Predlogi
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Ni najdenih zadetkov.
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
Rezultati iskanja
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes pa v praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju. Oziroma o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo, kam gre. Že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija. Kot pravi današnji slavnostni program, gre Slovenija naprej. Vsaj tako se je zdelo v času Katančevih fantov. A premislek analitika vodi k domnevi, da gibanje Slovenije ni premočrtno. Poglejmo nekaj dokazov.
Vsak petek je takole čez palec na ljubljanskih protestih med protestniki veliko tistih, ki so bili udeleženci ljubljanskih protestov tudi pred 32. leti. Današnji se odvijajo na trgu Republike, tedanji so se na Roški ulici. Takrat je množica vzklikala za Janeza Janšo, danes množica vzklika proti Janezu Janši. Ob takšni ambivalentnosti je seveda težko trditi, da kot družba napredujemo. Prav tako pa je težko trditi, da kot družba nazadujemo. Tako v današnji oddaji prvi predlagamo, da se za slovenski razvoj, ki to ni, uporabi nov pojem. Slovenija ne gre ne naprej in ne nazaj, temveč se vrti v krogu. Glede na svetovnonazorsko usmerjenost protestov se enkrat vrtimo z leve na desno, drugič pa z desne na levo. Da je naša teza pravilna, govorijo veliki napori slovenskega realnega sektorja, da že končno ponotranjimo krožno gospodarstvo.
Slovenija torej ne gre naprej, temveč gre okrog.
Druga velika značilnost slovenskega razvoja zadnjih desetletij pa je naša predanost pisanju pravljic. Od časov, ko je bil ta program še mlad, smo spisali nogometno, rokometno, smučarsko, košarkarsko, odbojkarsko, atletsko, motokrosno in kar je podobnih pravljic. Nismo pa spisali gospodarske pravljice; namesto nje smo si ob dolgih zimskih večerih pripovedovali zgodbo o uspehu.
Kar pri vsej zadevi čudi, je dejstvo, da slovenski športniki pišejo pravljice, ki so verjetne, slovenska politika pa piše pravljice, ki so neverjetne. Zato jim nihče več ne verjame. Oziroma je bolj verjetno, da Sneguljčica poskrbi za sedem palčkov, kot da že trideset let vedno istih sedem palčkov vzorno skrbi za Slovenijo.
Zadnje, najdaljše poglavje današnjega tematskega praznovanja pa je odgovor na temeljno vprašanje tranzicije: »Kdo bo kupil Šmarno goro?« Ogromno okoliščin je danes že jasnih; vemo, kdo je kupil banke, kdo zavarovalnice, kdo trgovske verige, kdo hotelske verige in kdo verigo slovenskih železarn. Pravzaprav poznamo vse kupce, le kupca Šmarne gore še ne. Ob zadnjih uspehih Maribora vemo tudi to, da je ne bo kupil Zlatko Zahovič. Kar pa še ni tako velik problem. Problem je v tem, da je Srečko Katanec ne bo prodal. Kljub ostremu sporu, ki je na simbolni ravni pokazal razklanost slovenske duše, ne le ob polpretekli zgodovini, temveč tudi ob nogometnem igrišču, je dejstvo, da sta omenjena zapustila slovenski nogomet, s tem pa sta tudi odkorakala stran od nepremičninskega posla s Šmarno goro …
Mimogrede: nepremičnina se je v zadnjih dvajsetih letih nekajkrat podražila, ker vse v prestolnici gre gor.
Torej kdo jo bo prodal? Verjetno slaba banka, kakšen državni holding, eno od ministrstev, transparentno državno podjetje, ustanovljeno prav za to priložnost, ali kaj podobnega. Kdo pa bo potem kupil Šmarno goro?
Verjetno kak ameriški sklad sumljivega pedigreja ali kakšna nemška pisarna z dvema zaposlenima, turško gradbeno podjetje, slovensko podjetje, zamaskirano v turško gradbeno podjetje, poštni nabiralnik iz eksotičnega otočja ali kdo te baže. Hočemo povedati, da sta Zlatko in Srečko danes z nakupom in morebitno prodajo Šmarne gore videti smešno.
Igralci in selektorji, ki danes prodajajo ta znameniti hrib, so v besedah in dejanjih na igrišču in ob njem veliko bolj grobi in neposredni od omenjenih …
Za vse nas – tudi za poslušalstvo Vala 202, seveda – ki ne bomo kupili nič, prodajamo pa samo dostojanstvo, pa v tem prazničnem trenutku obstaja še tretja možnost. Povsod po državi je mogoče vnovčiti znameniti bon in ni hudič, da se zanj ne bi dalo tudi pozvoniti z zvonom želja. Na Šmarni gori je že eden. Pa na Bledu in še kje po Sloveniji. Pozvonimo za upanje v svetlejšo prihodnost …
Če pa ne morete do zvenečega brona, pa uporabite zvonec na kolesu. Ni sicer glasen, a več teh kar pošteno zaleže.
754 epizod
Glosa Marka Radmiloviča, začinjena s prefinjenim smislom za humor, ki je enostavno ne smete preslišati!
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
V praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju in o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo: že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija.
Danes pa v praznični maniri valovske obletnice nekaj modrih misli o gibanju. Oziroma o tem, kam kaj gre. Za Val 202 vemo, kam gre. Že jutri proti devetinštirideseti obletnici in nato proti Abrahamu. Večje vprašanje je, kam gre Slovenija. Kot pravi današnji slavnostni program, gre Slovenija naprej. Vsaj tako se je zdelo v času Katančevih fantov. A premislek analitika vodi k domnevi, da gibanje Slovenije ni premočrtno. Poglejmo nekaj dokazov.
Vsak petek je takole čez palec na ljubljanskih protestih med protestniki veliko tistih, ki so bili udeleženci ljubljanskih protestov tudi pred 32. leti. Današnji se odvijajo na trgu Republike, tedanji so se na Roški ulici. Takrat je množica vzklikala za Janeza Janšo, danes množica vzklika proti Janezu Janši. Ob takšni ambivalentnosti je seveda težko trditi, da kot družba napredujemo. Prav tako pa je težko trditi, da kot družba nazadujemo. Tako v današnji oddaji prvi predlagamo, da se za slovenski razvoj, ki to ni, uporabi nov pojem. Slovenija ne gre ne naprej in ne nazaj, temveč se vrti v krogu. Glede na svetovnonazorsko usmerjenost protestov se enkrat vrtimo z leve na desno, drugič pa z desne na levo. Da je naša teza pravilna, govorijo veliki napori slovenskega realnega sektorja, da že končno ponotranjimo krožno gospodarstvo.
Slovenija torej ne gre naprej, temveč gre okrog.
Druga velika značilnost slovenskega razvoja zadnjih desetletij pa je naša predanost pisanju pravljic. Od časov, ko je bil ta program še mlad, smo spisali nogometno, rokometno, smučarsko, košarkarsko, odbojkarsko, atletsko, motokrosno in kar je podobnih pravljic. Nismo pa spisali gospodarske pravljice; namesto nje smo si ob dolgih zimskih večerih pripovedovali zgodbo o uspehu.
Kar pri vsej zadevi čudi, je dejstvo, da slovenski športniki pišejo pravljice, ki so verjetne, slovenska politika pa piše pravljice, ki so neverjetne. Zato jim nihče več ne verjame. Oziroma je bolj verjetno, da Sneguljčica poskrbi za sedem palčkov, kot da že trideset let vedno istih sedem palčkov vzorno skrbi za Slovenijo.
Zadnje, najdaljše poglavje današnjega tematskega praznovanja pa je odgovor na temeljno vprašanje tranzicije: »Kdo bo kupil Šmarno goro?« Ogromno okoliščin je danes že jasnih; vemo, kdo je kupil banke, kdo zavarovalnice, kdo trgovske verige, kdo hotelske verige in kdo verigo slovenskih železarn. Pravzaprav poznamo vse kupce, le kupca Šmarne gore še ne. Ob zadnjih uspehih Maribora vemo tudi to, da je ne bo kupil Zlatko Zahovič. Kar pa še ni tako velik problem. Problem je v tem, da je Srečko Katanec ne bo prodal. Kljub ostremu sporu, ki je na simbolni ravni pokazal razklanost slovenske duše, ne le ob polpretekli zgodovini, temveč tudi ob nogometnem igrišču, je dejstvo, da sta omenjena zapustila slovenski nogomet, s tem pa sta tudi odkorakala stran od nepremičninskega posla s Šmarno goro …
Mimogrede: nepremičnina se je v zadnjih dvajsetih letih nekajkrat podražila, ker vse v prestolnici gre gor.
Torej kdo jo bo prodal? Verjetno slaba banka, kakšen državni holding, eno od ministrstev, transparentno državno podjetje, ustanovljeno prav za to priložnost, ali kaj podobnega. Kdo pa bo potem kupil Šmarno goro?
Verjetno kak ameriški sklad sumljivega pedigreja ali kakšna nemška pisarna z dvema zaposlenima, turško gradbeno podjetje, slovensko podjetje, zamaskirano v turško gradbeno podjetje, poštni nabiralnik iz eksotičnega otočja ali kdo te baže. Hočemo povedati, da sta Zlatko in Srečko danes z nakupom in morebitno prodajo Šmarne gore videti smešno.
Igralci in selektorji, ki danes prodajajo ta znameniti hrib, so v besedah in dejanjih na igrišču in ob njem veliko bolj grobi in neposredni od omenjenih …
Za vse nas – tudi za poslušalstvo Vala 202, seveda – ki ne bomo kupili nič, prodajamo pa samo dostojanstvo, pa v tem prazničnem trenutku obstaja še tretja možnost. Povsod po državi je mogoče vnovčiti znameniti bon in ni hudič, da se zanj ne bi dalo tudi pozvoniti z zvonom želja. Na Šmarni gori je že eden. Pa na Bledu in še kje po Sloveniji. Pozvonimo za upanje v svetlejšo prihodnost …
Če pa ne morete do zvenečega brona, pa uporabite zvonec na kolesu. Ni sicer glasen, a več teh kar pošteno zaleže.
Kripto valute so denar. Nič hudega, če ne poznate nikogar, ki bi kaj plačal z njimi – formalno so bitcoin in bratranci denar
Je možno, da bi skoraj leto in četrt poslanec Anže Logar le bral in bral in bral, pa čeprav smo ga videvali v parlamentu, na zasedanjih komisije in končno celo v Bruslju?
Če hočemo problem javnega financiranja zasebnega šolstva pravilno razumeti, ga moramo razbiti. Razbiti v prafaktorje, kot bi se izrazili s subatomsko fiziko v javni rabi
Najprej je bila reklama o kokoši in njenih zdravih jajcih, iz katerih se je nato izlegel medij.
Zdravniki zaradi svojega humanega poslanstva, družbenega pomena in socialnega statusa spadajo med skupino poklicev, ki so za javnost privlačni
Vsa zgodovina, vse religije, filozofije in vzgoja tako posameznika kot narodov svarijo pred kaznijo. Kazni se bojimo, zaradi kazni živimo.
Kdaj in kdo se je spomnil, da naj politiki nosijo čelade med polaganjem temeljnega kamna, ni natančno znano
Nizka volilna udeležba bo problem toliko časa, dokler bodo nanjo opozarjali tisti, ki jo povzročajo.
Glavna novica prejšnjega tedna je napoved vlade, da po letu 2030 v Sloveniji ne bo več avtomobilov, ki onesnažujejo okolje. Grobo rečeno. Bolj tehnično: vlada se je zavezala, da se bodo pod Alpami od 2030 naprej prodajali samo avtomobili z manj kot 50 g izpusta CO2 na prevoženi kilometer. V praksi to pomeni, da vlada meni, kako bodo po letu 2030 v Sloveniji na prodaj skoraj izključno električni avtomobili.
Da smo pečeni in da svet stoji na robu prepada, ni več nobena novica. A pretekle dni so temni obeti apokalipse dobili tudi povsem stvarne dokaze. Pa s tem seveda ne mislimo na twitte puhloglavcev ali vzpon ekstremnih skupin in ideologij. Dokaz, da bomo šli kot civilizacija rakom žvižgat, se, kot že nekajkrat do zdaj, skriva v maslu. V putru, po domače.
Premiera Slovenije in Hrvaške sta se ob robu sestanka voditeljev držav Evropske unije v Estoniji ločeno srečala z nemško kanclerko Merklovo. Kako pa je to srečanje izgledalo?
Po referendumskem koncu tedna se dežela prebuja v referendumski teden. In kot že tolikokrat, se dneve po referendumih sprašujemo eno in isto stvar. Zakaj in čemu referendumi? Če bi bili resničen izraz ljudske volje, bi bilo tole pisanje brezpredmetno; ker pa gre pri referendumih vedno znova za bolj ali manj invalidne procese znotraj družbe, si zaslužijo površno in najverjetneje napačno analizo.
Marko Radmilovič se tokrat sprašuje, kaj je onkraj zlate medalje slovenskih košarkašev, kaj je onkraj src na parketu, kaj je onkraj "svaka jim čast" in kaj onkraj "kdor ne skače, ni Sloven'c".
Po poletnem premoru se Zapisi iz močvirja vračajo z razmišljanjem o tepcih, ki se na različnih koncih sveta spogledujejo z vojno.
Iz počitniškega ugodja nas je zbezal izreden dogodek – objavljena arbitraža o slovensko-hrvaški meji. Ne moremo dovoliti, da bi delovni ljudje in občani ostali brez razumljive razlage arbitraže.
Vlada poskuša obrniti prepričanje, da je neuspešna, z bolj ali manj posrečenimi PR-akcijami. Kamor sodi tudi povečano Cerarjevo javno pojavljanje.
Nenadna skrb za davkoplačevalce, ki v luči neprodaje NLB ne smejo biti ponovno oškodovani, se zdi milo rečeno neiskrena.
Ne bomo sicer odkrili tople vode, a nekaj pojasnil z nedavno pobudo predsednice Nove Slovenije je le treba dati. Ljudmila Novak je slovenski vladi predlagala, da vsakemu paru, ki v Sloveniji sklene zakonsko zvezo, po končanem obredu slovenska država podari slovensko zastavo.
Če si drznemo današnje stanje razglasiti kot tretjo svetovno vojno, avtomatično dobimo odgovor na duhovito misel velikega Alberta. “Ne vem, s čim se bo bojevala tretja svetovna vojna, četrta se bo s palicami in kamni,” je genialno dahnil veliki mož. Danes poznamo odgovor: “Tretja svetovna vojna se bo bojevala z belimi kombiji in noži!”
Neveljaven email naslov