, rokometno, smučarsko, košarkarsko, odbojkarsko, atletsko, motokrosno in kar je podobnih pravljic. Nismo pa spisali gospodarske pravljice; namesto nje smo si ob dolgih zimskih večerih pripovedovali zgodbo o uspehu.
Kar pri vsej zadevi čudi, je dejstvo, da slovenski športniki pišejo pravljice, ki so verjetne, slovenska politika pa piše pravljice, ki so neverjetne. Zato jim nihče več ne verjame. Oziroma je bolj verjetno, da Sneguljčica poskrbi za sedem palčkov, kot da že trideset let vedno istih sedem palčkov vzorno skrbi za Slovenijo.
Zadnje, najdaljše poglavje današnjega tematskega praznovanja pa je odgovor na temeljno vprašanje tranzicije: »Kdo bo kupil Šmarno goro?« Ogromno okoliščin je danes že jasnih; vemo, kdo je kupil banke, kdo zavarovalnice, kdo trgovske verige, kdo hotelske verige in kdo verigo slovenskih železarn. Pravzaprav poznamo vse kupce, le kupca Šmarne gore še ne. Ob zadnjih uspehih Maribora vemo tudi to, da je ne bo kupil Zlatko Zahovič. Kar pa še ni tako velik problem. Problem je v tem, da je Srečko Katanec ne bo prodal. Kljub ostremu sporu, ki je na simbolni ravni pokazal razklanost slovenske duše, ne le ob polpretekli zgodovini, temveč tudi ob nogometnem igrišču, je dejstvo, da sta omenjena zapustila slovenski nogomet, s tem pa sta tudi odkorakala stran od nepremičninskega posla s Šmarno goro …
Mimogrede: nepremičnina se je v zadnjih dvajsetih letih nekajkrat podražila, ker vse v prestolnici gre gor.
Torej kdo jo bo prodal? Verjetno slaba banka, kakšen državni holding, eno od ministrstev, transparentno državno podjetje, ustanovljeno prav za to priložnost, ali kaj podobnega. Kdo pa bo potem kupil Šmarno goro?
Verjetno kak ameriški sklad sumljivega pedigreja ali kakšna nemška pisarna z dvema zaposlenima, turško gradbeno podjetje, slovensko podjetje, zamaskirano v turško gradbeno podjetje, poštni nabiralnik iz eksotičnega otočja ali kdo te baže. Hočemo povedati, da sta Zlatko in Srečko danes z nakupom in morebitno prodajo Šmarne gore videti smešno.
Igralci in selektorji, ki danes prodajajo ta znameniti hrib, so v besedah in dejanjih na igrišču in ob njem veliko bolj grobi in neposredni od omenjenih …
Za vse nas – tudi za poslušalstvo Vala 202, seveda – ki ne bomo kupili nič, prodajamo pa samo dostojanstvo, pa v tem prazničnem trenutku obstaja še tretja možnost. Povsod po državi je mogoče vnovčiti znameniti bon in ni hudič, da se zanj ne bi dalo tudi pozvoniti z zvonom želja. Na Šmarni gori je že eden. Pa na Bledu in še kje po Sloveniji. Pozvonimo za upanje v svetlejšo prihodnost …
Če pa ne morete do zvenečega brona, pa uporabite zvonec na kolesu. Ni sicer glasen, a več teh kar pošteno zaleže.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o istospolno usmerjenih. Tudi o gejih, nekaj malega pa še o homoseksualcih. Pred dnevi so iz vatikanske sinode o družini sporočili, da stališč do porok istospolno usmerjenih niso zmehčali. Zmehčali pa so stališča o ločencih. Druga pomembna ustanova, ki svojih stališč do istospolno usmerjenih ni zmehčala, je slovensko ustavno sodišče. Kaj si tam mislijo o ločencih, sicer ne vemo, ampak bolje, da jih nihče ne vpraša.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Med vsemi velikimi analizami o položaju slabe banke in njenega vodstva se zdi, da manjkajo teoretične osnove. Na srečo je naša oddaja še vedno tu, da zapolni nastalo vrzel.
Seveda bomo govorili o beguncih. Upajmo, da bo novo in sveže, kajti medijsko zanimanje je pokvarljiva roba in potrebno ga je obnavljati.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Za slovo od sezone pa še o slovenskem fenomenu, ki je več kot očiten, a tako redko opažen. Slovencev nas je več kot dva milijona! Kako je mogoče, da se vsa ta leta motimo v preštevanju, sicer ostaja skrivnost, a že povprečnemu opazovalcu je jasno, kako ta narod mora po logiki stvari šteti več pripadnikov kot uradnih dva milijona. In najlepši čas za preštevanje ljudstva so počitnice.
Tokrat glosa o še enem narodnem bogastvu - javnem praznovanju okroglih obletnic: prometni znaki, obešeni na vitke smreke, vsemu svetu sporočajo, koliko je slavljenec star.
Sedi na plaži in prebira kisle kumarice. V juliju umirimo brzeči vrtiljak vsakdanjosti in se posvetimo običajnim slovenskim norostim. V zabavo in v poduk!
Glosa Marka Radmilovilča o grški krizi, izjavah slovenskih politikov in monetarnih čarovnijah, ki ne prinesejo rešitve.
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
Danes pa nekaj o visoki umetnosti marketinga. V naš vsakdan namreč prodira dejstvo, da je marketing mogoče študirati, iz njega diplomirati, doktorirati in z njegovo pomočjo bajno obogateti. Za marketing se odločajo vse pametnejši; včasih bi bili atomski fiziki, danes so raje v marketingu – kar se najprej in najočitneje vidi v reklamah. Kajti mi povprečne pameti, da ne govorimo o onih bolj počasnih, reklam ne razumemo več.
Neveljaven email naslov